Jedro

Glede na prehodno določbo 406. člena ZPIZ-1 se obračunsko obdobje 18 let iz 39. člena ZPIZ-1 uveljavlja postopoma. Zavarovancu, ki se upokoji v letu 2000, se pokojninska osnova določi na podlagi plač oziroma zavarovanih osnov iz najugodnejših zaporednih 10 let zavarovanja pred uveljavitvijo tega zakona. V začetku vsakega naslednjega koledarskega leta se obračunsko obdobje podaljša za eno leto, vse dokler ne doseže 18 zaporednih let zavarovanja iz obdobja od 1. 1. 1970 do zadnjega koledarskega leta pred letom, v katerem zavarovanec uveljavlja pravico do pokojnine, ki so za zavarovanca najbolj ugodna. Katero obračunsko obdobje se upošteva pri izračunu pokojninske osnove, je odvisno od tega, v katerem letu posameznik uveljavlja pokojnino.

Glede na določbo 4. odstavka 39. člena ZPIZ-1 se za izračun pokojninske osnove vzamejo plače oziroma osnove, od katerih so bili plačani prispevki, vendar zmanjšane za davke in prispevke, ki se obračunajo in plačujejo od plače po povprečni stopnji v Republiki Sloveniji. Za izračun pokojninske osnove se za posamezno leto upošteva bruto znesek plače, zmanjšan za davke in prispevke, ki se plačujejo od plač in sicer za vse zavarovance po enotni, in sicer po povprečni stopnji v Republiki Sloveniji in ne po tisti stopnji, po kateri je bila bruto plača posameznika dejansko zmanjšana in preračunana na neto plačo. V skladu s 50. členom v zvezi s 409. členom ZPIZ-1 se starostna pokojnina odmerja od pokojninske osnove v odstotkih glede na dopolnjeno pokojninsko dobo do 31. 12. 1999 in pokojninsko dobo, dopolnjeno po 1. 1. 2000. Odstotek za odmero pokojnine predstavlja seštevek obeh odstotkov.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca št. ... z dne 18. 4. 2011 in z dne 1. 10. 2010 in se zadeva vrne tožencu v ponovno odločanje. Obenem je odločilo, da tožnik sam nosi svoje stroške postopka.

Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik iz pritožbenih razlogov po 1., 2. in 3. točki 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPP). Citira 39. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPIZ-1) in navaja, da se uveljavitev določb o oblikovanju pokojninske osnove uveljavlja postopoma in se zavarovancu v skladu z 2. odstavkom 406. člena ZPIZ-1, ki se upokoji v letu uveljavitve ZPIZ-1 (v letu 2000), pokojninsko osnovo določi na podlagi plač oz. zavarovalnih osnov iz najugodnejših zaporednih 10 let zavarovanja pred uveljavitvijo ZPIZ-1 (pred 1. 1. 2000). V začetku vsakega naslednjega koledarskega leta pa se obračunsko obdobje podaljša za eno leto, vse dokler ne doseže 18 zaporednih let zavarovanja iz obdobja od 1. 1. 1970 do zadnjega koledarskega leta pred letom, v katerem zavarovanec uveljavlja pravico do pokojnine, ki so za zavarovanca najbolj ugodna. Tožnik meni, da bi v konkretnem primeru, glede na to, da je vložil vlogo za priznanje starostne pokojnine dne 16. 8. 2007, toženec pri odmeri pokojninske osnove moral upoštevati najugodnejše povprečje 16 zaporednih let zavarovanja, saj se leto, v katerem je tožnik podal vlogo pri izračunu osnove, ne upošteva. Poudarja, da je odmerjena pokojnina prenizka, saj je pokojninska osnova za odmero pokojnine ni bila pravilno izračunana. Pri pregledu obračunov osebnega dohodka je tožnik ugotovil, da je toženec za vsa leta od 1993 do 2006 vzel oziroma upošteval nižji znesek osebnega dohodka na letni ravni kot ga je zavarovanec dejansko prejemal. Slednjega sodišče v izpodbijani sodbi ni upoštevalo, pač pa je zgolj pavšalno navedlo, da se pri izračunu pokojninske osnove za čas od 31. 12. 1990 prejete plače, od katerih so bili plačani prispevki, upoštevajo v neto zneskih, plače v obdobju od 1. 1. 1991 do 31. 12. 1999 pa se pri izračunu pokojninske osnove preračunajo v neto zneske. Prav tako iz izpodbijane sodbe in niti iz izpodbijane odločbe, ne izhaja in je zato ni mogoče preizkusiti, ali je bila tožniku pravilno izračunana pokojninska osnova oz. ali so bile plače oziroma osnove valorizirane ob upoštevanju, da je koledarsko leto pred letom uveljavitve pravice do starostne pokojnine leto 2006. Sodišče se z omenjenim vprašanjem ni niti moglo ukvarjati, saj ne razpolaga s potrebnim znanjem, dokazni predlog s postavitvijo izvedenca finančne stroke pa je kot neutemeljen zavrnilo. Glede na to, da je tožnik v predhodnem postopku in tudi v tožbi izpodbijal pravilnost podatkov o njegovih plačah za upoštevano obdobje, katere je toženec uporabil pri oblikovanju pokojninske osnove, bi sodišče moralo preverjati pravilnost in zakonitost odločb toženca z vidika pravilnosti teh podatkov. Kot je razvidno iz potrdila o plači za odmero pokojnine Davčne uprave Republike Slovenije z dne 3. 10. 2007 in kot izhaja iz zapisnika Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije št. ... z dne 31. 7. 2003, bi toženec moral upoštevati za posamezno leto od leta 1993 do leta 2006 osnove v višjih zneskih in ne v takšnih zneskih, kot jih je upošteval. Zaradi navedenega se tožnik ne strinja oziroma dvomi v samo verodostojnost valoriziranih podatkov na dopisu toženca z dne 1. 10. 2010 o plačah in nadomestilih. Za tožnika je poleg navedenega sporna tudi valorizacija plač za leta od 1993 do 1995, saj so povprečne valorizirane plače v tem obdobju za 200,00 do 500,00 EUR nižje od ostalih tožnikovih let zavarovanja. Zaradi navedenega je tožnik predlagal, da se o predmetni zadevi postavi izvedenca finančne stroke, ki bi lahko ponovno opravil valorizacijo tožnikovih plač za posamezno leto v obdobju od 1984 do 2006, saj tožnik ne razpolaga s potrebnim znanjem, vendar je dokazni predlog zavrnilo, pri čemer v izpodbijani sodbi ni navedlo razloga, zakaj slednjemu dokaznemu predlogu ni ugodilo. Glede na določbo 1. odstavka 409. člena ZPIZ-1 poudarja, da iz izpodbijane odločbe ni razvidno, kako je toženec prišel do odmernega odstotka v višini 80,5 %. Iz odločbe ni razvidno, kako se je ta delež izračunal ter kakšen naj bi bil odstotek za odmero pokojnine, ki gre tožniku po prejšnjih predpisih. Toženec v odločbi z dne 1. 10. 2010 navaja, da tožnik izpolnjuje pogoje za pridobitev pravice do pokojnine že zgolj z uporabo 45. člena Uredbe Sveta (EGS) 1408/71 (v nadaljevanju: Uredba). Ne glede na to, da se citirani člen nanaša na upoštevanje zavarovalnih dob, dopolnjenih po zakonodajah, ki so veljale za delavca za pridobitev, ohranitev ali ponovno pridobitev pravice do dajatve, toženec ne navaja, na kateri odstavek 45. člena Uredbe je oprl svojo odločitev, zaradi česar se odločba tudi v tem delu ne da preizkusiti. Razen tega iz odločbe tudi ni razvidno, kako je toženec prišel do ulomka 326/482 oziroma izračuna v navedeni višini 261,69 EUR. Meni, da toženec ni pravilno uporabil materialnega prava. Sklicuje se na določilo a. točke 2. odstavka 46. člena ter a. točko 1. odstavka 47. člena Uredbe in na to, da bi toženec šele na podlagi pridobljenega teoretičnega zneska, moral določiti dejanski znesek dajatve. Priglaša stroške pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo, v postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do očitanih kršitev. Sodišče prve stopnje samo zaradi zavrnitve predlaganega dokaza s postavitvijo izvedenca ni kršilo določb postopka in v posledici tega nepravilno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Ni bistvene kršitve določb postopka, če sodišče ne izvede vseh dokazov, ki jih predlagajo stranke, ker sodišče samo odloči o tem, katera dejstva se štejejo za dokazana (8. člen ZPP) in zato drugih dokazov ni več potrebno izvajati. Pritožba pa tudi neutemeljeno smiselno očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi bila obrazložitev do te mere pomanjkljiva, da sodbe ni mogoče preizkusiti. Pritožbeno sodišče ne more slediti takšni pritožbeni navedbi, saj je sodišče prve stopnje navedlo vse relevantne razloge za svojo odločitev in jih tudi v zadostni meri obrazložilo.

Tožnik pravilno citira določbo 39. člena ZPIZ-1, ki določa, kako se izračuna pokojninska osnova. Prav tako pravilno citira 406. člen ZPIZ-1 in to, da se v začetku vsakega naslednjega koledarskega leta obračunsko leto podaljša. Na podlagi citiranih določb pa zmotno zaključi, da bi toženec moral, ker je tožnik vložil zahtevo za priznanje starostne pokojnine 16. 8. 2007, pri odmeri pokojninske osnove upoštevati mesečno povprečje plač, ki jih je prejel v zaporednih 16 letih zavarovanja, ker se po njegovem leto, v katerem je tožnik podal vlogo, pri izračunu osnove, ne upošteva.

Glede na prehodno določbo 406. člena ZPIZ-1 se obračunsko obdobje 18. let iz 39. člena ZPIZ-1 uveljavlja postopoma in sicer tako, da se zavarovancu, ki se upokoji v letu 2000, pokojninska osnova določi na podlagi plač oziroma zavarovanih osnov iz najugodnejših zaporednih 10 let zavarovanja pred uveljavitvijo tega zakona. V začetku vsakega naslednjega koledarskega leta se obračunsko obdobje podaljša za eno leto, vse dokler ne doseže 18 zaporednih let zavarovanja iz obdobja od 1. 1. 1970 do zadnjega koledarskega leta pred letom, v katerem zavarovanec uveljavlja pravico do pokojnine, ki so za zavarovanca najbolj ugodna. Pomeni, da se v letu 2001 podaljša obračunsko obdobje na 11 let, v letu 2002 na 12 let oziroma je v letu 2007 obračunsko obdobje 17 let tako, kot ga je sodišče prve stopnje in pred tem toženec, pravilno upošteval pri izračunu pokojninske osnove za tožnika. Zmotno je stališče, da se leto, v katerem zavarovanec uveljavlja pokojnino ne upošteva in da se mora v njegovem primeru upoštevati obračunsko obdobje 16 let. Katero obračunsko obdobje se upošteva pri izračunu pokojninske osnove, je namreč odvisno prav od tega, v katerem letu posameznik uveljavlja pokojnino.

Glede na določbo 4. odstavka 39. člena ZPIZ-1 se za izračun pokojninske osnove vzamejo plače oziroma osnove, od katerih so bili plačani prispevki, vendar zmanjšane za davke in prispevke, ki se obračunajo in plačujejo od plače po povprečni stopnji v Republiki Sloveniji. Za izračun pokojninske osnove se tako za posamezno leto upošteva bruto znesek plače, zmanjšan za davke in prispevke, ki se plačujejo od plač in sicer za vse zavarovance po enotni in sicer po povprečni stopnji v Republiki Sloveniji in ne po tisti stopnji, po kateri je bila bruto plača posameznika dejansko zmanjšana in preračunana na neto plačo. Kot izhaja iz listinske dokumentacije je sodišče in pred tem toženec pri izračunu pokojninske osnove za posamezno leto od leta 1993 do leta 2006 upošteval bruto zneske plač in to v takšnih zneskih, kot jih navaja pritožba ter skladno z določbo 39. člena ZPIZ-1 zmanjšane za davke in prispevke, ki se plačujejo od plač po povprečni stopnji v Republiki Sloveniji. Za takšen preračun je toženec imel vso podlago v 4. odstavku 39. člena ZPIZ-1, med tem, ko za upoštevanje bruto zneskov brez preračuna na neto zneske, toženec ni imel nobene pravne podlage. Zaradi odstopanj med povprečno prispevno stopnjo v Republiki Sloveniji in prispevno stopnjo v posameznih občinah, prihaja do določenih razlik pri podatkih o neto plačah, ki se upoštevajo pri izračunu pokojninske osnove ter dejansko izplačanimi neto plačami oziroma so lahko zneski prejetih plač višji kot zneski za odmero pokojninske osnove tako kot zatrjuje tožnik, ne navaja pa konkretno, kateri podatki niso pravilni. Tudi sicer so vsakokratni količniki za preračun iz bruto v neto plače objavljeni v Uradnem listu Republike Slovenije tako, da se količniki in preračun lahko preverijo in preizkusijo.

Pritožbeno vztrajanje, da bi se pokojninska osnova oblikovala z upoštevanjem bruto zneskov brez preračuna v neto zneske, je glede na vse navedeno neutemeljeno. Neutemeljen pa je glede na različne prispevne stopnje v posameznih občinah v primerjavi s povprečno prispevno stopnjo v Republiki Sloveniji, tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje upoštevalo nižji osebni dohodek, kot ga je tožnik dejansko prejel. V skladu s 47. členom ZPIZ-1 se pri določitvi pokojninske osnove plača oz. zavarovalne osnove iz prejšnjih let preračunajo z valorizacijskimi količniki tako, da ustrezajo gibanju povprečnih plač in pokojnin v koledarskem letu pred uveljavitvijo pravice do pokojnine. Valorizacijski količniki pa se določijo skladno z 2. odstavkom 47. člena ZPIZ-1. Toženec je plače iz prejšnjih let v tožnikovem primeru preračunal s pravilnimi valorizacijskimi količniki, določenimi s Pravilnikom o valorizacijskih količnikih za preračun plač in zavarovalnih osnov iz prejšnjih let na raven plač in pokojnin iz leta 2006 in je objavljen v Uradnem listu Republike Slovenije št. 41/2007 (priloga B1). Preračun plač iz prejšnjih let se na ta način lahko preizkusi in zato tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ni potreben izvedenec finančne stroke. Neutemeljen pa je tudi pavšalen dvom v verodostojnost preračunanih plač od leta 1993 do 1995 zato, ker naj bi bile valorizirane plače v tem obdobju nižje v primerjavi z ostalimi leti, brez konkretnih navedb, kateri podatkih niso pravilni oziroma kateri količniki za preračun plač, niso bili pravilno upoštevani. Pri tem pritožba podatkov o bruto plačah sploh ne izpodbija, ampak celo vztraja, da se za celotno obdobje in torej tudi za obdobje od leta 1993 do 1995, upoštevajo konkretno navedeni podatki. Ti podatki pa se, kot je že pojasnjeno, v celoti ujemajo s podatki, ki jih je toženec upošteval za izračun pokojninske osnove, ter jih preračunal na neto zneske.

V skladu s 50. členom v zvezi s 409. členom ZPIZ-1 se starostna pokojnina odmerja od pokojninske osnove v odstotkih glede na dopolnjeno pokojninsko dobo do 31. 12. 1999 in pokojninsko dobo, dopolnjeno po 1. 1. 2000. Odstotek za odmero pokojnine predstavlja seštevek obeh odstotkov.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je toženec za dopolnjenih 31 let 3 mesece in 14 dni pokojninske dobe do 31. 12. 1999 upošteval odmerni odstotek v višini 67 %. K tem odstotkom je prištel odmerni odstotek za pokojninsko dobo, dopolnjeno po 1. 1. 2000 v trajanju 8 let 10 mesecev in 5 dni v višini 13,5 % tako, da skupni odmerni odstotek znaša 80,5 %. Takšen odmerni odstotek pa je ob upoštevanju celotne pokojninske dobe ter določbe 52. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami, v nadaljevanju: ZPIZ/92) za dobo dopolnjeno do 31. 12. 1999 in 50 . člen ZPIZ-1 za dobo dopolnjeno po 1. 1. 2000, povsem pravilen in tudi ne drži, da iz izpodbijane odločbe ne bi bilo razvidno, kako se je ta odstotek izračunal. V skladu z 2. odstavkom 46. člena Uredbe Sveta (EGS) št. 1408/71 se sorazmerni del pokojnine določi tako, da se znesek pokojnine za skupno pokojninsko dobo (odmerjen od pokojninske osnove v višini 80,5 %) pomnoži s številom mesecev slovenske pokojninske dobe (326 mesecev oziroma 27 let 2 meseca in 18 dni) in nato zmnožek deli s seštevkom skupne pokojninske dobe (482 mesecev oziroma 40 let 2 meseca in 19 dni). Torej se najprej izračuna teoretičen znesek dajatve, do katere bi imel tožnik pravico, če bi se za izračun pokojnine upoštevala vsa zavarovalna doba, ki se sešteva po pravnih predpisih obeh držav članic ter se nato na podlagi tega zneska določi znesek pokojnine v razmerju med dolžino slovenske zavarovalne dobe (326 mesecev) in skupno dobo (482 mesecev) in izračuna sorazmerni del pokojnine po ulomku 326/482 tako, kot je pravilno v skladu s 45. členom in 46. členom uredbe izračunal sorazmerni del starostne pokojnine toženec. Iz priloge „odmera in uskladitev pokojnine od dejanske pokojninske osnove“ je jasno razvidno, da znaša teoretičen znesek pokojnine 365,45 EUR in ne drži pritožbena trditev, da ta podatek ni razviden. Iz omenjene priloge in drugih prilog, ki jih je toženec posredoval tožniku skupaj s prvostopno odločbo z dne 1. 10. 2010, so razvidni še ostali podatki, ki jih je toženec upošteval v celotnem postopku pri izračunu pokojninske osnove in pokojnine. Kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, tožnik v zvezi z izračunom pokojninske osnove ni predložil nobenih dokazov, iz katerih bi izhajalo, da plače, obdobje in koeficienti, na podlagi katerih je toženec opravil izračun pokojnine, niso bili pravilno upoštevani. To pa je dovolj tehten razlog, na katerega se je sodišče prve stopnje oprlo in zavrnilo tožnikov predlog za izvedbo dokaza z izvedencem, dodatno, ker je bilo z že izvedenimi dokazi dejansko stanje popolno in pravilno ugotovljeno.

Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, izpodbijana sodba pa pravilna in zakonita, je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter o stroških pritožbe, ker tožnik z njo ni uspel, na podlagi 1. odstavka 154. člena v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške pritožbe.