Jedro

Ni raziskano vprašanje, ali je nevarnost izkazana, oziroma, ali ne gre le za neznatno dolžnikovo škodo.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek in odločanje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, s katero naj bi se blokirala sredstva na dveh žiro računih tožene stranke do višine vtoževane glavnice v višini 233.338,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi in 300 DEM v tolarski protivrednosti hkrati z akontacijo stroškov postopka. Štelo je, da je verjetnost terjatve sicer izkazana, ne pa nevarnost. Proti sklepu se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po čl. 353/1 Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP - in predlaga spremembo sklepa tako, da bo predlogu ugodeno ali razveljavitev sklepa.

Navaja: Tožena stranka je prejemala denar tožeče stranke od 2.6.1992 do 3.11.1993. Tudi če bi prišlo do odstopa od pogodbe s strani člana, bi morala tožena stranka v treh mesecih izplačati neobrestovano glavnico. Tožena stranka je tožečo stranko obvestila, da ima likvidnostne težave. Tožena stranka je spremenila žiro račun, sicer pa poročilo SDK kaže stanje ob začetku leta. Začasna odredba, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje, je drugačna od predlagane.

Pritožba je utemeljena.

Pri preizkusu sklepa v okviru čl. 365 ZPP pritožbeno sodišče ugotavlja, da dejansko stanje ni ugotovljemo v takem obsegu, da bi bilo mogoče z gotovostjo odločiti o predlogu. Sklep je bilo zato treba razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo odločanje (čl.370/1 ZPP v zvezi s čl. 380 in 381 ZPP in v zvezi s čl. 14 Zakona o izvršilnem postopku - ZIP).

Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka verjetno izkazala obstoj terjatve, neprepričljiva pa je ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni izkazala nevarnosti. Enostransko sprejet sklep tožene stranke, da se uvede moratorij na izplačila sredstev članov, ki so odstopili od pogodbe, kaže na nevarnost, da bo izterjava otežena (čl. 265/1 ZIP). Sicer pa se sodišče prve stopnje ni opredelilo do vprašanja, ali ne gre morda le za neznatno dolžnikovo, torej toženčevo škodo (čl. 265/2 ZIP), kar tožnica prav tako zatrjuje. V takem primeru tožnica ni dolžna dokazovati nevarnosti.

V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje ponovno presodi predlog v smislu zgoraj povedanega, prav tako pa naj ugotovi, zakaj sta predlagani blokadi dveh žiro računov. Po čl. 5/2 ZIP je treba namreč varovati tudi dolžnika in gledati, da sta izvršba in zavarovanje zanj čimmanj neugodna. Pomislek, ki ga izraža sodišče prve stopnje v zvezi z vprašanjem, ali je sicer predlagana začasna odredba dovolj jasna (manjkal naj bi nalog organizaciji, ki opravlja posle plačilnega prometa, da blokira žiro račun), po mnenju pritožbenega sodišča ni utemeljen. To, da naj se blokirajo sredstva na žiro računu pri določeni SDK, je namreč nalog tej organizaciji, da to stori. Tudi sklicevanje na drugo odločitev v podobni zadevi ne more biti odločilnega pomena, kajti sodišče odloča na podlagi dejanskega stanja, ugotovljenega v obravnavani konkretni zadevi.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določilu čl. 166/3 ZPP.