Jedro

Sodišče je s pomočjo izvedenca ugotovilo, da ravnanje zdravnika ob prvem hišnem obisku ni odstopalo od uveljavljenih standardov in mu ni mogoče očitati opustitve dolžne strokovne skrbnosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnika sama krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnikov na plačilo odškodnine v skupni višini 45.000 EUR ter odločilo, da sta toženki dolžna povrniti 594,23 EUR pravdnih stroškov.

2. Zoper sodbo vlagata pritožbo tožnika in uveljavljata pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Opozarjata na bistveno in nesporno okoliščino, da intervencijska ekipa, ki jo je vodil dr. A. A., pri pacientki ni izmerila vitalnih znakov. Gre za neskrbno ravnanje, v nasprotju s protokolom, kar smiselno izhaja tudi iz mnenja izvedenca, podanega na glavni obravnavi. Odločitev zdravnika, da meritev ne bo opravil, je temeljila le na površnem pregledu fizičnih znakov, kljub temu, da je imel na voljo vse informacije o zdravstvenem stanju pacientke in predhodnih posegih. Zdravnik je zanemaril simptome, ki niso bili povezani z bolečinami v križu, in je predpisal le analgetike, hospitalizacije pa ni odredil, ker je bil vikend. Možnosti sepse ni upošteval, pa bi jo moral. Na neustreznost ravnanja kaže obravnava druge ekipe nujne medicinske pomoči, ki je opravila meritev vitalnih znakov in bolnico pripeljala v bolnišnico. Stališču izvedenca, da je zdravnik ravnal v skladu s pravili znanosti in stroke in ni storil medicinske napake, ni mogoče pritrditi in je odločitev sodišča, da ni protipravnosti, materialnopravno napačna.

3. Na pravilno vročeno pritožbo toženka ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi tožnika od toženke kot zavarovalnice, pri kateri ima Zdravstveni dom X zavarovano svojo odgovornost, zahtevata odškodnino zaradi neustreznega zdravljenja pokojne B. B., žene tožnika in matere tožnice. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je na podlagi izvedeniškega mnenja Komisije za fakultetna izvedeniška mnenja medicinske fakultete in po zaslišanju izvedenca prof. dr. C. C. ugotovilo, da v ravnanju zdravnika dr. A. A. ni zaznati protipravnosti, temveč je bil pregled pacientke opravljen skladno s strokovno doktrino ter je bilo glede na ugotovitve izbrano ustrezno zdravljenje.

6. Za odgovor na vprašanje, kdaj je diagnostični postopek opravljen v skladu s strokovno doktrino, je potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga. Zato skuša s pomočjo izvedenca ugotoviti, kaj v konkretnem primeru zahtevajo sodobna medicinska doktrina, strokovni standardi in normativi glede na razvitost zdravstvenega sistema v Republiki Sloveniji, kako bi zdravnik moral ravnati oz. ali je bila zdravniška strokovna napaka podana. Na podlagi informacij izvedenca in glede na okoliščine konkretnega primera sodišče odloči, ali ravnanje zdravnika v konkretnem primeru ustreza pravnemu standardu skrbnosti dobrega strokovnjaka ali od tega standarda odstopa1. 7. V konkretnem primeru je dr. A. A. k pacientki prišel na hišni obisk kot del ekipe nujne medicinske pomoči ZD X po klicu tožnika, da je njegova žena skoraj nepokretna zaradi bolečin v križu, da jo „preseka“, če se premakne, da ne more vstati, je bleda, mrzla, ves čas jo zebe, vročine nima in se smiselno pogovarja. Iz izpovedi tožnika nadalje izhaja, da se je zdravnik seznanil s poprejšnjimi zdravstvenimi težavami in posegi, specializant je pacientki tudi izmeril krvni tlak, ki je bil nizek, v okviru zanjo značilnih vrednosti, ter temperaturo, ki ni bila povišana. Ker se je pacientka pritoževala zaradi bolečin v križu, se je po ugotovitvah izvedenca zdravnik pravilno osredotočil le na usmerjen klinični pregled v zvezi s temi bolečinami in mu strokovne napake, ker ni opravil meritve vseh vitalnih funkcij, ni mogoče očitati. Izvedenec je v zvezi s tem poudaril, da se pri hišnih obiskih vedno opravi le usmerjen klinični pregled, pri čemer se pri bolečinah v križu frekvence dihanja, krvnega tlaka, saturacije in temperature praviloma ne meri, meritve se opravijo le, če zdravnik pri pacientu posumi, da se kaj resnejšega dogaja. Pacientka je bila ob prihodu zdravstvene ekipe neprizadeta, pogovorljiva, pri njej ni bilo vročine, niti ni globlje dihala, od zadnjega operativnega posega pa je minilo že več mesecev, zato je bil izbrani diagnostični pristop pravilen.

8. Tožnika v pritožbi izražata predvsem nestrinjanje z zaključkom izvedenca, da je bilo ravnanje dr. A. A. skladno z znanimi pravili zdravljenja in mu ni mogoče očitati protipravnosti. Glede na jasno in prepričljivo izvedeniško mnenje z izpostavljanjem svojega pogleda na ustreznost zdravljenja ne moreta uspeti. Zdravnik je ob hišnem obisku ravnal skladno z utečeno prakso, pri čemer tudi iz poročila Odbora za strokovno medicinska vprašanja izhaja, da v RS ni splošnih navodil, ki bi zahtevala merjenje vitalnih funkcij ob vsakem hišnem obisku2. Zaključek, da bi v primeru ekipe z več člani tovrstno navodilo lahko obstajalo, pa potrjuje ugotovitve izvedenca, da takšna praksa pri hišnih obiskih ni bila utečena ter so se meritve opravljale zgolj, kadar je to zahtevalo slabše zdravstveno stanje pacienta. V obravnavani zadevi za tak primer ni šlo, zdravniku pa tudi ni mogoče očitati, da bi zanemaril pacientkine predhodne zdravstvene težave. Na to kaže izvedeni Lasegueov test, ki pri pacientki patologije v kolenu ni pokazal. Pritožnika nadalje izpostavljata, da je bila pacientka bleda in hladna, vendar pa to po oceni izvedenca ob močnih bolečinah v križu ni nenavadno, zato glede na časovno oddaljenost operacije kolena, od katere je minilo več kot 5 mesecev, ti znaki dodatne diagnostike niso zahtevali. Ker v času izvedenega hišnega obiska pacientka ni kazala znakov hujše ogroženosti, zdravniku tudi ni mogoče očitati, da ni odredil nujnega bolnišničnega sprejema, kot je to storila druga ekipa nujne medicinske pomoči dva dni kasneje, ko se je oslabeli bolnici zdravstveno stanje dodatno poslabšalo.

9. Ker je sodišče s pomočjo izvedenca ugotovilo, da ravnanje zdravnika ob prvem hišnem obisku ni odstopalo od uveljavljenih standardov in mu ni mogoče očitati opustitve dolžne strokovne skrbnosti, je tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo. Pritožbeno sodišče razume prizadetost tožnikov ob smrti matere in žene in njuno pričakovanje, da bi moral zanjo nekdo sprejeti odgovornost, vendar pa v konkretnih okoliščinah o zdravljenju v nasprotju s sprejeto medicinsko doktrino in standardi, ki bi zahtevali izvedbo širših diagnostičnih preiskav, ni mogoče govoriti. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče njuno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu prvega odstavka 154. v zvezi s 165. členom ZPP.

1 Primerjaj odločbo VSRS II Ips 302/2011. 2 Priloga A3.