Jedro

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je podan ekonomski poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi (negativen rezultat poslovanja, nedoseganje načrtovanih kazalnikov poslovanja, zmanjšanje naročil, nezadostna zasedenost proizvodnje, izguba poslovanja) in da odpoved pogodbe o zaposlitvi ni bila podana iz diskriminatornih razlogov (bolniška odsotnost, mati treh otrok, 4-urni delovni čas). Ker pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožena stranka tožnice ni pravilno ocenila po kriterijih, ki jih je določila za opredelitev presežnih delavcev in bi tožnica v tem primeru dosegla takšno oceno, da ji pogodba o zaposlitvi ne bi bila odpovedana, je sprejelo pravilno odločitev o nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo ugotovilo nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 24. 10. 2016 (I. točka izreka). Ugotovilo je, da pogodba o zaposlitvi in delovno razmerje tožnice pri toženi stranki ni zakonito prenehalo s 13. 12. 2016 in je trajalo do 16. 6. 2017 (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, naj v 15 dneh tožnico za čas od 13. 12. 2016 do 16. 6. 2017 za krajši delovni čas prijavi v evidenco zavarovancev socialnih zavarovanj in ji za isto obdobje obračuna nadomestilo plače v višini 348,77 EUR bruto mesečno, plača davke in prispevke, tožnici pa izplača neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 18. dne v mesecu za pretekli mesec (III. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, naj v 15 dneh tožnici obračuna denarno povračilo v višini 438,79 EUR bruto, plača davke in prispevke, tožnici pa izplača neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 6. 2017 dalje; za 2.497,69 EUR višji zahtevek in obrestni zahtevek od 25. 11. 2016 do 15. 6. 2017 je zavrnilo (IV. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, naj v 15 dneh povrne stroške postopka, in sicer na račun sodišča prve stopnje v višini 787,05 EUR, tožnici pa v višini 240,63 EUR, v primeru zamude izpolnitvenega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi (V. in VI. točka izreka). Odločilo je še, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka (VII. točka izreka).

2. Tožena stranka se pritožuje zoper navedeno sodbo, smiselno pa zoper njen ugodilni del in zoper odločitev o stroških postopka, in sicer iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da tožnica v tožbi ni zatrjevala, da tožena stranka ni pravilno uporabila kriterijev, zato sodišče prve stopnje tega dejstvo ni smelo ugotavljati. Tožena stranka je tožnico po kriterijih pravilno ocenila. Nasprotno iz izpovedi prič ne izhaja, izpovedi pa tudi nimajo večje teže kot listinski dokazi. Sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj listinskim dokazom (seznamu zaposlenih z navedb ocen, kriterijem za določitev presežnih delavcev idr.) ni sledilo. Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo, da bi tožnica morala biti po kriteriju usposobljenosti za opravila ocenjena s 4 točkami. To je tudi v nasprotju z ugotovitvijo, da je tožnica dosegla 80 % norme. Zato je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ne drži, da je bila tožnica usposobljena vsaj za dodatni dve opravili poleg finalizacije. To iz izpovedi prič A.A., B.B. in C.C. ne izhaja oziroma izhaja ravno nasprotno. V tem delu je podana tudi kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpoved priče D.D. pa ni verodostojna, ker je tudi ona prejela odpoved pogodbe o zaposlitvi in ker sodišče prve stopnje njeni izpovedi ni sledilo niti v zvezi s presojo obstoja poslovnega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi. V zvezi s pravilnostjo ocene po kriterijih zanesljivosti - samostojnosti pri delu in strokovne izobrazbe izpoved B.B. ne more nadomestiti ocene, ki jo je že podala pisno. Tožena stranka pritožbi prilaga listi usposabljanj, iz katerih je razvidno, da je bila tožnica usposobljena le za finalizacijo. Te dokaze je že predložila na naroku za glavno obravnavo 30. 5. 2017, vendar je sodišče prve stopnje kljub temu dejstva zmotno ugotovilo. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnica je odgovorila na pritožbo tožene stranke. Predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega dela sodbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti in na katere opozarja pritožba, ter da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje.

6. V tem individualnem delovnem sporu je sodišče prve stopnje odločalo o zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka 24. 10. 2016 podala tožnici iz poslovnega razloga. Ta je v 1. alineji prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl.) opredeljen kot prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja: - da je bila tožnica zaposlena pri toženi stranki, nazadnje na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 19. 5. 2016 za delovno mesto plastilec in obdelovalec polimerov - zahtevnih del za nedoločen čas od 1. 6. 2016 dalje; - da je tožnica pri toženi stranki opravljala delo v krajšem delovnem času 20 ur tedensko na podlagi uveljavljanja pravic iz starševskega varstva; ter - da je bila tožnici odpoved pogodbe o zaposlitvi vročena 26. 10. 2016, delovno razmerje pri toženi stranki pa ji je prenehalo 13. 12. 2016. 7. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da je podan ekonomski poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi (negativen rezultat poslovanja, nedoseganje načrtovanih kazalnikov poslovanja, zmanjšanje naročil, nezadostna zasedenost proizvodnje, izguba poslovanja) in da odpoved pogodbe o zaposlitvi ni bila podana iz diskriminatornih razlogov (bolniška odsotnost, mati treh otrok, 4-urni delovni čas). Ker pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožena stranka tožnice ni pravilno ocenila po kriterijih, ki jih je določila za opredelitev presežnih delavcev, in bi tožnica v tem primeru dosegla takšno oceno, da ji pogodba o zaposlitvi ne bi bila odpovedana, je sprejelo odločitev o nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

8. Ne drži pritožbena navedba, da tožnica ni podala trditev o tem, da je tožena stranka glede na določene kriterije ni pravilno ocenila. Te navedbe je tožnica podala pravočasno, in sicer v pripravljalnih vlogah z dne 15. 2. 2017 in z dne 15. 3. 2017, tj. pred prvim narokom za glavno obravnavo 30. 3. 2017. Sodišče prve stopnje je te njene navedbe o dejstvih zato pravilno upoštevalo in ni storilo smiselno uveljavljane relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 7. člena ZPP.

9. Pritožba neutemeljeno navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje dati večjo težo listinskim dokazom kot izpovedim prič oziroma da bi moralo pojasniti razloge za takšno določitev. Pri tem pritožba omenja seznam zaposlenih z ocenami (A37) in kriterije za določitev presežnih delavcev (B9), s katerim pa ni mogoče preveriti pravilnost ocene tožnice, zato sodišče prve stopnje teh dokazov pravilno ni upoštevalo pri ugotavljanju tega dejstva, ampak je pravilno sledilo predvsem izpovedi prič. Tožena stranka tudi neutemeljeno navaja, da bi sodišče prve stopnje moralo pri preverjanju pravilnosti ocene po kriterijih strokovne izobrazbe glede na zahtevnost delovnega mesta in zanesljivosti - samostojnosti pri delu a priori slediti zgolj pisno podani oceni tožnice in ne bi smelo upoštevati izpovedi prič. Ta pritožbena navedba je nepravilna in nesmiselna, saj sodišče prve stopnje v takem primeru sploh ne bi moglo preverjati vsebinske pravilnosti uporabe kriterijev s strani tožene stranke.

10. Pravilni so dejanski zaključki sodišča prve stopnje glede pravilnosti ocene tožnice po kriteriju usposobljenosti za opravila delovnega mesta. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnica poleg finalizacije, kar med strankama ni bilo sporno, znala opravljati še laminiranje, kar izhaja iz izpovedi tožnice, E.E. in A.A., ter vsaj še eno opravilo (armiranje oziroma brizganje kalupov), kar izhaja iz izpovedi tožnice in D.D.. Na pravilnost odločitve ne vpliva, da sodišče prve stopnje izrecno ne navede, katero dodatno opravilo naj bi tožnica že znala opravljati, saj je v vsakem primeru po tem kriteriju upravičena (vsaj) do 4 točk (2 točki za vsako dodatno opravilo poleg finalizacije), to pa pomeni, da bi bila zagotovo ocenjena višje od najnižje ocenjenega presežnega delavca. Ne drži pritožbena navedba, da iz izpovedi A.A. izhaja, da tožnica drugega od finalizacije ne zna opravljati, saj je izrecno izpovedal, da je znala opravljati tudi opravilo laminiranja (34. stran prepisa zvočnega posnetka z dne 30. 3. 2017; hrbtna stran list. št. 142), enako je izpovedala tudi E.E. (23. stran prepisa zvočnega posnetka z istega dne; list. št. 137). Glede na navedeno tudi ni utemeljena absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi sodišče prve stopnje napačno v obrazložitev sodbe povzelo vsebino zapisnika o zaslišanju navedenih prič. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno sledilo izpovedi D.D. o tožničinem znanju drugih opravil, ki je potrdila v bistvenem enako izpoved tožnice. Zgolj dejstvo, da je ta priča prav tako prejela odpoved pogodbe o zaposlitvi in da sodišče prve stopnje njeni izpovedi ni sledilo pri ugotavljanju drugih dejstev, ne predstavlja razloga za dvom v verodostojnost njene izpovedi.

11. Dejstvo, da je tožnica dosegala zgolj 80 % norme, na njeno oceno po kriteriju usposobljenosti za opravila delovnega mesta ne vpliva, ampak vpliva zgolj na njeno oceno po kriteriju delovne uspešnosti, kot je pravilno upoštevalo tudi sodišče prve stopnje. Posledično je neutemeljen tudi očitek absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi bil razlogi o odločilnih dejstvih v tem delu sodbe med seboj v nasprotju.

12. Sodišče prve stopnje pravilno ni upoštevalo listinskih dokazov - list usposabljanj finalizacije in armiranja, ki jih tožena stranka prilaga tudi pritožbi (B50, B51). Te listine so bile predložene šele na naroku za glavno obravnavo 30. 5. 2017, tj. že po prvem naroku za glavno obravnavo 30. 3. 2017, čeprav je dejstva, na katera se ti listinski dokazi nanašajo, tožnica navedla že v pripravljalni vlogi, vloženi 17. 2. 2017. Sodišče prve stopnje glede na navedeno teh listin pravilno ni upoštevalo (286. člen ZPP), iz istih razlogov pa jih ne upošteva niti pritožbeno sodišče (prvi odstavek 337. člena ZPP).

13. Ker niso podani niti s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Odgovor na pritožbo tožnice ni bistveno pripomogel k pravilni rešitvi v obravnavani zadevi, zato te stroške kot nepotrebne krije tožnica sama (prvi odstavek 155. člena ZPP).