Jedro

Člen 107 ZGO-1 investitorju nalaga, da dokumentacijo v zvezi z gradnjo objekta hrani lastnik objekta oziroma njegov pravni naslednik, dokler objekt stoji, upravni organ, pristojen za gradbene zadeve, pa mora dokumentacijo hraniti deset let (106. člen ZGO-1). Glede na to, da se je gradnja izvajala v letu 1983, se torej tožnik ne more z uspehom sklicevati na to, da z dokumentacijo ne razpolaga zaradi časovne odmaknjenosti gradnje in da bi moral dokumentacijo najti upravni organ.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z v uvodu citirano prvostopno odločbo je gradbena inšpektorica tožniku kot inšpekcijskemu zavezancu naložila, da v roku dvajsetih dni po prejemu te odločbe odstrani objekt - skladišče dimenzij 8 x 5 metrov, ki stoji na zemljišču s parcelno št. 853, k.o. ..., in vzpostavi zemljišče v prejšnje stanje na svoje stroške. Iz obrazložitve izhaja, da je gradbena inšpektorica pri pregledu dne 30. 5. 2007 ugotovila, da je na zemljišču s parcelno št. 853, k.o. ... zgrajen objekt iz pločevine s streho dvokapnico, dimenzij 8 x 5 metrov. V nadaljevanju postopka je bilo ugotovljeno, da se objekt uporablja kot skladišče, da ga je zavezanec zgradil pred dvajsetimi leti, in da ne razpolaga z nobeno gradbeno dokumentacijo v zvezi s postavitvijo objekta. Ker je tožnik pričel z gradnjo brez gradbenega dovoljenja, je bila s tem kršena določba prvega odstavka 3. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1, Uradni list RS, št. 102/2004 s spremembami), kar pomeni, da gre za nelegalno gradnjo po 12. točki prvega odstavka 2. člena ZGO-1, v takem primeru pa inšpektor v skladu s 152. členom ZGO-1 odredi, da se gradnja takoj ustavi, da se že zgrajeni objekt ali del objekta v določenem roku na stroške zavezanca odstrani in vzpostavi prejšnje stanje.

Tožnik se je zoper navedeno odločbo pritožil, Ministrstvo za okolje in prostor RS pa je kot drugostopni organ z odločbo št. 0612-15/2008-3 z dne 15. 4. 2008 odločilo tako, da je prvostopni odločbi dodalo novo 5. točko izreka, s katero je odločilo, da za nelegalni objekt iz prve točke izreka veljajo naslednje prepovedi: izvedba komunalnih priključkov na objekte gospodarske javne infrastrukture, njegova uporaba in opravljanje gospodarskih ali drugih dejavnosti v njem, promet z njim ter sklepanje drugih pravnih poslov, to je sklenitev kreditnih, zavarovalnih, najemnih, zakupnih, delovršnih in drugih pravnih poslov med živimi. V ostalem delu je pritožbo zavrnilo. Iz obrazložitve izhaja, da upravni organ druge stopnje po uradni dolžnosti preizkusi ali ni prišlo v postopku na prvi stopnji do bistvenih kršitev pravil postopka in ali ni bil kršen materialni zakon. Obvezna sestavina odločbe, izdane na podlagi določb 152. člena ZGO-1, so prepovedi iz 158. člena istega zakona, po katerih so v zvezi z gradnjo, objektom ali delom objekta, glede katerih je po določbah tega zakona izrečen inšpekcijski ukrep zaradi nedovoljene gradnje, prepovedana vsa za legalne gradnje, legalne objekte in legalne kope sicer dovoljena ali predpisana dejanja, zlasti pa ta, ki so v tem členu našteta. Glede na izrek prvostopne odločbe, ki prepovedi po 158. členu ne vsebuje, je pritožbeni organ z navedenimi dopolnil izpodbijano odločbo. V ostalem je ministrstvo pritožbo zavrnilo, saj je ugotovilo, da je tožnik na zemljišču s parcelno št. 853, k.o. ... zgradil objekt iz pločevine - skladišče s streho dvokapnico tlorisnih dimenzij 8 x 5 metrov brez predhodno pridobljenega gradbenega dovoljenja. Po določbi 26. člena Pravilnika o spremembah pravilnika o vrstah zahtevnih, manj zahtevnih in enostavnih objektov, o pogojih za gradnjo enostavnih objektov brez gradbenega dovoljenja in o vrstah del, ki so v zvezi z objekti in pripadajočimi zemljišči (Uradni list RS, št. 130/2004) se šteje, da enostavni objekti, določeni s tem pravilnikom, ki so bili zgrajeni pred 1. 1. 2003 brez odločbe o dovolitvi priglašenih del oziroma so bili zgrajeni pred 14. 7. 1990 in začetek njihove gradnje ni bil priglašen, izpolnjujejo pogoje glede največje velikosti, načina gradnje in rabe ter pogoje glede njihovega odmika od sosednjih zemljišč po določbah tega pravilnika, če so v skladu z osnovno namensko rabo, kot jo določa ta pravilnik, vendar samo, če imajo enake ali manjše dimenzije, kot jih določa ta pravilnik in če ima njihov lastnik na zemljišču, na katerem stojijo takšni objekti, lastninsko ali kakšno drugo stvarno oziroma obligacijsko pravico, ki mu omogoča gradnjo na takšnem zemljišču. Obravnavani objekt pa ne izpolnjuje pogojev že glede velikosti objekta. Glede na povedano gre v konkretnem primeru za manj zahteven objekt, za gradnjo katerega je potrebno pridobiti gradbeno dovoljenje. Na odločitev v zadevi ne vpliva niti pritožbena navedba o tem, da je gradnja evidentirana pri Geodetski upravi RS, saj je, kot je pravilno ugotovil že prvostopni organ, za sporno gradnjo potrebno gradbeno dovoljenje. Če investitor nelegalno gradi, pa je inšpekcijski ukrep določen v 152. členu ZGO-1. Tožnik v tožbi vloženi v tem upravnem sporu navaja, da je v zadevi nepopolno in napačno ugotovljeno dejansko stanje. Tožnik res ne razpolaga z nobeno gradbeno dokumentacijo, vendar je tudi obrazložil v svoji vlogi prvostopnemu organu z dne 17. 9. 2007, da zaradi časovne odmaknjenosti dokumenti niso več na voljo. Upravni organ bi moral po uradni dolžnosti pregledati evidence in poiskati dokumentacijo, česar pa očitno ni storil. Sporno montažno skladišče je bilo postavljeno približno v letu 1983 in je kot takšno že evidentirano pri Ministrstvu za okolje in prostor. Glede na to je očitno, da je o objektu morala obstajati nekakšna dokumentacija, zato ne gre na nelegalno gradnjo. Predlaga, da sodišče izpodbijani odločbi odpravi in zadevo vrne v ponoven postopek.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi iz razlogov, ki so v njej navedeni, in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Odgovor na tožbo sta vložili tudi A.A. in B.B., ki nastopata v tem upravnem sporu kot prizadeti stranki v smislu tretje alinee 16. člena v zvezi s prvim odstavkom 19. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/2006), v katerem se prav tako zavzemata za zavrnitev tožbe.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijani upravni akt pravilen in na zakonu utemeljen iz razlogov, ki so navedeni v prvostopni in drugostopni odločbi in se sodišče nanje v tej sodbi sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu - v nadaljevanju ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/2006). Zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1), k tožbenim navedbam pa še dodaja: Nedovoljena gradnja je nelegalna gradnja, neskladna gradnja, nevarna gradnja in nelegalni kop (12. točka prvega odstavka 2. člena ZGO-1), nelegalna gradnja pa pomeni, da se gradnja oziroma dela, za katera je predpisano gradbeno dovoljenje, izvajajo oziroma so izvedena brez veljavnega gradbenega dovoljenja (točka 12.1 prvega odstavka 2. člena ZGO-1). Kot izhaja iz zapisnika o inšpekcijskem pregledu, je tožnik na zemljišču s parcelno št. 853, k.o. ... zgradil objekt iz pločevine - skladišče s streho dvokapnico tlorisnih dimenzij 8 x 5 metrov brez predhodno pridobljenega gradbenega dovoljenja. Tožnik v tožbi zatrjuje, da z gradbeno dokumentacijo ne razpolaga zaradi časovne odmaknjenosti.

Člen 107 ZGO-1 investitorju nalaga, da dokumentacijo v zvezi z gradnjo objekta hrani lastnik objekta oziroma njegov pravni naslednik, dokler objekt stoji, upravni organ, pristojen za gradbene zadeve pa mora dokumentacijo hraniti deset let (106. člena ZGO-1). Podobno določilo je vseboval tudi v času gradnje spornega objekta veljaven Zakon o graditvi objektov (Uradni list SRS, št. 42/1973 s spremembami) v 34. členu oziroma od 27. 11. 1984 do 31. 12. 2002 veljaven Zakon o graditvi objektov (Uradni list SRS, št. 34/1984 s spremembami) v 44. členu. Glede na to, da se je gradnja izvajala v letu 1983, se torej tožnik ne more z uspehom sklicevati na to, da z dokumentacijo ne razpolaga zaradi časovne odmaknjenosti gradnje in da bi moral dokumentacijo najti upravni organ. Ob tem pa sodišče še dodaja, da je, kot izhaja iz upravnega spisa, prvostopni organ sicer opravil poizvedbe pri Upravni enoti Maribor o tem, ali je bilo za obravnavani objekt izdano gradbeno dovoljenje, Upravna enota Maribor pa je sporočila, da takšna zahteva ni bila vložena.

ZGO-1 v 152. členu določa, da v primeru nelegalne gradnje inšpektor odredi, da se že zgrajeni objekt ali del objekta v določenem roku na stroške inšpekcijskega zavezanca odstrani, vzpostavi prejšnje stanje ali drugače sanira objekt, del objekta oziroma zemljišče, če vzpostavitev v prejšnje stanje ni možna. Po presoji sodišča je bilo navedeno določilo pravilno uporabljeno, saj tožnik ni izkazal, da je za sporni objekt, za gradnjo katerega je glede na določila Pravilnika o spremembah pravilnika o vrstah zahtevnih, manj zahtevnih in enostavnih objektov, o pogojih za gradnjo enostavnih objektov brez gradbenega dovoljenja in o vrstah del, ki so v zvezi z objekti in pripadajočimi zemljišči (Uradni list RS, št. 130/2004) potrebno pridobiti gradbeno dovoljenje, takšno dovoljenje tudi pridobil. Ker gre torej v tem primeru za nelegalno gradnjo, je izrek inšpekcijskega ukrepa po 152. členu ZGO-1 utemeljen.

Izpodbijani upravni akt je torej pravilen in na zakonu utemeljen, zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.