Jedro

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnik svoje obveznosti obveščanja delodajalca ni izpolnil, ker je bil hudo bolan. Po dokaznem zaključku sodišča prve stopnje tožena stranka ni izkazala, da je bil tožnik sposoben v času odsotnosti z dela obvestiti delodajalca o razlogih za svojo odsotnost, prav tako pa je ugotovilo, da je bilo toženi stranki popolnoma jasno, da je tožnik v dalj časa trajajočem bolniškem staležu že od 11. 11. 2014 dalje (2 leti) in je pred podajo izredne odpovedi vedela, da je tožnik še vedno začasno nezmožen za delo od 1. 10. 2016 do 5. 1. 2017. Te ugotovitve sodišča prve stopnje po stališču pritožbenega sodišča dajejo zadostno podlago za zaključek, da tožniku ni mogoče očitati kršitve po 4. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 8. 12. 2016 in jo razveljavilo (I. točka izreka) ter da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo na podlagi izredne odpovedi z dne 8. 12. 2016, temveč se mu na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 2. 1. 2013 nadaljuje z vsemi pravicami iz delovnega razmerja (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnika pozvati nazaj na delo, ga za čas od nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi, to je od 10. 12. 2016 dalje prijavi v zdravstveno in pokojninsko zavarovanje, mu obračunati nadomestilo plače za čas od 10. 12. 2016 do poziva nazaj na delo, in sicer za mesec december 2016 v višini 493,20 EUR bruto, za nadaljnje mesece pa po 739,80 EUR bruto ter po odvodu davkov in prispevkov izplačati neto zneske nadomestil plač, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 19. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila (III. točka izreka). Kar je zahteval tožnik več in drugače (poziv nazaj na delo in prijava tožnika v zdravstveno in pokojninsko zavarovanje za čas od 8. 12. 2016 do vključno 9. 12. 2016, višji obračun bruto plače od dosojene za mesec december 2016 za znesek 246,60 EUR bruto, od tega odvod davkov in prispevkov ter plačilo ustreznega neto zneska skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 1. 2017 dalje do plačila) pa zavrnilo (IV. točka izreka). Odločilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka in je dolžna tožniku plačati 306,79 EUR na račun sodišča prve stopnje, v roku 8 dni, po poteku paricijskega roka pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (V. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del navedene sodbe vlaga tožena stranka pravočasno pritožbo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da zahtevek tožnika v celoti zavrne. Pritožnik izpostavlja razlog zmotne uporabe materialnega prava v zvezi z odločitvijo sodišča prve stopnje, da je tožena stranka povsem spregledala drugi odstavek 110. člena ZDR-1 in ni podala odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku že s prvim dnem njegove neopravičene odsotnosti, temveč je zaključila delovno razmerje kasneje, po izvedenem postopku izredne odpovedi - torej z napačnim dnem. Pridržuje se ugotovitvi sodišča prve stopnje, da ni sporno, da je tožnik opravičeno odsoten z dela za čas, za katerega mu je tožena stranka očitala, da je ni seznanil o razlogih njegove odsotnosti (od 2. 11. 2016 do 9. 11. 2016), saj iz odločbe ZZZS z dne 8. 11. 2016 izhaja, da je bil sporne dneve nezmožen za delo. V zvezi s pritožbenim razlogom zmotne ugotovitve dejanskega stanja navaja, da je bilo dejansko stanje takšno, da se delavec do vročitve izredne odpovedi na delo dejansko ni vrnil (in sicer zaradi nezmožnosti za delo) in je nemogoče na tej podlagi sklepati, da bi bilo mogoče nadaljevati delovno razmerje do izteka odpovednega roka oz. do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Zakoniti zastopnik tožene stranke je povedal, da bi bilo nadaljevanje delovnega razmerja težko, ker tožnik s svojim vzgledom slabo vpliva na druge zaposlene pri toženi stranki. Nasprotuje tudi odločitvi sodišča prve stopnje, ki graja nekritičnost in neobjektivnost tožene stranke pri oceni tožnikovega zagovora in da bi morala najmanj preveriti, ali obstajajo tožnikova zatrjevanja o njegovi nezmožnosti obvestiti delodajalca. Meni, da je splošno znano povprečnemu odraslemu človeku, da kolikor ima človek v posledici okužbe z rota-virusom takšne težave, da niti poklicati ne more po telefonu, oz. da ne more naročiti niti da to stori nekdo izmed njegovih odraslih članov družine, da potrebuje takšen človek najmanj ambulantno, če že ne bolnišnično oskrbo. Ker je toženec povedal, da zdravniške pomoči ni iskal in da sta za njegovo zdravstveno stanje vedela sin in žena, tožena stranka dodatnih zasliševanj ni opravila, ker je pričakovano, da bosta povedala enako kot tožnik. Ker je rota-virus okužba, ki jo spremljajo vročina, diareja in krči, ki pa niso konstantni, se izmenjujejo s stanjem izboljšanja, tožena stranka ni verjela tožniku, da je ni mogel poklicati, saj ima tožnik več kot 30 let delovne dobe in več let bolniških staležov. Meni, da tožnik tudi ni mogel predvideti, da mu bo bolniški stalež podaljšan na podlagi izvida travmatologa za dne 20. 10. 2016. Zatrjuje, da je sodišče nekritično sledilo izpovedbi tožnika, ki ni z nobenim dokazov podkrepil, da je izpolnil svojo obveznost obveščanja delodajalca.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne in potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Navaja, da tožena stranka v postopku ni dokazala, da je tožnik ni obveščal o svojih odsotnostih zaradi bolezni. O njegovi odsotnosti je bil obveščen A.A., tožnik pa očitno ni vedel, da mu ta ni nadrejeni. A.A. je obvestil, da ga dolgo ne bo na delo in da bo po operaciji zdravljenje dolgo trajalo. Glede na dejstvo, da je bil zelo dolgo odsoten z dela iz zdravstvenih razlogov, meni, da zaupanje med pravdnima strankama ne more biti porušeno do te mere, da delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Meni, da nikakor ne more biti slab zgled za delavce, saj je bil ves čas opravičeno odsoten z dela, tožena stranka pa bi bila lahko dober zgled za delavce s tem, da bi pokazala pozitiven odnos do delavcev, ki so dalj časa odsotni z dela zaradi zdravstvenih težav. Priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, navedenih v pritožbi in na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj. - ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih uveljavlja pritožba, niti tiste, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Glede vseh odločilnih dejstev je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Neutemeljen je pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti, zlati pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali pa so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Takih pomanjkljivosti izpodbijana sodba nima, iz vsebine pritožbe pa izhaja, da bo v okviru tega očitka sodišče prve stopnje v prvi vrsti zatrjuje zmotno uporabo materialnega prava.

7. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo vsa pravno odločilna dejstva. Ta pa so naslednja: - da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen od 1. 6. 2012 dalje, nazadnje na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 2. 1. 2013, za opravljanje dela „strojnik avtočrpalke“ za polni delovni čas; - da je bila tožnik neprekinjeno odsoten z dela zaradi bolniškega staleža od 11. 11. 2014 dalje; - da je tožena stranka zoper tožnika izvedla postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi kršitve obveznosti obveščanja delodajalca o razlogu odsotnosti z dela v obdobju od 2. 11. 2016 do vključno 9. 11. 2016, kakor izhaja iz obvestila in vabila na zagovor z dne 14. 11. 2016 (A4); - da se je tožnik zagovora z dne 29. 10. 2016 udeležil in med drugim povedal, da je bil od zadnjega oktobra 2016 dalje 10 dni huje bolan, saj je imel rota-virus, ki ga je spremljalo bruhanje, diareja, visoka vročina, glavobol in da pri zdravniku zaradi tega ni bil, delodajalca pa ni bil sposoben poklicati. Pojasnil je tudi, da se je pritožil na odločbo Komisije ZZZS, po kateri naj bi bil sposoben za delo 4 ure, ker je ta spregledala podan predlog s strani travmatologa in fiziatrinje o tem, da za delo ni sposoben. Prav tako je povedal, da je po njegovi pritožbi ZZZS izdala novo odločbo ter odločila, da ni zmožen za delo od 1. 10. 2016 do 5. 1. 2017 (A5); - da iz tožnikovega zagovora jasno izhaja, da delodajalca o razlogu odsotnosti z dela ni seznanil, ker zaradi dodatnih zdravstvenih tegob (poleg siceršnje zdravstvene nesposobnosti za delo) ni mogel trezno razmišljati in zaradi tega ni bil sposoben poklicati delodajalca; - da je delodajalec prejemal odločbe ZZZS oziroma potrdila osebnega zdravnika delavca in bil seznanjen z razlogom odsotnosti delavca; - da tožena stranka zagovoru delavca ni sledila in je tožniku podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga po 4. alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj. - ZDR-1), ker delavec ni prišel na delo od 2. 11. 2016 do 9. 11. 2016 in o razlogu svoje odsotnosti ni obvestil delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti; - da iz obrazložitve izredne odpovedi izhaja, da je delodajalec izvedel za razlog delavčeve odsotnosti z dela šele 10. 11. 2016, ko je prejel odločbo ZZZS z dne 8. 11. 2016 iz katere izhaja, da je bil tožnik nezmožen za delo od 2. 11. 2016 do 9. 11. 2016; da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka, saj delavec očitno delodajalca v času trajanja staleža bolnih povsem ignorira, čeprav je sposoben pošiljati odškodninske zahtevke in kljub zavrnilnemu odgovoru nanje, še urgence (A1).

8. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je sodišče prve stopnje zaključilo, da je bila tožena stranka s strani tožnika na zagovoru dne 29. 11. 2016 osebno seznanjena tako o razlogu nezmožnosti seznanitve delodajalca (dodatne zdravstvene težave, poleg siceršnjih), kot tudi o razlogu odsotnosti. Dejstvo opravičene delavčeve odsotnosti z dela od 2. 11. 2016 do 9. 11. 2016 je toženka izvedela že predhodno, še pred zagovorom tožnika, dne 10. 11. 2016, ko je prejela odločbo ZZZS z dne 8. 11. 2016. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnik svoje obveznosti obveščanja delodajalca ni izpolnil, ker je bil hudo bolan. Sodišče prve stopnje je sledilo prepričljivi izpovedbi tožnika o nemožnosti obvestitve delodajalca, ker je splošno znano dejstvo, da rota-virus povzroča takšne težave, kot jih je opisal tožnik že na samem zagovoru in so bile tudi razlog, da svojega delodajalca ni mogel seznaniti o razlogih odsotnosti. Po dokaznem zaključku sodišča prve stopnje tožena stranka ni izkazala, da je bil tožnik sposoben v času odsotnosti z dela obvestiti delodajalca o razlogih za svojo odsotnost, prav tako pa je ugotovilo, da je bilo toženi stranki popolnoma jasno, da je tožnik v dalj časa trajajočem bolniškem staležu že od 11. 11. 2014 dalje (2 leti) in je pred podajo izredne odpovedi vedela, da je tožnik še vedno začasno nezmožen za delo od 1. 10. 2016 do 5. 1. 2017. Ker tožena stranka ni izkazala, da ni možno nadaljevati delovnega razmerja s tožnikom do izteka odpovednega roka, oziroma poteka časa, za katerega je bila sklenjena, je tožbenemu zahtevku za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ugodilo.

9. Neutemeljen je pritožbeni očitek tožene stranke, ki izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje. Kadar posamezne osebe v postopku izpovedujejo nasprotujoče ali izključujoče, sodišču ne preostane drugega, kot na podlagi notranjega prepričanja, ki mora biti obrazloženo z metodo racionalne argumentacije, sprejme eno od različic. Dokazna ocena sodišča prve stopnje temu standardu ustreza. Sodišče prve stopnje je sledilo prepričljivi izpovedbi tožnika, ki pa nenazadnje izhaja tudi iz samega zagovora tožnika dne 20. 11. 2016 in izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Pritožbeno sodišče zato sprejema dokazni zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik zaradi svojih zdravstvenih težav tožene stranke ni bil sposoben obvestiti o razlogih za svojo odsotnost, prav tako pa tudi, da je bila tožena stranka že pred zagovorom tožnika (29. 11. 2016) dne 10. 11. 2016 seznanjena z odločbo ZZZS, da je tožnik začasno nezmožen za delo od 1. 10. 2016 do 5. 1. 2017. 10. Te ugotovitve sodišča prve stopnje po stališču pritožbenega sodišča dajejo zadostno podlago za zaključek, da tožniku ni mogoče očitati kršitve po 4. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-11, ker tožnik zaradi hude bolezni ni bil sposoben obvestiti delodajalca, da ni sposoben za delo. Tožnik je bil v spornem obdobju neprekinjeno v bolniškem staležu od 11. 11. 2014 dalje do 5. 1. 2017. Res je, da je odločba ZZZS z dne 26. 9. 2016 določala, da je začasno nezmožen za delo od 1. 10. 2016 do 31. 10. 2016, nato pa naj bi bil od 1. 11. 2016 do 30. 11. 2016 zmožen za delo v skrajšanem delovnem času po 4 ure dnevno. V posledici pritožbe tožnika je bilo z odločbo ZZZS z dne 8. 11. 2016 tožnikovi pritožbi ugodeno ter ugotovljeno, da je tožnik začasno nezmožen za delo od 1. 10. 2016 do 5. 1. 2017. Ker tožnik zaradi druge bolezni (rota-virus) ni bil sposoben konec oktobra ponovno obvestiti delodajalca, da ni sposoben za delo in o podaljšanju bolniškega staleža, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožena stranka neutemeljeno izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razloga po 4. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 ter utemeljeno ugodilo reintegracijskemu in reparacijskemu zahtevku tožnika.

11. Po določbi prvega odstavka 109. člena ZDR-1 lahko delodajalec izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če obstajajo razlogi, določeni s tem zakonom in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Zakon torej določa dva pogoja za izredno odpoved, ki morata biti izpolnjena kumulativno. Ker ni bil podan že zakonski razlog po 4. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, se sodišču prve stopnje ni bilo potrebno ukvarjati z nadaljnjim pogojem, ali ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Pritožbeno sodišče zato na te pritožbene navedbe ne odgovarja, ker niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

12. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

13. Tožena stranka stroškov pritožbe ni priglasila, zato sodišče o njih ni odločalo. Stroškov odgovora na pritožbo pa ni mogoče šteti za strošek, ki je bil potreben za ta spor v smislu določbe prvega odstavka 155. člena ZPP, zato tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 165. člena ZPP).

1 ki jo delavec stori, če najmanj 5 dni zaporedoma ne pride na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa ne obvesti delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti.