Jedro

Revizijsko sodišče soglaša s presojo, da lahko glede na lastne ugotovitve tožena stranka enostransko posega v status zavarovanca le za naprej, saj bi sicer šlo za protiustavno retroaktivno veljavnost njenih odločitev zaradi spreminjanja statusa zavarovanca in poseg v njegove pravice in obveznosti za nazaj.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe tožeči stranki povrniti njene revizijske stroške v znesku 346,48 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožničinemu zahtevku za odpravo odločb tožene stranke z dne 16. 4. 2013 in 27. 6. 2013 in toženi stranki naložilo plačilo tožničinih stroškov postopka. Tožena stranka je z izpodbijanima odločbama odločila, da se tožnica s 16. 12. 2009 odjavi iz obveznega zdravstvenega zavarovanja kot družinski član (otrok), da ima od 17. 12. 2009 do 30. 11. 2012 lastnost zavarovanca na podlagi obveznega zdravstvenega zavarovanja iz naslova lastništva zasebnega podjetja in da izpolnjuje pogoje za vključitev v obvezno zdravstveno zavarovanje kot samoplačnik od 1. 12. 2012 dalje. Tožena stranka je menila, da podlaga za obvezno zavarovanje nastane na podlagi samega zakona, zato lahko naknadno za nazaj ugotovi drugo podlago za obvezno zdravstveno zavarovanje. Sodišče je presodilo, da tožena stranka ne bi smela za nazaj poseči v pravno razmerje obveznega zavarovanja, saj je to smiselno že pravnomočno urejeno, kar izhaja tudi iz sodne prakse. Zato je tožbenemu zahtevku ugodilo in odpravilo izpodbijani odločbi.

2. Sodišče druge stopnje se je strinjalo z dejanskimi razlogi in pravno presojo prvostopenjskega sodišča, zato je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Navaja, da je izdaja kartice zdravstvenega zavarovanja le posledica prve prijave zavarovanca v obvezno zdravstveno zavarovanje, zato iz tega ne izhaja pravnomočnost urejenosti zavarovalnega razmerja. S kartico zavarovanec le uveljavlja pravice pri izvajalcih zdravstvene dejavnosti. Zdravstveno zavarovanje nastane po samem zakonu, tožnica pa je pridobila status zavarovanke na podlagi lastništva zasebnega podjetja z vpisom v poslovni register kot družbenica. Odločba o statusu zavarovanca je zato ugotovitvena. Tožena stranka lahko po uradni dolžnosti uskladi status zavarovanca glede na drugače ugotovljeno dejansko stanje. Zavarovanec je dolžan sporočati spremembe okoliščin, ki vplivajo na vrsto zavarovanja. Zavarovanje na podlagi statusa otroka je neprednostna vrsta obveznega zavarovanja.

4. Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) vročena tožnici, ki predlaga njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

7. Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ, Ur. l. RS, št. 9/92 in naslednji) v 15. členu določa, kdo so zavarovanci po tem zakonu. Po določbi 6. točke tega člena, veljavne v času odločanja tožene stranke (Ur. l. RS, št. 40/2011 - ZUPJS-A), so zavarovanci osebe, ki so lastniki zasebnih podjetij v Republiki Sloveniji, če niso zavarovane iz drugega naslova. V skladu z 22. členom ZZVZZ je otrok, ki ni sam zavarovanec, zdravstveno zavarovan kot družinski član do dopolnjenega 15. leta starosti oziroma do dopolnjenega 18. leta starosti, po tej starosti pa, če se šola, in sicer do konca šolanja, vendar največ do dopolnjenega 26. leta starosti.

8. Tožnica je bila v času od 1. 10. 2008 do 25. 11. 2012 obvezno zdravstveno zavarovana na podlagi 22. člena ZZVZZ, 17. 12. 2009 se je vpisala v poslovni register kot družbenica družbe E. d.o.o., L. Dne 30. 11. 2012 je iz omenjene družbe izstopila. Tožena stranka je v izpodbijanih odločbah z dne 16. 4. 2013 in 27. 6. 2013 naknadno odločila, da je bila tožnica v času od 17. 12. 2009 do 30. 11. 2012 zavarovana po določbi 6. točke 15. člena ZZVZZ in da se lahko zavaruje kot samoplačnik po določbi 20. točke 15. člena ZZVZZ šele od 1. 12. 2012 dalje. Sodišči nižjih stopenj sta izpodbijani odločbi po presoji revijskega sodišča pravilno odpravili.

9. Ko revident izpostavlja določbe ZZVZZ o vključitvi v obvezno zdravstveno zavarovanje po zakonu samem, če so za to podani v zakonu opredeljeni pogoji, Vrhovno sodišče ugotavlja, da je med drugim že v zadevah VIII Ips 265/2007 z dne 6. 11. 2008 in VIII Ips 209/2009 z dne 22. 2. 2011 (sicer v sporu o podlagi vključitve v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ki temelji na bistveno enakih izhodiščih) opozorilo na razliko med samo vključitvijo v obvezno zavarovanje, na podlagi katere se šele pridobi pravno varovan status zavarovanca, in spremembo podlage že obstoječega zavarovanja, oziroma spremembo pravno varovanega statusa zavarovanca zaradi spremenjene podlage zavarovanja. V prvem primeru je potrebno upoštevati zakonske določbe o obvezni vključitvi v zavarovanje, če je izpolnjena katera od v zakonu opredeljenih dejanskih podlag (torej ex lege vključitev v zavarovanje), ki se lahko ugotavlja tudi za nazaj vse od nastopa zakonite podlage. Gre dejansko šele za vzpostavitev pravno varovanega statusa zavarovanca, do katerega pride ex lege. Tak primer je tudi predstavljal pravni položaj v zadevi VIII Ips 62/2006 z dne 27. 9. 2007, na katero se sklicuje revident. V drugem primeru, ko pa gre za spremembo podlage istega zavarovanja, dejansko pride do spremembe že pridobljenega pravno varovanega statusa, v katerega lahko tožena stranka kot nosilec obveznega zavarovanja po uradni dolžnosti posega le za naprej. Niti ZZVZZ in niti Pravila (Ur. l. RS, št. 7/2009) tožene stranke izrecno ne pooblaščata, da bi po uradni dolžnosti spreminjala že pridobljeni status zavarovanca tudi za nazaj (1).

10. Zato revizijsko sodišče soglaša s presojo, da lahko glede na lastne ugotovitve tožena stranka enostransko posega v status zavarovanca le za naprej, saj bi sicer šlo za protiustavno retroaktivno veljavnost njenih odločitev zaradi spreminjanja statusa zavarovanca in poseg v njegove pravice in obveznosti za nazaj, v primeru obveznega zdravstvenega zavarovanja dejansko zgolj v njegove obveznosti oziroma obveznosti tretjih.

11. Glede na navedeno in v skladu s 378. členom ZPP je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

12. Tožena stranka je v skladu s 165. in 154. členom ZPP upravičena do povračila stroškov odgovora na revizijo, ki jih je priglasila v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi (Ur. l .RS, št. 67/2008 in naslednji). Potrebni pravdni stroški za revizijsko zastopanje znašajo 282 EUR (tar. št. 3300), pavšalni materialni stroški 2 EUR (tar. št. 6002) in 22% DDV na skupni znesek. Tako mora tožena stranka tožeči povrniti 346,48 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude.

Op. št. (1): Enako zadevi VIII Ips 10/2015 z dne 21. 4. 2015 in VIII Ips 76/2015 z dne 14. 10. 2015 za področje obveznega zdravstvenega zavarovanja; za področje obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja pa smiselno enako zadeve VIII Ips 66/2008 z dne 12. 1. 2010, VIII Ips 283/2008 z dne 9. 2. 2010.