Jedro

Glede na ugotovljeno in ne prerekano dejansko stanje, da je bila tožnica imetnica poslovnega deleža delodajalca, družba A. d. o. o. (delodajalec) pa imetnica lastnega deleža, iz katerega pa ni mogla uresničevati pravic, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je imela upravljalske pravice nad svojim delodajalcem edino tožnica s svojim poslovnim deležem. Sodišče druge stopnje posledično kot pravilen sprejema prvostopni zaključek, da je glede na obrazloženo treba tožnico opredeliti kot "večinsko lastnico" družbe A. d. o. o. oz. njene dejavnosti v smislu drugega pogoja iz prvega odstavka 16.a člena ZJSRS.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v stroškovnem delu (II. točki izreka) delno spremeni tako, da se znesek stroškov postopka, ki jih je dolžna tožeča stranka v roku 8 dni povrniti toženi stranki, zviša na znesek 559,98 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka izpolnitvenega roka do plačila.

II. V preostalem se pritožba tožene stranke in v celoti pritožba tožeče stranke zavrneta in se potrdi nespremenjeni del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka in je dolžna toženi stranki v roku 15 dni povrniti stroške v višini 14,23 EUR.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravi Odločba Republike Slovenije, Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti z dne 5. 12. 2022 in prizna pravica do poravnave obveznosti iz naslova pravic delavcev v primeru insolventnosti delodajalca; da se tožnici prizna pravica do nadomestila za neizplačane plače za obdobje zadnjih treh mesecev pred datumom prenehanja delovnega razmerja v višini treh minimalnih plač, določenih z zakonom na dan izdaje sodne odločbe; da se tožnici prizna pravica do nadomestila plače za plačane odsotnosti z dela v obdobju treh mesecev pred datumom prenehanja (delovnega razmerja) v višini ene polovice minimalne plače, določene z zakonom na dan izdaje sodne odločbe; da se tožnici prizna pravica do nadomestila plač za čas neizrabljenega letnega dopusta v višini ene minimalne plače, določene z zakonom na dan izdaje sodne odločbe; da tožnici pripadajo zamudne obresti iz naslova poravnave obveznosti iz pravic delavcev v primeru insolventnosti delodajalca, ki tečejo od 7. 4. 2022 dalje do plačila (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožnica dolžna toženki povrniti njene stroške postopka v višini 549,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper tako prvostopno odločitev se iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje tožnica. Navaja, da sodišče prve stopnje ni popolnoma in pravilno ugotovilo dejanskega stanja, v posledici navedenega je nepravilno uporabilo materialno pravo ter bistveno kršilo določbe postopka in temeljne pravice in svoboščine tožnice. Po prepričanju tožnice je njen tožbeni zahtevek v celoti utemeljen. Navaja, da je Okrožno sodišče v Mariboru 9. 3. 2022 začelo stečajni postopek nad njenim delodajalcem, v posledici česar ji je slednji odpovedal pogodbo o zaposlitvi, tako da ji je delovno razmerje prenehalo 7. 4. 2022. Tožnica je 30. 5. 2022 na Javni štipendijski, razvojni, invalidski in preživninski sklad RS (v nadaljevanju: Sklad) vložila zahtevo za poravnavo obveznosti iz naslova pravic delavcev v primeru insolventnosti delodajalca skupaj z dokazili o odpovedi pogodbe o zaposlitvi in dokazilom, da je svoje pravice prijavila v stečajnem postopku v predpisanih rokih in na določen način. Prvostopni organ - Sklad je 10. 6. 2022 izdal odločbo, s katero je zahtevek tožnice zavrnil. Tožnica se je zoper odločbo Sklada pritožila, drugostopenjski organ pa je z odločbo z dne 29. 8. 2022 njeni pritožbi ugodil, odločbo Sklada odpravil ter mu zadevo vrnil v ponovno odločanje. V postopku ponovnega odločanja o pravici tožnice je Sklad z odločbo z dne 20. 9. 2022 ponovno zavrnil zahtevek tožnice. Svojo odločitev je oprl na stališče, ki mu je v izpodbijani sodbi pritrdilo sodišče prve stopnje, da sta bili edini lastnici družbe A. tožnica (22,59053 %) in družba sama (77,4094 %), skupaj v višini 100 %, iz česar naj bi izhajalo, da je tožnica edini 100 % lastnik družbe. Tak zaključek je po prepričanju tožnice v nasprotju z Ustavo in veljavno zakonodajo. Tožnica kot materialnopravno zmotno graja stališče sodišča prve stopnje, da je pojem večinskega lastništva podjetja iz 16.a člena Zakona o javnem štipendijskem, razvojnem, invalidskem in preživninskem skladu Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 25/97 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZJSRS) treba razumeti v pomenu, da je lastnik podjetja tisti, kateremu pripada večina upravljalskih pravic, saj bi v primeru pravilnosti takega razumevanja zakonodajalec lahko vpisal samo en pogoj, in sicer, da pravic po tem zakonu nima delavec, ki ima prevladujoč vpliv na poslovanje. Prevladujoč vpliv na poslovanje in večina upravljalskih pravic sta namreč sinonima. Glede na zakonsko besedilo pa je treba po mnenju tožnice lastništvo razumeti tako, kot je zapisano v Poslovnem registru Slovenije. Tožnica izpostavlja tudi drugi možni primer, ko bi imela sama večino upravljalskih pravic v družbi, in se sprašuje, kakšna bi bila odločitev sodišča v takem primeru. Nadalje izpostavlja, da je nepotrebno sklicevanje sodišča na Direktivo Sveta 80/987/EGS v zvezi s pojasnjevanjem "bistvenosti" deleža v družbi, saj Direktiva ni neposredno uporabljiva v državi članici. Predlaga, da sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi njenemu tožbenemu zahtevku, podredno pa predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe.

3. Toženka se pravočasno pritožuje zoper odločitev o stroških postopka (II. točka izreka prvostopne sodbe). Uveljavlja vse pritožbene razloge. Navaja, da je sodišče toženki priznalo in tožnici naložilo v plačilo stroške v prenizkem znesku, zato predlaga spremembo izpodbijane stroškovne odločitve v smeri priznanja dodatnih stroškov postopka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Izpostavlja, da je priglasila stroške postopka za dve pripravljalni vlogi, od česar ji je sodišče priznalo stroške le za eno vlogo, medtem ko ji je za prvo pripravljalno vlogo z dne 17. 2. 2023 priznalo stroške v prenizkem znesku, v nasprotju z Odvetniško tarifo (Ur. l. RS, št. 2/15 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju OT). Sodišče v obrazložitvi tudi ni navedlo, na katero pravno podlago je oprlo svojo odločitev glede stroškov prve pripravljalne vloge, zaradi česar je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZPP). S prenizkim priznanjem stroškov za vlogo z dne 17. 2. 2023, ki je bila nujna in potrebna, je sodišče prve stopnje tudi zmotno uporabilo 154. člen ZPP. Sodišče nadalje sploh ni odločilo o priglašenih materialnih stroških od skupne vrednosti storitve, s čimer je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Celotna vrednost storitve tako pravilno znaša 1.090 točk in ne 915 točk, skupaj z odmero materialnih stroškov pa 1.110,90 točk, kar znaša ob vrednosti točke 0,60 EUR pravilno 666,54 EUR. Toženka predlaga spremembo izpodbijanega dela prvostopne sodbe v smeri priznanja dodatnih stroškov postopka (še 117,54 EUR), ki jih mora tožnica povrniti toženki. Priglaša stroške pritožbe.

4. V odgovoru na pritožbo, ki ga je vložila le toženka, se ta zavzema za zavrnitev tožničine pritožbe in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

5. Pritožba toženke je delno utemeljena, pritožba tožnice pa ni utemeljena.

6. Sodišče druge stopnje je v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbah, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere sodišče druge stopnje pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavljata pritožbi. Glede odločilnih dejstev je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter v odločitvi o glavni stvari sprejelo materialnopravno pravilno odločitev. Slednje pa ne velja v celoti za stroškovno odločitev, v okviru katere je sodišče toženki stroške postopka priznalo v nekoliko prenizkem znesku.

7. Neutemeljena je tožničina pritožbena graja zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pravno relevantno dejansko stanje namreč med strankama v postopku na prvi stopnji v bistvenem delu niti ni bilo sporno: da je tožnici dne 7. 4. 2022 prenehalo delovno razmerje pri delodajalcu A. d. o. o. zaradi njegovega stečaja (odpoved v prilogi A4); stečajni postopek nad delodajalcem tožnice je bil začet 9. 3. 2022 (priloga B3), zaključen pa po sklepu stečajnega sodišča 19. 6. 2023, ne da bi bila opravljena razdelitev upnikom (priloga B6); tožnica je imela kot direktorica delodajalca prevladujoč vpliv na njegovo poslovanje; v sodnem registru je bila vpisana kot imetnica 22,59053 % deleža, družba A. d. o. o. pa kot imetnica 77,40947 % (lastnega) deleža. Tožnica velik del pritožbe nameni povzemanju dejanskega stanja in poteka postopka v zvezi z njeno zahtevo za poravnavo obveznosti iz naslova pravic delavcev v primeru insolventnosti delodajalca pred upravnimi organi (Skladom in ministrstvom, pristojnim, za delo), kar med strankama prav tako ni sporno in na odločitev v tej zadevi nima nobenega vpliva.

8. V obravnavani zadevi je tožnica na podlagi tretjega odstavka 22. člena ZJSRS izpodbijala odločbo ministrstva, pristojnega za delo, z dne 5. 12. 2022, s katero je bila zavrnjena njena pritožba zoper odločbo Sklada z dne 20. 9. 2022 o zavrnitvi zahtevka tožnice za poravnavo obveznosti iz naslova pravic delavcev v primeru insolventnosti delodajalca. Zahtevala je odpravo izpodbijane odločbe ministrstva ter priznanje pravice do poravnave obveznosti iz naslova pravic delavcev v primeru insolventnosti delodajalca: pravice do nadomestila za neizplačane plače za obdobje zadnjih treh mesecev pred datumom prenehanja delovnega razmerja, pravice do nadomestila plače za čas odsotnosti z dela v obdobju treh mesecev pred datumom prenehanja delovnega razmerja ter pravice do nadomestila plače za čas neizrabljenega letnega dopusta, kakor tudi zakonske zamudne obresti od zahtevanega od 7. 4. 2022 dalje. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo. Po izpeljanem dokaznem postopku je presodilo, da tožnici skladno s 16.a členom ZJSRS ne pripadajo pravice po tem zakonu, ker je bila v času stečaja delodajalca njegov večinski lastnik in je hkrati kot njegova edina direktorica imela prevladujoč vpliv na njegovo poslovanje. Ker je posledično izpodbijana odločba ministrstva, pristojnega za delo, pravilna in zakonita, je sodišče prve stopnje tožničin zahtevek v celoti zavrnilo kot neutemeljen.

9. Sodišče druge stopnje kot pravilno sprejema zgoraj povzeto prvostopno odločitev, ki jo je sodišče tudi jasno in izčrpno obrazložilo (točke 10 do 14 obrazložitve prvostopne sodbe), zato se v izogib ponavljanju sodišče druge stopnje na tako obrazložitev v celoti sklicuje in v nadaljevanju s tem v zvezi le še odgovarja na izrecno pritožbeno grajo tožnice, ki prvostopne obrazložitve ne sprejema in ji (neutemeljeno) očita zmotno uporabo materialnega prava.

10. V skladu s 16.a členom ZJSRS pravic po tem zakonu nima delavec, ki je sam ali skupaj s svojimi družinskimi člani večinski lastnik podjetja ali dejavnosti delodajalca in ima prevladujoč vpliv na njegovo poslovanje. Glede na tako zakonsko besedilo citiranega člena sta torej pogoja za odrekanje pravic delavcu v primeru insolventnosti delodajalca po ZJSRS dva: da je delavec večinski lastnik podjetja ali dejavnosti delodajalca (sam ali skupaj s svojimi družinskimi člani, opredeljenimi v drugem odstavku 16.a člena ZJSRS) ter da ima prevladujoč vpliv na poslovanje delodajalca. V postopku na prvi stopnji med strankama ni bilo sporno, da je imela tožnica kot direktorica delodajalca A. d. o. o. prevladujoč vpliv na njegovo poslovanje, kar je tožnica izrecno tudi sama navajala oz. priznavala že v tožbi. Tako je sporen ostal le še en pogoj, večinsko lastništvo podjetja ali dejavnosti delodajalca.

11. V zvezi z zadnje navedenim pogojem je sodišče prve stopnje povsem prepričljivo obrazložilo materialnopravno pravilno stališče, da pojma lastništva podjetja ali dejavnosti že po naravi stvari in tudi glede na citirane statusno pravne predpise (Zakon o gospodarskih družbah, Ur. l. RS, št. 42/06 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZGD-1) ni mogoče razlagati v stvarno pravnem smislu kot predmet lastninske pravice, temveč v statusno pravnem smislu kot lastništvo (imetništvo) poslovnega deleža, ki družbenikom zagotavlja pravice do upravljanja družbe, med njimi tudi glasovalno pravico (506. člen ZGD-1), katera je vezana na velikost osnovnega vložka (prvi odstavek 506. člena istega zakona). Slednje pa ne velja za lastne deleže družbe, saj družba iz njih ne more uresničevati svojih (glasovalnih) pravic (četrti odstavek 506. člena ZGD-1). Glede na ugotovljeno in ne prerekano dejansko stanje, da je bila tožnica imetnica 22,59053 % poslovnega deleža delodajalca, družba A. d. o. o. pa imetnica 77,40947 % (lastnega) deleža, iz katerega pa ni mogla uresničevati pravic, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je imela upravljalske pravice nad svojim delodajalcem edino tožnica s svojim 22,59053 % poslovnim deležem. Sodišče druge stopnje posledično kot pravilen sprejema prvostopni zaključek, da je glede na obrazloženo potrebno tožnico opredeliti kot "večinsko lastnico" družbe A. d. o. o. oz. njene dejavnosti v smislu drugega pogoja iz prvega odstavka 16.a člena ZJSRS.

12. Neutemeljena je tožničina pritožbena graja, da taka interpretacija sodišča prve stopnje ne more biti pravilna, saj bi v takem primeru v zakonu (ZJSRS) lahko bil vpisan samo en pogoj, in sicer, da pravic po tem zakonu nima delavec, ki ima prevladujoč vpliv na poslovanje, ker sta po njenem razumevanju prevladujoč vpliv na poslovanje in večina upravljalskih pravic sinonima. Po presoji sodišča druge stopnje slednje vendarle ne drži v celoti. V skladu s 515. členom ZGD-1 ima namreč družba enega ali več poslovodij (direktorjev), ki na lastno odgovornost vodijo posle družbe in jo zastopajo, s čimer vodijo poslovanje družbe. Res je sicer, da o postavitvi in odpoklicu poslovodij odločajo družbeniki (505. člen ZGD‑1), vendar na ta način le posredno, preko odločitve o postavitvi ali odpoklicu poslovodje na skupščini družbenikov vplivajo na poslovodjevo vodenje poslov družbe. Drugače pa je v obravnavani zadevi, ko je bila tožnica direktorica (poslovodja) delodajalca in je s tem na lastno odgovornost vodila njegove posle ter ga zastopala, hkrati pa je bila tudi njegova družbenica, ki je glede na preostali lastni delež družbe edina lahko izvrševala upravljalske pravice. Utemeljen je zato prvostopni zaključek, da je za večinsko lastnico družbe A. d. o. o. v smislu prvega odstavka 16.a člena ZJSRS mogoče opredeliti tožnico. S tem v zvezi se sodišče druge stopnje ne opredeljuje do hipotetičnega primera, ki ga v pritožbi izpostavlja tožnica, saj je predmet presoje zgolj pravilnost odločitve sodišča prve stopnje v konkretnem (in ne namišljenem) primeru, ki ga šele v pritožbi zgolj primeroma izpostavlja tožnica.

13. Sodišče prve stopnje je pri argumentaciji svoje odločitve pravilno upoštevalo tudi določbo Direktive Sveta 80/987/EGS z dne 20. 10. 1980 o približevanju zakonodaj držav članic o varstvu delavcev v primeru plačilne nesposobnosti njihovega delodajalca (UL L št. 283 z dne 28. 10. 1980 s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju Direktiva), v skladu s katero Direktiva ne vpliva na možnost držav članic, da zavrnejo ali zmanjšajo odgovornost za jamstvo, kadar je bil delavec sam ali skupaj s svojimi bližnjimi sorodniki lastnik bistvenega deleža delodajalčevega podjetja ali obrata in je znatno vplival na dejavnosti podjetja (10. člen Direktive). Ob tem je pri ugotavljanju pomena besedne zveze "bistveni delež" sodišče prve stopnje pravilno izhajalo iz namena te izjeme, da se "preprečijo zlorabe instituta jamstva v primerih insolventnosti delodajalca in upošteva odgovornost lastnikov podjetij, ki sprejmejo poslovno tveganje za poslovanje podjetja".1 V zvezi s pritožbeno grajo, da je "nepotrebno sklicevanje sodišča na Direktivo Sveta 80/987/EGS v zvezi s pojasnjevanjem bistvenosti deleža v družbi, saj Direktiva ni neposredno uporabljiva v državi članici", sodišče druge stopnje poudarja, da je bila navedena Direktiva v naš pravni red prenesena z novelo ZJSRS-E z veljavnostjo od 28. 6. 2006 prav z dodajo 16.a člena v besedilo zakona. Zato je pri ugotavljanju namena izjeme iz 16.a člena ZJSRS, katera delavcu izjemoma odreka pravice po tem zakonu, sodišče prve stopnje povsem utemeljeno upoštevalo tudi izpostavljeno določbo Direktive, ki se je z navedenim členom prenašala v naš pravni red.

14. Na podlagi pritožbene graje toženke pa je moralo sodišče druge stopnje preizkusiti še pravilnost prvostopne odločitve o stroških postopka. Glede na tožničin neuspeh v postopku na prvi stopnji je sodišče toženki v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP priznalo v povrnitev stroške postopka, ki pa jih je po prepričanju toženke odmerilo v prenizkem obsegu. Prvostopna stroškovna odločitev je sicer skopo obrazložena, vendar dovolj, da omogoča pritožbeni preizkus, zato s tem v zvezi ni utemeljena pritožbena graja bistvene kršitve procesnih določb. Glede pritožbenega očitka toženke, da ji je sodišče za prvo pripravljalno vlogo z dne 17. 2. 2023 priznalo stroške v prenizkem znesku in v nasprotju z OT, je iz obrazložitve odločitve o stroških razbrati, da je bilo toženki iz tega naslova priznanih 50 točk za krajšo vlogo. Navedeno je po presoji sodišča druge stopnje povsem ustrezno, utemeljeno na tretji točki tar. št. 43 OT, saj po vsebini ni šlo za vsebinsko pripravljalno vlogo, temveč za obrazložen dopis, v katerem je toženka sodišče pozivala, da ji poleg popravljene tožbe vroči še prvotno vloženo tožbo ter s tem v zvezi grajala procesne kršitve. Pritožbeno zavzemanje, da bi ji moralo sodišče iz tega naslova priznati skupno priglašenih 225 točk oziroma še dodatnih 175 točk, je po vsem obrazloženem neutemeljeno. Sodišče prve stopnje je tako toženki za opravljene storitve zastopanja pravilno priznalo skupno 915 točk. Pritožba pa ima prav, da bi ji na navedeno skupno vrednost storitve v skladu s tretjim odstavkom 11. člena OT pripadali tudi materialni stroški v priglašenem pavšalnem znesku 2 %, česar ji sodišče prve stopnje neutemeljeno ni priznalo. Vse navedeno je ob pravilni uporabi materialnega prava narekovalo spremembo izpodbijane sodbe v stroškovnem delu, tako da se toženki poleg priznanih 915 točk prizna še 2 % materialnih stroškov, kar znese 18,30 točk oz. glede na vrednost točke (0,60 EUR) dodatnih 10,98 EUR. Znesek stroškov postopka, ki jih je dolžna toženki povrniti tožnica, se posledično zviša iz prvotno prisojenih 549,00 EUR na znesek 559,98 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka 8-dnevnega izpolnitvenega roka dalje do plačila. V tem delu je sodišče druge stopnje pritožbi toženke ugodilo in na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP izpodbijano sodbo delno spremenilo, kot je razvidno iz izreka.

15. Ker sicer niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi, niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče v preostalem pritožbo toženke in v celoti pritožbo tožnice zavrnilo ter potrdilo izpodbijano sodbo v nespremenjenem delu (353. člen ZPP).

16. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 165. členu ZPP v zvezi s 154. in 155. členom istega zakona. V pritožbenem postopku je uspela le toženka, zato ji je dolžna tožnica povrniti pritožbene stroške v odstotku uspeha. Toženka se je zavzemala za spremembo stroškovne odločitve v smeri zvišanja priznanih stroškov postopka na 666,54 EUR, torej za priznanje dodatnih 117,54 EUR, sodišče druge stopnje pa ji je po spremembi prvostopne sodbe v stroškovnem delu priznalo le še dodatnih 10,98 EUR. Posledično uspeh toženke s pritožbo znaša 9,30 %. V tem obsegu je dolžna tožnica toženki povrniti utemeljeno priglašene stroške pritožbe 250 točk (4. točka tar. št. 16) in 2 % materialnih stroškov (tretji odstavek 11. člena OT) 5 točk, skupaj 255 točk oz. 153,00 EUR. Glede na 9,30 % uspeh je dolžna tožnica toženki v roku 15 dni povrniti 14,23 EUR pritožbenih stroškov. Tožnica, ki s pritožbo ni uspela, krije sama svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 154. člena ZPP). Stroške odgovora na pritožbo tožnice, s katerim ni v bistvenem prispevala k odločitvi o pritožbi, pa v skladu s prvim odstavkom 155. člena ZPP krije toženka sama.

1 Povzeto iz Predloga Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o javnem jamstvenem in preživninskem skladu Republike Slovenije - ZJSRS-E.