Jedro

Popolna in obrazložena izvid in mnenje zdravniške komisije predstavljata podlago za ugotavljanje odstotka vojne invalidnosti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi določbe prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 4. 6. 2003, s katero je tožena stranka v ponovljenem postopku zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Upravne enote Nova Gorica z dne 13. 3. 1997. Prvostopenjski upravni organ je z navedeno odločbo tožniku priznal status vojaškega mirnodobnega invalida VIII. skupine zaradi 40 % invalidnosti s pripadajočo invalidnino.

2. Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe pritrjuje tako odločitvi kot razlogom tožene stranke in se sklicuje na določbe Zakona o vojnih invalidih – ZVojI (Ur. l. RS, št. 63/95, 62/96 – sklep US, 2/97 – odločba US, 19/97, 21/97 in 75/97) ter na dejansko stanje, ugotovljeno v postopku pred izdajo odločbe. Tako kot tožena stranka sodišče ni podvomilo v mnenje zdravniške komisije II. stopnje, ki je po določbi 97. člena v zvezi z 99. členom ZVojI pristojna za izdelavo izvedenskega mnenja o vseh dejstvih, potrebnih za odločitev o pravicah po ZVojI, ocena listin je utemeljena z razumnimi razlogi, tožnik pa ni ponudil konkretnih dokazov oziroma navedel prepričljivih dejstev o nasprotnem.

3. Tožnik v reviziji (prej pritožbi) nasprotuje višini ugotovljene vojne invalidnosti, ki jo je v ponovljenem postopku ugotovila tožena stranka na podlagi izvida in mnenja zdravniške komisije II. stopnje. Navaja, da je zdravniška komisija napačno interpretirala dejansko stanje, da ni upoštevala vseh listin, ki jih je predložil, med drugim tudi, da je zaradi jemanja zdravila Ulter ostal brez zob, da ima pogosto vnetje želodčne sluznice, ki je po njegovem mnenju razlog za nevritis, ter da ima zaradi navedene bolezni levo roko 50 % hromo. Predlaga, da Vrhovno sodišče njegovo pritožbo obravnava, pri tem imenuje strokovno neodvisno komisijo in uporabi ves dokazni material in izvide, ki se nahajajo pri komisiji.

4. Odgovor na revizijo (prej pritožbo) ni bil vložen.

5. Revizija ni utemeljena.

6. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je kot izredno sredstvo v upravnem sporu uvedel revizijo. Po določbi prvega odstavka 107. člena ZUS-1 Vrhovno sodišče odloča o pravnih sredstvih zoper izdane odločbe sodišča prve stopnje po določbah ZUS-1, če ni s posebnim zakonom določeno drugače. Na podlagi drugega odstavka 107. člena ZUS-1 se do 1. 1. 2007 vložene pritožbe, če ne izpolnjujejo pogojev za pritožbo po tej določbi, štejejo za revizije. Ker je bila pritožba tožeče stranke zoper sodbo sodišča prve stopnje vložena pred 1. 1. 2007 in ne izpolnjuje pogojev za pritožbo po drugem odstavku 107. člena ZUS-1, se obravnava kot revizija. Sodba sodišča prve stopnje je v skladu z določbo drugega odstavka 107. člena ZUS-1 postala pravnomočna dne 1. 1. 2007. 7. Revizija v upravnem sporu je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po prvem odstavku 85. člena ZUS-1 se lahko revizija vloži le zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem okviru je bil izveden tudi sodni preizkus utemeljenosti revizije v obravnavani zadevi.

8. Tožnik v reviziji (prej pritožbi) konkretno ne navaja nobenega izmed revizijskih razlogov iz prvega odstavka 85. člena ZUS-1, ampak po vsebini uveljavlja razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (nasprotovanje presoji zdravniške komisije, ki je na podlagi zdravstvene dokumentacije podala izvid in mnenje o odstotku tožnikove invalidnosti), ki pa po drugem odstavku 85. člena ZUS-1 ni dovoljen revizijski razlog (enako je po ZUS veljalo za pritožbo, če sodišče ni samo ugotavljalo dejanskega stanja. Tak je tudi ta primer). Vrhovno sodišče je tako v obravnavanem primeru lahko presojalo le pravilnost uporabe materialnega prava, na katerega, kot že navedeno, pazi po uradni dolžnosti.

9. Po presoji Vrhovnega sodišča je v obravnavanem primeru sodišče prve stopnje glede na ugotovljeno dejansko stanje, na katerega je Vrhovno sodišče vezano, pravilno uporabilo določbe ZVojI. V obravnavani zadevi gre za ugotavljanje odstotka invalidnosti zaradi bolezni, ki jo je imel invalid že prej, pa se je v pravnorelevantnih okoliščinah poslabšala, oziroma za primer, ko za bolezen sicer ni mogoče ugotoviti, da so jo povzročile te okoliščine, vendar je mogoče sklepati, da so vojne razmere precej vplivale, da se je pojavila. V teh primerih se za ugotavljanje invalidnosti upošteva ustrezen odstotek celotne okvare zdravja glede na naravo bolezni in njen razvoj, trajanje in težo vojnih razmer oziroma razmer pri opravljanju nalog vojaške službe ter glede na druge okoliščine, ki so v posameznem primeru vplivale na bolezen (prvi odstavek 19. člena ZVojI). V 97. členu ZVojI pa je med drugim določeno, da odstotek invalidnosti, kot enega izmed pogojev za uveljavitev pravic po tem zakonu, ugotavlja upravna enota oziroma ministrstvo na podlagi izvida in mnenja pristojne zdravniške komisije.

10. Za pravilno presojo v obravnavani zadevi je bistvena dejanska ugotovitev zdravniške komisije II. stopnje, da tožnikova vojna invalidnost znaša 40 %. Tožena stranka je svojo odločitev o navedenem odstotku invalidnosti v skladu s 97. členom ZVojI oprla na izvid in mnenje pristojne zdravniške komisije kot izvedenskega organa. V ponovnem postopku je namreč skladno z navodili iz sodbe prvostopnega sodišča U 280/98 z dne 19. 5. 2000, v zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča RS I Up 919/2000-2 z dne 13. 3. 2002, zadevo predložila v ponovno obravnavo zdravniški komisiji II. stopnje. Ta je v izvidu in mnenju, št. 81 z dne 27. 5. in 3. 6. 2003 (v nadaljevanju izvid in mnenje), potrdila dotedanjo ugotovitev, da se kot podlaga za priznanje tožnikove vojne invalidnosti upošteva bolezen – kronično vnetje želodčne sluznice (kronični hiperacidni gastritis) po točki 257 b Seznama, ki je sestavni del Pravilnika o ugotavljanju odstotka invalidnosti (Ur. l. RS, št. 20/96, 14/00, v nadaljevanju Pravilnik), v višini 50 %, ocenila, da so bile okoliščine vojaškega roka sprožilen faktor za nastanek te bolezni, ter ob upoštevanju drugega in tretjega odstavka 10. člena Pravilnika že ocenjeno vojno invalidnost zmanjšala za 10%, tako da skupna vojna invalidnost znaša 40%. Glede na določbo 97. člena ZVojI je pravilno stališče tožene stranke in sodišča prve stopnje, ki sta izvid in mnenje zdravniške komisije II. stopnje upoštevali kot podlago za svojo odločitev o tožnikovem odstotku invalidnosti, ob ugotovitvi, da sta izvid in mnenje popolna in dovolj jasno obrazložena za odločitev v obravnavani zadevi.

11. Ob tem Vrhovno sodišče še pojasnjuje, da izvid in mnenje zdravniške komisije predstavljata listinski dokaz. Gre za listino, ki jo je izdal z zakonom določen izvedenski organ, katerega ugotovitev je dokončna (četrti odstavek 100. člena ZVojI), torej drugega izvedenca v tej zadevi ni mogoče postaviti. Ker tožniku ni uspelo dokazati, da so bile ugotovitve zdravniške komisije II. stopnje, (ki je potrdila vse dotedanje ugotovitve) neresnične, je bila odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna. Navedena zdravniška komisija pa je bila tudi pravilno sestavljena iz petih članov zdravnikov specialistov, kot to določa 99. člen ZVojI.

12. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 92. člena ZUS-1.