Jedro

O delu na višini kot nevarni dejavnosti lahko govorimo šele pri višinah od 1,5 metra navzgor.

V tem sporu se je pokazalo kar nekaj protipravnih ravnanj toženca (pri tožencu ni bilo opravljeno splošno usposabljanje iz varnosti in zdravja pri delu; toženec ni poskrbel za periodični pregled opreme, to je dvižne ploščadi; v času delovne nezgode naprava ni bila brezhibna, saj niso delovala električna pohodna stikala), vendar pa med temi protipravnimi ravnanji in škodljivim dejstvom, to je padcem tožnika z dvižne ploščadi, ni vzorčne zveze. Tožnik s ploščadi ni padel zaradi tega, ker ni opravil splošnega usposabljanja iz varstva pri delu in tudi ne zaradi tega, ker niso delovala električna pohodna stikala. Bistvena je ugotovitev izvedencev, da do domnevnega zanihanja dvižne ploščadi ni moglo priti zaradi nenadne, samodejne popustitve dvižne ploščadi in da se dogodek nikakor ni mogel zgoditi tako, kot sta ga opisovala tožnik in zaslišana priča. Do tožnikovega padca je prišlo zaradi nesrečnega slučaja, ki se je pripetil tožniku (tožnik je najverjetneje res izgubil ravnotežje, ko je s folijo ovijal tovor ali pa ko se je s folijo v rokah po končanem ovijanju gibal po dvižni ploščadi), vendar za škodo, ki je tožniku pri tem nastala ne more odgovarjati tožena stranka, saj ni podana njena krivdna, niti objektivna odgovornost.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov zahtevek za plačilo zneska 75.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 6. 2009 dalje in plačilo mesečne rente v znesku 550,00 EUR z zapadlostjo vsakega 18. dne v mesecu za tekoči mesec za čas od 28. 4. 2007 dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 18. dne v mesecu ter za povrnitev stroškov postopka na račun sodišča prve stopnje (točka I. izreka). Tožniku je naložilo, da tožencu povrne stroške postopka v znesku 3.312,90 EUR, v 15 dneh po pravnomočnosti sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila (točka II. izreka).

Zoper takšno sodbo se pritožuje tožnik, pri čemer smiselno uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami). Navaja, da je pri tožencu opravljal prevoze in je padel z nakladalne rampe in se pri tem hudo poškodoval. Toženec ni poskrbel za vse predpisane postopke za varno in zakonito delo, čeprav je za njegovo zaposlitev dvakrat prejel subvencijo. Ob podpisu pogodbe o zaposlitvi toženec tožniku ni dal v podpis in pregled nobenega pravilnika v zvezi z varstvom pri delu in ga tudi ni poučil o posebnostih dela, ampak je samo zahteval hitro in učinkovito delo, ki pa je bilo neorganizirano in nevarno. Tožnik je o nesreči in postopkih povedal vse, česar se je spomnil in še dodatno pojasnjeval tehnične probleme, ki so bili vzrok za nesrečo, vendar sodišče prve stopnje tega sploh ni upoštevalo. Izpodbijana sodba je pristranska in brez pravih argumentov. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka pa tudi kršitev določb Ustave RS in Evropske konvencije o človekovih pravicah je podana, ker niso bili upoštevani tožnikovi argumenti glede naslednjih opustitev toženca, ki so bili večinski razlog za poškodbo pri delu: -toženec tožnika ni napotil na zdravniški pregled pred opravljanjem dela; -toženec tožnika ni napotil na noben izobraževalni program, predpisan z Zakonom in varnosti pri zdravju pri delu (ZVZD, Ur. l. RS, št. 56/1999 s spremembami); -toženec delovnega mesta ni zavaroval za primer nesreče in ni izvedel vseh varnostnih ukrepov predpisanih z zakonom; -toženec je na vozilo vgradil rampo, ki ni bila atestirana, tehnično pregledana in ni imela navodil za uporabo in rokovanje; -toženec ni poskrbel za predpisano vzdrževanje rampe in je dovolil mešanje hidravličnih olj; -toženec ni poskrbel za kvalitetno in z navodili proizvajalca predpisano vzdrževanje vseh sklopov in naprav dvižne rampe; -toženec je ugradil rampo brez dovoljenja pooblaščene institucije, ki bi izvedla vse zakonite preglede in teste; -toženec ni opravil predpisanih periodičnih pregledov pri pooblaščeni instituciji; -toženec tožniku ni dal navodil v slovenščini za rokovanje z rampo; -toženec ni seznanil tožnika s posebnostmi rokovanja z rampo; -toženec tožniku ni izdal pisnih nalogov za delo z rampo; -toženec ni poskrbel za varno napravo, saj je bila rampa višja od 110 centimetrov in bi morale biti vgrajene dodatne oprijemalno varnostne ograje; -toženec tožnika ni seznanila z režimom prevzema in oddaje blaga pri pogodbeni stranki A. d.o.o.; -toženec je pri tožnikovem delu vse prepustil njegovi iznajdljivosti in sposobnosti improvizacije.

Sodišče prve stopnje ni upoštevalo vseh dejstev in dokazov, ki so bili tožniku v korist. Tožnikovi dokazi so bili minimizirani oziroma so izvedenci stvari predstavljali s popolnoma diametralnih stališčih in negirali stroko. Tožnik ni imel zagotovljenega primernega časa za pripravo obrambe ali zagovora, kljub temu da je imel odvetnico, ki pa tehničnih zadev ni obvladala. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo dokazov, ki jih je predlagal tožnik. Prav tako sodišče ni upoštevalo, da je toženec tožniku povzročil izredno veliko materialno in nematerialno škodo. Tožnik je prava nevešča oseba, sodišče pa ga ni opozorilo na njegova dejanja, ki bi mu lahko eventualno povzročila škodo ali kršitve njegovih pravic, čeprav je to bilo dolžno storiti. Z izpodbijano sodbo so bile kršene določbe 22., 23., 24., 25. in 29. člena Ustave Republike Slovenije (URS, Ur. l. RS, št. I 33/1991 s spremembami). Pravni pouk v izpodbijani sodbi je v nasprotju z URS in zakoni, saj 29. člen URS zagotavlja primerni čas za pritožbo, ki pa ni 8 ali 15 dni. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da njegovemu zahtevku v celoti ugodi.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Z navedbo, da je bistvena kršitev določb pravdnega postopka podana, ker sodišče prve stopnje ni upoštevalo tožnikovih argumentov glede opustitev tožene stranke, ki naj bi bili razlog za poškodbo pri delu, pritožba smiselno uveljavlja obstoj bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP oziroma 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana, če kakšni stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti pa z opustitvijo vročitve, ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Sodna praksa se je izrekla, da je ta kršitev podana tudi, če se sodišče ne opredeli do katere od strankinih navedb, ki niso pravno nepomembna in očitno neutemeljena. Vendar pa navedbe, za katere tožnik v pritožbi navaja, da se sodišče prve stopnje do njih ni opredelilo bodisi niso bile podane pravočasno, bodisi niso relevantne, bodisi se je sodišče prve stopnje do njih opredelilo. V nadaljevanju se pritožbeno sodišče opredeljuje do vsake od tožnikovih navedb, za katere tožnik v pritožbi trdi, da sodišče prve stopnje nanje ni odgovorilo.

Neutemeljen je pritožbeni očitek, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do tožnikove navedbe, da ga toženec ni napotil na zdravniški pregled pred opravljanjem dela. Ta navedba je celo protispisna, tožnik je namreč v pripravljalnem spisu z dne 19. 5. 2010 navajal, da je pred delom opravil zdravstveni pregled in da je bil pred poškodbo zdrav, kot dokaz pa je priložil napotnico toženca za predhodni preventivni zdravstveni pregled tožnika (priloga A35). Sicer pa celo v primeru, če toženec tožnika pred zaposlitvijo v resnici ne bi poslal na predhodni zdravniški pregled, ta opustitev v ničemer ne bi mogla vplivati na krivdno odgovornost toženca zaradi tožnikove poškodbe. Med takšno opustitvijo in poškodbo ni prav nobene vzorčne zveze. Tožnik ves čas zatrjuje in dokazuje, da je bil do poškodbe popolnoma zdrav. Neopravljen zdravniški pregled pred zaposlitvijo bi bil lahko relevanten le, če bi se tožnik poškodoval zaradi kakšne zdravstvene okvare, ki bi morala biti odkrita že ob preventivnem zdravstvenem pregledu in zaradi katere odrejenega dela sploh ne bi smel opravljati, kaj takšnega pa tožnik nikoli ni zatrjeval. Tožnik trditve, da ga toženec ni napotil na nobenega od izobraževalnih programov po ZVZD ni podal do konca prvega naroka za glavno obravnavo, enako pa velja tudi za vse nadaljnje navedbe, za katere tožnik v pritožbi trdi, da sodišče prve stopnje nanje ni odgovorilo. Ne glede na to, da navedeno pomeni, da je pritožbeni očitek neutemeljen že zaradi določbe šestega odstavka 286. člena ZPP o tem, da se ne upoštevajo dejstva in dokazi, ki so navedeni v nasprotju z drugim do petim odstavkom 286. člena ZPP, torej ki niso bili navedeni najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo oziroma stranka za ta dejstva in dokaze ni izkazala, da jih brez svoje krivde ni mogla navesti že prej. Tožnik je o tem, da ga toženec v času zaposlitve ni poslal na nobeno izobraževanje iz varstva pri delu izpovedoval šele na naroku za glavno obravnavo 5. 10. 2010, ko je bil zaslišan kot stranka. Vendar pa okoliščina, da tožnik ni bil zaslišan na prvem naroku za glavno obravnavo, ne pomeni, da tožnik brez svoje krivde teh navedb ni mogel podati že prej. Nenazadnje se tudi z izpovedbo strank lahko dokazujejo le dejstva, za katera so potrebne navedbe bile podane pravočasno.

Pritožbeni ugovor v zvezi z izobraževanjem na področju varstva pri delu pa je tudi vsebinsko povsem zgrešen. Med škodnim dogodkom in domnevnim protipravnim ravnanjem toženca (opustitev napotitve tožnika na izobraževanje s področja varstva pri delu) ni nikakršne vzorčne zveze. Toženec šele v pritožbi zgolj pavšalno navaja, da je ta opustitev razlog za poškodbo pri delu, ne da bi ta očitek vsebinsko utemeljil. Toženec bi bil dolžan tožniku povrniti škodo, ki jo je utrpel pri padcu le v primeru, če bi bili podani vsi štirje elementi civilnega delikta, torej tudi vzročna zveza med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem povzročitelja škode. Podobno velja glede očitka, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedb, da toženec delovnega mesta ni zavaroval za primer nesreče in ni izvedel vseh varnostnih ukrepov predpisanih z zakonom. Tožnik takšnih trditev do konca prvega naroka ni postavil, kaj šele da bi konkretiziral, kateri so tisti varnostni ukrepi, ki jih je toženec opustil in s katerimi predpisi so določeni. Navedeno pomeni, da smiselno zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana.

Sodišče prve stopnje je v celoti sprejelo izvedenski mnenji izvedencev B.B. in C.C., kar pomeni, da je sprejelo tudi njuno ugotovitev, da dvižna ploščad ni bila periodično pregledana, kot to zahteva Pravilnik o varnosti in zdravju pri uporabi delovne opreme (Ur. l. RS, št. 101/2004). Vendar pa je bistvena nadaljnja ugotovitev obeh izvedencev, da sploh ni prišlo do zanihanja dvižne ploščadi, kar je zatrjeval tožnik in da torej nihanje dvižne ploščadi ni povzročilo poškodbe tožnika. Med poškodbo tožnika in dejstvom, da niso bili opravljeni periodični pregledi opreme (dvižne ploščadi) ni nobene vzorčne zveze. Te vzorčne zveze tudi nihče ni zatrjeval, zato sodišču prve stopnje ni možno očitati, da se v obrazložitvi ni podrobno opredeljevalo do ugotovitve o neopravljenih periodičnih pregledih. Podobno velja glede očitkov o pomanjkanju atesta in navodil za uporabo in rokovanje. Med tožnikovo poškodbo in navedenim ni nobene vzorčne zveze. Toženec je sicer ravnal v nasprotju s pravilnikom o varnosti in zdravju pri uporabi delovne opreme, ker ni v pisni obliki posedoval navodil za montažo, vzdrževanje in upravljanje. Vendar pa do nezgode pri delu ni prišlo zaradi tega. Očitek o odsotnosti atesta pa je samo z drugim izrazom ponovljen očitek o tem, da ni bilo potrdila o pregledu opreme. V kolikor pa je bilo z navedbo o tem, da ni bilo atesta mišljeno, da ni izjave o skladnosti oziroma potrdila o skladnosti, pa je potrebno opozoriti, da sta oba izvedenca ugotovila, da je dvižna ploščad bila skladna z veljavno Evropsko regulativo in je bilo to na njej tudi označeno v obliki oznake z velikimi črkami CE.

Tudi očitki o tem, da toženec ni poskrbel za predpisano vzdrževanje dvižne ploščadi, da je dovolil mešanje hidravličnih olj in da ni poskrbel za kvalitetno in z navodili proizvajalca predpisano vzdrževanje vseh sklopov in naprav dvižne ploščadi so povsem splošni in v ničemer ne kažejo na to, v čem naj bi bila vzročna zveza med temi opustitvami in nastalo škodo. Izvedenec C.C. je prepričljivo pojasnil, da v kolikor bi se mešala olja z različno kemično sestavo oziroma viskozo, bi sicer lahko prišlo do problemov, vendar ne v tem smislu, da hidravličen sistem ne bi deloval, temveč bi lahko prišlo do korozije sistema. V kolikor pa bi prišlo do mešanja olj, ki sploh niso primerna za uporabo v hidravličnih sistemih kot npr. bučno olje, pa hidravlični sistem sploh ne bi deloval. V konkretnem primeru je hidravlični sistem deloval, saj so dvižno ploščad po tožnikovem padcu spustili na tla in jo nato vrnili v prvotni položaj. Prav tako je izvedenec izključil možnost, da bi bila smet oziroma tujek v sistemu lahko razlog za nenaden spust dvižne ploščadi. Niti tožnik ni trdil, da bi z dvižne ploščadi padel zaradi navedenih opustitev tožene stranke, ampak zato, ker naj bi dvižna ploščad popustila, pri čemer naj bi celotno vozilo močno zanihalo, zaradi česar naj bi tožnik izgubil ravnotežje. Vendar sta izvedenca takšno možnost z gotovostjo izključila.

Sodni izvedenec C.C. je sicer ugotovil, da dvižna ploščad ni bila pregledana po nobenem od zahtevanih predpisov, kar pomeni, da tudi ni bila pregledana in preizkušena pred pričetkom njene uporabe, kar sicer zahteva Pravilnik o preiskavah delovnega okolja, pregledih in preizkusih sredstev za delo (Ur. l. RS, št. 35/1988). Vendar pa nikoli ni bila zatrjevana, še manj pa ugotovljena, vzročna zveza med to opustitvijo in škodnim dogodkom. Enako velja glede tožnikovih očitkov, da toženec ni opravil predpisanih periodičnih pregledov dvižne ploščadi, da tožniku ni dal navodil v slovenščini in da toženca ni seznanil s posebnostmi rokovanja z dvižno ploščadjo.

Tožnik med postopkom nikoli ni zatrjeval, da bi mu toženec moral izdati posebni pisni nalog za delo z dvižno ploščadjo, tudi ni razumljivo, zakaj bi toženec to moral storiti, saj je bilo upravljanje dvižne ploščadi neločljivo povezano z upravljanjem vozila, na katerega je bila montirana. Predvsem pa tožnik glede obveznosti izdajanja posebnih pisnih nalogov za delo z dvižno ploščadjo med postopkom ni postavljal nobenih trditev in gre očitno za pritožbeno novoto. Te pa so v skladu s prvim odstavkom 337. členom ZPP dopustne le, če pritožnik izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo. Tožnik v pritožbi kaj takšnega ni zatrjeval. Navedbe o tem, da bi na dvižni ploščadi morala biti montirana varnostna ograja je tožnik podal šele v pripravljalni vlogi z dne 2. 10. 2013. Pri tem pa se je povsem zgrešeno skliceval na sodbo pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 247/2011 z dne 19. 5. 2013. Tožnik namreč ni padel z nakladalne ploščadi, temveč z dvižne ploščadi, za katero pa tožnik res ves čas uporablja nepravilen izraz „nakladalno-razkladalna ploščad oziroma nakladalna rampa“. Dvižna ploščad (izvedenec B.B. je uporabljal tudi izraz „hidravlično dvigalo s platformo“), s katere je padel tožnik je naprava, ki je bila montirana na vozilo, ki ga je upravljal tožnik. Nakladalna ploščad (rampa), o kateri je govora v sodbi opr. št. Pdp 247/2011 in na katero se nanaša 63. člen Pravilnika o zahtevah za zagotavljanje varnosti in zdravja delavcev na delovnih mestih (Ur. l. RS, št. 89/1999 s spremembami) pa je sestavni del objekta. V konkretnem primeru bi se določbe citiranega Pravilnika tako lahko nanašale le na nakladalne ploščadi pri družbi A. d.o.o., kamor je tožnik pripeljal blago. Tudi v sodbi opr. št. Pdp 247/2011 z dne 19. 5. 2011 je voznik tovornjaka padel z nakladalne ploščadi, ki je bila pri stranki, h kateri je voznik pripeljal blago. Iz 1. člena Pravilnika je razvidno, da se njegove zahteve nanašajo na delovna mesta v delovnih prostorih v objektih in v kmetijskih obratih, razen na poljih in površinah, ki pripadajo gozdarskim in kmetijskim obratom izven zazidljivih površin. Prav tako prvi odstavek 3. člena Pravilnika povsem jasno določa, da določbe tega Pravilnika ne veljajo za delovna mesta na transportnih sredstvih, ki se uporabljajo zunaj podjetja. Obveznost iz tretjega odstavka 63. člena Pravilnika za postavitev varnostnih ograj na nakladalnih ploščadih, ki so višje od enega metra, se tako ne more nanašati na dvižno ploščad, ki je bila montirana na vozilu, ki ga je upravljal tožnik, temveč se nanaša na nakladalne ploščadi, kot samostojne objekte ali dele stavb.

Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z dejanskimi ugotovitvami sodišča prve stopnje. Prvostopenjsko sodišče je pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva, ta pa so predvsem naslednja: -tožnik je bil pri toženi stranki zaposlen kot šofer tovornjaka, na katerem je bila montirana dvižna ploščad, prevoze pa je opravljal za družbo A. d.o.o.; -tožnik je 28. 4. 2007 (ta datum je naveden v tožbi, prijavi poškodbe pri delu, v medicinski dokumentaciji, o njem pa je izpovedovala tudi priča D.D., tožnik pa je šele zaslišan kot stranka, več kot tri leta po dogodku, izpovedoval, da misli da je to bilo 27. 4. 2007) s kamionom pripeljal v trgovino E.E. v F., v vodoraven položaj je spustil dvižno ploščad in nanjo z ročnim viličarjem pripeljal blago (plastenke s pijačo); -pred nadaljnjim transportom je tožnik na dvižni ploščadi s folijo ovijal blago, ki je bilo razsuto na paleti, kar je videla tudi priča D.D.; -tožnik je z dvižne ploščadi, ki je bila visoka od 1 do 1,2 metra, s hrbtom padel na tla, pri tem pa mu je na glavo padel kolut folije, ki je bil po oceni tožnika težak 5 do 8 kilogramov (v tožbi je bila ocena 10-12 kg); -oba izvedenca, to je B.B. s področja varstva pri delu in C.C. s področja strojev in opreme sta ugotovila, da je tehnično nemogoče, da bi do padca tožnika prišlo tako, kot je zatrjeval tožnik in z njim usklajena priča G.G., katerega izpovedbo je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo za neverodostojno, to je, da je nakladalna ploščad popustila, medtem, ko je bila postavljena v vodoravni položaj in se je na njej nahajal tožnik in sicer tako, da se je dvižna ploščad malenkostno podala (priča G.G. je govoril o 10 do 15 centimetrih) in nato obstala na takšnem nižjem nivoju.

Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje o neverodostojnosti izpovedbe priče G.G., ki naj bi videl, kako je tožnik padel z dvižne ploščadi. Ta oseba ni bila kot očividec omenjena niti v tožnikovi izjavi (priloga A3) o tem, da je kraj in mesto, na katerem se mu je pripetila delovna nezgoda trgovski center E.E. v F., da je datum nezgode 28. 4. 2007 in da so priče osebje E.E. Iz F., pri čemer je v nadaljevanju navedena H.H.. Tudi v izjavi oškodovanca z dne 17. 3. 2008 (priloga A32) tožnik kot pričo, da je rampa popustila navaja le D.D., ne pa tudi G.G.. Neverodostojnost izpovedbe priče G.G., ki se kot očividec prvič omenja šele v tožbi, je razvidno tudi iz tega, da tožnik v odškodninskem zahtevku, ki ga je v njegovem imenu, dne 25. 3. 2008, vložil odvetnik I.I., sploh ne omenja tega, da bi se nakladalna ploščad „podala“, temveč navaja, da je v rokah imel folijo in da je moral zaradi pokvarjene „rampe“ iz tovornjaka sestopiti tako, da je najprej stopil na rob rampe, nato pa je želel stopiti na odbijač, pri čemer mu je na robu ploščadi zdrsnilo in je skupaj s folijo padel na tla. Navedeno pomeni, da je še v tem odškodninskem zahtevku tožnik kot okvaro rampe uveljavljal to, da niso delovala pohodna stikala na površini nakladalne ploščadi in je zato moral na opisani način plezati z nje, namesto, da bi se spustil s pritiskom na pohodno stikalo. Šele v odškodninskem zahtevku, ki ga je na toženca 26. 5. 2009 naslovila tožnikova kasnejša pooblaščenka, se prvič omenja, da naj bi se dvižna ploščad nepričakovano in nenadno spustila na tla, v tožbi pa je spet nekoliko drugače navajal, da je ploščad popustila, pri čemer se je celotno vozilo močno zatreslo in zazibalo, kar je opis, kakršnega je potem povzel tudi kot priča zaslišani G.G.. Sodišče prve stopnje je utemeljeno sprejelo dokazno oceno, da priči ne verjame, da je bil spornega dne s tožnikom, saj hkrati ne more držati izpovedba priče D.D. in H.H. na eni strani in priče G.G. na drugi strani. Pri tem priči H.H. in D.D. nimata nobenega interesa, da ne bi izpovedovala po resnici, priča G.G. pa je tožnikov prijatelj. Priča D,D, je prepričljivo izpovedal, da je tožniku pomagal vstati in da ga je odpeljal v prostore A. d.o.o., kjer so tožniku nudili prvo pomoč, on pa je nato blago s tožnikovega tovornjaka natovoril na svoje vozilo in ga razvozil na ustrezne naslove. Tudi priča H.H. je izpovedala, da je tožnika v trgovino pripeljal samo en moški in kolikor drži izpovedba priče D.D., da je to bil on, ne more biti hkrati resnična izpovedba priče G.G., da je on tožnika po padcu spravil v trgovino.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da delo na višini okrog enega metra ni nevarna dejavnost, zaradi katere bi toženec na podlagi 150. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami) odgovarjal po načelih objektivne odgovornosti. Kaj je nevarna dejavnost je pravni standard, ki ga zapolnjuje sodna praksa. Gibanje na dvižni ploščadi, v višini okrog enega metra, v skladu s to prakso, nikakor ni mogoče opredeliti kot nevarno dejavnost. O delu na višini kot nevarni dejavnosti tako govorimo šele pri višinah od 1,5 metra navzgor. Sodišče prve stopnje se utemeljeno sklicuje na sodno prakso, po kateri se neka dejavnost šteje za nevarno le, če kljub ustrezni skrbnosti obstaja velika nevarnost, da bo zaradi narave te dejavnosti povzročena škoda oziroma je velika verjetnost, da bo škoda nastala. Zgolj dejstvo, da na dvižni ploščadi niso delovala pohodna stikala za premikanje te ploščadi, pa ne more povzročiti, da bi ploščad zaradi tega postala nevarna stvar oziroma delo z njo nevarna dejavnost. Tožnikov padec s ploščadi tudi ni v nikakršni vzorčni zvezi s tem, da pohodno stikalo ni delovalo.

Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da prav tako ni podana krivdna odgovornost tožene stranke. Za obstoj neposlovno odškodninske odgovornosti z domnevo krivde morajo biti v skladu s prvim odstavkom 131. člena OZ podani vsi štirje elementi neposlovno odškodninske odgovornosti, to je protipravno ravnanje; škoda; vzročna zveza med protipravnim ravnanjem in škodo ter krivda. V tem sporu se je pokazalo kar nekaj protipravnih ravnanj toženca (pri tožencu ni bilo opravljeno splošno usposabljanje iz varnosti in zdravja pri delu; toženec ni poskrbel za periodični pregled opreme, to je dvižne ploščadi; v času delovne nezgode naprava ni bila brezhibna, saj niso delovala električna pohodna stikala), vendar pa med temi protipravnimi ravnanji in škodljivim dejstvom, to je padcem tožnika z dvižne ploščadi, ni vzorčne zveze. Tožnik s ploščadi ni padel zaradi tega, ker ni opravil splošnega usposabljanja iz varstva pri delu in tudi ne zaradi tega, ker niso delovala električna pohodna stikala. Bistvena je ugotovitev obeh izvedencev, da do domnevnega zanihanja dvižne ploščadi ni moglo priti zaradi nenadne, samodejne popustitve dvižne ploščadi in da se dogodek nikakor ni mogel zgoditi tako, kot sta ga opisovala tožnik in priča G.G.. Očitno je do tožnikovega padca prišlo zaradi nesrečnega slučaja, ki se je pripetil tožniku (tožnik je najverjetneje res izgubil ravnotežje, ko je s folijo ovijal tovor ali pa ko se je s folijo v rokah po končanem ovijanju gibal po dvižni ploščadi), vendar za škodo, ki je tožniku pri tem nastala ne more odgovarjati tožena stranka, saj ni podana njena krivdna, niti objektivna odgovornost. Glede na vse navedeno je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je v celoti zavrnilo tožnikov zahtevek za plačilo negmotne in gmotne škode, saj tožnik ni uspel dokazati vzorčne zveze med nastalo škodo in protipravnim ravnanjem toženca, obenem pa je toženec uspel dokazati, da je škoda nastala brez njegove krivde (prvi odstavek 131. člena OZ). Tožbeni zahtevek pa po temelju ni utemeljen niti ob sklicevanju na določbo drugega odstavka 131. člena OZ, saj dvižna ploščad ni nevarna stvar, delo na njej, kakršnega je tožnik opravljal pred padcem, pa tudi ni nevarna dejavnost. Neutemeljeni so pritožbeni očitki o pristranskosti sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je dokazno ocenilo vse relevantne dokaze in tožbeni zahtevek zavrnilo na podlagi prepričljivih ugotovitev o neverodostojnosti tožnikovih navedb ter neverodostojnosti njegove izpovedbe in izpovedbe priče G.G.. Okoliščina, da je sodišče prve stopnje na podlagi prepričljive analize vseh relevantnih dokazov ugotovilo, da je tožnikov zahtevek že po temelju neutemeljen, ne pomeni njegove pristranskosti.

Nerazumljivi so tožnikovi očitki o tem, da ni imel primernega časa za pripravo obrambe ali zagovora. V postopku pred sodiščem prve stopnje so bile spoštovane vse procesne določbe. Tožnik je imel vso možnost, da se izreče o navedbah in dokazih nasprotne stranke in je to tudi storil. Tožnik neutemeljeno uveljavlja, da ga sodišča prve stopnje ni opozorilo na njegova dejanja, ki bi mu eventualno lahko povzročila škodo ali na kršitve njegovih pravic, kar naj bi bilo dolžno storiti. Tožnik je ves čas postopka pred sodiščem prve stopnje imel pooblaščenko - odvetnico, zato se vsaj glede postopka pred sodiščem prve stopnje, neutemeljeno sklicuje na pravno neukost. Tožnik se v tem delu pritožbe dejansko sklicuje na načelo varstva pravic strank in varstva javnih koristi, kakor je uzakonjeno v 7. členu Zakona o upravnem postopku (ZUP, Ur. l. RS, št. 80/1999 s spremembami), ki pa se v tem sporu ne uporablja.

Neutemeljeno je tudi pritožbeno sklicevanje na kršitev tožnikovih ustavnih pravic iz 22., 23., 24., 25. in 29. člena URS. Teh očitkov tožnik tudi z ničemer ne konkretizira in jih je tudi zato težko preizkusiti. Zgolj to, da sodišče prve stopnje ni sledilo njegovim argumentom in je zavrnilo tožbeni zahtevek, ne pomeni, da tožniku ni bilo zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem (22. člen URS). Prav tako tožniku ni bila kršena pravica, da o njegovih pravicah brez nepotrebnega odlašanja odloči neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče (23. člen URS). Prav tako ni jasno, s čem naj bi bilo kršeno načelo javnosti sojenja, kakor je določeno v 24. členu URS. Vse obravnave v tem sporu so bile javne. Odločitev, da sodba izide pisno pa je bila na zadnjem naroku za glavno obravnavo sprejeta na podlagi pooblastila iz tretjega odstavka 321. člena ZPP. Prav tako ni jasno, s čem naj bi bila tožniku kršena pravica do pravnega sredstva. Iz pritožbe sicer izhaja, da tožnik šteje, da 15-dnevni rok za pritožbo ni primeren. V pravnem pouku izpodbijane sodbe je pravilno zapisan 15-dnevni pritožbeni rok, kakor ga določa prvi odstavek 353. člena ZPP.

Povsem zmotno pa je pritožbeno sklicevanje na 29. člen URS, saj se ta nanaša na pravna jamstva v kazenskem postopku, izpodbijana sodba pa je bila izdana v individualnem delovnem sporu, v katerem se uporabljajo določbe pravdnega postopka.

Tožnik je pritožbo vložil sam, brez pomoči odvetnice, ki ga je sicer zastopala v postopku pred sodiščem prve stopnje, zato ga pritožbeno sodišče posebej opozarja, da je zoper to sodbo možno le izredno pravno sredstvo revizija, ki ga stranke v skladu s prvim odstavkom 367. člena ZPP lahko vložijo v 30 dneh od vročitve prepisa sodbe. V skladu s tretjim odstavkom 86. člena ZPP pa v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi stranka pravdna dejanja lahko opravlja samo po pooblaščencu, ki je odvetnik. Navedeno pomeni, da tožnik revizijo zoper drugostopenjsko sodbo lahko vloži samo po odvetniku.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.