Jedro

Za konkretno presojo je bistveno, da je podlago za tožničino izvršbo tvoril prenovljen dogovor z dne 5. 5. 2011 in ne kreditna pogodba v švicarskem franku. Pravdni stranki sta s tem dogovorom njuno pogodbeno razmerje spremenili v bistvenih dejanskih in pravnih elementih, saj je toženkina obveznost, da tožnici plačuje obroke v valuti švicarskega franka s sklenitvijo dogovora prenehala. Ker iz dejanskih ugotovitev izpodbijanih sodb izhaja zaključek, da sta pravdni stranki njuno kreditno pogodbeno razmerje veljavno prenovili, toženkini ugovori o ničnosti kreditne pogodbe v švicarskem franku z dne 20. 12. 2007 za presojo konkretne zadeve niso bili pravno-relevantni.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka mora v 15 dneh, od vročitve te sodbe, povrniti tožeči stranki njene revizijske stroške v znesku 1.105,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

**Tožbeni zahtevek in trditve strank**

1. Tožnica je toženki 20. 12. 2007 odobrila kredit v višini 50.620,00 švicarskih frankov s spremenljivo obrestno mero. Ker toženka ni poravnala štirih mesečnih obrokov, je 24. 3. 2011 od kreditne pogodbe odstopila. Od toženke je zahtevala, da ji plača 32.455,16 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Toženka je ugovarjala, da je kreditna pogodba nična. Trdila je, da je potrebovala kredit v višini 100.000,00 EUR, tožničina referentka pa ji je naredila izračun za kredit v švicarskih frankih s pojasnilom, da je to zanjo najugodneje, ker so obresti nižje in bo tudi obrok manjši. Podpisala je dve kreditni pogodbi. Referentka ji je rekla, da lahko najhitreje odobrijo takšen kredit, in sicer naj bi skupni obrok za dva kredita znašal približno 390,00 EUR.

**Ugotovljeno dejansko stanje** - V letu 2007 je toženka kupovala nepremičnino v vrednosti 100.000,00 EUR. Ko se je pred sklenitvijo kreditne pogodbe v tožničini poslovalnici zanimala za kredit v višini 100.000,00 EUR, ji je tožničina referentka svetovala kredit v švicarskih frankih, ker naj bi bil za toženko najugodnejši. Vlogo za odobritev kredita v višini 50.620,00 švicarskih frankov je podpisala 10. 12. 2007, 20. 12. 2007 pa sta stranki kreditno pogodbo tudi sklenili. Dejansko je šlo za dva kredita. Prvi, za približno 80 % kupnine, je bil hipotekarni. Drugi, za približno 20 % kupnine, je bil zavarovan pri zavarovalnici. Ta kredit je predmet te pravde.

- Ob podpisu pogodbe je toženka podpisala pooblastilo za otvoritev trajnega naloga, iz katerega izhaja, da bo tožnica pri opravi plačila iz druge valute za izračun protivrednosti uporabila tečaj s tečajne liste deviznega trga NLB. Toženka je naknadno 11. 1. 2008 na tožničin poziv prišla v banko, da je podpisala izjavo o prevzemu valutnega tveganja. Plačevanje je potekalo tako, da je tožnica preračunavala zneske posameznih obrokov v EUR.

- Toženka ni bila prava neuka stranka. Po poklicu je nepremičninska posrednica. Zavedala se je, da bi lahko vzela kredit v evrih in da je bil mesečni obrok njene kreditne obveznosti odvisen od gibanja tečaja valute. Z referentko je govorila, da bi v primeru podražitve lahko za oba kredita plačevala do približno 400,00 EUR. Do podpisa kreditne pogodbe je bil švicarski frank stabilna valuta.

- Toženki je bil švicarski frank predstavljen kot stabilna valuta. Toženka se ni zavedala, kako visoka bodo lahko odstopanja. V času pričetka odplačevanja je bil za toženko kredit v švicarskih frankih bolj ugoden. Negativno gibanje se je začelo šele po sklenitvi kreditne pogodbe. Ker zaradi gospodarske krize ni imela rednih prilivov, je pričela s plačili zamujati.

- Tožnica ni mogla predvideti, da bo tečaj evra nasproti švicarskemu franku rasel in da bo v januarju 2015 prišlo do skokovite rasti. Prvi večji skok vrednosti švicarskega franka se je zgodil v sredini leta 2011, ko je bila kreditna pogodba že odpovedana.

- Od kreditne pogodbe je odstopila 24. 3. 2011, ko ta skok še ni bil največji. Mesečna obveznost toženke, izražena v EUR, je bila ves čas približno enaka in večjih odstopanj ni bilo. Mesečni obrok se je višal zaradi rasti CHF in hkrati nižal zaradi postopnega zniževanja LIBOR-ja, s čimer se je mesečna obveznost ohranjala na približno konstantni ravni.

- Ob odstopu je tožnica toženki izračunala celotno obveznost v višini 34.013,90 EUR. Pravdni stranki sta se 5. 5. 2011 dogovorili o obročnem odplačilu dolga v višini 33.627,61 EUR, in sicer da bo toženka plačevala 300,00 EUR mesečno brez zakonskih zamudnih obresti. Do 5. 5. 2011 je toženkin dolg znašal 33.627,61 EUR. Do 29. 7. 2014 je nakazovala po 300,00 EUR mesečno in na ta način plačala 10.500,00 EUR. Toženkin dolg se je zmanjšal na 23.127,61 EUR.

- Toženka je prenehala z obročnim odplačevanjem dolga, ko je ugotovila, da še ni začela odplačevati glavnice, ker ji je tožnica v nasprotju z dogovorom še vedno zaračunavala zakonske zamudne obresti. Z nakazanimi obroki naj bi toženka poravnavala večinoma samo obresti, glavnice pa skoraj nič.

**Odločitev sodišča prve stopnje**

3. Sodišče prve stopnje je sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 117606/2014 z dne 9. 9. 2014 ohranilo v veljavi v prvem odstavku izreka za znesek 23.127,61 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in v tretjem odstavku. V preostalem delu (za znesek 9.327,55 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi) je sklep o izvršbi razveljavilo in v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo.1 Presodilo je, da je bila sporna kreditna pogodba sklenjena v skladu s 7. členom Zakona o potrošniških kreditih (v nadaljevanju ZPotK) in da je tožnica svojo pojasnilno dolžnost izpolnila pravilno. Potrošnik, ki vstopa v pogodbeno razmerje, je tudi sam odgovoren, da si zagotovi informacije, ki so potrebne za oblikovanje svobodne volje. Tudi na njem je dolžnost, da v primeru nerazumevanja postavi vprašanje, na podlagi katerega nosilec poklicne dejavnosti zazna, da je potrebna podrobnejša razlaga. Iz kreditne pogodbe je jasno in razumljivo izhajalo, da se kredit najema v švicarskih frankih. Opozorilo o vplivu spremembe tečaja na predvidene zneske posameznih plačil je bilo razvidno iz izjave o prevzemu valutnega tveganja. Tudi iz toženkine izpovedbe izhaja, da je bila seznanjena z mehanizmom najema kredita v tuji valuti.2 Čeprav se toženka ni zavedala, kako visoka bodo lahko odstopanja, to ne pomeni, da ni imela na voljo dovolj informacij za sprejem svobodne odločitve. Dejstva, da se toženka kljub zadostni informiranosti ni zavedala, da bo prišlo do tako velikih odstopanj, ni mogoče šteti v tožničino breme. Tožnica ni ravnala neskrbno, saj se tako občutne spremembe medvalutnega razmerja ni pričakovalo. Da se je toženka zavedala pomena posojila v tuji valuti nakazuje tudi dejstvo, da tovrstni krediti v slovenski vsakdanji bančni praksi niso novost. Čeprav ji je tožnica svetovala kredit v švicarskih frankih, se je toženka zanj odločila sama. Tožničina poslovna praksa ni bila zavajajoča. V času sklepanja sporne kreditne pogodbe tožnica ni mogla slutiti, da bo prišlo do negativnih tečajnih gibanj in da bodo krediti v švicarskih frankih postali neugodni. Poročilo o finančni stabilnosti je Banka Slovenije objavila šele v maju 2008. Življenjsko logično je, da je tožnica v spornem obdobju toženki predstavila kredit v švicarskih frankih, saj je legitimno ocenila, da je zanjo najbolj ugoden. V času trajanja kreditnega razmerja se je tečaj švicarskega franka višal postopno in počasi. Do drastičnih sprememb ni prišlo. Prvi večji skok vrednosti švicarskega franka se je zgodil v sredini leta 2011, ko je bila kreditna pogodba že odpovedana. Da je bila toženkina mesečna obveznost v evrih ves čas približno enaka in večjih odstopanj ni bilo, izhaja iz specifikacije s strani toženke priloženih plačil (priloga B 3). Prvi mesečni obrok je znašal 239,85 EUR. Zadnji obroki, ko je še redno odplačevala kredit, so znašali med 230,63 do 247,38 EUR. Sporna kreditna pogodba tudi ni oderuška, ker ni podano očitno nesorazmerje med dajatvama pogodbenih strank. Takšno nesorazmerje ni bilo podano niti v trenutku sklenitve pogodbe. Poleg tega pa dogovor o najemu kredita v švicarskih frankih ne more biti predmet presoje z vidika vprašanja, ali gre za nedovoljen pogoj v potrošniški pogodbi na podlagi Direktive Sveta 93/13. Najem posojila v tuji valuti je bil dogovorjen posamično. Vnaprej oblikovani pogodbeni pogoji so sicer lahko posamezna določila, ki se nanašajo na vrsto tečaja, po katerem se bo obračunavala višina mesečnih obrokov. Vendar pa toženka ni podala trditev v povezavi z vrsto tečaja, ki se je v konkretnem primeru uporabljal. Konkretni dejanski stan ni primerljiv z dejanskim stanom iz zadeve Kasler.

**Odločitev sodišča druge stopnje**

4. Sodišče druge stopnje je pritožbi obeh pravdnih strank zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo. Za presojo sodišča druge stopnje je bilo odločilno, da je toženka zavestno prevzela valutno tveganje in da banke takrat niso mogle predvideti, da bo evro nasproti švicarskemu franku rasel. Sporna kreditna pogodba je bila sklenjena v skladu s 6. členom in 9. točko 7. člena ZPotK. Ker je bila pogodba jasna, je toženka vedela, da sklepa pogodbo z valutnim tveganjem. Toženka ni bila prava neuka stranka. Razumela je, kaj valutno tveganje pomeni. Tudi po prejemu in podpisu izjave o valutnem tveganju ni odstopila od pogodbe. Iz njene izpovedbe izhaja, da se je zavedala, da je mesečni obrok kredita odvisen od gibanja tečaja valute. Tožnica ni ravnala nepošteno. V kreditni pogodbi ni nepoštenih splošnih pogojev. Pogodbeni pogoji niso bili vnaprej oblikovani. Toženkina odločitev za posojilo v tuji valuti je imela naravo posamičnega dogovarjanja pogodbenih strank. Konkretni dejanski stan ni primerljiv z dejanskim stanom iz zadeve Kasler. Pravdni stranki sta sklenili korekten dogovor o načinu vračanja dolgovanega zneska, ki sta ga tudi izvrševali. Niti pogodba niti naknadni dogovor o obročnem odplačilu nista nična.

5. Vrhovno sodišče je s sklepom II DoR 118/2017 z dne 25. 5. 2017 dopustilo revizijo glede vprašanja, kakšne so obveznosti banke do potrošnikov v okviru pojasnilne dolžnosti v primeru kreditov v tuji valuti.

**Revizija tožene stranke**

6. Toženka vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da tožnica v konkretnem primeru ni izpolnila svoje pojasnilne dolžnosti. Nižji sodišči sta napačno presodili, da je bila pojasnilna dolžnost banke opravljena že s pripravo pogodbe in ostalih dokumentov na slovnično razumljiv način. Kot potrošnici ji je bila banka dolžna podati informacije na način, da bi se lahko zavedala vseh posledic sklenjene pogodbe. Že sama ugotovitev, da ni bila seznanjena z višino možnih odstopanj, pomeni, da pojasnilna dolžnost ni bila izpolnjena pravilno. V konkretnem primeru je bistveno, da ji je tožnica svetovala, da je kredit v švicarskih frankih zanjo najugodnejši. Zaradi referentkinih potrdil o morebitnih minimalnih spremembah („50,00 EUR gor ali dol“) se je na takšne nasvete upravičeno zanesla. Na podlagi 5. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) bi ji tožnica morala (1) pripraviti ponudbo za kredit v evrih in v švicarskih frankih, (2) pripraviti scenarij spremembe tečaja in vpliva na njeno obveznost v primeru, da bi se tečaj spremenil v njeno škodo ali v korist, in ji to prikazati z novim anuitetnim načrtom, preračunanim v EUR, (3) oceniti njeno kreditno sposobnost za vse ponujene kredite in za vse ponujene scenarije, (4) pojasniti, zakaj ocenjuje, da se tečaj glede na dana zagotovila („50,00 EUR gor ali dol“) ne bo spreminjal, (5) ponuditi možnost, da se zaščiti pred valutnimi tveganji in pojasniti, kako bi navedena zaščita vplivala na njeno obveznost, glede na to, da je tožnici moralo biti jasno, da ne more predvideti gibanja tečaja v prihodnje, in da dejansko za svoja zagotovila nima nobene realne podlage. Za sporni kredit se je odločila, ker ji je tožnica zagotovila, da je navedeni kredit zanjo najugodnejši in da bo zaradi spremembe tečajev gibanje približno 50,00 EUR gor ali dol. Tožnica ji ne bi smela dajati zagotovil, za katere bi morala vedeti, da so neresnična. Tožnica ni mogla vedeti, kako se bodo tečaji gibali v bodoče. Ker ni imela na voljo vseh relevantnih informacij, ni bila enakovredna udeleženka pogodbenega razmerja. Če se v kreditni pogodbi določi valutna klavzula, gre po vsebini za izvedeni finančni instrument. Banka mora za svetovanje strankam ponuditi pravilne informacije. Predlaga razveljavitev izpodbijanih sodb.

**Odgovor tožeče stranke na revizijo**

7. Tožnica je odgovorila na revizijo in predlagala njeno zavrnitev. Meni, da je pojasnilno dolžnost opravila v skladu s takrat veljavnim ZPotK. Kasnejših sprememb zakonodaje o potrošniških kreditih iz ZPotK-1 ni dopustno retroaktivno uporabiti. To bi bilo v nasprotju z načelom pravne države. Obseg pojasnilne dolžnosti je odvisen od konkretnega potrošnika, njegove izobrazbe, starosti, poučenosti in razumevanja. Toženka se je zavedala, da je njen mesečni obrok kredita odvisen od gibanja tečaja tuje valute. Na to okoliščino je bila ustrezno opozorjena. Podpisala je izjavo o seznanjenosti z valutnim tveganjem. Prevzeto tveganje je razumela, saj je nepremičninska posrednica in ni neuka stranka. Zavedala se je, da obstajajo krediti v evrih. Spreminjanje tečaja med evrom in švicarskim frankom ni imelo nikakršnih posledic na toženkino mesečno obveznost niti v času odplačevanja kredita niti po odstopu od pogodbe. Ker je bilo črpanje in vračanje kredita izvedeno v švicarskih frankih, se konkretni dejanski stan razlikuje od dejanskega stanu iz zadeve Kasler. Ker je bil najem posojila predmet posamičnega dogovora, dogovora o valutni klavzuli ni mogoče šteti za pogodbeni pogoj v smislu drugega odstavka 3. člena Direktive 93/13. Sporna kreditna pogodba ne vsebuje nepoštenih pogodbenih pogojev. Iz zadeve Kasler izhaja, da ničnost celotne pogodbe ne more biti primarno sredstvo za sankcioniranje morebitnih nepoštenih pogodbenih pogojev. Povprečni potrošnik bi se moral zavedati tveganja spremembe tečaja. Ker je toženka po poklicu nepremičninska posrednica, ni povprečna potrošnica, saj ima na področju kreditiranja nakupov nepremičnin določena specialna znanja. Kreditna pogodba je bila jasna in razumljiva. Toženka je vedela, kaj podpisuje. Zavedala se je obstoja valutnega tveganja in ga je svobodno sprejela. Posojila v švicarskih frankih so bila z vidika pogodbenih obresti bistveno bolj ugodna od posojil v evrih. Vsak posojilojemalec se je lahko prosto odločal med posojilom v švicarskih frankih ali evrih. Nobeno posojilo ni brez tveganja. Dogovorjena doba odplačevanja kredita je znašala petnajst let. Neverjetno je, da toženka ni vedela, da se lahko menjalno razmerje v petnajstih letih občutneje spremeni. Toženka je zmogla oceniti posledice uporabe menjalnega tečaja na izračun obrokov odplačila. Pojasnilne dolžnosti banke ni mogoče razumeti kot dolžnosti pravilnega napovedovanja gibanj na kapitalskih in valutnih trgih ter gibanj v gospodarstvu Evropske unije v dolgotrajnih obdobjih. Banke morajo na podlagi 85. člena Zakona o bančništvu upravljati valutno tveganje na način, da gibanje tečaja ne pomeni materialne izgube. Tožnica od kreditov v švicarskih frankih ni mogla imeti koristi. Generalni pravobranilec Sodišča Evropske unije je v zadevi Andriciuc zastopal stališče, da pogoj iz posojilne pogodbe, ki določa vračilo izposojenega zneska v tuji valuti, v kateri je bilo posojilo odobreno, ni nepošten. Za posojilne pogodbe v tuji valuti se običajno uporablja nižja obrestna mera kot za posojilne pogodbe v nacionalni valuti, in sicer prav v zameno za tečajno tveganje. Z zahtevo, da morajo biti pogodbeni pogoji določeni jasno in razumljivo, se kreditodajalcu ne more naložiti, da napove nihanje menjalnih tečajev valut oziroma da potrošnika o takem nepredvidljivem razvoju bodočih dogodkov obvesti. Znatnega neravnotežja med pravicami in obveznostmi strank ni mogoče oceniti glede na spremembe menjalnega tečaja po sklenitvi pogodbe, ki jih banka ni obvladala in jih tudi ni mogla predvideti.

**Presoja utemeljenosti revizije**

8. Revizija ni utemeljena.

9. Za konkretno presojo so ključne naslednje dejanske ugotovitve: (1) prvi večji skok vrednosti švicarskega franka se je zgodil v sredini leta 2011, ko je bila kreditna pogodba že odpovedana, (2) toženkina mesečna obveznost, izražena v EUR, se je zaradi zniževanja LIBOR-ja v času izvrševanja kreditne pogodbe ohranjala na približno konstantni ravni, (3) pravdni stranki sta se 5. 5. 2011 dogovorili o obročnem odplačilu dolga v višini 33.627,61 EUR na način, da bo toženka plačevala 300,00 EUR mesečno brez zakonskih zamudnih obresti, (4) toženka se je tega pogodbenega dogovora držala do 29. 7. 2014, ko je ugotovila, da ji je tožnica ves čas obračunavala zamudne obresti.

10. Po prvem odstavku 323. člena OZ obveznost preneha, če se upnik in dolžnik sporazumeta, da bosta obstoječo obveznost nadomestila z novo, in če ima nova obveznost drugačen predmet ali drugačno pravno podlago. Novacija je pogodba, s katero se stranki že obstoječe obveznosti dogovorita, da ta obveznost ugasne in nastane namesto nje nova obveznost tako, da je veljavno prenehanje prejšnje obveznosti odvisno od nastanka nove. Ko nastane nova obveznost, prejšnja obveznost ugasne. Z novacijo se mora spremeniti glavni predmet obveznosti oziroma pravna podlaga. Novacija ni kakršnakoli sprememba obstoječe obveznosti, ampak samo tista, ki bistveno posega v dejanske ali pravne značilnosti obstoječe obveznosti.3

11. Iz dejanskih ugotovitev izpodbijanih sodb izhaja zaključek, da sta pravdni stranki z dogovorom o obročnem plačilu dolga z dne 5. 5. 2011 njuno (glavno) pogodbeno razmerje v skladu s 323. členom OZ prenovili na način, da se je toženkina obveznost na plačevanje zneskov v valuti švicarskega franka konvertirala v evre, in da v času toženkinega odplačevanje kredita in v času konverzije glavnice v evrsko obveznost do večjih nihanj na valutnem trgu EUR/CHF sploh še ni prišlo. Za toženko je bila v takratnih okoliščinah sklenitev dogovora z dne 5. 5. 2011 ugodna. Toženka je obveznosti iz dogovora prenehala izpolnjevati šele takrat, ko je ugotovila, da ji je tožnica ves čas zaračunavala tudi zamudne obresti in da je z nakazanimi obroki večinoma poravnavala le obresti, glavnice pa skoraj nič. Tožničin zahtevek, ki se je nanašal na plačilo zamudnih obresti, je bil v tem postopku pravnomočno zavrnjen.

12. Za konkretno presojo je bistveno, da je podlago za tožničino izvršbo tvoril prenovljen dogovor z dne 5. 5. 2011 in ne kreditna pogodba v švicarskem franku. Pravdni stranki sta s tem dogovorom njuno pogodbeno razmerje spremenili v bistvenih dejanskih in pravnih elementih, saj je toženkina obveznost, da tožnici plačuje obroke v valuti švicarskega franka s sklenitvijo dogovora prenehala. Od sklenitve dogovora z dne 5. 5. 2011 je bila toženka tožnici dolžna plačevati mesečni obrok v višini 300,00 EUR brez zakonskih zamudnih obresti. Toženka v tem postopku dogovora z dne 5. 5. 2011 ni izpodbijala in ni trdila, da je bila višina sporazumno dogovorjenega mesečnega obroka oziroma pretvorba njene glavnične obveznosti v evre določena nepošteno. Ker iz dejanskih ugotovitev izpodbijanih sodb izhaja zaključek, da sta pravdni stranki njuno kreditno pogodbeno razmerje veljavno prenovili, toženkini ugovori o ničnosti kreditne pogodbe v švicarskem franku z dne 20. 12. 2007 za presojo konkretne zadeve niso bili pravno-relevantni.

**Odločitev o reviziji**

13. Vrhovno sodišče je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

**Odločitev o stroških revizijskega postopka**

14. Če zavrže ali zavrne pravno sredstvo, mora sodišče odločiti o stroških, ki so nastali v zvezi z njim (prvi odstavek 165. člena ZPP). Ker toženka z revizijo ni uspela, mora sama nositi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP). Po načelu uspeha iz prvega odstavka 154. člena ZPP je toženka tožnici dolžna povrniti stroške, ki so ji nastali v zvezi s tem postopkom. Predstavljajo jih stroški zastopanja, odmerjeni po Zakonu o odvetniški tarifi, in sicer 890,00 EUR za sestavo odgovora na revizijo (tarifna št. 3300), povečani za 22%-ni davek na dodano vrednost ter za 20 EUR pavšalnih materialnih stroškov (tarifna št. 6002). Odločitev o obveznosti plačila zamudnih obresti od dolgovanih stroškov temelji na 378. členu OZ, glede začetka teka zamudnih obresti pa na pravnem mnenju občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. decembra 2006. 1 Med strankama je bilo sporno tudi vprašanje, ali je bilo dogovorjeno, da z obročnim vračilom dolga v višini 300,00 EUR mesečno toženka odplačuje glavnico, ali da tečejo zamudne obresti od glavnice dalje in da toženka z mesečnimi plačili poravnava glavnico in zamudne obresti skupaj. 2 Toženka je izpovedala, da ji je tožnica predstavila kredit v švicarskih frankih kot najbolj ugodno opcijo in da pretiranega odstopanja ne bo. Na toženkine pomisleke o možnosti nihanja višine mesečnega obroka ji je tožničina referentka odgovorila, da bi mesečna obveznost lahko nihala „50,00 EUR gor ali dol“. Toženka je referentki odgovorila, da pretirano višjega obroka od 400,00 EUR na mesec ne bi mogla plačevati. 3 M. Juhart v: M. Juhart in N. Plavšak (rd.): Obligacijski zakonik s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 419 - 420.