Jedro

Glede naložitve plačila prispevkov za socialno varnost je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da dolžnik davčnemu organu ni predložil ustreznih obračunov v obdobju od junija 2012 do januarja 2014, zaradi česar mu je davčni organ naknadno z odločbami odmeril prispevke, ki skupaj presegajo znesek 4.000,00 EUR. Tako ravnanje je prvostopenjsko sodišče ocenilo kot nevestno in nepošteno, ker se je z njim dolžnik izognil davčni izvršbi. Davčna izvršba se namreč lahko opravi le na podlagi izvršilnega naslova, ki ga v primeru predloženega obračuna prispevkov za socialno varnost predstavlja sam izvršljiv obračun davka. Ker je imel dolžnik dejavnost registrirano od 31. 5. 2002 do 17. 2. 2014 in je bil zato zavezan za obračun in plačilo prispevkov za socialno varnost ter odgovoren za izpolnjevanje zakonskih dolžnosti, je njegovo ravnanje v nasprotju z namenom odpusta obveznosti.

Iz zgoraj povzetih razlogov prvostopenjskega sodišča o obstoju ovire za odpust obveznosti, temelječe na zakonski domnevi iz 1. točke četrtega odstavka 399. člena ZFPPIPP izhaja, da že zgolj neoddajanje obračunov prispevkov, ker pomeni kršitev zakonskih obveznosti, predstavlja zlorabo pravice do odpusta obveznosti. Tako stališče bi bilo pravilno le v primeru, če bi šlo za neizpodbojno zakonsko domnevo zlorabe odpusta obveznosti, pa temu ni tako. Prvostopenjsko sodišče bi se zato moralo opredeliti do izjave dolžnika na upnikov ugovor, v kateri je navajal razloge za neobračun in neplačilo prispevkov za socialno varnost in s tem izpodbijal zakonsko domneva zlorabe odpusta obveznosti.

Izrek

I. Postopek s pritožbo dolžnika zoper sklep Okrožnega sodišča v Celju St 001 z dne 21. 7. 2017 se nadaljuje z dnem 4. 4. 2019. II. Pritožbi dolžnika se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

III. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citiranim sklepom je prvostopenjsko sodišče ugodilo ugovoru proti odpustu obveznosti, ki ga je dne 30. 9. 2016 in dne 27. 6. 2017 vložila upnica Republika Slovenija (1. točka izreka), postopek odpusta obveznosti ustavilo in predlog za odpust obveznosti zavrnilo (2. točka izreka). Ugovor dolžnika proti odpustu obveznosti zaradi skrajšanja preizkusnega obdobja je zavrglo (3. točka izreka.)

2. Zoper navedeni sklep se je pravočasno pritožil dolžnik in uveljavljal pritožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka, kršitev ustavnih in konvencijskih pravic, zavarovanih z Ustavo RS in Evropsko konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Predlagal je spremembo izpodbijanega sklepa z zavrnitvijo upničinega ugovora proti odpustu obveznosti, upnici pa naložitev povrnitve dolžnikovih pritožbenih stroškov, podrejeno pa razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v "novo obravnavanje".

3. Pritožba je bila vročena upravitelju in upnici, ki nanjo nista odgovorila.

4. Uvodoma pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je bil v predmetni zadevi postopek s predmetno pritožbo s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani Cst 634/2017 z dne 13. 12. 2017 prekinjen zaradi vložitve zahteve za oceno ustavnosti tretjega odstavka 34. člena ZFPPIPP-G. Ustavno sodišče je z odločbo U-I-56/17-20 z dne 4. 4. 2019 (Ur. l. RS, št. 28/2019 z dne 3. 5. 2019) odločilo, da tretji odstavek 34. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (Ur. l. RS, št. 27/16, v nadaljevanju ZFPPIPP-G) ni v neskladju z Ustavo. Ker se po 156. členu Ustave prekinjeni postopek pred sodiščem nadaljuje po odločitvi Ustavnega sodišča, je pritožbeno sodišče lahko le ugotovilo nadaljevanje pritožbenega postopka z dnem, ko je Ustavno sodišče odločilo v postopku za oceno ustavnosti, to je 4. 4. 2019 (kot izhaja iz I. točke izreka tega sklepa).

5. Pritožba je utemeljena.

6. Upnica Republika Slovenija je svoj ugovor proti odpustu obveznosti z dne 30. 9. 2016 (p.d. 176), dopolnjen z vlogo z dne 27. 6. 2017 (p.d. 238) temeljila na določbi 1. točke četrtega odstavka 399. člena ZFPPIPP z navedbo, da dolžnik kot davčni zavezanec ni predložil obračuna in plačal prispevkov za socialno varnost, zaradi česar je davčni organ po izdanih odločbah dolžniku naknadno naložil plačilo davčnih obveznosti – prispevkov za socialno varnost za čas od junija 2012 do januarja 2014 v znesku 5.753,22 EUR ter globe v višini 3.000,00 EUR.

7. Glede izrečenih glob pritožbeno sodišče soglaša z razlogovanji prvostopenjskega sodišča, da glob ni mogoče upoštevati pri domnevi dolžnikove zlorabe pravice do odpusta obveznosti, če davčni organ dolžniku naknadno odmeri davek ali naloži plačilo prispevkov, ker je globa sankcija za kršitve obveznosti po predložitvi resničnih, pravilnih in popolnih podatkov, ne pa davek, ker se davki in prispevki odmerjajo na podlagi objektivnih kriterijev v odvisnosti od vnaprej določenih prispevnih stopenj, globa za prekršek pa je predpisana v razponih in ker odpust obveznosti na globe ne učinkuje.

8. Pritožbeno sodišče pa ne soglaša s pritožnikom, da je z zakonsko dikcijo o domnevi zlorabe odpusta obveznosti sankcioniran le tisti dolžnik, ki da neresnične, nepravilne ali nepopolne podatke, torej njegovo aktivno ravnanje, ne pa ravnanje dolžnika, ki podatkov davčnemu organu sploh ni dal. Sodna praksa je namreč že zavzela stališče, da v okvir izpodbojne zakonske domneve po 1. točki četrtega odstavka 399. člena ZFPPIPP sodi tudi pasivnost dolžnika pri oddaji podatkov, ki jih davčni organ potrebuje za odmero davkov in prispevkov (Cst 653/2017, Cst 648/2017, Cst 623/2018).

9. Glede naložitve plačila prispevkov za socialno varnost pa je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da dolžnik davčnemu organu ni predložil ustreznih obračunov v obdobju od junija 2012 do januarja 2014, zaradi česar mu je davčni organ naknadno z odločbami odmeril prispevke, ki skupaj presegajo znesek 4.000,00 EUR. Tako ravnanje je prvostopenjsko sodišče ocenilo kot nevestno in nepošteno, ker se je z njim dolžnik izognil davčni izvršbi. Davčna izvršba se namreč lahko opravi le na podlagi izvršilnega naslova, ki ga v primeru predloženega obračuna prispevkov za socialno varnost predstavlja sam izvršljiv obračun davka. Ker je imel dolžnik dejavnost registrirano od 31. 5. 2002 do 17. 2. 2014 in je bil zato zavezan za obračun in plačilo prispevkov za socialno varnost ter odgovoren za izpolnjevanje zakonskih dolžnosti, je njegovo ravnanje v nasprotju z namenom odpusta obveznosti.

10. Po prvem odstavku 399. člena ZFPPIPP je namen odpusta obveznosti poštenemu in vestnemu stečajnemu dolžniku omogočiti, da preneha tisti del njegovih obveznosti, ki jih ni zmožen izpolniti iz premoženja, ki ga ima ob začetku postopka osebnega stečaja ali ki ga lahko pridobi med tem postopkom do poteka preizkusnega obdobja. Ovira za odpust obveznosti je podana, če ima dolžnikovo ravnanje značilnost nevestnega ali nepoštenega ravnanja, ker gre v takem primeru za zlorabo pravice do odpusta obveznosti. Zakon je dokazovanje zlorabe olajšal s tem, da je navedel nekatere najbolj tipične primere zlorab v četrtem odstavku 399. člena ZFPPIPP. Tako je v 1. točki naveden primer, če je stečajni dolžnik v zadnjih petih letih pred uvedbo postopka osebnega stečaja ali po njegovi uvedbi dal neresnične, nepravilne ali nepopolne podatke, ki jih davčni organ potrebuje za pobiranje davkov ali prispevkov, zaradi česar mu je pristojni davčni organ dodatno ali naknadno odmeril davek ali naložil plačilo prispevkov v znesku najmanj 4.000,00 EUR. Vendar so navedene zakonske domneve izpodbojne.

11. Iz zgoraj povzetih razlogov prvostopenjskega sodišča o obstoju ovire za odpust obveznosti, temelječe na zakonski domnevi iz 1. točke četrtega odstavka 399. člena ZFPPIPP pa izhaja, da že zgolj neoddajanje obračunov prispevkov, ker pomeni kršitev zakonskih obveznosti, predstavlja zlorabo pravice do odpusta obveznosti. Tako stališče bi bilo pravilno le v primeru, če bi šlo za neizpodbojno zakonsko domnevo zlorabe odpusta obveznosti, pa temu ni tako. Prvostopenjsko sodišče bi se zato moralo opredeliti do izjave dolžnika na upnikov ugovor (p.d. 240), v kateri je navajal razloge za neobračun in neplačilo prispevkov za socialno varnost in s tem izpodbijal zakonsko domneva zlorabe odpusta obveznosti. Posebej je izpostavil, da v situaciji, v kateri se je znašel pred uvedbo stečaja v letu 2012 in 2013 ni imel možnosti ne za plačilo davkov, ne za plačilo prispevkov. Z odpovedjo kreditne pogodbe in valom stečajnih postopkov je imel dolžnik v letu 2013 blokirane vse račune in ni zmogel plačevati niti storitev za računovodstvo, niti prispevkov, sam pa ni znal narediti potrebnih obračunov prispevkov in za njihovo plačilo ni imel nobenih denarnih sredstev, predlagal pa je tudi poizvedbe o blokadah računov dolžnika pred uvedbo stečajnega postopka.

12. Prvostopenjsko sodišče teh navedb dolžnika ni presojalo, smiselnih razlogov za zavrnitev dokaznega predloga, da se o opravi poizvedbe o blokadah dolžnikovih računov, pa v kontekstu izpodbijanja domneve zlorabe odpusta obveznosti tudi ni podalo.

13. Pritožnik zato utemeljeno prvostopenjskemu sodišču očita neobrazloženost ugotovitve sodišča, zakaj predstavlja njegovo ravnanje v opisanih okoliščinah zlorabo pravice do odpusta obveznosti in v čem se kaže njegovo nepošteno in nevestno ravnanje. Zaradi opustitve presoje okoliščin, ki jih je navajal v odgovoru na ugovor dolžnik, izpodbijanega sklepa ni mogoče preizkusiti, zato je podana bistvena postopkovna kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP, ki je narekovala razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP). Ker je bilo že iz tega razloga treba izpodbijani sklep razveljaviti, se pritožbeno sodišče ni spuščalo v presojo utemeljenosti drugih procesnih kršitev, ki jih dolžnik uveljavlja s pritožbo.

14. V posledici s pritožbo uspešnega izpodbijanja odločitve sodišča o ugovoru upnice proti odpustu obveznosti in razveljavitve izpodbijanega sklepa v tem delu, pa je moralo pritožbeno sodišče razveljaviti tudi odločitev sodišča o zavrženju ugovora dolžnika proti odpustu obveznosti.

15. Odločitev o pritožbenih stroških dolžnika je pritožbeno sodišče pridržalo za končno odločbo (tretji odstavek 166. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).