Jedro

Za priznanje azila v Republiki Sloveniji mora prosilec izkazati, da je iz izvorne države pobegnil iz strahu pred preganjanjem, pred katerim ga oblasti v matični državi niso mogle zaščititi, oziroma da se v izvorno državo ne more vrniti zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem v izvorni državi, pred katerim ga oblasti ne morejo zaščititi. Tega pa v tem primeru prosilec ni izkazal.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (2. točka izreka sodbe in sklepa) je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 18.8.2004, s katero je tožena stranka zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje azila v Republiki Sloveniji in odločila, da mora zapustiti Republiko Slovenijo v treh dneh od pravnomočno končanega azilnega postopka. S sklepom pa je prvostopno sodišče dovolilo vrnitev v prejšnje stanje in je štelo tožnikovo tožbo z dne 24.9.2004 za pravočasno vloženo (1. točka izreka sodbe in sklepa) ter tožnika oprostilo plačila sodnih taks (3. točka izreka sodbe in sklepa).

Sodišče prve stopnje je pritrdilo odločitvi in razlogom tožene stranke glede priznanja azila tožniku in odločilo, da tožniku ni mogoče priznati pravice do azila niti po 2. niti po 3. odstavku 1. člena Zakona o azilu (ZAzil, Uradni list RS, št. 134/2003-UPB). Enako kot tožena stranka je menilo, da tožnik iz matične države Srbije in Črne gore, pokrajine Kosovo, območja Občine O., vasi P. ni pobegnil zaradi preganjanja zaradi političnih, verskih, narodnostnih ali drugih razlogov, ki se po Konvenciji o statusu beguncev in protokolu o statusu beguncev (v nadaljevanju: Ženevska konvencija) štejejo za pravno relevantne za priznanje azila po 2. odstavku 1. člena ZAzil. Prav tako je na podlagi podatkov o prebivalstvu v Občini O., ki je večinsko albansko, pri čemer pa ni na razpolago posebnih podatkov o prebivalstvu v tožnikovi izvorni vasi P., ugotovilo, da mu zaradi takšnih razlogov v primeru vrnitve v izvorno državo ne grozi preganjanje. Tožnik je po narodnosti Albanec in je muslimanske vere, torej kot večina prebivalcev na območju Občine O. Zato ne more utemeljeno uveljavljati strahu pred preganjanjem zaradi narodnosti in vere s strani manjšinskega srbskega prebivalstva. Prav tako ne more z uspehom zatrjevati, da mu mednarodne sile na Kosovu in kosovska policije ne morejo zagotoviti ustrezne varnosti pred morebitnim preganjanjem. Tožena stranka kljub prizadevanjem ni mogla pridobiti nobenih podatkov o dogodku, kakršnega je kot razlog za svoj pobeg s Kosova navajal tožnik (15.3.2004 naj bi namreč najprej njegovega brata, nato pa še njega napadla dva Srba, pri čemer naj bi 50-60 Srbov to opazovalo; pred nasilnimi Srbi pa naj bi ju zaščitili pripadniki KFOR-ja, ki so njima ter njuni materi svetovali, da naj začasno zapustijo vas P. in se preselijo v drug kraj, kar so tudi storili, nato pa je tožnik odpotoval v Slovenijo z namenom, da si v njej pridobi azil). Nasprotno tem trditvam tožnika je pridobila podatke, da so 18.3.2004 na območju Občine O. albanski prebivalci napadli srbske prebivalce in da so prav srbske prebivalce pred napadi Albancev rešili pripadniki KFOR-ja, UNMIK-a in KPS. Zato je tudi prvostopno sodišče podvomilo v verodostojnost tožnikovih izjav glede razloga za pobeg s Kosova in razloga za nasprotovanje vračanju na Kosovo. Tožnik pa ni ugovorjal, da informacije, ki jih je pridobila tožena stranka, ne bi bile verodostojne. Za svoje trditve pa tudi sam ni predložil nobenega dokaza. Tožniku ni mogoče priznati azila po 3. odstavku 1. člena ZAzil tudi zato, ker ni navedel utemeljenega razloga za subjektivni strah pred preganjanjem zaradi rase, vere, narodnostne pripadnosti, pripadnosti posebni politični skupini ali političnemu prepričanju v primeru vrnitve na Kosovo. Ni niti pojasnil, v čem bi bil njegov položaj na Kosovu drugačen, kot je položaj njegovega brata in matere, ki tudi po njegovih navedbah še vedno mirno živita v P. pri tožnikovemu stricu.

Tožnik vlaga pritožbo zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne toženi stranki v nov postopek. Meni, da tožena stranka ni popolno in pravilno ugotovila dejanskega stanja v zvezi z vprašanjem, zakaj je tožnik moral zapustiti svojo izvorno državo in zakaj se vanjo več ne more vrniti. Ni namreč mogoče z gotovostjo trditi, da mu v izvorni državi ni grozilo in mu ne grozi preganjanje. V azilnem postopku je prepričljivo obrazložil ogroženost v izvorni državi in utemeljenost strahu pred preganjanjem, kar je ponovil tudi v tožbi. Vendar pa prvostopno sodišče ni sledilo njegovim navedbam in je potrdilo odločbo tožene stranke. Nobeden od njiju pa ni presodil tožnikovega subjektivnega strahu pred preganjanjem v izvorni državi, ki zanj ni varna. Verjeti bi morala, da je bil v izvorni državi preganjan in da bi ga celo lahko ubili. Meni, da prvostopno sodišče ni navedlo, v katerem delu so tožnikove izjave kontradiktorne in katere niso verodostojne, niti tega ni navedla tožena stranka. S tem pa niti sodišče niti tožena stranka nista pojasnila ključnih razlogov za zavrnitev tožnikove prošnje za azil. Zato je odločitev v tej zadevi preuranjena.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev prvostopnega sodišča v obravnavanem primeru pravilna in zakonita, zanjo je prvostopno sodišče navedlo utemeljene razloge, na katere se pritožbeno sodišče, da se izogne ponavljanju, v celoti sklicuje. Glede pritožbenih navedb pa še dodaja: Po presoji pritožbenega sodišča je v obravnavanem primeru prvostopno sodišče v izpodbijani sodbi pravilno uporabilo materialno pravo, to je 2. in 3. odstavek 1. člena ZAzil. Po teh določbah je za presojo, ali so podani pogoji za priznanje azila, pravno pomembno, ali je pri prosilcu podan utemeljen strah pred preganjanjem v izvorni državi zaradi rase, vere, narodne pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenemu političnemu prepričanju v smislu razlogov Ženevske konvencije oziroma utemeljen strah pred mučenjem ali drugačnim nečloveškim ravnanjem ali kaznovanjem v primeru vrnitve prosilca v izvorno državo v smislu Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin s protokoli (v nadeljevanju EKČP).

Pravilno je v tem primeru uporabljena tudi določba 2. alinee 1. odstavka 34. člena ZAzil, po kateri se prosilcu, če se njegova prošnja za azil kot neutemeljena zavrne, določi rok, v katerem mora zapustiti Republiko Slovenijo.

Pridobitev azila temelji na celoviti oceni dogodkov (5. in 6. odstavek 24. člena ZAzil), ki so prosilca prisilili, da je zapustil izvorno državo oziroma zaradi katerih se tja ne more vrniti. Njegova subjektivna ogroženost pa se lahko ugotavlja le na podlagi izjav, ki jih poda v prošnji za azil in na zaslišanju v povezavi z objektivnimi okoliščinami v izvorni državi. Pri tem mora prosilec v postopku ves čas aktivno sodelovati z organom, ki vodi postopek, predstaviti oziroma navesti in pojasniti mora vsa dejstva in okoliščine, ki so mu znana, predložiti listine in potrdila, relevanta za odločanje, vse to do konca zaslišanja (3. in 4. odstavek 24. člena ZAzil).

Iz izpodbijane prvostopne sodbe, odločbe tožene stranke in upravnih spisov izhaja, da je v obravnavanem primeru tožnik vložil prošnjo za azil zaradi preganjanja s strani Srbov, zaradi česar naj bi se tudi ne smel vrniti na Kosovo, ker naj bi ga tam Srbi iskali in preganjali, verjetno celo ubili. S Kosova je pobegnil, ker naj bi dne 15.3.2004 najprej njegovega brata nato pa še njega v vasi P., v kateri sta prebivala, napadla dva Srba, drugih 50-60 Srbov pa je ta napad opazovalo. Pred napadom naj bi ju rešili pripadniki KFOR, ki naj bi njima in njuni materi svetovali, naj začasno zapustijo vas P., ker da jih KFOR v tem delu Kosova pred Srbi ne more zavarovati. Zato je skupaj z bratom in mamo odšel najprej v mesto O., nato pa v P., kjer njegov brat in mati še vedno živita v miru pri stricu, tožnik pa je odpotoval v Slovenijo z namenom, da zaprosi za azil. Za te svoje izjave tožnik ni predložil nobenih dokazil, niti ni navedel okoliščin, s katerimi bi utemeljeval subjektivni strah pred preganjanjem ob morebitni vrnitvi na Kosovo, še zlasti glede na to, da po njegovih izjavah njegov brat in mati mirno živita pri stricu v Prištini.

Potrditve, da bi se tak dogodek v vasi P. 15.3.2004 zgodil, tožena stranka iz številnih informacij o stanju na Kosovu v relevantnem obdobju, ki jih zbirajo vladne in nevladne organizacije, ki delujejo na Kosovu in so navedene na 3. in 4. strani odločbe tožene stranke, ni mogla pridobiti. Pač pa iz teh informacij izhajajo podatki, da je na območju Občine O., na katerem je tudi vas P., iz katere tožnik izhaja, večinsko prebivalstvo albanske narodnosti in muslimanske vere (poročilo OSCE, Komisije s Kosova za občino O. iz junija 2004). Iz informacije Agencije Tanjug z dne 18.3.2004 z naslovom "Srbi iz P. se umikajo v smeri proti P." je razvidno, da so se dne 18.3.2004 v spremstvu KSP iz vasi P. zaradi albanskega nasilja umaknili Kosovski Srbi.

Glede na te informacije se je tudi po presoji pritožbenega sodišča tožena stranka pri svoji odločitvi pravilno oprla na točko 204 Priročnika UNHCR o postopkih in kriterijih za določitev statusa begunca, kjer je navedeno, da se je dvoma v korist stranke treba poslužiti v primerih, ko je pridobljeno in preverjeno vse razpoložljivo dokazno gradivo in ko je spraševalec zadovoljen s stopnjo prosilčeve splošne kredibilnosti. Pri tem morajo biti prosilčeve izjave razumljive in verodostojne ter ne smejo biti v nasprotju s splošno znanimi dejstvi. Tega pa tudi po presoji vrhovnega sodišča za tožnikove izjave o tem primeru ni mogoče trditi in zato tudi ni mogoče uporabiti pravne dobrote, da je treba v dvomu odločati v korist stranke. Iz informacij o stanju na Kosovu ter na območju Občine O. in v vasi P., ki jih je pridobila tožena stranka od mednarodnih organizacij, namreč izhajajo bistveno drugačne okoliščine, kot jih je v svojih izjavah zatrjeval tožnik. Glede na navedeno tudi pritožbeno sodišče tožnikovi izjavi, da je s Kosova pobegnil pred enkratnim preganjanjem Srbov dne 15.3.2004, ne more poveriti vere.

Tožnik pa po presoji pritožbenega sodišča v postopku pred toženo stranko, pa tudi v tožbi in pritožbi, ni niti navedel, še manj pa izkazal okoliščin, ki bi utemeljevale njegov subjektivni strah pred preganjanjem s strani Srbov ob morebitni vrnitvi na Kosovo. Katere so tiste okoliščine, ki so drugačne, kot so okoliščine za njegovega brata in mamo, ki po njegovih izjavah mirno (torej brez preganjanja) živita v P. pri stricu, iz tožnikovih izjav tudi po presoji pritožbenega sodišča ni mogoče ugotoviti. Zato se tožnik niti v pritožbi ne more uspešno sklicevati na to, da tožena stranka in prvostopno sodišče subjektivnih okoliščin nista ocenila in da je zato odločitev v tej stvari preuranjena.

Da bi obstojale objektivne okoliščine za utemeljen strah tožnika pred preganjanem s strani Srbov ob morebitni vrnitvi na Kosovo, pa iz poročil, ki jih je tožena stranka pridobila in navedla v zadnjem odstavku na 4. strani svoje odločbe, tudi po presoji pritožbenega sodišča ne izhaja. Glede na to da je tožnik Albanec muslimanske vere, kar je po navedenih informacijah večinsko prebivalstvo na Kosovu, na območju, s katerega izhaja tožnik, pa je takega prebivalstva več kot 90%, ter da je ustanovljena administracija zduženih narodov, da tam delujejo mednarodne enote in kosovska policija, ki ustrezno skrbijo za varnost, ni razlogov, da bi se Albancem s Kosova zaradi objektivnih okoliščin na Kosovu odobril azil v Sloveniji iz humanitarnih razlogov (3. odstavek 1. člena ZAzil).

Na odločitev v stvari tudi ne vplivajo tožnikove pritožbene navedbe, da tožena stranka in prvostopno sodišče nista izrecno navedla, katere tožnikove izjave štejeta za verodostojne in katerih ne. To namreč po presoji pritožbenega sodišča jasno izhaja tako iz obrazložitve odločbe tožene stranke kot tudi iz obrazložitve prvostopne sodbe, razvidno pa je tudi iz te sodbe.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo prvostopnega sodišča.