Jedro

Odločitev o znižanju plačila za programe vrtca in upravičenosti do otroškega dodatka temelji na določbah ZUPJS. Po tretjem odstavku 38. člena navedenega zakona pa v sporih zoper odločbe ministrstva, izdane po tem zakonu, odloča pristojno socialno sodišče. Ker je torej v obravnavanem primeru sodno varstvo zagotovljeno v socialnem sporu, v katerem je stvarno pristojno odločati socialno in ne upravno sodišče, je to sodišče izreklo, da ni stvarno pristojno za odločanje v zadevi, ter odločilo, da se po pravnomočnosti tega sklepa zadeva odstopi Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani.

Izrek

Upravno sodišče RS ni pristojno za odločanje v tej zadevi.

Po pravnomočnosti tega sklepa se zadeva odstopi Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani.

Obrazložitev

Tožnik je na to sodišče vložil tožbo zoper odločbo Centra za socialno delo Celje, št. 1231-3497/2011-19/2 z dne 12. 6. 2012, zaradi znižanja plačila za programe vrtcev in upravičenosti do otroškega dodatka. Zoper navedeni odločbi je tožeča stranka dne 21. 6. 2012 vložil pritožbo, o katerih pa drugostopenjski upravni organ, Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve (v nadaljevanju MDDSZ), kljub izrecni urgenci z dne 22. 10. 2012 ter 27. 11. 2012, do dneva vložitve predmetne tožbe še ni odločal. Tožeča stranka je zato zaradi molka organa druge stopnje prisiljena vložiti predmetno tožbo. Sodišču predlaga, da odločbo odločbo Centra za socialno delo Celje, št. 1231-3497/2011-19/2 z dne 12. 6. 2012, kot nezakonito odpravi.

Upravno sodišče Republike Slovenije ni stvarno pristojno za odločanje v zadevi.

Kot je razvidno iz tožbe in njenih prilog, vlaga tožeča stranka v predmetnem upravnem sporu tožbo, s katero izpodbija odločbo CSD, št. 1231-3497/2011-19/2 z dne 12. 6. 2012, zaradi znižanja plačila za programe vrtcev in upravičenosti do otroškega dodatka. Gre za odločitev prvostopenjskega upravnega organa, ki temelji na določbah Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev. Določba 38. člena tega zakona določa, da o pritožbi zoper odločbo centra za socialno delo odloča ministrstvo, pristojno za socialne zadeve (v nadaljnjem besedilu: ministrstvo) in da pritožba ne zadrži izvršitve. Določba tretjega odstavka tega člena pa določa, da v sporih zoper odločbe ministrstva odloča pristojno socialno sodišče. Tudi v primeru tožbe zaradi molka drugostopenjskega organa, za kar gre v konkretnem primeru, ima tožnik zagotovljeno sodno varstvo v socialnem sporu. V prvem odstavku 63. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (v nadaljevanju ZDSS-1) je namreč določeno, da kadar se o pravici, obveznosti ali pravni koristi iz sistema socialne varnosti v skladu z zakonom odloča z upravnim aktom, je socialni spor dopusten, če tožeča stranka uveljavlja, da je prizadeta v svojih pravicah ali pravnih koristih zaradi dokončnega upravnega akta ali zaradi tega, ker upravni akt ni bil izdan in ji vročen v zakonitem roku.

Ker je torej v obravnavanem primeru sodno varstvo zagotovljeno v socialnem sporu, v katerem je stvarno pristojno odločati socialno in ne upravno sodišče, je to sodišče na podlagi določb 19. člena ter prvega odstavka 23. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, izreklo, da ni stvarno pristojno za odločanje v zadevi, ter odločilo, da se po pravnomočnosti tega sklepa zadeva odstopi Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani kot stvarno pristojnemu sodišču.