Jedro

Iz določb VI. poglavja ZSZ/84 o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča ne izhaja, da za javno infrastrukturo velja drugačen režim glede obveznosti plačevanja nadomestila.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Davčne uprave RS, Davčnega urada A. z dne 11.7.2003, s katero je bilo tožeči stranki za leto 2001 odmerjeno nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča. V obrazložitvi tožena stranka navaja celoten potek postopka do izdaje sedaj obravnavane prvostopenjske odločbe ter vsebino pritožb in odločb drugostopenjskega organa, ki so bile izdane. Na podlagi njihovih napotil je namreč prvostopenjski organ izdal odločbo z dne 11.7.2003, upoštevajoč navodila Urada za nepremičnine Mestne občine A. in določbe Zakona o stavbnih zemljiščih. Slednje se kot veljavne še zmeraj uporabljajo v zvezi z odmero nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, prav tako določbe Odloka o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča v Mestni občini Koper (Uradne objave št. 44/96, 42/97 in 44/02; v nadaljevanju: Odlok). V obrazložitvi tožena stranka navaja določila 1. odstavka 2. člena odloka, po katerih se nadomestilo plačuje od površine zazidanega in nezazidanega stavbnega zemljišča. Za zazidana stavbna zemljišča se štejejo stanovanjske in poslovne površine, med slednje pa po 2. členu odloka spadajo med drugim tudi marine, pristanišča in pristaniške naprave, mandrači in druge manipulativne površine, ki se jih točkuje po vrsti rabe oziroma namembnosti. Mednje pa ne spadajo objekti, ki imajo značaj mestne opreme. Iz 3. odstavka 14. člena odloka še navaja, da se poslovne površine namenjene komunikacijam, kot so dovozne poti, cestišča, pločniki, obračališča ovrednotijo s 60% točke, ki veljajo za zazidano stavbno zemljišče, kar velja tudi za nepokrita skladišča z enotno opredeljeno vrsto dejavnosti v velikosti nad 25.000 m2, in sicer za površino nad 25.000 m2. Ker iz prvostopenjske odločbe izhaja, da je bilo na podlagi podatkov Urada za nepremičnine Mestne občine A. celotno območje tožeče stranke zaradi različne opremljenosti in lege razdeljeno na 5 poslovnih celot, na katerih se med drugim nahajajo tudi manipulativne površine, na naslovih B., C., D. in E.. Tožena stranka ugotavlja, da odlok po namembnosti razlikuje površine za komunikacijo od manipulativnih površin, ki so po odloku vse površine, ki se ne uporabljajo za komunikacijo. S 60% vrednosti točke pa se ovrednotijo samo površine za komunikacije in nepokrita skladišča, ne pa tudi manipulativne površine, zato tožena stranka zavrača vse ugovore tožeče stranke, s katerimi želi doseči, da bi se manipulativne površine v izmeri 481.463 m2 obračunale v vrednosti 60% točke, kot površine za interno komunikacijo pretovorne mehanizacije in transportnih sredstev, pri čemer bi bile s 60% vrednosti točke ovrednotene površine nad 25.000 m2. Tudi očitke o tem, da gre za opravljanje javne gospodarske službe na površinah javne infrastrukture, kar je določil Pomorski zakonik, tožena stranka zavrača z utemeljitvijo, da pravni status podjetja, ki opravlja dejavnost gospodarske javne službe ni razlog za oprostitev plačila stavbnega nadomestila, saj tega ne predpisuje nobena zakonska določba. Zakon o javnih gospodarskih službah celo nasprotno določa, da se za vprašanja, ki se nanašajo na položaj javnega podjetja uporabljajo predpisi, ki urejajo položaj podjetij oziroma gospodarskih družb. Ugotavlja tudi, da Zakon o stavbnih zemljiščih določa definicije stavbnih zemljišč, javne infrastrukture in grajenega javnega dobra, vendar pa iz tega ne izhaja, da se omenjene površine ne obravnavajo, kolikor gre za stavbna zemljišča. Po presoji tožene stranke se tako prostori in objekti podjetij, ki opravljajo obvezno javno gospodarsko službo ne morejo avtomatično šteti za objekte javne infrastrukture. Dodaja še, da je nadomestilo dolžan plačevati uporabnik zemljišča oziroma poslovne površine, zato je tudi irelevatno sklicevanje tožeče stranke na pristojnost Uprave RS za pomorstvo in druga razmerja, ki jih določa pomorski zakonik. Glede na vse navedeno je pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnila.

Tožeča stranka vlaga tožbo zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnih predpisov in zaradi nasprotja med izrekom izpodbijane odločbe in njeno obrazložitvijo. Navaja, da je predmet izpodbijane oziroma prvostopenjske odločbe in te tožbe ovrednotenje tako imenovanih manipulativnih površin v pristanišču, v izmeri 481.463 m2 s 100% vrednosti točke. V zvezi s tem se sklicuje na pritožbene navedbe, dodaja pa kar sledi v nadaljevanju. Meni, da že priloga prvostopenjske odločbe neutemeljeno in brez ugotovitve dejanskega stanja navaja manipulativne površine kot osnovo za obračun nadomestila, pri čemer tožeča stranka še poudarja, da je izraz manipulativne površine žargonski in ga tožeča stranka uporablja pri opravljanju svoje dejavnosti za določitev posameznih lokacij v pristanišču. Pri opredelitvi posamezne površine bi bilo po njenem mnenju potrebno izhajati iz določbe 2. člena odloka, po kateri se površine presojajo po vrsti rabe in namembnosti. Površine v izmeri 481.463 m2 pa po vrsti rabe in namembnosti ne predstavljajo manipulativnih površin, temveč površine namenjene komunikaciji, saj služijo kot dovozne poti do skladiščnih površin. To potrjujejo tudi same navedbe tožene stranke o tem, da se komunikacijske površine uporabljajo za dovoz in odvoz. Tožena stranka bi tako lahko pravilno kvalifikacijo površin podala šele potem, ko bi se prepričala o vrsti rabe in namembnosti površin, kar je predpogoj za pravilno ugotovitev dejanskega stanja, toženi stranki pa očita tudi nedoslednost pri navajanju in razlikovanju pojmov površin za komunikacijo in manipulativnih površin. Tako se pojem pretovora in pojem nakladanja oziroma razkladanja tovora na transportna vozila, ki sta po svoji funkciji identična, pojavljata v opisu obeh kategorij, kar tudi ne pripomore k pravilni ugotovitvi dejanskega stanja. Ob uporabi 2. člena odloka je tako potrebno nadomestilo točkovati po dejanski vrsti rabe in namembnosti navedenih površin, to je kot površino za komunikacijo. Da je napačno tolmačenje tožene stranke glede definicij in razlikovanj stavbnih zemljišč in javne infrastrukture ter grajenega javnega dobra, utemeljuje z navajanjem sklepa Vlade RS z dne 4.8.1994 o obsegu državnega premoženja v družbenem podjetju AAA., A., v katerem je Vlada RS ugotovila, da so z dnem uveljavitve Zakona o gospodarskih javnih službah postali lastnina RS infrastrukturni objekti, naprave oziroma omrežja ter mobilna in druga sredstva, ki so namenjena izvajanju gospodarske javne službe, pri čemer med ostale objekte uvršča tudi skladišča in tako opredelila javno infrastrukturo v pristanišču na podlagi primerjalne analize v drugih državah. Prvo opredelitev javne infrastrukture je določil Zakon o stavbnih zemljiščih, javno infrastrukturo na področju pristanišča pa je določil šele Pomorski zakonik, ki je začel veljati maja 2001. Ta natančneje določa pristaniško infrastrukturo, ki je v lasti Republike Slovenije oziroma lokalne skupnosti ali oseb zasebnega prava, RS ali lokalna skupnost pa prepusti upravljanje, vodenje in razvoj pristaniške infrastrukture upravljalcu pristanišča s podelitvijo koncesije, pristaniška infrastruktura pa predstavlja vložek vložek premoženja RS v osnovni kapital tožeče stranke. Iz določb Pomorskega zakonika, ki jih tožeča stranka citira v tožbi, pa po njenem mnenju izhaja, da med javno pristaniško infrastrukturo v pristanišču spadajo vsi objekti v tem pristanišču, ki so namenjeni pristaniškim dejavnostim ali z njo drugače povezani, ki so s tem, da so dostopni vsaki osebi pod enakimi pogoji, opredeljeni kot javna pristaniška infrastruktura oziroma grajeno javno dobro. To potrjuje tudi novi Zakon o graditvi objektov, ki velja od januarja 2003 in v svojem 211. členu določa, da grajeno javno dobro določa tudi Pomorski zakonik kot področni zakon, zanj pa so tudi izpolnjeni pogoji 212. člena Zakona o graditvi objektov o pridobitvi statusa grajenega javnega dobra. Za takšne objekte pa Zakon o graditvi objektov v 22. členu določa, da na njih ni mogoče pridobiti lastniške ali kakšne druge pravice na podlagi priposestvovanja. Tožeča stranka pa navaja še podobna določila, ki govorijo o objektih, ki imajo status javnega dobra, in sicer Zakon o stavbnih zemljiščih, Pomorski zakonik, Stvarnopravni zakonik. Tožeča stranka se sklicuje tudi na določbo 218. člena Zakona o graditvi objektov, ki določa, da se določila 1. alinee 1. odstavka 56. člena ZSZ uporabljajo samo za tista zazidana in nezazidana stavbna zemljišča, ki jih določa ta člen Zakona o graditvi objektov. Pri le-teh pa so z 2. odstavkom istega člena izvzeta zemljišča, na katerih so že zgrajeni objekti gospodarske javne infrastrukture oziroma so namenjeni za izgradnjo takih objektov. Iz vsega navedenega sledi zaključek, da imajo zemljišča, na katerih so zgrajeni objekti pristaniške infrastrukture status grajenega javnega dobra in jih ni mogoče opredeljevati kot stavbna zemljišča in niti odmerjati nadomestila. Zato tožeča stranka sodišču predlaga, da izpodbijano določbo spremeni tako, da površino v pristanišču v izmeri 481.463 m2 točkuje po vrsti rabe in namembnosti, prvostopenjskemu organu pa naloži vračilo preveč plačanega nadomestila in povrnitev stroškov postopka tožeče stranke z zamudnimi obrestmi. Podrejeno pa predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje toženi stranki.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga zavrnitev tožbe iz razlogov, navedenih v izpodbijani odločbi.

Državni pravobranilec Republike Slovenije je kot zastopnik javnega interesa v skladu s 3. odstavkom 36. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00 - ZUS) prijavil svojo udeležbo v tem upravnem sporu, odgovora na tožbo pa ni podal. Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je odločba tožene stranke pravilna in zakonita in ima oporo v citiranih materialnih predpisih ter izhaja iz podatkov v upravnih spisih, sodišče zaradi tega v celoti sledi obrazložitvi izpodbijane odločbe in v izogib ponavljanju ponovno ne navaja razlogov za svojo odločitev (2. odstavek 67. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 70/00 - ZUS), v zvezi z ugovori v tožbi pa še dodaja: V obravnavanem primeru je sporna zakonitost odločbe, s katero je bilo tožeči stranki odmerjeno nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča - stanovanjskih, poslovnih, manipulativnih in komunikacijskih površin ter nepokritih skladišč v skupni izmeri 1.703.395 m2. V času izdaje prvostopne upravne odločbe so na podlagi določil 56. člena Zakona o stavbnih zemljiščih (Uradni list RS, št. 44/97 - ZSZ), po katerem se tudi po uveljavitvi tega zakona, kakor tudi po uveljavitvi Zakona o urejanju prostora (Uradni list RS, št. 110/02 - ZUreP-1), uporabljajo v zvezi z odmero nadomestila za uporabo stavbnih zemljišč kot veljavne določbe VI. poglavja o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča po Zakonu o stavbnih zemljiščih (Uradni list SRS, št. 18/84 in naslednji; v nadaljevanju: ZSZ/84). Po določbi 3. odstavka 58. člena ZSZ/84 pa določa območje, na katerem se plačuje nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča, občinska skupščina oziroma občinski svet. Mestni svet je z Odlokom o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča v Mestni občini Koper (Uradne objave, št. 44/96, 42/97 in 44/02; v nadaljevanju: Odlok) v 1. odstavku 2. člena določil, da so poslovne površine tudi nepokrita skladišča, interna parkirišča, delavnice na prostem, javna parkirišča ... ... marine, pristanišča in pristaniške naprave, mandrači in druge manipulativne površine in se jih točkuje po vrsti rabe oziroma namembnosti, kot to določa Odlok. Pri določanju višine nadomestila pa je nadalje v 3. odstavku 14. člena določeno, da se poslovne površine, namenjene komunikacijam, kot so dovozne poti, cestišča, pločniki, obračališča, ovrednotijo s 60% vrednosti točki, ki velja za zazidano stavbno zemljišče. Takšno vrednotenje velja tudi za nepokrita skladišča, ki imajo opredeljeno vrsto dejavnosti in presegajo 25.000 m2 in sicer za površino nad 25.000 m2. V zadevi ni sporno, da sodijo tako manipulativne kot komunikacijske površine med poslovne površine in da se po Odloku obravnavajo kot zazidano stavbno zemljišče. Sporna je opredelitev posameznih sklopov površin po njihovi namembnosti, predvsem nekaterih poslovnih-manipulacijskih površin, katerih oznaka "manipulativne" naj bi po zatrjevanju tožeče stranke bila zgolj žargonska, dejansko pa naj bi bile namenjene komunikaciji znotraj območja upravljanja tožeče stranke, in zaradi česar bi bile po določbi 3. odstavka 14. člena Odloka podvržene zmanjšani, 60 odstotni odmeri nadomestila za uporabo. V zvezi z navedenim vprašanjem se sodišče sicer strinja, da gre pri manipulativnih oziroma komunikacijskih površinah za pojma, ki se vsebinsko lahko tudi prekrivata, predvsem kadar je govora o upravljanju s tovorom. Vendar pa je po presoji sodišča glede na dikcijo 3. odstavka 14. člena Odloka, ki opisuje namen komunikacijskih površin, sklepati, da gre pri tem za površine, ki so izključno namenjene prometnim operacijam, kot so dovoz, odvoz, obračanje. Iz navedb tožeče stranke pa je razbrati, da na svojih t.i. manipulativnih površinah izvaja tudi druga dela v okviru ravnanja s tovorom (pretovor, nakladanje, razkladanje, ipd), vključno z njegovim prevozom, kar pa ni izključni namen teh površin in je le del širšega pojma manipuliranja s tovorom. Ker poleg navedenega ne gre prezreti niti dejstva, da je tožeča stranka sama posredovala podatke glede velikosti, opremljenosti in tudi namenu rabe površin, na teh podatkih pa temelji obravnavana odmera, sodišče meni, da je tožena stranka pravilno uvrstila površine v posamezne sklope in na tej podlagi obračunala nadomestilo za njihovo uporabo.

Neutemeljeno je po mnenju sodišča tudi zatrjevanje tožeče stranke, da kot izvajalec gospodarske javne službe oziroma upravljalec pristaniške infrastrukture ni dolžna plačevati nadomestila za uporabo navedenih javnih površin. Ne glede na dejstvo, da niso vsa, z izpodbijano odločbo zajeta zemljišča, takšne površine oziroma objekti ki bi se lahko sploh šteli za pristaniško infrastrukturo po opredelitvi Pomorskega zakonika (Uradni list RS, št. 26/01 - PZ) (po določbi 2. odstavka 32. člena PZ so pristaniška infrastruktura grajene obale, akvatorij, valolomi, pristopi na pomole, naprave za privezovanje, dovozne poti, železniški tiri, vhodi, ograje, kanalizacijsko in vodovodno omrežje, elektroinstalacije, razsvetljava, drugi objekti, ki po namenu služijo varnosti plovbe in varnemu privezu ter nemotenemu izvajanju pristaniških dejavnosti in drugih aktivnosti ter telekomunikacijske instalacije), pa sodišče ugotavlja, da iz določb VI. poglavja ZSZ/84 o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča ne izhaja, da za javno infrastrukturo velja drugačen režim glede obveznosti plačevanja nadomestila. Po 59. členu istega zakona za javno infrastrukturo oziroma objekte, ki so neposredno namenjeni izvajanju gospodarskih javnih služb, ni določena oprostitev plačevanja nadomestila. Tudi iz določb Pomorskega zakonika, ki jih navaja tožeča stranka, ni mogoče zaključiti, da se pristaniška infrastruktura v pogledu dolžnosti plačevanja nadomestila obravnava drugače. Prav tako pa so tožbeni ugovori, ki se nanašajo na dejstvo, da je tožeča stranka v lasti države oziroma da opravlja gospodarsko javno službo, pravno irelevantni, saj so gospodarski subjekti glede javnih obveznosti v enakem položaju ne glede na pravni status oziroma lastništvo, kar je pravilno pojasnila že tožena stranka. Ker se obravnavana odmera nadomestila nanaša na leto 2001 in je bila prvostopenjska odločba izdana že v letu 2002, se določbe Zakona o graditvi objektov (Uradni list RS, št. 110/2003 - ZGO-1), ki so stopile v veljavo z dnem 1.1.2003, v konkretnem primeru ne uporabljajo, zato so vsa sklicevanja tožeče stranke nanje v tej zadevi neupoštevna.

Na podlagi navedenega je sodišče ugotovilo, da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, zato je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo po 1. odstavku 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00 - ZUS).