Jedro

S tem ko vložnik ponuja drugačno dokazno presojo odločilnih dejstev, po vsebini uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, iz katerega pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega J.K. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Po 98.a členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obsojeni J.K. dolžan plačati stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, določene kot povprečnino v znesku 80.000,00 SIT.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 26.10.1998 obsojenega J.K. spoznalo za krivega kaznivega dejanja neupravičene osebne preiskave po 1. odstavku 147. člena KZ. Na podlagi 50. člena KZ je obsojencu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je po 1. odstavku 147. člena KZ določilo 60 dnevnih zneskov, to je 108.000,00 SIT denarne kazni, ki ne bo izrečena, če obsojenec v preizkusni dobi dveh let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Po 2. odstavku 105. člena ZKP je oškodovanko D.Š. s celotnim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Višje sodišče v Mariboru je z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo zavrnilo pritožbo obsojenčevega zagovornika kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta obsojenemu J.K. naložili v plačilo stroške kazenskega postopka.

Zoper to pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik zaradi kršitve kazenskega zakona vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. V njej navaja, da je sodišče kršilo kazenski zakon, ker ni obrazložilo subjektivnega elementa kaznivega dejanja. Podaja tudi teoretično razlago zavestne in voljne sestavine direktnega naklepa. Poudarja, da je sodišče spregledalo, da je obsojenec prišel v lokal z namenom, da lokal obnovi in ne zato, da bi osebno preiskal oškodovanko. V zahtevi se tudi sprašuje, kako naj bi se obsojenec zavedal prepovedanosti posledice in da ravna samovoljno, ko pa je vstopil v lokal lastne žene in od oškodovanke zahteval, naj mu izroči ključe. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Vrhovni državni tožilec svetnik F.M. v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, navaja, da zahteva z navedbami, da pri obsojencu ni podan subjektivni znak kaznivega dejanja, ker da ni ravnal z direktnim naklepom, izpodbija pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, kar pa ne more biti predmet presoje v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom. Zato meni, da je zahteva za varstvo zakonitosti neutemeljena.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Obsojenčev zagovornik izpodbija pravnomočno sodbo s trditvijo, da je podana kršitev kazenskega zakona, ki pa jo v zahtevi pobliže ne opredeli. Iz obrazložitve zahteve pa je razvidno, da vložnik ne sprejema dejanske podlage v napadeni pravnomočni odločbi, na katero je sodišče oprlo svoj zaključek, da je obsojenec kaznivo dejanje storil z direktnim naklepom. Z navedbami, da se sodišče ni ukvarjalo z elementom "samovoljnosti, protipravnosti", da oškodovanka ni obvestila policije, ki da je sodelovala pri dogodku, o tem, da je bilo storjeno kakšno kaznivo dejanje, da je obsojenec v lokal prišel z namenom, da ga obnovi, ne pa da bi osebno preiskal oškodovanko, ki da je na tako ravnanje in dogajanje v bistvu pristala ter da se obsojenec ni mogel zavedati samovoljnosti prepovedanosti posledice, ker je vstopil v lokal lastne žene in od oškodovanke zahteval, naj mu izroči ključe lokala, podaja lastno dokazno presojo, ki pa je glede odločilnih dejstev drugačna od tiste, ki jo je sprejelo sodišče v izpodbijani pravnomočni sodbi. Očitno je, da vložnik zahteve ne soglaša z ugotovitvami v napadeni pravnomočni odločbi, da je obsojenec oškodovanko vprašal, kje so ključi lokala ter jo nato, ko je odvrnila, da jih nima, ker mu jih ni želela izročiti, pretipal po zgornjem telesu in z eno roko segel v žep kostuma, z drugo pa otipal žep na drugi strani tega oblačila. Sodišče je tudi utemeljilo, na podlagi katerih dejstev je sprejelo sklep, da je obsojenec kaznivo dejanje storil z direktnim naklepom in zakaj ni sprejelo naziranja obrambe, da v obsojenčevem ravnanju niso podani vsi zakonski znaki temeljne oblike kaznivega dejanja neupravičene osebne preiskave.

Vložnik zahteve, ki ponuja drugačno dokazno presojo odločilnih dejstev, zato po vsebini uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. O kršitvi kazenskega zakona je mogoče govoriti samo takrat, kadar sodišče na pravilno ugotovljeno dejansko stanje napačno uporabi materialno pravo. Po 2. odstavku 420. člena ZKP zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da ni podana kršitev zakona, na katero se sklicuje zagovornik obsojenega J.K. v zahtevi za varstvo zakonitosti, zahtevo pa je vložil tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Glede na tako odločitev o zahtevi je obsojeni J.K. po 98.a členu v zvezi s 1. odstavkom 95. člena ZKP dolžan plačati stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, določene kot povprečnino v znesku 80.000,00 SIT.