Jedro

Sodišče prve stopnje je pri presoji pravilno uporabilo procesna določila o (omejeni) postulacijski sposobnosti.

Izrek

I. Pritožba, vložena 8. 7. 2020, se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Dopolnitev pritožbe, vložena 10. 8. 2020, se zavrže.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka izpodbijanega sklepa zavrglo kot nedovoljena predloga za obnovo postopka tožene stranke z dne 23. 3. 2020 in z dne 14. 4. 2020, v II. točki izreka pa zavrglo kot nedovoljeni tudi zahtevi za varstvo zakonitosti z dne 23. 3. 2020 in z dne 14. 4. 2020. 2. Tožena stranka se je zoper uvodoma navedeni sklep pravočasno pritožila. Navaja, da sklep, ki presega pristojnost sodišča, da odloča, kam se lahko pritoži, v celoti prereka in zavrača kot nezakonitega in nedovoljenega. Njena vloga z dne 14. 4. 2020 je naslovljena na Vrhovno sodišče RS. Navaja, da sta vlogi Okrajnega sodišča in Višjega sodišča v Celju z izdajo sodb zaključeni in nima Okrajno sodišče nikakršne pravice odločati, ali lahko tožena stranka vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti in revizijo postopka. Po 25. členu Ustave RS ji je zagotovljena pravica do vlaganja pritožbe in drugega pravnega sredstva proti odločbam sodišča. Tožena stranka izrecno zahteva, da se spoštuje to določilo ustave in ravna skladno z njim, torej da se njeno vlogo, kakor tudi vlogo z dne 23. 3. 2020 posreduje Vrhovnemu sodišču RS. Trdi, da ji Okrajno sodišče v Celju z izpodbijanim sklepom omejuje njeno ustavno pravico; utemeljeno sumi, da zgolj zato, da se prikrijejo napake, opisane v vlogi z dne 14. 4. 2020, ki dokazujejo nezakonito, pristransko obravnavo sodišča ob opustitvi dolžnega ravnanja. V vlogah z dne 13. 11. 2017, 27. 12. 2017, 26. 2. 2019, 22. 10. 2019 in 16. 12. 2019 so natančno opisane vse napake sodišča in sodnice. Nadalje tožena stranka navaja, da zavrača kot nezakonite in nedopustne navedbe v vseh točkah obrazložitve izpodbijanega sklepa. Trdi, da v določilu 25. člena Ustave ni zapisane zahteve po pravniškem izpitu in da ima sicer vso pravico vlagati zahteve, ker ji to omogoča 23. člen Ustave, na z zakonom ustanovljena sodišča, kar upa, da je tudi Vrhovno sodišče RS, pa tudi 22. člen Ustave ji daje pravico do varstva pravic v postopku pred sodišči. Dokazano je izpodbijani sklep v nasprotju z omenjenimi členi Ustave, zato je nezakonit in ga je v celoti razveljaviti. Zahteva popolno spoštovanje svojih ustavnih pravic do vlaganja pritožb, varstva zakonitosti, revizije postopka. Razlaganje o pravniških izpitih, ki jih ni priložila, ker ni pravnik, je zgolj razkazovanje moči sodišča, ko mu zmanjka argumentov. Trdi, da neizpodbitno drži, kar je napisala v pritožbi z dne 26. 2. 2019, da je prevladal argument moči nad močjo argumentov. V dokaz je sklep VS Celje z dne 20. 6. 2019, s katerim je višje sodišče razveljavilo sodbo P 292/2017, iz katerega je razvidno, da je sodišče (sodnica) izpeljala narok, kljub toženkinemu dokazu o poškodbi, pri tem pa zagrešila kup napak, kar neizpodbitno dokazuje, da sedaj s svojim sklepom prepreči ugotavljanje napak, opisanih v vlogi z dne 14. 4. 2020. Naštevanje členov ZPP, ki so ji v prid, je brezvezno, ko pa v razpravi ni upoštevalo osnovnih določil ZPP 105. in 108. člena. Tožena stranka sprašuje Višje sodišče v Celju, ali mora imeti pravniški državni izpit, da se lahko pritoži, če pa ji pritožbo dovoljuje Ustava (22., 23. in 25. člen). V celoti prereka vse navedbe v vseh točkah obrazložitve, ker je zanje zgolj izraz, da so nezakonite in protiustavne. Zahteva, da se vloga z dne 14. 4. 2020 takoj, brez razprave vroči Vrhovnemu sodišču RS v Ljubljani, kopija te vloge, priložena pritožbi, pa državnemu tožilstvu takoj pred potekom 3-mesečnega roka, da ne bo zastarala. Predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa.

3. Tožena stranka je dne 10. 8. 2020 sodišču prve stopnje poslala vlogo, v kateri je navedla, da vlaga pritožbo zoper pisanje okrajne sodnice M. P. z dne 13. 7. 2020 in da je istočasno ta pritožba dopolnitev pritožbe zoper sklep z dne 10. 6. 2020. Ker je bila pritožbenemu sodišču s predložitvenim poročilom predložena v reševanje pritožba zoper izpodbijani sklep in nato naknadno poslana še toženkina vloga z dne 10. 8. 2020, je to vlogo obravnavalo zgolj kot dopolnitev pritožbe zoper sklep z dne 10. 6. 2020. 4. Pritožba, vložena 8. 7. 2020, ni utemeljena, dopolnitev pritožbe pa je prepozna.

O pritožbi zoper odločitev o zavrženju predlogov za obnovo postopka

5. Sodišče prve stopnje je predloga tožene stranke za obnovo postopka, pravnomočno končanega s sodbo Višjega sodišča v Celju Cp 9/2020 z dne 22. 1. 2020 v zvezi s sodbo Okrajnega sodišča v Celju P 271/2019 z dne 22. 10. 2019, ki ju je vložila sama dne 23. 3. 2020 in 14. 4. 2020, v skladu s prvim odstavkom 91. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) kot nedovoljena zavrglo, ker tožena stranka ni izkazala, da ima opravljen pravniški državni izpit oziroma ker predloga ni vložila po pooblaščencu, ki je odvetnik.

6. Toženi stranki ni bila kršena pravica do pravnega sredstva (25. člen Ustave1). Sodišče prve stopnje je pri presoji pravilno uporabilo procesna določila o (omejeni) postulacijski sposobnosti. V postopku z izrednimi pravnimi sredstvi lahko stranka opravlja pravdna dejanja samo po pooblaščencu, ki je odvetnik (tretji odstavek 86. člena ZPP, za katerega pritožbeno sodišče meni, da ni v neskladju z Ustavo). Izjema velja tudi v primerih, če ima stranka opravljen pravniški državni izpit (četrti odstavek 86. člena ZPP), česar pa tožena stranka ni zatrjevala in izkazala. Z obveznim pravnim zastopanjem, ki ga je uvedla določba tretjega odstavka 86. člena ZPP, je stranki odvzeta sposobnost dati svojim procesnim dejanjem pravno relevantno obliko (postulacijska sposobnost), kar pomeni, da mora stranka nastopati po pooblaščencu, ki je odvetnik. Omejitev postulacijske sposobnosti je v ZPP predpisana za vsa izredna pravna sredstva (le-ta so urejena v šestindvajsetem poglavju IZREDNA PRAVNA SREDSTVA v členih od 367 do 405 ZPP), mednje pa spada tudi obnova postopka. Namen obveznega zastopanja v tovrstnih postopkih, ki spadajo med pravno bolj zahtevne postopke, lahko stranki omogoči večjo učinkovitost pravnega sredstva in s tem učinkovito varstvo njenih pravic, hkrati pa je tudi v interesu celotnega pravnega reda, saj se z njim zagotavlja učinkovito sodstvo, zato je nujno, da stranka v postopkih izrednih pravnih sredstev pravdna dejanja opravlja po odvetniku.2 Institut obveznega zastopanja po odvetniku kot omejitev postulacijske sposobnosti je dopusten tudi iz vidika 23. člena Ustave RS, glede na to, da sistem brezplačne pravne pomoči, ki je v Republiki Sloveniji zakonsko urejen, ustrezno ureja problematiko oseb, ki nimajo finančnih možnosti za samostojno zagotovitev odvetniškega zastopanja.3 Po obrazloženem so neutemeljene pritožbene navedbe, da v 25. členu Ustave ni zapisane zahteve po pravniškem izpitu in da ima tožena stranka vso pravico vlagati zahteve, ker ji to omogoča 23. člen Ustave. V postopku odločanja o predlogih za obnovo postopka ni bilo kršeno niti določilo 22. člena Ustave, saj je bilo toženi stranki zagotovljeno enako varstvo njenih pravic v postopku pred sodiščem.

7. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da okrajno sodišče nima pravice odločati o toženkinih vlogah, v kolikor se ta nanaša na predlog za obnovo postopka, in da bi jih moralo posredovati Vrhovnemu sodišču. ZPP v prvem odstavku 397. člena določa, da se predlog za obnovo postopka vselej poda pri sodišču, ki je izdalo odločbo na prvi stopnji, v prvem odstavku 398. člena pa, da prepozen (396. člen), nepopoln (drugi odstavek 397. člena ) ali nedovoljen (395. člen) predlog za obnovo postopka zavrže s sklepom predsednik senata brez naroka. Glede na vsebino nadaljnjih zakonskih določb (398. in 399. člen ZPP) je evidentno, da je to predsednik senata sodišča prve stopnje, ki tudi sicer odloča o predlogu za obnovo postopka. V predmetni zadevi je odločbo na prvi stopnji izdalo Okrajno sodišče v Celju, zato je utemeljeno odločalo tudi o vloženih predlogih za obnovo postopka.

8. Ker je sodišče prve stopnje predloga za obnovo postopka zavrglo zaradi pomanjkanja postulacijske sposobnosti, ni potrebno presojati pritožbene navedbe, da sodišče v razpravi ni upoštevalo določil 105. in 108. člena ZPP v zvezi z vlogo z dne 22. 10. 2019, saj se le-ta ne nanaša na razloge v izpodbijanem sklepu (prvi odstavek 360. člena ZPP).

O pritožbi zoper odločitev o zavrženju zahtev za varstvo zakonitosti

9. Sodišče prve stopnje je zahtevi za varstvo zakonitosti z dne 23. 3. 2020 in 14. 4. 2020 pravilno na podlagi prvega in drugega odstavka 374. člena v zvezi z drugim odstavkom 391. člena ZPP kot nedovoljeni zavrglo, ker tožena stranka nima pravice vložiti zahteve za varstvo zakonitosti, saj lahko zahtevo za varstvo zakonitosti vloži le državno tožilstvo.

10. Prvi odstavek 385. člena ZPP določa, da lahko zoper pravnomočno sodno odločbo vloži državno tožilstvo v treh mesecih zahtevo za varstvo zakonitosti. Zahteva za varstvo zakonitosti se skladno z določbo prvega odstavka 373. člena ZPP v zvezi z določbo drugega odstavka 391. člena ZPP4 vloži pri sodišču, ki je izreklo sodbo prve stopnje. V prvem odstavku 374. člena ZPP, ki se smiselno uporablja v zvezi z določbo drugega odstavka 391. člena ZPP, pa je določeno, da prepozno, nepopolno ali nedovoljeno revizijo zavrže s sklepom sodnik sodišča prve stopnje brez naroka. Zahteva za varstvo zakonitosti je nedovoljena, če jo vloži nekdo, ki nima te pravice (drugi odstavek 374. člena v zvezi z drugim odstavkom 391. člena ZPP). O tem, ali je zahteva za varstvo zakonitosti dovoljena, je skladno z zgoraj navedenimi zakonskimi določbami odločal sodnik sodišča prve stopnje, zato je neutemeljena pritožbena navedba, da okrajno sodišče nima pravice odločati, ali lahko toženka vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti. Sodišče prve stopnje je po obrazloženem pravilno uporabilo zakonske določbe pri odločanju o vloženih zahtevah za varstvo zakonitosti in pri tem ni kršilo ustavnih določb. 11. Ker je odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu pravilna in ker tudi niso podani tisti pritožbeni razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP), je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo z dne 8. 7. 2020 zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

O dopolnitvi pritožbe, vloženi 10. 8. 2020

12. Ker je bilo pismo s sklepom z dne 10. 6. 2020 toženi stranki vročeno s fikcijo vročitve (četrti odstavek 142. člena ZPP) dne 3. 7. 2020, je 15-dnevni rok za pritožbo potekel 18. 7. 2020, kar pomeni, da je Dopolnitev pritožbe, ki jo je tožena stranka vložila 10. 8. 2020, prepozna. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo na podlagi 352. člena v zvezi z drugim odstavkom 343. člena ZPP zavrglo kot prepozno.

1 25. člen Ustave določa, da je je vsakomur zagotovljena pravica do pritožbe ali drugega pravnega sredstva proti odločbam sodišč in drugih državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil, s katerimi ti odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. 2 Enako VSRS sklep II Ips 325/2014. 3 Glej A. Galič, komentar 86. člena ZPP v Pravdni postopek: zakon s komentarjem, Lojze Ude et al., Ljubljana, GV Založba, 2005. 4 Drugi odstavek 391. člena ZPP glasi: Če ni v členih 385 do 390 tega zakona drugače določeno, se v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti uporabljajo smiselno določbe 369. člena, členov 372 do 380 ter 382. in 383. člena tega zakona.