Jedro

ZOZP ureja le nastop zamude zavarovalnice, kadar sta odgovornost za škodo in njena višina nesporna. Ne določa pa ničesar za primer, kadar sta odgovornost za škodo in njena višina sporna, zato velja splošno pravilo 299. člena OZ. Povedano je treba razumeti tako, da kadar obstoj odškodninske odgovornosti in višino škode ugotovi sodišče, pri ugotavljanju nastopa zamude ni vezano na trimesečni rok iz 20.a oziroma 37. člena ZOZP, ampak mora nastop zamude mora ugotoviti glede na trenutek, ko se je zavarovalnica lahko seznanila s celotnim zahtevkom zapadle terjatve, in presojo opraviti na podlagi splošne določbe drugega odstavka 299. člena OZ.

Skladno s 165. členom OZ se šteje odškodninska obveznost za zapadlo od trenutka nastanka škode. Čeprav je zapadlost odškodninske obveznosti predpostavka zamude dolžnika z izpolnitvijo (prvi odstavek 299. člena OZ), zapadlosti odškodninske terjatve in zamude ni mogoče enačiti. Kljub zapadlosti dolžnikove obveznosti zamuda ne bo nastopila, če obstajajo okoliščine, ki zamudo preprečujejo.

Izrek

I.Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se pritožbi tožene stranke delno ugodi ter se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da mora tožena stranka tožeči stranki plačati zakonske zamudne obresti od prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo v znesku 29.000 EUR od 27. 6. 2017 do plačila.

II.Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki njene revizijske stroške v znesku 1.322 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

O dosedanjem poteku postopka

1.Tožnica zahteva plačilo za premoženjsko in nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpela v škodnem dogodku 17. 11. 2011, ko je kot kolesarka prečkala prehod za pešce in je vanjo trčilo vozilo zavarovanke toženca. Zahteva tudi plačilo rente. Vrhovno sodišče je v tej zadevi že odločalo, in sicer je s sodbo in sklepom II Ips 133/2019 z dne 2. 10. 2020 delno ugodilo toženčevi reviziji glede podlage odškodninske odgovornosti. Sodbo sodišča druge stopnje je spremenilo tako, da je tožničino pritožbo zavrnilo in v tem delu pritrdilo odločitvi sodišča prve stopnje, da je toženec za nastalo škodo odgovoren 20 %, tožnica pa 80 %.1 Toženčevi reviziji je ugodilo tudi glede plačila odškodnine za premoženjsko škodo glede tuje nege in pomoči ter sodbi sodišč druge in prve stopnje v tem delu razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Opozorilo je, da bo za presojo, ali so podane okoliščine, s katerimi je tožnica utemeljevala zadržanje zastaranja, treba pritegniti izvedenca medicinske stroke.

2.Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku v zvezi z ugotavljanjem višine škode in rente odločilo: da mora toženec tožnici plačati odškodnino v višini 25.100,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 3. 2013 do plačila (II. točka izreka); višji tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine je zavrnilo (III. točka izreka); da mora toženec tožnici od vložitve tožbe dalje plačevati mesečno rento v višini 126 EUR, do 15. dne v mesecu, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka); višji tožbeni zahtevek za plačilo mesečne rente je zavrnilo (V. točka izreka); da bo o pravdnih stroških odločilo s posebnim sklepom (VI. točka izreka). S sklepom o stroških z dne 4. 4. 2024 je odločilo, da mora tožnica tožencu povrniti 13.910,53 EUR stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in da mora toženec 1.908,47 EUR tožničinih pravdnih stroškov povrniti v korist proračuna Republike Slovenije.

3.Sodišče druge stopnje je tožničini pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje delno ugodilo in prisojeno odškodnino zvišalo za 4.000 EUR, to je na 29.100,80 EUR, sicer je tožničino in toženčevo pritožbo v celoti zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (I. točka izreka). Pritožbi pravdnih strank zoper sklep sodišča prve stopnje o stroških postopka je zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je, da mora toženec tožnici povrniti 120,57 EUR stroškov pritožbenega postopka, in sicer v korist proračuna Republike Slovenije, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Sklep o dopustitvi revizije

4.Vrhovno sodišče je s sklepom II DoR 146/2024 z dne 3. 7. 2024 dopustilo revizijo toženca glede vprašanja, ali je pravilno materialnopravno stališče sodišča druge stopnje, da se zapadlost terjatve za nepremoženjsko škodo ne veže na konec zdravljenja oziroma na čas, ko se zdravstveno stanje ustali oziroma ali je pravilno stališče sodišč prve in druge stopnje, da je zamuda za nepremoženjsko škodo nastala 12. 3. 2013?

5.Predmet revizijske presoje je tako le vprašanje teka zamudnih obresti od prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Ugotovljeno dejansko stanje

6.Iz dejanskih ugotovitev nižjih sodišč, na katere je revizijsko sodišče vezano (drugi odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP), izhaja:

-Tožnica je v škodnem dogodku 17. 11. 2011 utrpela hudo poškodbo glave, ki je obsegala zlom baze lobanje, obsežno udarnino možganov levo spredaj in manjšo krvavitev pod trdo možgansko opno. Šlo je za izredno hudo telesno poškodbo in bi tožnica brez ustrezne medicinske pomoči poškodbam verjetno podlegla.

-Tožnica je bila hospitalizirana v UKC Ljubljana, kjer je 5 dni ležala v umetni komi, potem pa je morala še 3 dni praktično neprestano ležati; po 25. 11. 2011 je pričela z vstajanjem in hojo. Hospitalizirana je bila do 1. 12. 2011, skupaj 15 dni.

-Zaključka zdravljenja ni mogoče natančno določiti; se pa zdravstveno stanje tožnice od leta 2017 naprej ni bistveno spremenilo oziroma se ni izboljšalo. Iz mnenja izvedenca medicinske stroke za področje travmatologije dr. Vladimirja Senekoviča izhaja, da je bilo stanje dokončno pri pregledu pri psihologu 27. 6. 2017, ko je bilo ugotovljeno, da je tožničina mentalna učinkovitost znižana na podpovprečno raven.

-Tožnica je odškodninski zahtevek na zavarovalnico vložila 10. 12. 2012.

Presoja sodišča prve stopnje

7.Sodišče prve stopnje je tožnici za nepremoženjsko škodo in premoženjsko škodo, ob upoštevanju njenega 80 % prispevka k nastali škodi, odmerilo odškodnino v višini 25.100,80 EUR. Od tega je tožnici, ob upoštevanju njenega 80 % prispevka k nastali škodi, prisodilo 9.000 EUR odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, 1.000 EUR odškodnine za strah in 15.000 EUR odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, skupaj za nepremoženjsko škodo torej 25.000 EUR. Obrestni del zahtevka je utemeljilo na podlagi 299. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki določa, da pride dolžnik v zamudo, če ne izpolni obveznosti v roku, določenem za izpolnitev, oziroma ko upnik z opominom ali začetkom postopka zahteva od njega, da izpolni obveznost. Ker je tožnica od toženca plačilo odškodnine zahtevala 10. 12. 2012, trimesečni rok za odmero odškodnine po določbah Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (v nadaljevanju ZOZP) pa je začel teči 12. 12. 2012, ko je toženec prejel zahtevek, je tožnici prisodilo obresti od 12. 3. 2013 dalje do plačila.

Presoja sodišča druge stopnje

8.Sodišče druge stopnje je ocenilo, da je sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti zmotno uporabilo 179. člen OZ in odmerilo prenizko denarno odškodnino. Zato je tožničini pritožbi delno ugodilo in prisojeno odškodnino za nepremoženjsko škodo, ob upoštevanju njenega 80 % prispevka k nastali škodi, zvišalo za 4.000 EUR. Prisojena odškodnina za vse oblike nepremoženjsko škodo tako znaša 29.000 EUR.

9.V zvezi s toženčevim pritožbenim ugovorom glede odločitve sodišča prve stopnje, da zamudne obresti tečejo od 12. 3. 2013 dalje, je navedlo, da se odškodninska obveznost šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode (165. člen OZ). Ker odškodninska obveznost nastane v trenutku nastanka škode, sme oškodovanec zahtevati povrnitev škode od tega trenutka dalje. Zapadlost odškodninske terjatve se ne veže na konec zdravljenja oziroma na čas, ko se zdravstveno stanje oškodovanca ustali, temveč na nastanek škode. Dolžnik pride skladno z 299. členom OZ v zamudo, če je rok za izpolnitev obveznosti določen, s potekom tega roka; če rok za izpolnitev ni določen, pa tedaj, ko upnik od njega zahteva izpolnitev obveznosti. Tožnica je od toženca zahtevala izpolnitev obveznosti 10. 12. 2012. Ker se po 20.a členu ZOZP trenutek, ko zavarovalnica pride v zamudo, veže na iztek treh mesecev od tedaj, ko je oškodovanec pri njej vložil odškodninski zahtevek, je materialnopravno pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da zakonske zamudne obresti tečejo od 12. 3. 2013.

Povzetek revizijskih navedb

10.Toženec graja stališče sodišča prve in druge stopnje o tem, kdaj je zapadla škoda in kdaj je nastopila zamuda s plačilom odškodnine za nepremoženjsko škodo. Sodišči sta napačno uporabili 299. in 165. člen OZ. Meni, da samo dejstvo, da je tožnici škoda nastajala od škodnega dogodka dalje, ne pomeni, da je škoda zapadla že ob samem škodnem dogodku, saj je obseg škode znan šele, ko je oškodovančevo stanje stabilizirano in končano tisto zdravljenje, od katerega je realno pričakovati odpravo ali zmanjšanje škode. Šele takrat je mogoče oceniti obseg škode in primerno odškodnino. Ob sklicevanju na sodno prakso4 poudarja, da do zamude ne more priti pred zapadlostjo odškodninske terjatve iz naslova nepremoženjske škode; odškodninska terjatev za nepremoženjsko škodo zapade takrat, ko oškodovancu škoda nastane - praviloma s koncem zdravljenja.

11.Odškodninski zahtevek je bil postavljen 10. 12. 2012, ko zdravljenje še ni bilo zaključeno. Takrat škoda še ni bila znana in še ni zapadla. Sodišče prve stopnje je v 14. točki obrazložitve sodbe in sklepa ugotovilo, da je bilo tožničino zdravljenje zaključeno 27. 6. 2017 (oziroma po mnenju izvedenke dr. Tomorijeve 16. 1. 2016); šele takrat bi tožnica lahko postavila zahtevek za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo in bi toženec prišel v zamudo. Predlaga, naj Vrhovno sodišče reviziji ugodi, sodbo in sklep sodišča druge stopnje ter sodbo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da zamudne obresti tečejo od 27. 6. 2017 oziroma od 16. 1. 2016, podrejeno sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje, tožnici pa naloži plačilo revizijskih stroškov toženca.

Povzetek navedb iz odgovora na revizijo

12.Tožnica v odgovoru na revizijo navaja, da prihaja toženec v obrazložitvi revizije sam s seboj v nasprotje, saj navaja, da bi zakonske zamudne obresti lahko tekle šele od vložitve tožbe dalje, in sicer od dne 16. 1. 2016. Gre za vprašanje, ali je zamuda za nepremoženjsko škodo vezana na čas, ko se zdravstveno stanje ustali, in ali je zamuda nastala že 12. 3. 2013. Sklicuje se na 20.a člen ZOZP in 35. točko obrazložitve sodbe in sklepa sodišča druge stopnje ter meni, da vprašanje konca zdravljenja in ustalitev zdravstvenega stanja tožnice ni odločilno za presojo teka zamudnih obresti od nepremoženjske škode. Izhajajoč iz mnenja izvedenke dr. Tomorijeve ne drži, da bi tožnica tožbo lahko vložila šele 27. 6. 2017. Končno meni, da začetek teka zamudnih obresti praviloma ne sovpada z zapadlostjo terjatve, zato sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili materialno pravo. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj revizijo zavrne in tožencu naloži v plačilo njene stroške revizijskega postopka.

O utemeljenosti revizije

13.Revizija je utemeljena.

Uvodno o zamudi z izpolnitvijo odškodninske obveznosti zavarovalnice

14.Z namenom zagotoviti oškodovancu hitro obravnavo njegovih zahtevkov specialno pravilo iz drugega odstavka v zvezi s prvim odstavkom 20.a člena ZOZP glede odškodninskih zahtevkov iz naslova avtomobilske odgovornosti določa, da mora zavarovalnica, kadar odgovornost ni sporna in je bila v celoti ocenjena, dati utemeljeno ponudbo za odškodnino v treh mesecih, odkar je oškodovanec vložil svoj odškodninski zahtevek. Če zavarovalnica tega ne stori, pride v zamudo. Smiselno enako velja za zahtevke, za reševanje katerih je pristojno toženo gospodarsko interesno združenje (tretji odstavek v zvezi z drugim odstavkom 37. člena ZOZP).

15.ZOZP ureja le nastop zamude zavarovalnice, kadar sta odgovornost za škodo in njena višina nesporna. Ne določa pa ničesar za primer, kadar sta odgovornost za škodo in njena višina sporna, zato velja splošno pravilo 299. člena OZ. Povedano je treba razumeti tako, da kadar obstoj odškodninske odgovornosti in višino škode ugotovi sodišče, pri ugotavljanju nastopa zamude ni vezano na trimesečni rok iz 20.a oziroma 37. člena ZOZP, ampak mora nastop zamude ugotoviti glede na trenutek, ko se je zavarovalnica lahko seznanila s celotnim zahtevkom zapadle terjatve, in presojo opraviti na podlagi splošne določbe drugega odstavka 299. člena OZ.

16.Skladno s 165. členom OZ se šteje odškodninska obveznost za zapadlo od trenutka nastanka škode. Čeprav je zapadlost odškodninske obveznosti predpostavka zamude dolžnika z izpolnitvijo (prvi odstavek 299. člena OZ), zapadlosti odškodninske terjatve in zamude ni mogoče enačiti. Kljub zapadlosti dolžnikove obveznosti zamuda ne bo nastopila, če obstajajo okoliščine, ki zamudo preprečujejo. To se jasno pokaže prav pri odškodninskih denarnih terjatvah, ki so ekvivalent nepremoženjske škode. Dokler upnik nima s konkretno vsebino opredeljenega zahtevka, katerega resničnost lahko dolžnik s pomočjo objektivnih podatkov preveri, ne moremo govoriti ne o iztožljivi terjatvi upnika ne o zamudi dolžnika. Tak tipičen primer nekonkretiziranega zahtevka za plačilo pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo, je odškodninska terjatev za škodo, katere obstoj in višina (še) nista dokončno znana.

Presoja okoliščin konkretnega primera

17.Nižji sodišči sta spregledali, da je tožničino zdravljenje potekalo še po vloženem odškodninskem zahtevku 10. 12. 2012 in celo po vloženi tožbi 3. 4. 2017. Oškodovankina škoda se je stabilizirala - znane so bile torej vse okoliščine, ki so omogočale ugotovitev obstoja in višine škode - šele z zaključkom zdravljenja.

Nižji sodišči sta ugotovili (14. točka sodbe in sklepa sodišča prve stopnje), da je bilo zdravljenje končano 27. 6. 2017, ko je tožnico pregledal psiholog in podal mnenje, da je njena mentalna učinkovitost znižana na podpovprečno raven. Šele tedaj je lahko tožnica svojo terjatev učinkovito izrazila v denarju, hkrati pa je toženec lahko preveril utemeljenost zahtevka in se zoper njega učinkovito branil. To pomeni, da je s plačilom odškodnine za nepremoženjsko škodo v višini 29.000 EUR v zamudo prišel 27. 6. 2017 in ne 12. 3. 2013.

Odločitev o dopuščenem vprašanju in reviziji

18.Odgovor na dopuščeno vprašanje se torej glasi, da je toženčeva zamuda lahko nastopila šele, ko je bilo končano tožničino zdravljenje, ko je imel toženec možnost seznaniti se z obstojem in višino nepremoženjske škode in okoliščine v zvezi s tem tudi učinkovito preveriti.

19.Ker sta sodišči druge in prve stopnje zmotno uporabili materialno pravo, je Vrhovno sodišče reviziji toženca ugodilo ter sodbo sodišča druge stopnje spremenilo tako, da je pritožbi toženca delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da mora toženec tožnici plačati zakonske zamudne obresti od prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo 29.000 EUR od 27. 6. 2017 do plačila (prvi odstavek 380. člena ZPP).

O stroških postopka

20.Ker je odločitev o utemeljenosti revizije le neznatno vplivala na končni uspeh oziroma uspeh v pritožbenem postopku toženca, Vrhovno sodišče v stroškovno odločitev sodišč na nižjih stopnjah sojenja ni poseglo.

21.Toženec je v revizijskem postopku uspel, zato je Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP odločilo, da mora tožnica kriti njegove stroške revizijskega postopka. Ti znašajo 1.322 EUR (625 točk za predlog za dopustitev revizije, 350 točk za revizijo, 2 % za materialne stroške, 22 % DDV, skupaj 1.213,29 točk po 0,6 EUR, 189 EUR sodne takse za predlog za dopustitev revizije in 405 EUR sodne takse za revizijo). Vrhovno sodišče je pri odločanju uporabilo Odvetniško tarifo. Odločitev o reviziji vsebuje odločitev, da tožnica sama krije svoje stroške odgovora na revizijo.

22.Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, navedenem v uvodu odločbe. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

-------------------------------

1Vmesna sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani III P 721/2017 z dne 21. 7. 2018 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 2395/2018 z dne 15. 5. 2019.

2Sodišče prve stopnje ob tem pojasnjuje (v 14. točki obrazložitve sodbe in sklepa), da takšen zaključek izvedenca sprejema, čeprav se razlikuje od mnenja izvedenke prof. dr. Martine Tomori, ki je kot najbolj zanesljiv zaključek zdravljenja pri tožnici ocenila datum 6. 1. 2016.

3Pri tem se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 93/2015 z dne 6. 10. 2016.

4Sklicevanje na odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 945/2008 z dne 7. 4. 2011, II Ips 199/2013 z dne 23. 4. 2015, VIII Ips 354/2007 z dne 9. 3. 2009, Višjega sodišča v Mariboru I Cp 1060/2019 z dne 11. 2. 2020, Višjega sodišča v Kopru I Cp 611/2019 z dne 2. 6. 2020 in Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1750/2022 z dne 9. 5. 2023.

5Glej sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 93/2015 z dne 6. 10. 2016, 13. točka obrazložitve.

6Glej na primer M. Juhart v M. Juhart in N. Plavšak, Obligacijski zakonik s komentarjem (OZ) (splošni del), 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 359.

7Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 199/2013 z dne 23. 4. 2015, točka 11 obrazložitve.

Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 380, 380/1

Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 165, 179, 299, 299/1, 299/2

Zakon o obveznih zavarovanjih v prometu (1994) - ZOZP - člen 20.a, 37, 37/2, 37/3

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.