Jedro

Ker je bil v času sojenja pred sodiščem prve stopnje preklic pogojne obsodbe možen in zato zakonit, ne pa tudi v času sojenja pred sodiščem druge stopnje, ker je rok za preklic pogojne obsodbe že potekel, je bilo v takem položaju višje sodišče s spremembo prvostopne sodbe dolžno odpraviti nastalo kršitev kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena ZKP v zvezi 1. odstavkom 55. člena KZ v okviru preizkusa po uradni dolžnosti.

Izrek

Zahtevi vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti se ugodi in se pravnomočna sodba Okrajnega sodišča v Lendavi z dne 3.2.2002 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru z dne 3.10.2002, v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da se obs. J.K. s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Murski Soboti z dne 17.9.1996 izrečena pogojna obsodba, v kateri mu je bila za kaznivo dejanje po 1. odstavku 245. člena KZJ določena kazen eno leto in šest mesecev zapora ter preizkusna doba treh let, ne prekliče, izrek o enotni kazni enega leta in enajst mesecev zapora pa se razveljavi.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Lendavi je s sodbo z dne 3.2.2002 obs. J.K. spoznalo za krivega kaznivega dejanja prepovedanega prehoda čez državno mejo po 2. odstavku 311. člena KZ ter ga obsodilo na kazen pet mesecev in petnajst dni zapora. Pogojno obsodbo, ki je bila obsojencu izrečena s pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Murski Soboti z dne 17.9.1996 in v kateri mu je bila za kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje mamil po 1. odstavku 245. člena Kazenskega zakona SFRJ (KZJ) določena kazen enega leta in šestih mesecev zapora s preizkusno dobo treh let, je preklicalo in po 2. točki 2. odstavka 47. člena KZ obsojencu izreklo enotno kazen eno leto in enajst mesecev zapora. Po 69. členu KZ mu je izreklo varnostni ukrep odvzema predmetov, prenosne radijske postaje A. Po 4. odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ga je oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena istega zakona. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 3.10.2002 zavrnilo obsojenčevo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje in ga oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka.

Vrhovni državni tožilec A.F. je zoper navedeno pravnomočno sodbo vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije na podlagi 426. člena ZKP ugotovi, da je zahteva za varstvo zakonitosti glede sodbe sodišča druge stopnje utemeljena in izda sodbo, s katero spremeni pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Lendavi z dne 3.2.2000 tako, da šteje kazen pet mesecev in petnajst dni zapora za kaznivo dejanje prepovedanega prehoda čez državno mejo po 2. odstavku 311. člena KZ kot določeno, hkrati pa izpusti izrek o preklicu pogojne obsodbe Okrožnega sodišča v Murski Soboti z dne 17.9.1996 ter izrek o enotni kazni, le podrejeno pa v tem delu razveljavi citirano odločbo sodišča druge stopnje in zadevo vrne v novo odločitev.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Po stališču zahteve za varstvo zakonitosti v času, ko je sodišče druge stopnje odločalo o obsojenčevi pritožbi, vloženi zoper sodbo sodišča prve stopnje, ni bilo več zakonskih pogojev za preklic pogojne obsodbe. Opozarja, da je sodba Okrožnega sodišča v Murski Soboti z dne 17.9.1996 postala pravnomočna dne 19.3.1997, ko jo je s sodbo potrdilo Višje sodišče v Mariboru. Glede na določbe 1. odstavka 55. člena KZ je bilo mogoče pogojno obsodbo preklicati le do 19.3.2001, ko je potekla v sodbi določena preizkusna doba treh let in dodatni enoletni rok. V času sojenja pred sodiščem prve stopnje je preklic pogojne obsodbe bil možen in zato zakonit, ne pa v času sojenja pred sodiščem druge stopnje, ker je rok za preklic pogojne obsodbe že potekel. Takšnim izvajanjem zahteve vrhovnega državnega tožilca je treba pritrditi. Pravilno je namreč njegovo naziranje, da je sodišče prve stopnje v trenutku sprejetja odločitve postopalo zakonito, ker je odločilo o preklicu pogojne obsodbe v okviru rokov, ki jih določa 1. odstavek 55. člena KZ in da je treba šteti, da postopek še ni bil končan do odločitve sodišča druge stopnje. Odločanje tega sodišča pa je bilo v času, ko so navedeni roki za preklic pogojne obsodbe že potekli. Prvi odstavek 55. člena KZ določa, da se sme pogojna obsodba preklicati v preizkusni dobi. Če stori obsojenec v tem času kaznivo dejanje, ki ima za posledico preklic pogojne obsodbe, pa se to s sodbo ugotovi šele po preteku preizkusne dobe, se sme pogojna obsodba preklicati najpozneje v enem letu, odkar je pretekla preizkusna doba. Preizkusna doba treh let je glede na datum pravnomočnosti že navedene sodbe Okrožnega sodišča v Murski Soboti začela teči dne 19.3.1997 in je skupaj z rokom enega leta iz 1. odstavka 55. člena KZ potekla dne 19.3.2001, kot pravilno ugotavlja zahteva. Sodišče druge stopnje je odločalo o obsojenčevi pritožbi dne 3.10.2002. V takem položaju je bilo dolžno upoštevati, da je v času pritožbenega postopka rok za preklic pogojne obsodbe potekel ter v okviru preizkusa po uradni dolžnosti na tak način nastalo kršitev kazenskega zakona iz 5. točke 372. člena ZKP v zvezi 1. odstavkom 55. člena KZ s spremembo prvostopne sodbe odpraviti.

Iz teh razlogov je Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugodilo zahtevi vrhovnega državnega tožilca in izpodbijano pravnomočno sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, kakor je razvidno iz izreka te sodbe (1. odstavek 426. člena ZKP). V skladu z določbo 1. odstavka 424. člena ZKP sme vrhovno sodišče odločati o zahtevi za varstvo zakonitosti le v okviru uveljavljanih razlogov in v obsegu, ki je v njej določen. Zato ni moglo poseči v pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Lendavi z dne 17.5.2004, s katero je na podlagi 1. točke 1. odstavka 407. člena ZKP izreklo obsojencu enotno kazen dve leti in šest mesecev zapora ter upoštevalo pri tem tudi izpodbijano pravnomočno sodbo. To sodbo bo na zahtevo državnega tožilca ali obsojenca mogoče spremeniti v postopku neprave obnove.