Jedro

Sodišče prve stopnje je utemeljeno zaključilo, da je tožnica toženki sporočala napačne podatke o tem, da je po službi odšla na Otočec oziroma da je prišla v službo z Otočca (kršitev 36. člena ZDR-1), s tem pa zavedla toženko, da ji je plačala višje potne stroške, kot bi ji pripadali (kršitev 37. člena ZDR-1).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom dopustilo spremembe tožbe (I. točka izreka) ter ustavilo postopek za plačilo razlike v plači (II. točka izreka) in s sodbo zavrnilo primarni tožbeni zahtevek na ugotovitev nezakonitosti odpovedi, reintegracijo in plačilo nadomestila plače (III. točka izreka), podredni tožbeni zahtevek glede plačila denarnega povračila za primer sodne razveze (IV. točka izreka) in odločilo, da tožnica krije svoje stroške postopka (V. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnica zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga spremembo sodbe oziroma njeno razveljavitev in vrnitev zadeve v nov postopek. Izpostavlja, da je zgrešeno stališče, da za zagovor pred izredno odpovedjo ne velja načelo kontradiktornosti. Ni imela možnosti za obrambo, saj ni dobila ključnega dokumenta, to je detektivskega poročila z dne 19. 4 2022 (pravilno 2021), zato ni mogla preveriti pravilnosti datumov iz obdolžitev in poročila, izkazalo pa se je, da sta v odpovedi napačno navedena datum 19. 3. 2021 glede odhoda z dela in 22. 3. 2021 glede prihoda na delo. Sodišče ni upoštevalo, da je policijska ura ni zavezovala in se ni opredelilo do trditev, da bi jo lahko tudi kršila. Neutemeljeno je upoštevalo njen zagovor pri delodajalcu, ki je po mnenju sodišča neformalni postopek, ne pa njene izpovedi ob zaslišanju na sodišču, da zanjo policijska ura ni veljala. Izpovedb prič A. A., B. B. in C. C. ne bi smelo upoštevati, saj niso pristojne za interpretacijo odlokov. Poleg tega je Ustavno sodišče RS razveljavilo Odlok o začasni delni omejitvi gibanja ljudi in prepovedi zbiranja ljudi zaradi preprečevanja okužb s SARS-CoV-2 (Ur. l. RS, št. 193/2020) in Odlok o začasni delni omejitvi gibanja ljudi in prepovedi zbiranja ljudi zaradi preprečevanja okužb s SARS-CoV-2 (Ur. l. RS, št. 27/2021), zato sodišče skladno s 44. in 46. členom Zakona o ustavnem sodišču (Ur. l. RS št. 64/07 in nasl.) ne bi smelo upoštevati policijske ure in ugotoviti, da jo je kršila. Tožnica ni huje kršila delovnih obveznosti, kot tudi ne 36. in 37. člena ZDR-1. Dejansko stanje je bilo nepopolno ugotovljeno. Detektivski nadzor je trajal od 21. 1. do 25. 3. 2021, detektivka je nadzor vršila 43-krat, tj. 27 dni in v 20 primerih ugotovila neskladja glede na oddana mesečna poročila. Obrazložitev sodišča je zelo subjektivna in enostranska ter ne dopušča prostora za drugačen način življenja, pri čemer je predmet tega postopka le 14 dni, zato je posploševanje še toliko bolj nedopustno. Nekritično sledi poročilu detektivke, čeprav ima več napak. V poročilu ni nikjer omenjeno, da je imela tožnica več vozil, nadzorovala pa se je le Toyota. Nenazadnje bi lahko uporabila tudi prevoze iz „Prevozi.com“. Toženka ni nikoli vprašala, s katerim vozilom se bo pripeljala iz začasnega naslova, niti ji ni tega pogojevala. Pretežno se je vozila s svojim avtomobilom, vendar sodišče povsem nekritično verjame B. B. in C. C., ki naj bi njeno vozilo dnevno videvali, saj sta ga lahko videli le občasno. Detektivka ni preverila, na katerem izhodu je tožnica zapuščala stanovanjski objekt, v poročilu ni navedla, da ima dva izhoda. To je poskusila dopolniti šele zaslišana kot priča, ko je na to v vlogah opozorila tožnica. Sodišče je nekritično sledilo detektivki, da tožnica ni uporabljala kolesa in ni imela potrebe po uporabi stranskega izhoda. Nadzor se je vršil v zelo ozkem časovnem odboju, zjutraj ali zvečer, vezano na policijsko uro, čeprav slednja za tožnico ni veljala. Sodišče je napačno štelo, da so kršitve na posamezne dneve dokazane. Napačno je ugotovilo, da je na dneve 15. 2., 16. 2., 19. 2., 17. 3., 18. 3. in 19. 3. 2021 kršila svoje obveznosti. Prav tako ne more subjektivno presojati, ali je šla na Otočec res le prespati (16. 2. 2021) oziroma, ali se je v Ljubljani le uredila (16. 3. 2021). Sodišče se ni opredelilo do navedb tožnice, da je bila Toyota lahko parkirana na istem mestu, ker drugi niso zapuščali doma, niti ni detektivka izmerila, ali je bila res parkirana na istem mestu, zato je napačna ugotovitev o kršitvi dne 17. 2. 2021. Sodišče ni upoštevalo, da delavcu pripadajo stroški prevoza, čeprav se iz začasnega prebivališča vrne že v nedeljo zvečer in gre naslednji dan zjutraj v službo, zato je neutemeljena ugotovitev, da je prišlo do kršitve dne 22. 2. in 8. 3. 2021. Glede kršitve dne 19. 3. 2021 pa sodišče ni upoštevalo ozkega časovnega okna nadzora, upoštevalo pa je tudi ustne dopolnitve detektivke, ki niso verodostojne. Sodišče zmotno šteje, da je nepomembno, da dne 19. 3. 2021 ni kršila obveznosti pri odhodu z dela in dne 22. 3. 2021 pri prihodu na delo. Napako je priznala le za 15. 3. 2021, vendar je šlo za napako in ne naklepno kršitev, kar ne zadostuje za izredno odpoved, ki se lahko poda le izjemoma. Sodišče se tudi ni opredelilo do posebnih socialnih in premoženjskih okoliščin na strani tožnice. Nekritično je sledilo pričam toženke, pričam tožnice pa ne, ker jih je smatralo za preferirane, čeprav bi isto lahko trdili tudi za priče toženke.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe tožnice.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl.) preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov ter pri tem po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Sodišče prve stopnje je odločalo o utemeljenosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 13. 5. 2021, podane na podlagi 2. alineje prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.), ker je tožnica naklepoma ali iz hude malomarnosti huje kršila pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja. Tožnici se je očitalo, da je kršila obveznost posredovanja resničnih podatkov, ki vplivajo na izpolnjevanje pravic iz delovnega razmerja in obveznost vzdržati se škodljivega ravnanja, ko je v svojih poročilih za januar, februar in marec 2021 na posamezne dneve1 nepravilno izjavila, da je prišla na delo iz naslova začasnega prebivališča oziroma, da je odšla z dela na naslov začasnega prebivališča. S tem je neresnično prikazovala podatke o kraju od koder prihjala na delo oziroma kamor se vrača z dela, delodajalca pa spravila v zmoto in ga zapeljala, da ji je v škodo svojega premoženja izplačeval stroške, ki ji dejansko ne pripadajo. Zaradi slednjega je bilo tako omajano zaupanje, da ni bilo več možno nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je toženka dokazala obstoj utemeljenega odpovednega razloga in izgubo zaupanja, zato je ugotovilo, da je bila odpoved zakonita.

7. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo s tem, ko je štelo, da postopek zagovora pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ni strogo formalni postopek, kjer se mora zagotoviti kontradiktornost. Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da tožnici ni bila kršena pravica do zagovora iz drugega odstavka 85. člena ZDR-1, ker ji toženka ni vročila poročila detektivke. Sodna praksa je že večkrat zavzela stališče, da zagovor ni postopek, ki bi bil podoben sodnemu postopku. Ni namenjen izvajanju dokazov in seznanitvi delavca z vsemi dokazi, s katerimi razpolaga delodajalec, ampak je namenjen seznanitvi delavca z očitanimi kršitvami in njegovi obrambi pred očitki delodajalca.2 Za postopek zagovora pred delodajalcem zato ne veljajo enaka procesna jamstva kot v sodnem postopku. Iz vabila na zagovor je razvidno, da je toženka tožnici natančno opisala očitane kršitve, pojasnila kako jih je ugotovila in kaj je za posamezni dan napisala tožnica v svojem poročilu. Dejstvo, da je toženka tožnici za dva dneva neutemeljeno očitala kršitev, na pravico do zagovora ne vpliva. Čeprav bi tožnica lahko toženko v fazi zagovora opozorila, da ji za dva dneva neutemeljeno očita kršitev, to ne pomeni, da je bila tožnici kakorkoli kršena možnost obrambe pred očitki. Na delodajalcu je dokazno breme, da dokaže očitane kršitve iz podane izredne odpovedi (drugi odstavek 84. člena ZDR-1), delavcu pa ni kršena možnost obrambe, če mu delodajalec ne vroči vseh dokazov, ki jih ima glede očitanih kršitev.

8. Pritožbene navedbe, da tožnica ni kršila policijske ure ter glede ugotovitve neustavnosti z učinkom razveljavitve obeh odlokov glede omejitve gibanja med 21:00 in 6:00 uro, so brezpredmetne. Toženka tožnici ni očitala kršitev policijske ure, tudi sodišče prve stopnje policijske ure ne omenja kot kršitve tožnice. Razlogi sodišča, da je tožnica kršila svoje obveznosti s poročanjem nepravilnih podatkov glede prihoda na delo oziroma na kateri naslov se je vračala z dela, ne temeljijo na odlokih, za katere je bilo ugotovljeno, da so neustavni. Sodišče prve stopnje se sklicuje na policijsko uro zgolj pri presoji verodostojnosti navedb in izpovedi tožnice, da se je vozila iz Ljubljane na Otočec oziroma obratno po 21:15 uri, ko je detektivka zaključila z nadzorom oziroma pred 6:00 uro, torej v času policijske ure. Tudi ne drži, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do tožničinih navedb, da je bila izjema glede policijske ure zaradi izvajanja starševske skrbi oziroma stikov, saj se je do teh navedb opredelilo v 12. točki obrazložitve. Neutemeljen je tudi očitek, da je sodišče uporabilo izpovedbo direktorice A. A. in prič B. B. ter C. C. za interpretacijo veljavnosti odlokov. Sodišče prve stopnje je namreč zgolj pojasnilo, da so potrdile, da je toženka tožnici izdala potrdilo le za potrebe prehajanja občinskih meja, ne pa za gibanje v času policijske ure. Prav tako sodišče ne gradi svoje dokazne ocene zgolj na izjavi tožnice tekom zagovora pri delodajalcu, da se je policijske ure bala in jo je lovila, ampak je to le ena od okoliščin, ki jo je utemeljeno upoštevalo pri presoji verodostojnosti tožničinih navedb in izpovedi.

9. Pritožbeno sodišče se strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da glede na trditve in izpoved tožnice, da se je gibala med Ljubljano in Otočcem za to, da bi preživela čim več časa s sinom in starši, ni prepričljivo pojasnilo, da je zapuščala Ljubljano in se vozila na Otočec šele po 21:15 uri, namesto po zaključku dela, ter se pred 6:00 uro vračala v Ljubljano. Pri tem ne gre za subjektivno stališče sodišča prve stopnje, ki ne dopušča drugačnega načina življenja in posplošuje zadeve na podlagi ugotovitev, ki se nanašajo na 14 dni. Kot je to pojasnilo že sodišče prve stopnje, ob taki uri tožnica ne bi mogla posvečati časa svojemu sinu. Glede na geografsko in s tem časovno oddaljenost obeh krajev, bi tožnica prišla do sina šele po 22:00 uri, kar pomeni, da glede na pozno uro ne bi mogla preživljati kvalitetnega časa s sinom, prav tako ne bi mogla preživljati časa s sinom, če bi se vračala v Ljubljano pred 6:00 uro zjutraj, saj gre za čas, ko se običajno spi. Zato je neprepričljiva njena navedba, da je hodila iz Ljubljane do Otočca po 21:15 uri, da bi bila skupaj s sinom, kot tudi, da je zjutraj zgodaj, pred 6:00 uro, šla iz Otočca v stanovanje v Ljubljani, kjer je nato še malo spala in se uredila za službo. Tožnica je morala priti v službo med 6:30 in 8:30 uro, v spornem obdobju pa v službo ni prišla že ob 6:30 uri, zato ni prepričljivo pojasnilo, da je hodila iz Otočca v Ljubljano že pred 6:00 uro. Čeprav sta bila odloka glede omejitve gibanja spoznana za neustavna, sta se v spornem obdobju izvrševala, zato je sodišče prve stopnje upravičeno upoštevalo tudi izjavo tožnice iz zagovora, čeprav je tekom sodnega postopka, ko je prejela poročilo detektivke, pričela navajati, da je policijska ura ni zavezovala. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo tako spremembo za neverodostojno, pri čemer ni izhajalo zgolj iz zagovora tožnice pred izredno odpovedjo, ampak iz vseh izvedenih dokazov.

10. Tožnica neutemeljeno izpodbija verodostojnost detektivskega poročila in izpoved detektivke D. D. Sodišče prve stopnje je upoštevalo trditve tožnice, da je lahko uporabljala tudi vozila staršev, in sicer Clio ter Kia, vendar je ugotovilo, da za sporne dneve to ni dokazano. Kot priznava tožnica v pritožbi, je večinoma uporabljala Toyoto Verso, zato poročilo detektivke, ki je ugotovila, da se je tožnica v vtoževanem obdobju vozila v službo s Toyoto Verso ..., ni neverodostojno. Sodišče prve stopnje se je do teh navedb opredelilo v 14. točki obrazložitve in prepričljivo ovrglo ta ugovor tožnice. Za 22. 1., 26. 1., 17. 2., 18. 2., 19. 2., 22. 2., 9. 3., 11. 3., 16. 3., 19. 3., 24. 3. in 25. 3. 2021 je bilo ob nadzoru ugotovljeno, da se je tožnica odpeljala v in iz službe prav s Toyoto Verso. Tudi detektivka je zaslišana kot priča povedala, da v tem obdobju ni videla, da bi tožnica vozila Clio ali Kio. Poleg tega sta priči B. B. in C. C. potrdili, da sta v službi videvali tožničino Toyoto. Pritožbeni ugovor, da navedeni priči nista mogli vsak dan videti Toyote, je pavšalen. Tožnica ne pojasni, zakaj to ni mogoče. C. C. je povedala, da iz pisarne vidi direktno na parkirišče, kjer je parkirala tožnica, zato je vsak dan videla njen avto, ki je bil nenavadne barve (sivo rjav). Tudi B. B. je povedala, da je skozi okno lahko videla tožničin avto. Iz njunih izpovedi ne izhaja, da bi dnevno opazovali tožničino vozilo, ampak sta čez okno lahko videli, da je bila na parkirišču parkirana njena Toyota. Tožnica hipotetično navaja, da bi lahko uporabljala prevoze v okviru „Prevozi.com“, vendar to omenja le kot hipotetično možnost in niti ne zatrjuje, da se je te možnosti poslužila ter na katere od spornih dni.

11. Tožnica v pritožbi neutemeljeno vztraja, da je dne 22. 1. 2021 odšla s Cliom na Otočec. Kot je to pojasnilo sodišče prve stopnje v 18. točki obrazložitve, to logistično ni bilo mogoče. Tožnica bi se namreč 21. 1. 2022 morala s Toyoto odpeljati na Otočec in jo pustiti tam, da bi se lahko s Cliom pripeljala v Ljubljano in se 22. 1. 2021 s Cliom odpeljati na Otočec, ugotovljeno pa je bilo, da je bila Toyota 21. 1. 2021 zvečer in 22. 1. 2021 zjutraj parkirana v Ljubljani. Enako velja glede ugovora, da se je vozila z drugim vozilom 19. 3. 2021. Sodišče prve stopnje je v 31. točki obrazložitve prepričljivo pojasnilo, da je bilo ob detektivskem nadzoru 19. 3. 2021 na Otočcu med 6:00 in 8:00 uro ugotovljeno, da sta bila tam parkirana Kia in Clio, v Ljubljani pa Toyota, ki je bila v Ljubljani vse od 15. 3. 2021. Glede na navedeno se tožnica zjutraj ni pripeljala v Ljubljano s Cliom, saj je bil le ta med 6:00 in 8:00 uro parkiran na Otočcu, Toyota pa je bila v Ljubljani od 15. 3. 2021. 12. Pritožba glede kršitve dne 17. 2. 2021 neutemeljeno navaja, da detektivka ni izmerila, ali je bil avto res parkiran na točno istem mestu, zato kršitev ni dokazana. Sodišče prve stopnje je glede tega pojasnilo, da je detektivka povedala, da je bil avto parkiran na istem mestu in v isti poziciji, smeri, kar zadostuje. Tudi, če je bilo možno, da je ostalo isto parkirno mesto prosto čez noč, ker zaradi epidemije ljudje niso hodili naokoli, pa ni verjetno, da bi imela takšno srečo celotno obdobje opazovanja.

13. Pritožba nepravilno vztraja, da čeprav se je tožnica v nedeljo 21. 2. in 7. 3. 2021 vrnila iz Otočca v Ljubljano in nato šla v ponedeljek 22. 2. in 8. 3. 2021 v službo iz Ljubljane, ji pripadajo stroški iz Otočca. Tožnici so pripadali stroški prihoda na delo iz Otočca le na dneve, ko je od tam dejansko prišla v službo. Če se je tožnica iz Otočca vrnila v Ljubljano v nedeljo in nato šla v službo v ponedeljek iz naslova na E. ulica, je upravičena le do stroškov prihoda na delo iz Ljubljane. Delodajalec delavcu ni dolžan povrniti stroškov, ki mu nastanejo med vikendom zaradi prehajanja med stalnim in začasnim naslovom, ampak le stroške prihoda na delo za dneve, ko pride na delo (prvi odstavek 130. člena ZDR-1).

14. Pritožba neutemeljeno izpostavlja, da je detektivka nadzirala le glavni vhod in ni vedela za stranski vhod. Sodišče prve stopnje je glede tega prepričljivo pojasnilo, da je detektivka nadzirala širšo okolico stanovanjskega bloka na E. ulici in ne le glavnega vhoda. Upoštevalo je, da je detektivka ugotovila, da je bila tožničina Toyota parkirana na drugi strani kot glavni vhod, na parkirišču F., G. ulici, H. ulici, kar pomeni, da se ni nadziralo le glavnega vhoda stanovanjskega bloka. Glede stranskega vhoda pri kolesarnici pa je sodišče pojasnilo, da ni verjetno, da bi ga tožnica uporabljala, saj so se iz stranskega vhoda vozila ven kolesa, tožnica pa ni zatrjevala, da bi uporabljala kolo. Sodišče prve stopnje tako ni izhajalo iz izpovedi detektivke, ampak trditev tožnice. Da gre pri stranskemu vhodu za kolesarnico, je sodišče ugotovilo ne le na podlagi izpovedi detektivke, ampak tudi fotografij pod A25 in B14. Poleg tega je sodišče pravilno upoštevalo, da bi glede na bližino obeh vhodov in pozicijo avtomobila, detektivka opazila, če bi tožnica prišla čez stranski vhod.

15. Sodišče prve stopnje je upoštevajoč vse navedeno utemeljeno zaključilo, da je tožnica toženki dne 22. 1., 15. 2., 16. 2., 19. 2., 15. 3., 16. 3., 17. 3., 18. 3. 2021 sporočila napačne podatke o tem, da je po službi odšla na Otočec in da je dne 16. 2., 17. 2., 22. 2., 8. 3., 11. 3., 15. 3., 16. 3., 17. 3., 18. 3. in 19. 3. 2021 prišla v službo iz Otočca (kršitev 36. člena ZDR-1), s tem pa zavedla toženko, da ji je plačala višje potne stroške, kot bi ji pripadali (kršitev 37. člena ZDR-1).

16. Pritožba neutemeljeno oporeka ugotoviti sodišča prve stopnje, da kršitve tožnice predstavljajo hujšo kršitev, ki je lahko podlaga za najstrožji ukrep. Sodišče prve stopnje je utemeljeno upoštevalo izpoved direktorice toženke in priče C. C., v.d. sektorja I., ter B. B., vodje oddelka J. Gre za tožničine nadrejene, ki najbolje vedo izpovedati o naravi tožničinega dela ter posledici tovrstnih kršitev za možnosti nadaljevanja delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Čeprav toženka ni dokazala, da je tožnica dne 19. 3. 2021 odšla z dela na drug naslov kot je prijavila ter dne 22. 3. 2021 prišla na delo iz drugega naslova kot je priglasila, pa je kršitve pri odhodu z dela dokazala za 8 dni, glede prihoda na delo z drugega naslova kot prijavljenega pa za 10 dni, pri čemer pogostost tovrstnih kršitev ni pravno odločilna. Tudi višina škode, ki jo delavec povzroči z nepravilnim sporočanjem podatkov, ni pomembna. Kot je poudarilo sodišče prve stopnje, je bila tožnica izrecno opozorjena na dolžnost navajanja resničnih podatkov ter na to, da kršitev te obveznosti predstavlja podlago za izredno odpoved. Kljub temu je toženki naklepno javljala napačne podatke. Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da tožnica dne 15. 3. 2021 ni zgolj storila napake, glede na to, da je šlo za ponavljajočo nepravilno sporočanje podatkov. Tožnica je napačne podatke lahko sporočala le naklepoma, saj je vedela iz kje je prišla na delo oziroma kam je odšla z dela, prav tako je vedela, da je ta podatek pomemben za izplačilo potnih stroškov. Tudi sodna praska je že večkrat zavzela stališče, da gre v primeru, ko delavec ne javi dejanskega naslova, s katerega hodi na delo in uveljavlja potne stroške z drugega naslova, za hujšo kršitev delovnih obveznosti, na podlagi katere se delodajalec lahko odloči za izredno odpoved.3

17. Pravilna je tudi presoja, da je toženka zaradi kršitev tožnice izgubila zaupanje v njeno delo in zato ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka, kot je to izčrpno utemeljilo sodišče prve stopnje v 35. točki obrazložitve, pritožbeno sodišče pa se tem razlogom pridružuje. Bistveno je, da je tožnica upravljala kadrovski informacijski sistem in pripravljala podatke za obračun plač. Podatke je vnašala samostojno in jih izvažala v finančno službo, teh podatkov pa niso preverjali. Tožnica je tako imela pomembno vlogo pri izplačevanju plač. Glede na navedeno je toženka s tem, ko je ugotovila, da tožnica sporoča napačne podatke, ki so podlaga za pravilen obračun stroškov, utemeljeno izgubila zaupanje v delo tožnice in zaradi tega ni več mogla nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. S tem je izpolnjen tudi pogoj iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1 za izredno odpoved. Kot je to pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, je pri tem nepomembno, kakšen je socialno premoženjski položaj tožnice, saj se pri izredni odpovedi presoja le teža in pomen kršitve in možnost nadaljevanja delovnega razmerja, poleg tega tožnica v pritožbi niti ne pojasni, kakšno naj bi bilo njeno socialno premoženjsko stanje, ki bi se moralo upoštevati, čeprav je to dolžna storiti (335. člen ZPP).

18. Ker niso podani niti s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

19. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP).

1 Tako naj bi dne 16. 2., 15. 3., 16. 3., 17. 3., 18. 3. in 19. 3. 2021 navedla, da je prišla na delo iz Otočca in se po delu vrnila na Otočec, čeprav je prišla na delo iz Ljubljane, kamor se je tudi vrnila. Za dneve 22. 1., 15. 2., 19. 2. 2021 je navedla, da se je po delu vrnila na Otočec, čeprav je ostala v Ljubljani, za dneve 17. 2., 22. 2., 8. 3., 11. 3., 22. 3. 2021 pa, da je prišla na delo z Otočca, čeprav je prišla na delo iz Ljubljane. 2 Prim. VIII Ips 21/2015, VIII Ips 176/2017, VIII Ips 81/2019. 3 Prim. VIII Ips 55/2017, Pdp 775/2016, Pdp 434/2018, Pdp 709/2019, Pdp 195/2020.