Jedro

Okoliščine, ki konkretizirajo nevarnost ponovitve specifičnega kaznivega dejanja, utemeljujejo tudi neogibnost pripora zaradi varnosti ljudi.

Izrek

Zahteva zagovornika osumljenega R.R. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Kranju je zoper osumljenega R.R. dne 13.11.2008 odredila pripor iz pripornega razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), v zvezi z 2. točko prvega odstavka 432. člena ZKP, ki teče od 12.11.2008 od 9.50 ure dalje. Zagovornikovo pritožbo je senat istega sodišča s sklepom z dne 17. 11. 2008 zavrnil. Zoper pravnomočni sklep je zagovornik osumljenca vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in predlagal, naj Vrhovno sodišče zahtevi ugodi ter sklep spremeni tako, da pripor zoper osumljenca odpravi, podrejeno pa se zavzema za razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve senatu v novo odločanje.

Vrhovni državni tožilec svetnik M.V. v odgovoru na zahtevo, ki ga je podal skladno z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP, meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena in Vrhovnemu sodišču predlaga, naj jo zavrne.

Osumljenec in zagovornik se o odgovoru vrhovnega državnega tožilca nista izjavila.

Zahtevo za varstvo zakonitosti je mogoče vložiti le iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, to je, zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe. Zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja zahteve ni mogoče vložiti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

Zagovornik z navedbami, da sklepa preiskovalne sodnice in senata ne vsebujeta jasne in konkretne presoje kriterijev o neogibnosti pripora za potek kazenskega postopka in varnost ljudi, ki ga je izoblikovala praksa ustavnega sodišča, v zvezi z odreditvijo in podaljševanjem pripora ter da sklepa ne vsebujeta utemeljitve, da je pripor sorazmeren ukrep za preprečitev nevarnosti ponovitve dejanja, nakazuje na bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Zagovornik pa zmotno zatrjuje, da pravnomočni sklep nima razlogov o navedenih odločilnih dejstvih. V pravnomočnem sklepu je, po presoji okoliščin, da naj bi osumljeni R.R. dejanje storil skupaj še s tremi osebami in oškodovancu pri izterjavi dolga grozil z napadom na življenje in telo, ter presoji osumljenčeve vztrajnosti, saj naj bi deloval dalj časa, ter upoštevanju, da naj bi dejanje, katerega je utemeljeno osumljen, storil v času, ko mu teče preizkusna doba po sodbi Okrajnega sodišča v Piranu, zaradi kaznivega dejanja nasilništva, tako pravilno ugotovljeno, da okoliščine, ki konkretizirajo realno nevarnost ponovitve specifičnega kaznivega dejanja, utemeljujejo tudi neogibnost pripora zaradi varnosti ljudi. Pravilno je opravljena tako tudi presoja, da milejši ukrep za odvrnitev nevarnosti ponovitve kaznivega dejanja ne pride v poštev. Pravnomočni sklep, ob upoštevanju stopnje nevarnosti ponovitve kaznivega dejanja in stopnje ogrožanja osebne varnosti in življenja drugih, presoja tudi okoliščine o sorazmernosti pripora s težo in načinom storitve kaznivega dejanja in posegom v osumljenčevo pravico do osebne svobode.

Zmotno vložnik zahteve tudi zatrjuje, da ne drži navedba v sklepu zunajobravnavnega senata, da zagovornik v pritožbi ne izpodbija pripornega temelja. Navaja, da so v pritožbi nanizane bistvene okoliščine in kriteriji, ki jih je sodišče dolžno presojati vedno, kadar odloča o odreditvi ali podaljšanju pripora. S temi navedbami pritožnik nakazuje, da zunajobravnavni senat ni odgovoril na pritožbene navedbe. V sklepu zunajobravnavnega senata je določno presojeno in ugotovljeno, da zagovornik v pritožbi zoper sklep o odreditvi pripora ni izpodbijal utemeljenega suma - pripornega temelja. Navedb, da so v pritožbi nanizane bistvene okoliščine kriterijev, ki jih je sodišče dolžno presojati, pa pritožnik ne konkretizira, tako da teh navedb Vrhovno sodišče ni moglo niti preizkusiti.

Z ostalimi navedbami v zahtevi, da je napačno ugotovljeno, da je podan utemeljen sum, da naj bi osumljenec storil kaznivo dejanje samovoljnosti, da je imel le neko obrobno vlogo pri reševanju upniško-dolžniškega razmerja, da v njegovem obnašanju ni bilo manifestacije sile ali prisile v škodo domnevnega oškodovanca in da zgolj razgovori z oškodovancem in dejstvo, da je bil osumljenec že kaznovan, ne utemeljujejo razlogov za pripor, pa vložnik zahteve izraža le nestrinjanje z zaključki pravnomočnega sklepa o utemeljenem sumu in nevarnosti ponovitve kaznivega dejanja, s čimer uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, česar pa s tem izrednim pravnim sredstvom ne more uveljaviti.

Ker zahteva zagovornika za varstvo zakonitosti ni utemeljena, jo je Vrhovno sodišče na podlagi določbe 425. člena ZKP zavrnilo.