Jedro

Kot sta pravilno poudarili, morata biti za oderuško pogodbo po 1. odst. 141. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih kumulativno podana dva elementa in sicer očitno nesorazmerna izpolnitev in na strani tistega, ki se je okoristil, še subjektivni element, da je s svojim ravnanjem zlorabil neugoden položaj druge stranke.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da se ugotovi ničnost kupoprodajne pogodbe z dne 28.5.1988, s katero je A.Š. prodala tožencu P.M. nepremičnine vl.št. 1008, in darilne pogodbe, s katero je prvi toženec podaril drugemu tožencu od omenjenih nepremičnin parceli št. 918 in 919 ter da se to premoženje (razen parcel št. 681, 682 in 683) vrne v zapuščinsko maso po pok. A.Š., prvi toženec pa mora izplačati dedičem po pok. A.Š. denarno vrednost parcel št. 681, 682 in 683. Zavrnjen je bil tudi podrejeni zahtevek, da mora prvi toženec plačati zakonitim dedičem denarno protivrednost parcel št. 918 in 919. Pritožbo tožeče stranke proti tej sodbi je sodišče druge stopnje zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je vložila proti sodbi sodišča druge stopnje revizijo iz vseh revizijskih razlogov. Predlaga, da revizijsko sodišče sodbo sodišča druge stopnje tako spremeni, da z vmesno sodbo ugodi tožbenemu zahtevku po temelju, podrejeno pa, da razveljavi sodbi sodišč prve in druge stopnje in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V obrazložitvi revizije navaja, da je tožeča stranka v postopku zatrjevala vse zakonske elemente oderuške pogodbe in da so bili ti tudi v celoti dokazani. Poudarja, da je bila A.Š. ob sklepanju prodajne pogodbe bolna, ostarela in potrebna pomoči. Zaradi neizkušenosti ni bila enakopraven pogodbeni partner. Ker je kupnina znašala le 1/4 vrednosti prodanega premoženja, si je prvi toženec pridobil nesorazmerno premoženjsko korist. Odprto je ostalo vprašanje, zakaj je Š. pogodbo sklenila, saj je zaradi bolezni potrebovala pomoč in oskrbo, s pogodbo pa si je sama zaprla pot, da bi do tega prišla.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o prejeti reviziji tudi ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti preizkusilo glede bistvene kršitve določbe pravdnega postopka iz 10. tč. 2. odst. 354. čl. Zakona o pravdnem postopku, vendar take kršitve ni ugotovilo. Uveljavljanega revizijskega razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka tožeča stranka ni določno opredelila. Omenja protispisnost, ki bi lahko pomenila bistveno kršitev iz 13. tč. 2. odst. 354. čl. ZPP, če bi o odločilnih dejstvih obstajala nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku, in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Takih konkretnih nasprotij pa tožeča stranka v reviziji ne zatrjuje.

Revizijski ugovori se nanašajo tudi na dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje ter pri tem grajajo dokazno oceno. S temi ugovori se revizijsko sodišče ni ukvarjalo, ker zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ni revizijski razlog (3. odst. 385. čl. ZPP). Revizijsko sodišče je pri svojem odločanju vezano na dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje.

Na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja pa sta sodišči prve in druge stopnje z zavrnitvijo tožbenega zahtevka tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Kot sta pravilno poudarili, morata biti za oderuško pogodbo po 1. odst. 141. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih kumulativno podana dva elementa in sicer očitno nesorazmerna izpolnitev in na strani tistega, ki se je okoristil, še subjektivni element, da je s svojim ravnanjem zlorabil neugoden položaj druge stranke. Na podlagi cenitve nepremičnin v času prodaje in primerjave tako ugotovljene vrednosti s kupnino, ki jo je plačal prvi toženec A.Š., sta sodišči ugotovili, da je med obveznostima pogodbenih strank obstajalo očitno nesorazmerje v škodo prodajalke. Pri tem je bilo upoštevano, da je kupec plačal poleg pogodbeno dogovorjene cene še več kot polovico prometnega davka in da si je prodajalka v pogodbi izgovorila pravico dosmrtnega bivanja v hiši. Dokazano pa ni bilo, da bi prvi toženec zlorabil prodajalkino stisko. Revizijsko sodišče ocenjuje, da je bila za tak zaključek v dejanskih ugotovitvah zadostna podlaga. Ugotovljeno je bilo, da je bila sklenitev prodajne pogodbe pod pogoji, ki jih je sama postavila, posledica prodajalkine zavestne odločitve v situaciji, ko se ni bil nihče od njenih nečakov pripravljen preseliti k njej. S pogodbo si je Š. vsaj deloma zagotovila pomoč in družbo drugih ljudi, saj ji je to dejansko nudil prvi toženec.

Iz vseh navedenih razlogov je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno (393. čl. ZPP).