Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Hrvaški Zakon o naknadi za imovinu oduzetu za vrijeme jugoslavenske komunističke vladavine, noveliran leta 2002, priznava tujim fizičnim in pravnim osebam odškodnino za odvzeto premoženje samo, če je tako dogovorjeno z mednarodnim sporazumom. Takšnega sporazuma pa Republika Slovenija in Republika Hrvaška nista sklenili. Sodišče še pojasnjuje, da Republika Hrvaška že v osnovnem zakonskem besedilu pravice do vračila podržavljenega premoženja tujim fizičnim osebam ni priznavala oziroma jo je vezala na mednarodni sporazum. Po odločbi Ustavnega sodišča Republike Hrvaške z dne 21. 4. 1999 je bila takšna ureditev sicer razveljavljena, vendar z odložnim rokom do sprejetja omenjene novele v letu 2002, ki pa prav tako za denacionalizacijo zahteva diplomatsko vzajemnost. Po pravni ureditvi Republike Hrvaške torej za pravico tujcev do denacionalizacije nikoli ni zadoščala dejanska vzajemnost. Zato tudi če je po ZDen, glede na odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije št. U-I-326/98 z dne 14. 10. 1998, v Republiki Sloveniji mogoče tujcem priznati pravico do denacionalizacije ob dejanski vzajemnosti, s strani obeh držav zahtevane vzajemnosti za denacionalizacijo med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško ni. Da bi hrvaški organi slovenskim državljanom dejansko priznavali pravico do denacionalizacije, pa tožeča stranka tudi ni dokazala, čeprav je dokazno breme na njej.
Tožba se zavrne. Zahteva tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.
Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper sklep Upravne enote E. št. ... z dne 4. 8. 2005, s katerim je prvostopni organ zavrgel njen predlog za obnovo postopka, končanega z odločbo Upravne enote E. št. ... z dne 29. 5. 2001. Tožena stranka je presodila, da je zaključek prvostopnega organa, da okoliščina, na katero se predlog opira - predlagateljica je predlagala, da se denacionalizacijski postopek obnovi, ker naj bi hrvaški sabor v letu 2002 sprejel novelo zakona o odškodnini za premoženje, odvzeto med jugoslovansko komunistično vladavino, s čemer naj bi bil sedaj podan pogoj vzajemnosti - ni verjetno izkazana, pravilen. Prvostopni organ je po njenem mnenju pravilno ugotovil, da tudi če bi v času odločanja o obnovi postopka obstojala vzajemnost med Hrvaško in Slovenijo, to ne bi bil upravičen razlog za obnovo postopka, saj je potrebno upoštevati stanje, ki je veljalo v času izdaje odločbe na prvi stopnji. Poleg tega pa je prvostopni organ ugotovil, da vzajemnosti z Republiko Hrvaško ni. Za pojasnilo je zaprosil Ministrstvo za notranje zadeve (pravilno Ministrstvo za zunanje zadeve), ki je v dopisu z dne 27. 7. 2005 sporočilo, da Hrvaška na podlagi zakona, ki je podlaga za vračanje premoženja na Hrvaškem, pogojuje vzajemnost s sklenitvijo mednarodnega sporazuma, ter da med Slovenijo in Hrvaško takega sporazuma ni. Zato je odločitev prvostopnega organa skladna z drugim odstavkom 267. člena ZUP. Iz navedenih razlogov je tudi zavrnila pritožbene ugovore, v katerih se je pritožnica sklicevala na vzajemnost. Tožeča stranka se v tožbi ne strinja z razlogovanjem, da bi bilo glede vzajemnosti treba upoštevati stanje v času izdaje prvostopne odločbe, saj bi to pomenilo, da hrvaški državljani tudi po nastopu vzajemnosti ne bi imeli pravice do denacionalizacije, če to ni obnovitveni razlog, ker bi bila vložitev nove zahteve prepozna zaradi prekluzivnega roka. V dani dejanski in pravni situaciji je to edino pravilno in zakonito pravno sredstvo, ki ga lahko in mora uporabiti. Navaja, da se je po izdaji odločbe, s katero je bila zahteva za denacionalizacijo zavrnjena zaradi neobstoja vzajemnosti, dejansko in pravno stanje spremenilo, saj je nastopila vzajemnost, tako dejanska kot pravna. Hrvaški sabor je namreč leta 2002 sprejel zakon, s katerim se ob pogoju vzajemnosti priznava tudi slovenskim državljanom pravica do denacionalizacije. Kot je seznanjena, se ta zakon v praksi tudi izvaja, in so že bile izdane odločbe, s katerimi se ta pravica v praksi udejanja. Zato je predlagala, da se pri državnih organih Republike Hrvaške opravijo poizvedbe, ali Hrvaška izdaja odločbe, s katerimi priznava slovenskim državljanom pravico do denacionalizacije, vendar temu predlogu tožena stranka ni sledila in tudi ni obrazložila, zakaj ne. Zato predlaga, da sodišče dopolni dokazni postopek s pridobitvijo ustreznih podatkov od slovenskega ministrstva za pravosodje ter od hrvaškega ministrstva za pravosodje o vsebini določb hrvaškega zakona in o dejanskem izvajanju tega zakona. Te dokaze je potrebno izvesti ne glede na poseben sporazum, ki naj bi bil sklenjen, in ne glede na to, ali je bil sklenjen in s kakšno vsebino. Pomembno je namreč ugotavljati dejansko vzajemnost. Tožeča stranka predlaga, da se odpravita in razveljavita odločba tožene stranke in prvostopni sklep ter se zadeva vrne organu prve stopnje v meritorno obravnavanje zadeve, ter da ji je tožena stranka dolžna povrniti stroške sodnega postopka skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva izdaje prvostopne odločbe do plačila, vse v roku osem dni.
Tožena stranka je v odgovoru na tožbo vztrajala pri izpodbijani odločbi iz razlogov, ki so razvidni iz njene obrazložitve in predlagala, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.
Zastopnik javnega interesa v denacionalizacijskih postopkih udeležbe v tem postopku ni priglasil. Tožba ni utemeljena.
Po presoji sodišča je odločitev tožene stranke pravilna in utemeljena s pravilnimi razlogi.
Obstoj vzajemnosti glede denacionalizacije je v denacionalizacijski zadevi del dejanskega stanja. Vzajemnost je po 1. točki 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 88/99, 70/00, 52/02 in 73/04, v nadaljevanju: ZUP) obnovitveni razlog (tako bi morala tožeča stranka tudi v predlogu za obnovo postopka opredeliti obnovitveni razlog, ne le navesti okoliščine, na katero ga je opirala), če je že v času meritornega odločanja o zahtevku obstajala, le zvedelo se je zanjo po končanem upravnem postopku. Zato je stališče obeh upravnih organov, da bi morala vzajemnost v denacionalizacijskih zadevah med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško obstajati v času, ko je bila izdana odločba, s katero je bilo odločeno o tožničinem zahtevku, tj. 29. 5. 2001, pravilno. Uporaba izrednega pravnega sredstva obnove postopka tudi v primerih, ko je novo dejstvo nastalo po izdaji prvostopne odločbe, za kar se zavzema tožnica v tožbi, ni skladna s tem inštitutom, kot je urejen v ZUP. Za takšno uporabo bi moralo biti dano posebno zakonsko pooblastilo.
Pravilno pa oba upravna organa tudi ugotavljata, da vzajemnosti v denacionalizacijskih zadevah med Republiko Hrvaško in Republiko Slovenijo ni bilo niti v času odločanja o denacionalizacijskem zahtevku na prvi stopnji, niti ni vzpostavljena sedaj. Neutemeljeno tožnica ugovarja, da v upravnem postopku niso bili pridobljeni podatki o vzajemnosti, saj je iz upravnega spisa razvidno, da je prvostopni organ opravil poizvedbe pri Ministrstvu za zunanje zadeve o ureditvi vračanja podržavljenega premoženja v Republiki Hrvaški in sta se na pojasnilo tega ministrstva, da mednarodnega sporazuma med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško, ki ga za vzajemnost zahteva hrvaški zakon, ni, oba organa v svojih aktih tudi sklicevala. Sicer pa po 70. členu Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. Uradni list RS, št. 27/91-I, 56/92-odločba US, 13/93-odločba US, 31/93, 24/95-odločba US, 20/97-odločba US, 23/97-odločba US, 65/98, 76/98-odločba US, 66/00, 66/00-obv. razl., 11/01-odločba US, 54-I/02-odločba US in 18/05-odločba US) v primerih, ko zakon odkazuje na uporabo tujega ali avtonomnega prava, dokazuje to pravo stranka, ki uveljavlja denacionalizacijo. Torej bi v skladu s to določbo morala tožnica dokazovati ureditev denacionalizacije na Hrvaškem.
Kot sta pojasnila oba upravna organa, hrvaški Zakon o naknadi za imovinu oduzetu za vrijeme jugoslavenske komunističke vladavine (Narodne novine, št. 92/96, 39/99, 42/99, 92/99, 43/00, 131/00, 27/01, 65/01, 118/01), ki je bil noveliran leta 2002, priznava tujim fizičnim in pravnim osebam odškodnino za odvzeto premoženje samo, če je tako dogovorjeno z mednarodnim sporazumom. Takšnega sporazuma pa Republika Slovenija in Republika Hrvaška nista sklenili. Sodišče še pojasnjuje, da Republika Hrvaška že v osnovnem zakonskem besedilu pravice do vračila podržavljenega premoženja tujim fizičnim osebam ni priznavala oziroma jo je vezala na mednarodni sporazum. Po odločbi Ustavnega sodišča Republike Hrvaške z dne 21. 4. 1999 je bila takšna ureditev sicer razveljavljena, vendar z odložnim rokom do sprejetja prej navedene novele v letu 2002, ki pa prav tako za denacionalizacijo zahteva diplomatsko vzajemnost. Po pravni ureditvi Republike Hrvaške torej za pravico tujcev do denacionalizacije nikoli ni zadoščala dejanska vzajemnost. Zato tudi če je po ZDen, glede na odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije št. U-I-326/98 z dne 14. 10. 1998 (Uradni list RS, št. 76/98), v Republiki Sloveniji mogoče tujcem priznati pravico do denacionalizacije ob dejanski vzajemnosti, s strani obeh držav zahtevane vzajemnosti za denacionalizacijo med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško ni. Da pa bi hrvaški organi slovenskim državljanom dejansko priznavali pravico do denacionalizacije, pa tožeča stranka tudi ni dokazala, čeprav je dokazno breme na njej.
Sodišče je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo, ker je presodilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena. To odločitev je sprejelo na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 70/97, 70/00 in 45/06 - odl. US, v nadaljevanju: ZUS).
Ker tožeča stranka v tem upravnem sporu ni uspela, je sodišče zavrnilo tudi njen zahtevek za povrnitev stroškov postopka (154. člena Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/99, 96/02, 12/03 - UPB, 36/04 - UPB in 43/06 - odl. US, v zvezi s 16. členom ZUS).