Jedro

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje odločilo po prostem preudarku in da zato izpodbijani sklep predstavlja odločbo presenečenja. Sodišče se je namreč le kot na dodatni razlog za ugotovitev, da je sporna zelenica individualno pripadajoče zemljišče k stavbi predlagateljice, sklicevalo na tretji odstavek 43. člena ZVEtL-1 (ki določa, da kadar ni mogoče zanesljivo ugotoviti, ali je določen del zemljišča pripadajoče zemljišče ene stavbe ali skupno pripadajoče zemljišče več stavb, razdeli sodišče sporni prostor po prostem preudarku).

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugotovilo, da so parcele št. 185/15, 185/108, 185/109, 185/110 in 185/111, vse (tudi v nadaljevanju navedene parc. št.) k. o. ..., individualno pripadajoče zemljišče in s tem splošni skupni del v solastnini vseh vsakokratnih etažnih lastnikov stavbe z ID znakom 0000-689 na naslovu T. cesta 6, stoječe na parc. št. 185/16 (I. točka izreka). Ugotovilo je, da je parcela št. 185/112 skupno pripadajoče zemljišče in s tem splošni skupni del v skupni lastnini vsakokratnih etažnih lastnikov stavbe z ID znakom 0000-689 na naslovu T. cesta 6. in stavbe z ID znakom 0000-659 na naslovu N. ulica 2 (II. točka izreka), ter predlog zavrnilo v ostalem delu, to je glede parcele št. 185/113 (III. točka izreka). Ugotovilo je, da obstoji časovno neomejena brezplačna stvarna služnost dostopa in dovoza do stavbe T. cesta 4 na parcelah št. 185/112, 185/111, 185/109 in 185/15 (IV. točka izreka) in do transformatorske postaje na parcelah št. 185/111 in 185/112 (V. točka izreka). Odločilo je, da se pri parcelah iz I. in II. točke izreka sklepa po uradni dolžnosti izvedejo zemljiškoknjižni vpisi po vrstnem redu vpisanih zaznamb postopka (VI. točka izreka).

2. Zoper I. točko izreka, kolikor se nanaša na parceli št. 185/110 in 185/111, ter zoper II., IV. in V. točko izreka izpodbijanega sklepa se iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov pritožuje četrta nasprotna udeleženka, ki predlaga spremembo, podredno razveljavitev izpodbijanega sklepa. Kot bistveno navaja, da je izpodbijani sklep v nasprotju z izvedenskim mnenjem, iz katerega izhaja, da sporno zemljišče parc. št. 185/110 in 185/111 ni bilo neposredno namenjeno za rabo stavbe T. cesta 6 in tako ne predstavlja pripadajočega zemljišča. Sodišče pripadajočega spornega zemljišča ni utemeljilo z urbanističnega vidika (po 1. in 4. točki prvega odstavka 43. člena ZVEtL-11). Ker pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa z navedenega vidika ni mogoče preizkusiti, je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP2, kršitev pravice do izjave in do enakega varstva pravic, prav tako pa je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Meni, da je bilo zmotno uporabljeno materialno pravo (prvi odstavek 43. člena ZVEtL-1) s tem, ko je sodišče sprejelo zaključek o pripadajočem zemljišču že na podlagi dejstva, da gre za dovoz in zelenico. Navedeno je tudi v nasprotju s sodno prakso, po kateri uporaba družbene lastnine sama po sebi še ni vodila do pridobitve pravice uporabe. Ker sodišče ni obrazložilo odstopa od sodne prakse, je kršilo pravico do enakega varstva. V postopku je opozarjala, da je zemljišče nekdanje parcele št. 185/20 pripadajoče zemljišče stavbe na N. ulici 2, saj je bilo z upravnimi akti neposredno namenjeno njeni redni rabi. Dovoz je bil urejen le za namen dostopa do stavbe N. ulica 2, dokler ni v drugi polovici 90. let prejšnjega stoletja prišlo do samovoljne postavitve količkov. Njene trditve o vzdrževanju zelenice so ostale s strani udeležencev neprerekane. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa ne izhaja, ali je bilo zemljišče v spornem delu po upravnih aktih in tudi sicer namenjeno redni rabi stavbe N. ulica 2. Sodišče se je namreč ukvarjalo le z utemeljevanjem zaključkov o rabi spornega zemljišča s strani uporabnikov stavbe T. cesta 6, medtem ko je ostalo vprašanje o uporabi s strani uporabnikov stavbe N. ulica 2 neodgovorjeno. Sodišče bi moralo po uradni dolžnosti in zaradi njenih izrecnih dokaznih predlogov pridobiti upravne akte s spremljajočo dokumentacijo, na podlagi katerih je bila zgrajena stavba N. ulica 2, ter postaviti izvedenca za ugotovitev njenega pripadajočega zemljišča. Prav tako sodišče ni obrazložilo opustitve izvedbe navedenih dokazov. Podana je kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kršitev pravice do izjave in do enakega varstva pravic ter kršitev 5. točke prvega odstavka in drugega odstavka 12. člena ZVEtL-1. Stavbo N. ulica 2, kateri po zemljiški knjigi pripada sporno zemljišče, je sodišče povsem prezrlo. Meni, da je sodišče nepravilno in nezakonito odločitev utemeljilo s prostim preudarkom, čeprav je to predvideno le v primeru spoznavne krize, medtem ko ni pridobilo in izvajalo vseh razpoložljivih dokazov. Prav tako je obrazložitev sodišča v zvezi s tem preveč skopa, saj je le arbitrarno navedlo, da bi bilo treba glede na stanje, ki gotovo traja že od leta 1995, sporno zemljišče smiselno pripisati predlagateljici. Sodišče ni ugotovilo oziroma pojasnilo sklepčne podlage za odločanje po prostem preudarku, zaradi česar je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kršitev pravice do izjave in enakega varstva pravic, prav tako pa izpodbijani sklep zaradi navedenega predstavlja odločbo presenečenja. Posledično je podana tudi kršitev 285. in 286.a člena ZPP. Nasprotuje ugotovitvi sodišča o obstoju služnosti na parcelah št. 185/112 in 185/111, saj smiselna uporaba 125. člena ZNP v predmetnem postopku ne pride v poštev. Skladno s 50. členom ZVEtL-1 se pravice le ugotavljajo in ne na novo ustanavljajo ali preoblikujejo. Namen zakona je zgolj v uskladitvi nepremičninskih evidenc z obstoječim položajem, ne pa v ustanavljanju pravic in urejanju razmerij na novo, zaradi česar je izpodbijani sklep nezakonit. Kot izhaja iz tretjega odstavka 47. člena ZVEtL-1, ugotavlja sodišče stvarne ali obligacijske pravice le, kadar je to predlagano oziroma zahtevano. Odločitev sodišča je zato nezakonita, saj v postopku nihče ni zahteval ustanovitve ali ugotovitve stvarne služnosti. Z namero sodišča o ustanovitvi služnosti tudi ni bila seznanjena, zato je podana kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kršitev pravice do izjave in do enakega varstva pravic.

3. Predlagateljica je na pritožbo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Predlagateljica je vložila predlog za določitev pripadajočega zemljišča k večstanovanjski stavbi na naslovu T. cesta 6, in sicer na parceli št. 185/15, na ukinjeni parceli št. 185/20 (iz katere so nastale parcele št. 185/110, 185/111, 185/112 in 185/113) ter ukinjeni parceli št. 185/14 (iz katere sta nastali parceli št. 185/108 in 185/109). Pripadajoče zemljišče je tisto zemljišče, ki je bilo neposredno namenjeno ali potrebno za redno rabo stavbe in je postalo last lastnika stavbe na podlagi predpisov, veljavnih pred 1. januarjem 2003, kot so zlasti predpisi o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini ali predpisi, ki so urejali pravila o posledicah gradnje na tujem svetu, pravila etažne lastnine in pravila o vezanosti pravic na zemljišču na pravice na stavbi (prvi odstavek 42. člena ZVEtL-1). ZVEtL-1 v 43. členu določa merila, po katerih sodišče ugotavlja zemljišče, ki je postalo last lastnika stavbe po posebnih pravilih prvega odstavka prejšnjega člena. Pri ugotovitvi obsega pripadajočega zemljišča se upoštevajo zlasti (1) prostorski akti in upravna dovoljenja, (2) katero zemljišče je v razmerju do stavbe predstavljalo dostopne poti, dovoze, parkirne prostore, prostore za smetnjake, prostore za igro in počitek, zelenice, zemljišče pod atrijem in podobno, (3) pretekla raba zemljišča in (4) merila in pogoji iz prostorskih aktov, ki so veljali od izgradnje stavbe do pridobitve lastninske pravice lastnika stavbe na pripadajočem zemljišču. Zakon pri tem ne daje prednosti enemu kriteriju pred drugimi, ampak jim mora ustrezno težo podeliti sodišče v vsakem konkretnem primeru posebej.3

6. Obravnavana stavba je bila projektirana in zgrajena v letu 1878 v sklopu X., služila pa je za skladišče. Leta 1949 je X. pridobila gradbeno dovoljenje za adaptacijo skladiščnega poslopja v stanovanjske namene.4 V primerih t.i. predvojnih stavb sta za ugotovitev pripadajočega zemljišča bistvena dejanska urejenost in uporaba zemljišča v času podržavljenja zemljišča, ne pa načrtovanje ob izgradnji stavbe, ki je ob pomanjkanju drugega dokaznega gradiva lahko le eden od dokazov ali le indic o stanju, kakršno je obstajalo ob poznejšem podržavljenju zemljišča.5 Neprepričljivo je zato pritožbeno zavzemanje, da sodišče pripadajočega zemljišča ni ugotovilo upoštevaje 1. in 4. točko prvega odstavka 43. člena ZVEtL-1. Posledično je neutemeljen pritožbeni očitek o kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kršitvi pravice do izjave in do enakega varstva pravic ter očitek nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Enako velja za pritožbeni očitek zmotne uporabe materialnega prava, saj ne drži, da je sodišče prve stopnje zaključek o pripadajočem zemljišču sprejelo že na podlagi dejstva, da gre za dovoz in zelenico (3. točka prvega odstavka 43. člena ZVEtL-1). Omenjeno sodišče je namreč zaključek utemeljilo tudi podlagi prepričljive dokazne ocene glede pretekle redne rabe zemljišča (2. točka prvega odstavka 43. člena ZVEtL-1), glede zelenice pa je upoštevalo tudi načrt preureditve gasilske čuvajnice6. Predlagateljica je torej pridobila lastninsko pravico na spornih parcelah, saj so postale nujno potrebne za redno rabo stavbe in s tem pripadajoče zemljišče k stavbi. Posledično je neutemeljen pritožbeni očitek glede odstopa od ustaljene sodne prakse in kršitve pravice do enakega varstva.

7. Predlagateljici je bil s preureditvijo oziroma rekonstrukcijo T. ceste onemogočen dostop oziroma dovoz s T. cesto. Dejstvo, ki ga ne gre prezreti, je, da so se dejanske razmere in stanje na tem območju bistveno spreminjali. Prebivalci stavbe so bili zato primorani k spremembi dostopne poti, ki (je) poteka(la) iz zahodne strani stavbe, preko takratne parcele št. 185/20. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil dovoz z N. ulice do stavbe T. cesta 6 omogočen že v letu 1967 (gotovo pa od leta 1975, kot je to razvidno iz aeroposnetka iz leta 1975) in so ga uporabljali ves čas v dobri veri lastniki stavb T. cesta 6 (in 4). Prepričljive dokazne ocene sodišča v zvezi z navedenim zaključkom pritožnica konkretizirano ne izpodbija. Ne drži pritožbena navedba, da iz izvedenskega mnenja izrecno izhaja, da sporno zemljišče parc. št. 185/110 in 185/111 ni bilo neposredno namenjeno za rabo stavbe T. ceste 6 in tako ne predstavlja pripadajočega zemljišča. Izvedenec je namreč zaključil, da parcela št. 185/20 ni bila nikdar namenjena za izključno rabo stavbe T. cesta 6, pač pa po njej poteka dovoz, ki je lahko skupen za stavbe N. ulica 2, T. cesta 4 in T. cesta 6. Navedeni zaključek izvedenca torej ni v nasprotju z izpodbijanim sklepom, kot se za to zavzema pritožnica. Izvedenec je namreč izhajal iz dejstva, da je zemljišče parc. št. 185/20 v lasti lastnikov stavbe N. ulica 2, zaradi česar bi bilo potrebno dovoz urediti s služnostjo ali nujno potjo. Vendar, kot je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje, iz listin ne izhaja, da bi bila parcela št. 185/20 (pravnomočno) določena kot pripadajoče zemljišče k stavbi N. ulica 2. Omenjeno sodišče je zato dovoz (parc. št. 185/112) pravilno določilo kot skupno pripadajoče zemljišče stavb N. ulica 2 in T. cesta 6. 8. Pritožbeno sodišče nadalje ne dvomi v pravilnost zaključka sodišča prve stopnje, da sta parceli št. 185/110 (zelenica) in 185/111 (ostali del dovoza) individualno pripadajoče zemljišče predlagateljičine stavbe. Za parcelo št. 185/11 je omenjeno sodišče ugotovilo, da ni služila stavbi N. ulica 2, česar pritožnica ne izpodbija. Glede parcele št. 185/110 pa je navedlo obširne razloge, zakaj del zelenice, ki leži na ukinjeni parceli št. 185/20, pripada predlagateljici. Navedeni del zelenice je namreč urejen enotno z upoštevanjem parc. št. 185/14 in 185/15, ki pripada predlagateljici. Zelenica, severno od dovoza, ki pripada etažnim lastnikom N. ulice 2, pa je bila z živo mejo zasajena že pred letom 1995, s čimer so po prepričanju sodišča označili zemljišče, ki ga štejejo izključno za svoje, medtem ko take ločnice ni med zelenico, južno od dovoza, zlasti ne na meji med parc. št. 185/14 in 185/15. Prav tako je iz posnetka na uvodni strani izvedenskega mnenja razvidno, da predlagateljica to površino šteje za svojo, saj je bila celotna zelenica uporabljena za ureditev gradbišča za prenovo fasade stavbe T. cesta 6. Sodišče je poleg tega obrazložilo, da je že pred gradnjo stavbe N. ulica 2 segal del zelenice T. cesta 6 dlje proti severu kot ostali (tedaj zeleni) del dvorišča severno od stavbe, kot je to razvidno iz načrta preureditve gasilske čuvajnice. Navedenih ugotovitev pritožnica konkretizirano ne izpodbija. Navaja zgolj, da ni bila prerekana njena trditev, da ves čas vzdržujejo parcelo št. 185/20, kar pa ne drži.7 Glede na obrazloženo je sodišče prve stopnje parcelo št. 185/110, ki predstavlja sporno zelenico, pravilno določilo kot individualno pripadajoče zemljišče k stavbi T. cesta 6. 9. Posledično so neutemeljene pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje odločilo po prostem preudarku in da zato izpodbijani sklep predstavlja odločbo presenečenja. Sodišče se je namreč le kot na dodatni razlog za ugotovitev, da je sporna zelenica individualno pripadajoče zemljišče k stavbi predlagateljice, sklicevalo na tretji odstavek 43. člena ZVEtL-1 (ki določa, da kadar ni mogoče zanesljivo ugotoviti, ali je določen del zemljišča pripadajoče zemljišče ene stavbe ali skupno pripadajoče zemljišče več stavb, razdeli sodišče sporni prostor po prostem preudarku). Sodišče je obrazložilo, da bi bilo glede na načrt preureditve gasilske čuvajnice namreč edino možno to, da bi sporni del zelenice pridobil v času družbene lastnine položaj skupnega zemljišča, vendar bi ga bilo treba glede na stanje, ki gotovo traja že od leta 1995, pripisati zgolj stavbi T. cesta 6. V zvezi s tem je neutemeljen pritožbeni očitek, da navedenega zaključka sodišča ni mogoče preizkusiti. Naveden zaključek se namreč nanaša na predhodne razloge navedene v 23. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa (oziroma na zgoraj povzete razloge v 8. točki predmetnega sklepa). Glede na to, da je sodišče prve stopnje z uporabo prostega preudarka le dodatno obrazložilo svojo že sicer utemeljeno odločitev, so neutemeljeni tudi pritožbeni očitki o kršitvah iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, pravice do izjave in enakega varstva ter 285. in 286.a člena ZPP.

10. Glede na obrazloženo je sodišče prve stopnje pri ugotavljanju individualnega in skupnega zemljišča k obravnavani stavbi pravilno in v zadostni meri ugotovilo vse za odločitev pomembne okoliščine ter pravilno uporabilo določbe ZVEtL-1. Na podlagi izvedenskega mnenja in ogleda obravnavanih nepremičnin ter upoštevaje zgoraj navedene posebnosti stavbe je utemeljeno presodilo, da parcele št. 185/15, 185/108, 185/109, 185/110 in 185/111 predstavljajo individualno pripadajoče zemljišče k stavbi ter da parcela št. 185/112 predstavlja skupno pripadajoče zemljišče stavbe na naslovu T. cesta 6 in stavbe na naslovu N. ulica 2. 11. Navedenega zaključka ne omajajo pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče prve stopnje po uradni dolžnosti pridobiti upravne akte za stavbo četrte nasprotne udeleženke in postaviti izvedenca, da bi določilo pripadajoče zemljišče k stavbi N. ulica 2. Sodišče prve stopnje namreč v predmetni zadevi ni ugotavljalo pripadajočega zemljišča k stavbi N. ulica 2, ker takega predloga četrta nasprotna udeleženka ni podala. Posledično ni kršilo 12. člena ZVEtL-1, saj sodišče po uradni dolžnosti pridobi podatke o izdanih upravnih aktih o določitvi funkcionalnega zemljišča ali gradbene parcele k stavbi, pri kateri se ugotavlja obseg pripadajočega zemljišča. Ker se ni ugotavljajo pripadajoče zemljišče k stavbi N. ulica 2, ni moč slediti pritožbenemu očitku, da se sodišče ni ukvarjalo s pripadajočim zemljiščem stavbe N. ulice 2. Poleg tega se je pri ugotavljanju pripadajočega zemljišča sodišče prve stopnje opredelilo do rabe zemljišč s strani četrte nasprotne udeleženke8, zaradi česar nasprotne pritožbene navedbe ne držijo. Izvedba predlaganih dokazov ne bi spremenila sprejete odločitve sodišča prve stopnje, saj sta v obravnavani zadevi (kot že obrazloženo) odločilna (bistvena) dejanska urejenost in uporaba zemljišča, kot tudi okoliščina, da je bil v postopku postavljen izvedenec, ki je izvedensko mnenje podal ob upoštevanju, da je sporno zemljišče v lasti etažnih lastnikov stavbe N. ulica 2. Vse pritožbene navedbe v zvezi s tem so zato neutemeljene.

12. Neutemeljeno je tudi pritožbeno nasprotovanje ugotovitvi sodišča prve stopnje o obstoju stvarne služnosti dostopa in dovoza do stavbe na T. ceste 4 in do transformatorske postaje. ZVEtL-1 v tretjem odstavku 47. člena določa, da lahko imetnik obstoječe stvarne ali obligacijske pravice na pripadajočem zemljišču, ki še ni zemljiškoknjižno vpisana, v postopku zahteva, da se ugotovi njen obstoj. S tem, ko je sodišče prve stopnje ugotovilo obstoj služnosti, ni postopalo nezakonito, kot se za to zavzema pritožnica, saj med udeleženci ni bilo spora o njihovem obstoju ali o odločilnih dejstvih9 (drugi odstavek 50. člena ZVEtL-1). Udeleženka R. R. (lastnica stavbe T. cesta 4) je utemeljevala svoje upravičenje na skupnem zemljišču na ustaljeni rabi dovoza in dostopa.10 Tudi iz izvedenskega mnenja izhaja, da po spornem zemljišču poteka dovoz, ki je lahko skupen tudi za T. cesta 4, prav tako pa je sodišče ugotovilo, da so dovoz uporabljali ves čas v dobri veri. Vendar, kot je obrazložilo sodišče prve stopnje, stavba T. cesta 4 in transformatorska postaja nista stavbi v etažni lastnini, zaradi česar pravnega položaja splošnega skupnega dela v korist teh dveh stavb ne bi bil mogoč in bi bil sklep zato v tem delu neizvršljiv. Sodišče prve stopnje je glede na podane navedbe z namenom celovite ureditve razmerij med udeleženci pravilno našlo podlago za ugotovitev obstoja služnosti, s čimer je priznalo zahtevan dovoz in dostop. Prav tako pa je upoštevaje podane navedbe udeleženke ter tudi predlog predlagateljice, da se odmeri parcela, ki bi predstavlja dostopno pot do ostalih nepremičnin, če ni smotrno, da se ustanovi zgolj služnostna pravica, neutemeljen pritožničin očitek, da ni bila seznanjena z namero o ustanovitvi služnosti. Posledično ni podana očitana kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter kršitev pravice do izjave in do enakega varstva pravic.

13. Iz vseh zgoraj navedenih razlogov je pritožba četrte nasprotne udeleženke neutemeljena. Ker niti zatrjevani niti po uradni dolžnosti preizkušeni pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče na osnovi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP11 in 3. členom ZVEtL-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo.

1 Zakon o vzpostavitvi etažne lastnine na določenih stavbah in o ugotavljanju pripadajočega zemljišča, Ur. list RS, št. 34/17. 2 Zakon o pravdnem postopku, Ur. list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami. 3 Glej sklepa tega sodišča I Cp 2512/2018 z dne 29. 5. 2019 in I Cp 1034 z dne 14. 8. 2019. 4 T. kot investitor je kasneje, v letih 1957 – 1959, zgradila še tri stanovanjske bloke ob N. ulici, na mestih nekdanjih skladišč. 5 Fajs, M. T., Debevec, J.: Reševanje nekaterih odprtih vprašanj glede pripadajočih zemljišč po ZVEtL-1, Odvetnik, 2017, št. 82, stran 13. 6 Razviden iz izvedenskega mnenja na strani 10 (list. št. 72). 7 Na naroku dne 4. 9. 2018 je J. J., ki je etažni lastnik in ne javnost, kot to zmotno navaja pritožnica, ugovarjal navedeni trditvi četrte nasprotne udeleženke. 8 Glede zelenice (parc. št. 185/110 in 185/113), dovoza (parc. št 185/112) in preostalega dela dovoza (parc. št. 185/111), kot izhaja iz že podane obrazložitve predmetnega sklepa. 9 Pritožnica je v odgovoru na predlog sama zatrjevala, da je bila parcela št. 185/20 v celoti namenjena oziroma urejena ter tudi dejansko uporabljena za potrebe njene stavbe in transformatorske postaje. Tako je bila v tem delu urejena kot dovozna in dostopna pot do stavbe in transformatorske postaje. Posledično je neutemeljeno njeno nasprotovanje služnosti dostopa in dovoza do transformatorske postaje. 10 Zatrjevala je, da do stavbe nima drugega dostopa; v pripravljalni vlogi z dne 19. 12. 2016 je navedla, da zaveza za ureditev dostopa s sklenitvijo služnostne pogodbe ne sme biti naložena njen, saj je dostop pravno neurejen zaradi posega občine; na naroku pa je nato vztrajala, da pas dovoza predstavlja skupno pripadajoče zemljišče njene stavbe. 11 Zakon o nepravdnem postopku, Ur. list SRS, št. 30/1986, s kasnejšimi spremembami.