Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Odgovornost za škodo, ki jo povzroči divjad, je urejena v Zakonu o varstvu, gojitvi in lovu divjadi ter o upravljanju lovišč (Ur.l. SRS, št.25/76). Lovske organizacije oziroma v primeru predpisane prepovedi lova družbenopolitične skupnosti so po tem zakonu odgovorne ne glede na krivdo. Pritrditi je treba stališču sodišč prve in druge stopnje, da bi tožnik v konkretnem primeru moral dokazati, da je škodo povzročila divjad. V zakonu določena objektivna odgovornost ga tega dokaznega bremena ne oprosti, kot zmotno meni tožnik v reviziji.
Revizija se zavrne kot neutemeljena.
Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, s katerim je zahteval od tožene stranke plačilo zneska 48.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 22.5.1990 dalje do plačila. Tožnikovo pritožbo proti tej sodbi je sodišče druge stopnje zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.
Tožnik je vložil proti sodbi sodišča druge stopnje revizijo, v kateri uveljavlja vse revizijske razloge. Predlaga, da revizijsko sodišče sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V obrazložitvi revizije nasprotuje stališču sodišča druge stopnje, da bi moral tožnik dokazati, da mu je škodo povzročila divjad. Tako stališče je v nasprotju z zakonom, saj velja za tožene stranke objektivna odgovornost. Po 177. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih bi bila tožena stranka prosta odgovornosti le v primeru, če bi dokazala, da škode ni povzročila divjad. Tožnik nadalje izpodbija dokazno oceno sodišč prve in druge stopnje, ki nista upoštevali izpovedb priče M., ampak sta se oprli na priči B. in Č., ki sta videli le ovco, za katero tožnik ne zahteva odškodnine. Glede ovac, ki so predmet te pravde, pa niso bili izvedeni dokazi, da bi se tožena stranka razbremenila odgovornosti po 177. čl. ZOR.
Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o prejeti reviziji ni izjavilo.
Revizija ni utemeljena.
Revizijsko sodišče je izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti preizkusilo glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. tč. 2. odst. 354. čl. Zakona o pravdnem postopku, vendar take kršitve ni ugotovilo. Z drugimi razlogi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka se revizijsko sodišče ni ukvarjalo, ker jih revident ni določno navedel in tudi iz obrazložitve revizije ne izhajajo.
Kolikor tožnik v reviziji izpodbija dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje, se revizijsko sodišče z njegovimi navedbami ni ukvarjalo, ker zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ni revizijski razlog (3. odst. 385. čl. ZPP). Revizijsko sodišče je pri svojem odločanju vezano na dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje.
Po dejanskih ugotovitvah obeh sodišč je tožnik, ki se je poklicno ukvarjal z ovčarstvom, v letu 1984 našel na Slavniku 12 poklanih svojih ovac. V teku dokaznega postopka ni uspel dokazati, da so mu ovce pobili medvedi in risi, kot je zatrjeval. Nasprotno je uspelo toženim strankam z zadostno mero prepričljivosti dokazati, da ovc niso pobili niti medvedi niti risi. Odgovornost za škodo, ki jo povzroči divjad, je urejena v Zakonu o varstvu, gojitvi in lovu divjadi ter o upravljanju lovišč (Ur.l. SRS, št. 25/76). Lovske organizacije oziroma v primeru predpisane prepovedi lova družbenopolitične skupnosti so po tem zakonu odgovorne ne glede na krivdo. Pritrditi je treba stališču sodišč prve in druge stopnje, da bi tožnik v konkretnem primeru moral dokazati, da je škodo povzročila divjad. V zakonu določena objektivna odgovornost ga tega dokaznega bremena ne oprosti, kot zmotno meni tožnik v reviziji. Ker povzročitev škode po divjadi ni bila dokazana, se sodišču ni bilo treba ukvarjati z razlogi za ekskulpacijo po 177. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih, kar poudarja tožnik v reviziji kot pomanjkljivost sodb sodišč prve in druge stopnje. Uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava tako ni podan. Iz vseh navedenih razlogov je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno (393. čl. ZPP).