Jedro

Izdaja dela je tudi po oceni pritožbenega sodišča nedvomno tisto konkludentno dejanje, iz katerega je moč sklepati, da je prva tožena stranka odobrila sporno založniško pogodbo. Zato jo ta pogodba zavezuje, čeprav jo je druga tožena stranka sklenila v imenu prve tožene stranke brez njenega pooblastila.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je prva tožena stranka Založba D. dolžna tožnici plačati bruto avtorski honorar v višini 10.000,00 DEM z obrestmi po obrestni meri, ki velja pri Banki Koper za hranilne vloge v DEM na vpogled, za čas od 20.2.1996 do plačila, vse v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila ter ji povrniti 64.780,00 SIT njenih pravdnih stroškov, vse v 15. dneh pod izvršbo. Tožbeni zahtevek proti drugi toženi stranki Založbi M. in višji obrestni zahtevek proti prvi toženi stranki pa je zavrnilo. Zoper to sodbo se je v njenem ugoditvenem delu pritožila prva tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, ki jih predvideva Zakon o pravdnem postopku (ZPP/77) v 1. odstavku 353. člena. V pritožbi navaja, da je prva tožena stranka res izdala knjigo, ni pa z njo sklenila založniške pogodbe niti se ni z njo dogovarjala o založniški pogodbi in plačilu avtorskega honorarja. Po določilu 1. odstavka 88. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) pogodba, ki jo sklene nekdo kot pooblaščenec v imenu drugega brez njegovega pooblastila, zavezuje neupravičeno zastopanega samo, če jo ta pozneje odobri. Samo dejstvo, da je prva tožena stranka izdala knjigo, še ne pomeni, da je odobrila pogodbo, ki jo je druga tožena stranka sklenila s tožnico, pa jo je prva tožena stranka videla šele tekom tega pravdnega postopka, ko je prejela priloge k tožbi. Prva tožena stranka je knjigo izdala na podlagi sodelovanja z drugo toženo stranko misleč, da se je za avtorski honorar dogovorila druga tožena stranka, kar ne bi bilo nič nenavadnega. Knjiga se je tudi tiskala v Ljubljani. Očitno tudi tožnica ni mislila, da je sklenila pogodbo s prvo toženo stranko, saj je zahtevala plačilo od druge tožene stranke, kar dokazuje dopis druge tožene stranke tožnici z dne 17.4.1996. Tožnica od prve tožene stranke sploh ni zahtevala plačila pred vložitvijo tožbe. Sodišče prve stopnje sicer ugotavlja, da se je pojavila še ena založniška pogodba med istimi strankami, vendar pa se mu to ne zdi pomembno, čeprav kaže na to, da je druga tožena stranka pisala založniške pogodbe in jih predlagala na Ministrstvo za kulturo glede na svoje finančne potrebe. Če bi prva tožena stranka vedela za založniško pogodbo z dne 8.11.1995 in dogovorjen honorar 8.400,00 DEM, popravljeno na 10.000,00 DEM, nikoli ne bi izdala te knjige, ker je to pretirano. Sodišče se tudi s popravljenim zneskom avtorskega honorarja ni ukvarjalo. Ker je tudi druga tožena stranka založba, je nedvomno v odnosu do tožnice nastopala kot pogodbena stranka in je sporno založniško pogodbo lahko sklenila le za svoj račun in bi bila edino ona dolžna plačati avtorski honorar. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe, podrejeno pa razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Tožnica je na pritožbo prve tožene stranke odgovorila in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Pritožba ni utemeljena. Glede na to, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožničino avtorsko delo izdala prva tožena stranka, kar prva tožena stranka priznava, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, to je 1. odstavek 88. člena ZOR, ko je zaključilo, da je prva tožena stranka z izdajo tožničine knjige odobrila sporno založniško pogodbo, ki jo je druga tožena stranka sklenila v imenu prve tožene stranke brez njenega pooblastila. Zato je tudi pravilno ugotovilo, da prvo toženo stranko ta pogodba zavezuje. Izdaja tožničinega avtorskega dela je namreč tudi po oceni pritožbenega sodišča nedvomno tisto konkludentno dejanje, iz katerega je moč sklepati, da je prva tožena stranka odobrila sporno založniško pogodbo z dne 8.11.1995. Izdaja dela predstavlja namreč glavno vsebino sporne založniške pogodbe. Druga tožena stranka pa je nastopala le kot zastopnik prve tožene stranke in ne kot pogodbena stranka in za svoj račun, kot to zmotno trdi pritožba. Pritožbene navedbe v zvezi s tem so zato neutemeljene. Sodišče prve stopnje utemeljeno ni štelo za pomembno založniško pogodbo z dne 11.12.1994, za katero sta oba njena podpisnika, tožnica in direktor druge tožene stranke soglašala, da je ponaredek. Prav tako pritožbeno sodišče nima pomislekov v ugotovitve sodišča prve stopnje glede višine avtorskega honorarja, ki je določen v založniški pogodbi z dne 8.11.1995, kar šele v pritožbi navaja prva tožena stranka kot sporno dejstvo (prečrtan znesek 8.400,00 DEM in nad tem zneskom napisan znesek 10.000,00 DEM s podpisom ob strani). Dejstvo, ki ga navaja pritožba, da tožnica pred vložitvijo tožbe ni zahtevala plačila od prve tožene stranke, ne glede na resničnost takšnih navedb, ne vpliva na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje, ki je odločilo, da je prva tožena stranka tožnici dolžna plačati bruto avtorski honorar v višini 10.000,00 DEM v tolarski protivrednosti skupaj z zamudnimi obrestmi. Glede na to, da z odobritvijo sporne pogodbe le ta prvo toženo stranko zavezuje od sklenitve dalje in da je v tej pogodbi navedeno, da plačilo avtorskega honorarja zapade v plačilo v 30. dneh od izida knjige (sredina januarja), je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je prva tožena stranka dolžna plačati tožnici avtorski honorar skupaj s pripadajočimi zamudnimi obrestmi od 20.2.1996 dalje do plačila. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče v skladu z določbo 2. odstavka 365. člena ZPP/77 paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo prve tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (368. člen ZPP/77). Prva tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, odločitev o tem pa je vsebovana že v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.