Jedro

S 1. 7. 2000 je pričel veljati Zakon o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami (Uradni list RS, št. 54/00, v nadaljevanju: ZUOPP), z dnevom njegove uveljavitve pa je prenehal veljati Zakon o izobraževanju in usposabljanju otrok in mladostnikov z motnjami v telesnem in duševnem razvoju (Uradni list RS, št. 19/76) in 123. člen Zakona o socialnem varstvu (Uradni list RS, št. 54/92, v nadaljevanju: ZSV). Tako je z uveljavitvijo ZUOPP prenehalo veljati določilo 123. člena ZSV, po katerem so o razvrščanju in napotitvi v organizacijo za usposabljanje po Zakonu o izobraževanju in usposabljanju otrok in mladostnikov z motnjami v telesnem in duševnem razvoju (Uradni list SRS, št. 19/76) odločali centri za socialno delo (1. odstavek 123. člena). To pomeni, da s 1. 7. 2000 centri za socialno delo niso bili več pristojni za odločanje o razvrščanju in napotitvi, Center za socialno delo A-B pa je o napotitvi odločil s svojo dopolnilno odločbo dne .... Določila ZUOPP tudi ne predvidevajo ob prenehanju veljavnosti 123. člena ZSV kakšne izjeme oziroma ne določajo ničesar v zvezi s postopki v teku, zato je po presoji sodišča dopolnilno odločbo z dne ... izdal nepristojen organ.

Izrek

1. Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za šolstvo, znanost in šport št. ... z dne 3.8.2001 odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek. 2. Tožnico se oprosti plačila sodnih taks.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožnice proti dopolnilni odločbi št. ... z dne 23.2.2001, ki jo je izdal Center za socialno delo A-B, s katero je tožničinega sina AA namestil v dnevno varstvo Centra BB, na C. Tožena stranka navaja, da sledi mnenju Komisije za usmerjanje druge stopnje in meni, da bo oskrba v zavodu za dečka ustreznejša, ker bo imel na razpolago tudi druge oblike terapije, ki mu jih mati ne more nuditi v domači oskrbi. Te dodatne obravnave bodo dečku lajšala življenje, lahko pa prispevajo tudi k izboljšanju njegovega stanja. Iz fizioterapevtske ocene, ki jo tožnica prilaga k svoji pritožbi je razvidno, da deček v domači oskrbi napreduje. Tožena stranka pa polaga večjo težo izvidom Komisije za razvrščanje prve stopnje, ki je zaradi dečkove prizadetosti predlagala napotitev v Center BB, to pa je potrdila tudi komisija druge stopnje. Ta slednja je tudi predlagala napotitev v oddelek Centra BB Mali dom, ki je v bližini prebivališča matere, kar bi ji omogočilo, da bi ohranjala in razvijala tesnejši stik z otrokom. Otrok je tudi šoloobvezen in zato je v skladu s 7. členom Zakona o izobraževanju in usposabljanju otrok in mladostnikov z motnjami v duševnem in telesnem razvoju (Uradni list SRS, št. 19/76 in 80/90), ki se v zvezi z 41. členom Zakona o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami še uporablja, njegovo usposabljanje obvezno. Tožena stranka se je pri svoji odločitvi oprla na 2. odstavek 23. in 2. odstavek 42. člena Zakona o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami (Uradni list RS, št. 54/00).

Tožnica v tožbi navaja, da se ne strinja z odločbo tožene stranke kot tudi ne z odločbo organa prve stopnje zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. V zvezi z napačno uporabo materialnega prava tožnica izpostavlja, da pri otroku ni mogoče nikakršno usposabljanje, saj je njegovo stanje preslabo. Pri otroku gre le za njegovo oskrbo in za lajšanje njegovega življenja, zato ne more veljati 7. člen Zakona o izobraževanju in usposabljanju otrok in mladostnikov z motnjami v telesnem in duševnem razvoju, ki ga je uporabil organ prve stopnje. Organ prve stopnje je tudi razvrstil otroka po določbah podzakonskega akta, ki sploh ne obstajajo. Tožnica opozarja, da je Zakon o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami (Uradni list RS, št. 54/00 - ZUOPP) razveljavil pravilnik, ki pa v 7. členu nima 4. odstavka in zato ni mogoče ugotoviti na katero določbo se odločba nanaša. Prav tako ZUOPP nima določbe v zvezi z obveznostjo oddaje otroka v zavod in omogoča tudi izobraževanje na domu. Tožnica je prepričana, da določila ZUOPP omogočajo upravnemu organu, da sam presodi ali je otrok sposoben za usposabljanje in izobraževanje. Tožnica meni, da je bil materialni predpis napačno uporabljen in da sta obe odločbi zato nezakoniti. Tožnica meni, da je za otroka v tem obdobju koristneje, če ostane doma. Tožnica je po otrokovi nesreči izgubila službo in dela na javnih delih in njeno delo je izključno v tem, da skrbi za otroka. Tožnica predlaga, da se obe odločbi odpravita in zadeva vrne organu prve stopnje v ponoven postopek, kjer se naj upošteva, da dajo otroka v zavod, če bi bilo potrebno, vendar da takšen ukrep ne bi bil obvezen. Tožnica hkrati predlaga, da se jo oprosti plačila sodnih taks, ker bi to ogrozilo njeno preživljanje in njenega otroka. Tožnica nima premoženja in živi v najetem stanovanju, ki ga je pridobila zaradi izrednih socialnih razmer in dela na javnih delih. Prejema od očeta otroka minimalno preživnino ter otroški dodatek.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da se je pri svoji odločitvi oprla na to, da so bila dejstva v postopku ugotovljena pravilno in da je odločba organa prve stopnje pravilna. Komisija za usmerjanje druge stopnje je imela na razpolago vsa potrebna mnenja ter izvide posameznih strokovnjakov, na katera je strokovna komisija prve stopnje oprla svoje mnenje. Komisija druge stopnje je otroka razvrstila po 3. členu č odstavek, 7. členu in 9. členu Pravilnika o razvrščanju in razvidu otrok, mladostnikov in mlajših polnoletnih oseb z motnjami v telesnem in duševnem razvoju (Uradni list RS, št. 18/77 in 54/00). Nadalje navaja, da se je z razvrstitvijo tožnica strinjala in se tudi ni pritožila. Naknadno pa je Center za socialno delo izdal dopolnilno odločbo k citirani odločbi o razvrstitvi, s katero je odločil, da se otrok namesti v dnevno varstvo Centra BB. Ker gre za nadaljevanje istega postopka, ki se je pričel spomladi 2000, je organ prve stopnje tudi to odločbo oprl na isto pravno podlago, torej na zakon, ki je veljal v času uvedbe postopka za razvrstitev in namestitev, to je Zakon o socialnem varstvu in Zakon o izobraževanju in usposabljanju otrok in mladostnikov z motnjami v telesnem in duševnem razvoju. Tožena stranka nadalje navaja, da je strokovna komisija prve stopnje postopala v skladu s svojimi pristojnostmi, prav tako pa tudi pristojni Center za socialno delo in njegove odločitve so bile v skladu z veljavno zakonodajo in izključno v korist otroka. Tožena stranka predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne.

Državni pravobranilec kot zastopnik javnega interesa ni prijavil udeležbe v tem upravnem sporu.

K 1. točki izreka: Tožba je utemeljena iz naslednjih razlogov: Iz upravnega spisa in navedb v tožbi izhaja, da je Center za socialno delo A-B izdal odločbo št. ... z dne 20.4.2000 s katero je razvrstil tožničinega otroka po Pravilniku o razvidu in razvrščanju otrok in mladostnikov z motnjami v duševnem in telesnem razvoju. Naknadno pa je izdal še dopolnilno odločbo z dne ... s katero je dopolnil svojo odločbo z dne 23.2.2001 in s katero je odločil o namestiti tožničinega otroka v dnevno varstvo Centra BB na C. To dopolnilno odločbo je Center za socialno delo A-B oprl na določilo 1. odstavka 49. člena in 86. člena Zakona o socialnem varstvu in 2. odstavka 13. člena Zakona o izobraževanju in usposabljanju otrok in mladostnikov z motnjami v duševnem razvoju.

S 1. 7. 2000 je pričel veljati Zakon o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami (Uradni list RS, št. 54/00, v nadaljevanju: ZUOPP), z dnevom njegove uveljavitve pa je prenehal veljati Zakon o izobraževanju in usposabljanju otrok in mladostnikov z motnjami v telesnem in duševnem razvoju (Uradni list RS, št. 19/76) in 123. člen Zakona o socialnem varstvu (Uradni list RS, št. 54/92, v nadaljevanju: ZSV). Tako je z uveljavitvijo ZUOPP prenehalo veljati določilo 123. člena ZSV, po katerem so o razvrščanju in napotitvi v organizacijo za usposabljanje po Zakonu o izobraževanju in usposabljanju otrok in mladostnikov z motnjami v telesnem in duševnem razvoju (Uradni list SRS, št. 19/76) odločali centri za socialno delo (1. odstavek 123. člena). To pomeni, da s 1. 7. 2000 centri za socialno delo niso bili več pristojni za odločanje o razvrščanju in napotitvi, Center za socialno delo A-B pa je o napotitvi odločil s svojo dopolnilno odločbo dne 23.2.2001. Določila ZUOPP tudi ne predvidevajo ob prenehanju veljavnosti 123. člena ZSV kakšne izjeme oziroma ne določajo ničesar v zvezi s postopki v teku, zato je po presoji sodišča dopolnilno odločbo z dne 23.2.2001 izdal nepristojen organ.

Po presoji sodišča tudi ni mogoče slediti stališču tožene stranke v njenem odgovoru na tožbo, da gre pri tej dopolnilni odločbi le za nadaljevanje postopka. Določila ZUOPP ne določajo oziroma ne predvidevajo nikakršnih izjem v zvezi s 123. členom ZSV. Dopolnilno odločbo ureja 220. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99, 70/00 in 52/02, v nadaljevanju: ZUP) in velja za samostojno odločbo, s katero se odloči o vprašanjih, ki v že izdani odločbi niso zajeta. Tudi 3. odstavek 220. člena ZUP poudarja, da je dopolnilna odločba samostojna odločba glede pravnih sredstev in izvršbe.

Ker v času odločanja z dopolnilno odločbo organa prve stopnje Center za socialno delo ni bil več pristojen za odločanje o razvrščanju in napotitvi v organizacijo za usposabljanje, je sodišče tožbi ugodilo na podlagi 1. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97, 70/00, v nadaljevanju: ZUS). V upravnem sporu je zagotovljeno sodno varstvo kot kontrola zakonitosti praviloma (dokončnih) upravnih aktov (1. odstavek 1. člena ZUS), zato je sodišče odločalo le o zakonitosti odločbe tožene stranke.

K 2. točki izreka: Sodišče je tožnico oprostilo plačila sodnih taks na podlagi 1. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list SRS, št. 1/90, Uradni list RS, št. 14/91 in nadaljnji). Tožnica je predložila podatke o prenehanju delovnega razmerja z dnem 21.8.1998, potrdilo o višini katastrskega dohodka, obvestilo o uskladitvi preživnine z dne 26.6.2001, na podlagi katerega znaša preživnina za AA od 1.6.2001 dalje ... SIT, potrdilo o višini otroškega dodatka z dne 19.9.2001 v višini ... SIT ter najemno pogodbo za stanovanje, v katerem tožnica sedaj prebiva. Ob upoštevanju podatkov, ki jih je tožnica predložila, sodišče zaključuje, da bi lahko s plačilom taks bila občutno zmanjšana sredstva s katerimi se preživlja sama oziroma preživlja otroka, zato je njenemu predlogu ugodilo.