Jedro

Kot pravilno in skladno z določbo 34. člena ZUP sodišče šteje postopanje tožene stranke, ki je v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe upoštevala vsebino odločbe DURS. Iz slednje izhaja, da je bilo tožniku v postopku davčnega inšpiciranja omogočeno sodelovanje, tako da je imel v tem postopku možnost priložiti še druge verodostojne listine, s katerimi bi lahko ugotovitve davčnega organa izpodbil, česar pa mu v tem postopku ni uspelo. Možnost sodelovanja je bila tožniku dana tudi v postopku izdaje sporne odločbe, kar seveda pomeni, da sodišče ne more upoštevati tožbenega očitka, da so bile kršene določbe ZUP, ki se nanašajo na sodelovanje stranke v postopku.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Tožena stranka, Agencija RS za kmetijske trge in razvoj podeželja, je z izpodbijano odločbo, št. 33113-608/2009/31 z dne 27. 7. 2011 odločila, da se zahtevek za izplačilo sredstev, določenih v odločbi o pravici do sredstev, št. 33113-608/2009/7 z dne 5. 10. 2009, ki ga je 6. 10. 2010 vložila družba A. d.o.o., zavrne. Odločeno je bilo tudi, da posebni stroški v tem postopku niso nastali. Tožena stranka je uvodoma pojasnila, da so bila stranki z odločbo z dne 5. 10. 2009, odobrena nepovratna sredstva v višini do 244.800,00 EUR, za sofinanciranje iz ukrepa 122, Povečanje gospodarske vrednosti gozdov iz PRP 2007-2013 za leto 2009, na podlagi Javnega razpisa za povečanje gospodarske vrednosti gozdov iz PRP 2007-2013 za leto 2009, za namen B – Naložbe v nakup nove mehanizacije in nove opreme za sečnjo in spravilo lesa (v nadaljevanju Javni razpis). Dne 6. 10. 2010 je stranka vložila zahtevek za izplačilo nepovratnih sredstev v višini 244.800,00 EUR in zahtevku priložila zahtevano dokumentacijo. V postopku preverjanja verodostojnosti zahtevka in prilog, po postopku izvajanja administrativnih kontrol, skladno z določbami 26. člena Uredbe Komisije (ES) št. 1975/2006 z dne 7. december 2006 o določitvi podrobnih pravil za izvajanje uredbe sveta (ES), št. 1698/2005 glede izvajanja kontrolnih postopkov in navzkrižne skladnosti v zvezi z ukrepi podpore za razvoj podeželja, je tožena stranka izvedla preveritve podatkov v uradnih evidencah. Na podlagi določbe 34. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) ter 4. točke izjave vlagatelja, ki je sestavni del prijavnega obrazca na Javni razpis, je tožena stranka Ministrstvo za finance, Davčno upravo RS, Davčni urad Celje (v nadaljevanju DURS) zaprosila, da preveri verodostojnost računa, št. 2009-101 z dne 29. 12. 2009, izdajatelja B. d.o.o. iz ….

DURS je na podlagi davčnega inšpekcijskega nadzora pri davčnem zavezancu A. d.o.o., dne 3. 5. 2011, izdal odločbo, št. DT 0610-226/2010-19-0407-18, 06, iz katere izhaja, da je družba B. d.o.o., s katero je zavezanec za davek sodeloval, udeležena kot vmesnik v verigi udeležencev, kjer gre za nezakonite transakcije oziroma verigo več udeležencev davčne utaje oziroma tako imenovanih „missing traderjev“, ki so med seboj povezani. Zahtevku za izplačilo sredstev je stranka predložila račun, št. 2009-101 z dne 29. 12. 2009, za traktor Fendt 939 profi in gozdarsko prikolico Kronos, ki ga je izdalo podjetje B. d.o.o. iz …. DURS ugotavlja, da je družba B. d.o.o. podjetju A. d.o.o. za dobavo teh strojev izdala dva računa z dne 21. 12. 2009, račun št. 5-007-2009 za traktor Fendt 939 profi in račun št. 5-006-2009 za traktorsko gozdarsko prikolico Krone. Traktor je bil stranki dejansko dobavljen preko dobaviteljev, v katerih DDV ni bil plačan in ki razen računov nimajo dokazil o dobavi, zavezancu za davek pa je bil resnično dobavljen s strani podjetja C. d.o.o., ki je sicer navidezno izkazoval dobavo v Skupnost, družbi D., v davčnem nadzoru pa mu je bil dodatno odmerjen DDV od te dobave. Prav tako je bilo ugotovljeno, da stranka razpolaga s prikolico, ki ni bila izdelana s strani proizvajalca Kronos in proizvajalec tudi ni izdal certifikata. Stranka je bila kupec prikolice v verigi dobaviteljev, v kateri DDV ni bil plačan. Davčni organ je ugotovil, da računi zavezanca za davek B. d.o.o. nimajo pravne podlage v dejansko opravljenih poslih oziroma dejansko opravljenem prometu blaga in storitev, da je bil v teh transakcijah zavezanec za davek B. d.o.o. udeležen kot vmesnik (buffer), ki je med sodelujočim davčnimi zavezanci omogočil nezakonito uveljavljanje odbitka DDV.

Tožena stranka je stranko seznanila z ugotovitvami DURS. Dne 19. 7. 2011 je stranka podala pisno pojasnilo v katerem je navedla, da je traktor in prikolico dobavila družba B. d.o.o., za to izdala dva računa, ki sta bila v celoti plačana ter blago dobavljeno. Družba A. d.o.o., kot kupec, ni nikoli sodelovala v nikakršni verigi več udeležencev davčne utaje.

Agencija je ugotovitve DURS ocenila kot resnične, ker jih je opravila uradna oseba v ugotovitvenem postopku. Navedbe in dejstva navedena v odgovoru stranke z dne 19. 7. 2011, pa po stališču tožene stranke niso relevantna za odločitev v tej zadevi, saj v ničemer ne izkazujejo verodostojnosti obeh računov, zato se ta računa štejeta kot neverodostojni listini.

Iz navedenega izhaja, da strankinemu zahtevku za izplačilo sredstev z dne 6. 10. 2010 ni bilo mogoče ugoditi, ker sta bila zahtevku priložena računa, ki se štejeta kot neverodostojni listini. S tem so bili izpolnjeni pogoji tretjega odstavka 5. člena Uredbe 1975/2006 ES, ki določa, da se plačilo ne izplača upravičencem, za katere se ugotovi, da so ustvarili lažne pogoje potrebne za pridobitev takih plačil, da bi pridobili korist v nasprotju s cilji sheme podpore. V skladu z določbo drugega odstavka 31. člena Uredbe 1975/2006 ES se v primeru, če se ugotovi, da je upravičenec namerno vložil napačno prijavo, zadevna dejavnost izključi iz podpore EKSRP in zahteva za povračilo že plačanih zneskov za navedeno dejavnost. Navedena uredba je bila uporabljena v skladu z določbo prvega odstavka 34. člena Uredbe Komisije (ES) 65/2011. Ker je bil zahtevek v nasprotju z zahtevami predpisov, ga je bilo treba, v skladu z določbo četrtega odstavka 56. člena Zakona o kmetijstvu (v nadaljevanju ZKme-1) zavrniti.

Tožnik odločitvi tožene stranke oporeka. Tožena stranka je svojo odločitev oprla za ugotovitve DURS oziroma odločbo, št. DT 0610-226/2010-16-0407-18, 06 z dne 3. 5. 2011, ki ni pravnomočna, niti dokončna, saj je bila zoper njo vložena pritožba, o kateri drugostopenjski organ še ni odločal. Prav tako je bila odločitev oprta na ugotovitve davčnega organa, iz katerih ni razvidno, da bi v opisanih špekulacijah tožnik sodeloval namerno. Sklicuje se na določbo 21. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in navaja, da je sodišče dolžno stranki, če samo ugotavlja dejansko stanje, dati možnost, da se izjasni o dejstvih in okoliščinah pomembnih za izdajo odločbe. Prav tako se sklicuje na smiselno uporabo določb Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki naj bi utemeljevala tožbeno trditev, da je bila izpodbijana odločitev nepravilno oprta na nepravnomočno in nedokončno odločbo DURS. Vse postopke, tudi pripombe tožnika, bi morala tožena stranka obravnavati in se do njih opredeliti. Tožnik je že v postopku pred DURS navedel, da je z nadpovprečno skrbnostjo preveril vse pravne osebe, ki so sodelovale v postopku nakupa traktorja in traktorske prikolice. Prav tako se je pri izpostavi DURS osebno prepričal, ali ima dobavitelj pokrite obveznosti iz naslova DDV in ostale davčne obveznosti, kakor tudi, ali zoper njega potekajo kakršnikoli upravni postopki, ki bi lahko vzbujali dvom v verodostojnost poslovnega partnerja. Uprava DURS v Celju je tožnika obvestila, da nima nobenih podatkov, iz katerih bi izhajajo, da je dobavitelj traktorja in traktorske prikolice udeležen v nedovoljenih oziroma nezakonitih poslih, zaradi prekrivanja DDV. Gre za podjetje E. d.o.o., s katerim je tožeča stranka neposredno sodelovala pri dobavi spornega traktorja in traktorske prikolice. Tudi iz nadaljnjih postopkov homologacije nabavljenih sredstev izhaja, da se pristojnemu organu za homologacijo ni zbudil nikakršen dvom o verodostojnosti podatkov o proizvajalcu traktorja in traktorske prikolice in njuni ustreznosti. Tožena stranka je nepravilno uporabila določbo drugega odstavka 31. člena Uredbe 1975/2006 ES, saj tožnik ni namerno prijavil lažnih podatkov oziroma predložil lažnih listin. Glede na navedeno je izpodbijana odločba nepravilna zaradi bistvenih kršitev določb postopka, nepravilne uporabe materialnega prva in nepopolne in nepravilne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišču iz teh razlogov predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovni postopek, pristojnemu upravnemu organu. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise in odgovor na tožbo, v katerem zavrača tožbene ugovore in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne. V odgovoru na tožbo pojasnjuje, da je v postopku preverjanja verodostojnosti zahtevkov in prilog, tožena stranka delovala po postopku izvajanja administrativnih kontrol. Izvedla je preveritev podatkov v uradnih evidencah in zaprosila DURS, naj preveri verodostojnost zahtevku priloženih računov. DURS je opravil inšpekcijski nadzor in izdal odločbo z dne 3. 5. 2011, ki jo je tožena stranka posredovala tožniku. Tožnik je 19. 7. 2011 pojasnil, da je plačal in tudi prejel kupljeno opremo, da ima vso ustrezno dokumentacijo, da ni nikoli sodeloval v nikakršni verigi udeležencev davčne utaje in da ni navedel lažnih podatkov in ni ustvaril lažnih pogojev za pridobitev sredstev iz ukrepa 122. Agencija je ocenila navedbe DURS kot resnične zaradi tega, ker so bile ugotovljene po uradni osebi in v postopku, ki je predviden v zakonodaji.

K I. točki izreka: Tožba ni utemeljena.

Po pregledu izpodbijane odločbe in upravnih spisov v obravnavani zadevi sodišče ugotavlja, da je odločba tožene stranke pravilna in zakonita ter da je tožena stranka za svojo odločitev navedla tudi utemeljene razloge, na katere se sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), ter dodatno navaja: Upravni organ je z izpodbijano odločbo zavrnil tožnikov zahtevek za izplačilo sredstev, vložen na podlagi odločbe o pravici do sredstev z dne 5. 10. 2009, s katero je bila tožniku v postopku Javnega razpisa za Povečanje gospodarske vrednosti gozdov PRP 2007 do 2013 za leto 2009, za namen B - Naložbe v nakup nove mehanizacije in nove opreme za sečnjo in spravilo lesa, odobrena dodelitev nepovratnih sredstev v višini do 244.800,00 EUR. Sporna odločitev je oprta na določbo četrtega odstavka 56. člena ZKme-1 (po kateri se zahtevek, ki je v nasprotju z zahtevami iz predpisov, javnega razpisa ali odločbe o pravici do sredstev, zavrne), v povezavi z določbo tretjega odstavka 5. člena ter drugega odstavka 31. člena Uredbe Komisije (ES) 1975/2006).

Po tretjem odstavku 5. člena Uredbe Komisije (ES) 1975/2006 se ne glede na kakršnekoli posebne določbe plačilo ne izplača upravičencem, za katere se ugotovi, da so ustvarili lažne pogoje, potrebne za pridobitev takih plačil, da bi pridobili korist v nasprotju s cilji sheme podpore. Po drugem odstavku 31. člena navedene uredbe pa se, če se ugotovi, da je upravičenec namerno vložil napačno prijavo, zadevna dejavnost izključi iz podpore EKSRP in zahteva povračilo že plačanih zneskov za navedeno dejavnost; poleg tega se upravičenec izključi iz prejemanja podpore v okviru istega ukrepa za zadevno in naslednje koledarsko leto. Upravni organ je presodil, da so bili izpolnjeni pogoji za uporabo navedenih določb ter posledično pogoji za zavrnitev zahtevka, po tem, ko je v tem postopku pridobil odločbo DURS, št. DT 0610-226/2010-19-0407-18,06 z dne 3. 5. 2011, v kateri je davčni organ ugotovil, da je zavezanec za davek (A. d.o.o.), preko povezane osebe, F.F., ki je družbenik in direktor G. d.o.o., moral vedeti, da sodeluje v verigi navidezne dobave prikolice. V ugotovitvah v zvezi z nabavo traktorja pa je bilo ugotovljeno, da ga je zavezanec za davek (A. d.o.o.) dejansko dobavil s strani podjetja C. d.o.o., ki je sicer navidezno izkazoval dobavo v Skupnost, družbi D., dobavitelji, ki so v verigi prodaje sodelovali (in pri katerih DDV ni bil obračunan), pa razen računov nimajo dokazil o dobavi. Iz navedene odločbe izhaja tudi, da je bil na računu prejetem od družbe B. d.o.o., naveden tudi vitel, ki pa ga ob pregledu pri zavezancu za davek ni bilo, prav tako ni bila predložena nobena dokumentacija v zvezi z nadgradnjo in vitlom, ne pri zavezancu, ne pri drugih dobaviteljih. Slednje podatke oziroma nepravilnosti v zvezi z nadgradnjo vitla in vitlom potrjujejo tudi ugotovitve tožene stranke iz zapisnika o pregledu na kraju samem dne 4. 2. 2011. Iz odločbe DURS izhaja tudi, da je družba H., dne 30. 12. 2009, izdala družbi B. d.o.o. fakturo št. 00958-2009, za nadgradnjo z dvigalom Liv.75 in pripadajočo opremo, le ta pa je dvigalo prodala družbi A. d.o.o., v znesku 28.347,00 EUR, brez DDV.

Sodišče ugotovitvam tožene stranke o tem, da je zahtevi priložene račune treba šteti kot neverodostojne listine, v celoti pritrjuje. Kot pravilno in skladno z določbo 34. člena ZUP sodišče šteje tudi postopanje tožene stranke, ki je v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe upoštevala vsebino odločbe DURS. Iz slednje odločbe izhaja, da je bilo tožniku v postopku davčnega inšpiciranja omogočeno sodelovanje, tako da je imel tožnik v tem postopku možnost priložiti še druge verodostojne listine, s katerimi bi lahko ugotovitve davčnega organa izpodbil, česar pa mu v tem postopku ni uspelo. Možnost sodelovanja je bila tožniku dana tudi v postopku izdaje sporne odločbe, kar seveda pomeni, da sodišče ne more upoštevati tožbenega očitka, da so bile v tem postopku kršene določbe ZUP, ki se nanašajo na sodelovanje stranke v postopku, niti tožbenega očitka, da o pritožbi zoper odločbo DURS, št. DT 0610-226/2010-19-0407-18,06 z dne 3. 5. 2011 drugostopenjski organ še ni odločil. Do ugotovitev DURS, ki jih je povzela v obrazložitev izpodbijane odločbe, se je namreč tožena stranka opredelila sama.

Tožnik ugotovitve tožene stranke in DURS skuša ovreči z navedbami, da je že v postopku pred toženo stranko in davčnim organom navedel vse relevantne okoliščine, iz katerih izhaja, da je pred sklenitvijo posla z nadpovprečno skrbnostjo preveril vse dobavitelje, in da se sum v verodostojnost listin ni pojavil niti v postopku homologacije. Ker ugotovitve na katere je svojo odločitev oprla tožena stranka, temeljijo na ugotovitvi, da v postopku pridobitve sredstev predloženi računi nimajo lastnosti verodostojne listine, ker nimajo podlage v dejansko opravljenih poslih oziroma opravljenem prometu blaga in storitev, tožnik pa tožbi dokazil, ki bi izkazovala drugačno dejansko stanje ni predložil, sodišče tožniku pojasnjuje, da s tem tožbenim ugovorom ne more uspeti. Prav tako tožnik ne more uspeti s tožbenim ugovorom, da v očitanih poslih „missing traderjev“ ni sodeloval namerno ali vedoma, saj ugotovitve davčnega organa iz odločbe št. DT 0610-226/2010-19-0407-18,06 z dne 3. 5. 2011, povzete v obrazložitev izpodbijanega akta, kažejo, da je družba SIDUS d.o.o., glede na ugotovitve davčnega organa pri dobaviteljih, preko povezane osebe, Boruta Dolenca, vedela oziroma morala vedeti, da sodeluje v verigi.

Ker je sodišče presodilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen, da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, je tožbo na podlagi določbe prvega odstavka 63. člena ZUS-1, kot neutemeljeno, zavrnilo.

K II. točki izreka: Tožnik je ob vložitvi tožbe predlagal tudi povrnitev stroškov postopka. Skladno z določbo četrtega odstavka 25. člena ZUS-1 trpi v primeru, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže ali se postopek ustavi, vsaka stranka svoje stroške postopka. Ker je v obravnavani zadevi sodišče tožbo tožnika zavrnilo, je skladno s prej citirano določbo moralo zavrniti tudi njegovo zahtevo za povrnitev stroškov postopka.