Jedro

Tožena stranka v ničemer ni prerekala trditev tožeče stranke, da storitev ni nikoli grajala ali prejete račune zavrnila (še najmanj zaradi domnevno neopravljenih storitev ali nepravilnih količin). Ta dejstva so torej dokazana.

Račun, ki mu tisti, na katerega je naslovljen, v kratkem roku ne ugovarja, je dokazna listina, upoštevna pri ugotavljanju dejanskega stanja, odločilnega za odločitev o tožbenem zahtevku. Navedeno sicer ne pomeni, da obstoja teh dejstev ni mogoče zanikati. Zatrjevanje in dokazovanje ustreznih dejstev pa je na dolžnikovi strani, v obravnavanem primeru torej na strani tožene stranke.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanih III., V. in VI. točki izreka potrdi.

II.Tožena stranka sama nosi pritožbene stroške, dolžna pa je tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 1.020,75 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku petnajstdnevnega roka dalje do izpolnitve obveznosti.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodno odločbo (I.) postopek ustavilo glede plačila 30.084,49 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 36.800 EUR od 1. 4. 2022 do 28. 3. 2023 in od zneska 10.000,00 EUR od 19. 7. 2022 do plačila, (II.) dopustilo spremembo tožbe, (III.) toženi stranki naložilo plačilo zneska 70.786,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 26.713,85 EUR od 29. 3. 2023 in od zneska 44.073,00 EUR od 19. 7. 2022, (IV.) tožbeni zahtevek zavrnilo za 1,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 3. 2023, (V.) ugotovilo, da ne obstoji v pobot uveljavljana terjatev toženke za plačilo 4.831,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 5. 2022 ter (VI.) odločilo, da stroške postopka nosi toženka.

2.Zoper III., V. in VI točko izreka sodbe se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožena stranka. Predlagala je spremembo, podrejeno razveljavitev izpodbijane sodbe ter priglasila pritožbene stroške.

3.Tožeča stranka je navedbam v pritožbi nasprotovala ter predlagala potrditev izpodbijane sodbe. Priglasila je tudi stroške odgovora na pritožbo.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Med strankama ni sporno, da je toženka pri tožnici naročila organizacijo zimskih in letnih priprav njene nogometne ekipe v letu 2022. Pravdni stranki sta sklenili pogodbi z dne 9. 1. 2022 in 6. 6. 2022. Tožnica je toženki izdala dva računa, slednja pa je plačala 4.000 EUR na račun prve terjatve (priprave v ...) in nato še 20.000 EUR, na račun druge terjatve (priprave na ...) pa 10.000 EUR avansa. Med strankama je bilo sporno, ali je tožnica ustrezno izpolnila pogodbene obveznosti, ali jih je obračunala v skladu s pogodbo ter ali je toženka obveznost do tega spora priznavala in obljubljala celotno plačilo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je vse navedeno tožnica izkazala z dokaznimi listinami ter skladnimi izpovedbami prič in zakonitega zastopnika tožnice, ki se medsebojno ujemajo in so prepričljive. Nasprotno pa toženka ni ponudila nobenega dokaza, ki bi omajal tožničin dokazni uspeh; v malenkostnem delu (1,66 EUR) je uspešno nasprotovala le izračunu o preostanku dolga po delnih plačilih.

6.Tožena stranka ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje (ki temelji predvsem na pričevanju A. A. in B. B.), da je bila redna stranka tožeče stranke, s katero so glede športnih priprav sodelovali že od leta 2013 na enak način kot pri konkretnih pripravah v letu 2022. Tožeča stranka je v tem postopku zatrjevala in dokazovala, da je opravila vse storitve, vsebovane v vtoževanih računih in v zaračunanih količinah, da tožena stranka prejetim računom ni nikoli ugovarjala niti jih ni zavrnila, prav tako pa ni podala nobenih pripomb v zvezi z opravljeni storitvami. Tožena stranka je po tem, ko je vložila vsebinsko povsem prazen ugovor zoper sklep o izvršbi ("

terjatev upnika ne obstaja, upnik ni navedel dejanske podlage in dolžnik sploh ne ve, zakaj upnik znesek terja od njega oziroma ne pozna dejanske in pravne podlage" ) v nadaljevanju postopka navajala, da obračunov opravljenih storitev (seznama opravljenih storitev in stroškov) ni prejela, nato pa je izpostavljala domnevne nejasnosti v obračunih ter šele v tem postopku nasprotovala obračunu dodatnih storitev, češ da tožeča stranka ni predložila ustrezne listinske dokumentacije. Tožena stranka v ničemer ni prerekala trditev tožeče stranke, da storitev ni nikoli grajala ali prejete račune zavrnila (še najmanj zaradi domnevno neopravljenih storitev ali nepravilnih količin). Ta dejstva so torej dokazana (drugi odstavek 214. člena ZPP).

7.Račun, ki mu tisti, na katerega je naslovljen, v kratkem roku ne ugovarja, je dokazna listina, upoštevna pri ugotavljanju dejanskega stanja, odločilnega za odločitev o tožbenem zahtevku. Navedeno sicer ne pomeni, da obstoja teh dejstev ni mogoče zanikati. Zatrjevanje in dokazovanje ustreznih dejstev pa je na dolžnikovi strani, v obravnavanem primeru torej na strani tožene stranke. Ob takšnih navedbah, kakršne je tožena stranka podala v tem postopku, je zgrešeno njeno sklicevanje na pravila o dokaznem bremenu, češ da tožeča stranka ni predložila niti enega listinskega dokaza, ki bi potrjeval in izkazoval resničnost vsebine obračunov (npr. račune hotelov, iz katerih bi bilo razvidno konkretno katera oseba je v kateri sobi spala in koliko nočitev, račune najema igrišča, dodatne pijače, kosil, torte, Covid testov...). Izpodbijanje resničnosti oziroma verodostojnosti zatrjevanih dejstev je bila dolžnost tožene stranke: ona je bila tista, ki bi morala utemeljenost tožbenega zahtevka izpodbiti, pri čemer zgolj s sklicevanjem na dokazno breme ne more biti uspešna. Niti v pritožbi ni pojasnila, zakaj računov ni zavrnila ali jim kakorkoli drugače ugovarjala (pritožbena navedba, da je obračunom "odločno nasprotovala" tega pač ne izkazuje), če trdi, da storitve niso bile opravljene, pri čemer višje sodišče še opozarja, da tožena stranka niti v pritožbi ne trdi, da storitev ni prejela, pač pa, da tožeča stranka ni predložila dokaznih listin, ki bi potrjevale obstoj in obseg opravljenih storitev (kar pa ne drži, kar je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje).

8.Višje sodišče zaključke sodišča prve stopnje kot pravilne potrjuje tudi glede 5. člena pogodb (pogodbeno določilo glede plačila in končnega računa, ki ne vpliva na zapadlost tožničine terjatve) in se v izogib ponavljanju na ugotovitve sodišča prve stopnje v celoti sklicuje. Nobene podlage namreč ni za pritožbeno vztrajanje, da je bilo pogodbeno dogovorjeno, da se bodo šele s potrditvijo končnega obračuna potrdila izvršena dela in sama pogodbena cena. Na to pritožbeno navedbo je pravilno odgovorilo že sodišče prve stopnje in jo tudi pravilno zavrnilo.

9.Izpodbijana sodba pa je pravilna tudi v delu, v katerem je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ne obstoji v pobot uveljavljana terjatev toženke. V postopku na prvi stopnji je tožeča stranka navajala, da račun za sponzorstvo še ni zapadel v plačilo, saj je pogodbeno določilo 6. člena jasno: plačilo sponzorskih sredstev bo izvedeno po urejenih vseh plačilih s strani NK X. Že sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da plačilo sponzorskih sredstev ni vezano le na rok (po zaključku priprav in 7 dni po izdaji računa), pač pa predvsem na odložni pogoj, ki se izpolni s plačilom vseh obveznosti NK X oziroma toženke tožnici. Besedilo navedenega člena drugačne razlage ne dopušča, nenezadnje pa je to potrdil tudi dokazni postopek (zaslišanje B. B.). Tožena stranka zato ne more uspeti s pritožbeno navedbo, da je določba 6. člena pogodbe glede zapadlosti nejasna, ker naj bi ne bilo jasno, o katerih plačilih je sploh govora.

10.Višje sodišče je s tem odgovorilo na pritožbene navedbe, ki so relevantne za presojo pravilnosti izpodbijane sodbe (prvi odstavek 360. člena ZPP). Ker je ugotovilo, da izrecno uveljavljeni pritožbeni razlogi niso utemeljeni, niso pa podane niti kršitve, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in materialnopravno pravilno sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

11.Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi pritožbene stroške, dolžna pa je tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo. Le-ti so odmerjeni po specificiranem stroškovniku in v skladu z odvetniško in taksno tarifo.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 214, 214/2 Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 59

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.