Jedro

Terjatev za plačilo pravdnih stroškov je treba šteti kot pogojno terjatev, ki bi jo moral drugi toženec v stečajnem postopku nad tožečo stranko prijaviti v splošnem trimesečnem roku po objavi oklica o začetku stečajnega postopka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Višje sodišče v Kopru je pristojno za odločanje o pritožbi v konkretni zadevi na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča, Su 72/2013-51 z dne 7.5.2013, izdanega na podlagi 105.a člena Zakona o sodiščih.

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da se predlog drugega toženca za povrnitev pravdnih stroškov zavrne.

Zoper ta sklep se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožil drugi toženec po svojem pooblaščencu in predlagal pritožbenemu sodišču, da izpodbijani sklep razveljavi, podrejeno pa, da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, v obeh primerih pa tožeči stranki naloži v plačilo vse pritožbene stroške drugega toženca. V pritožbi opozarja, da je izpodbijani sklep napačen in nezakonit. Terjatev za plačilo pravdnih stroškov nastane šele z odločbo sodišča, s katero so pravdni stroški ugotovljeni. Po določbi 296. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) morajo upniki v stečajnem postopku prijaviti vse svoje terjatve do stečajnega dolžnika, ki so nastale do začetka stečajnega postopka. Konkretna terjatev pa do začetka stečajnega postopka še ni nastala. Po ustaljeni in enotni sodni praksi bi terjatev drugega toženca nastala šele s sodno odločbo, s katero bi bili pravdni stroški odmerjeni in prisojeni. V 59. in 296. členu ZFPPIPP so določene pogojne terjatve, ki jih je potrebno prijaviti v stečajnem postopku, pri čemer med njimi ni terjatve na povračilo pravdnih stroškov, ki lahko morebiti nastane ob koncu sodnega postopka. Po ZFPPIPP ni vsak odložni pogoj razlog za prijavo terjatve kot pogojne.

Tožeča stranka je po svoji pooblaščenki podala odgovor na pritožbo in predlagala pritožbenemu sodišču, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje. V tej zvezi je priglasila tudi stroške za odgovor na pritožbo.

Pritožba drugega toženca ni utemeljena.

Terjatev za plačilo pravdnih stroškov ne nastane v času, ko so bila opravljane posamezna pravdna dejanja, za katere so stroški odmerjeni, pač pa nastane terjatev za plačilo pravdnih stroškov šele z odločbo sodišča, s katero so pravdni stroški ugotovljeni. Vendar pa je treba v stečajnem postopku prijaviti tudi terjatve, ki še niso nastale, ker je njihov nastanek vezan na odložni pogoj. Resda takšen pravni položaj najpogosteje obstaja, če je upnik odgovoren za obveznosti stečajnega dolžnika kot solidarni dolžnik, porok ali zastavitelj, pri čemer mora upnik to pogojno (regresno) terjatev prijaviti v stečajnem postopku v splošnem trimesečnem roku od objave oklica o začetku stečajnega postopka (drugi odstavek 296. člena ZFPPIPP). Tudi terjatev, ki nastane zaradi uspelega izpodbijanja, ima značilnost terjatve, ki je (izvorno) nastala že pred začetkom stečajnega postopka (tretji odstavek 278. člena ZFPPIPP). Niso pa to edini pravni položaji, ki jih zakon v zvezi s prijavo tako imenovane pogojne terjatve dopušča, kot to zmotno zaključuje obravnavana pritožba. Pogojna terjatev je namreč vsaka terjatev, katere nastanek je odvisen od negotovega dejstva (prvi odstavek 59. člena Obligacijskega zakonika - OZ). Če se do izdelave načrta končne razdelitve odložni pogoj ne uresniči, pogojna terjatev preneha (259. člen ZFPPIPP). Zato je tudi po oceni pritožbenega sodišča treba šteti konkretno terjatev kot pogojno terjatev, ki bi jo moral drugi toženec v stečajnem postopku nad tožečo stranko prijaviti v splošnem trimesečnem roku po objavi oklica o začetku stečajnega postopka (drugi odstavek 59. člena ZFPPIPP). Te terjatve tudi ni mogoče šteti kot strošek stečajnega postopka, saj ne gre za obveznost stečajnega dolžnika, ki je nastala po začetku stečaja (354. člen ZFPPIPP), oz. ne gre za tekoče ali občasne stroške stečajnega postopka v smislu določbe 355. člena ZFPPIPP.

Ker drugi toženec te terjatve ni pravočasno priglasil v stečajnem postopku nad tožečo stranko, je ta terjatev tudi po oceni pritožbenega sodišča prenehala (256. člen ZFPPIPP). Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo drugega toženca zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Pač pa pritožbeno sodišče tožeči stranki ni priznalo stroškov za odgovor na pritožbo, ker tožeča stranka v tej vlogi ni navedla nič takega, kar bi lahko posebej vplivalo na odločitev v obravnavani zadevi.