29. 3. 2007

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki jo zastopa B. B. B., odvetnica v Z., na seji senata 20. marca 2007 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 244/2004 z dne 14. 7. 2005 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cp 1899/2002 z dne 17. 12. 2003 in s sodbo Okrožnega sodišča v Kranju št. I P 157/98 z dne 27. 5. 2002 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.V pravdnem postopku je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je pritožnica (v pravdi tožnica) zahtevala plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki naj bi ji jo povzročila toženka s tem, ko je kot obdolženka v kazenskem postopku ob svojem zaslišanju izpovedala, da je "tožnica (v kazenskem postopku zasebna tožilka) fizično napadla njenega otroka in ga tresla". Sodišče je ugotovilo, da toženka ob svojem zagovoru v kazenskem postopku ni ravnala nedopustno (protipravno). Zoper prvostopenjsko sodbo je pritožnica vložila pritožbo. Višje sodišče je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pritožnica je nato vložila revizijo, ki jo je Vrhovno sodišče zavrnilo.

2.Pritožnica v ustavni pritožbi izraža nestrinjanje z odločitvijo sodišča. Zatrjuje kršitev tretjega odstavka 15., 21., 22., 23., 25. in 34. člena Ustave. Pojasnjuje svoje videnje dejanskega stanja. Sodiščem očita, da so sledila predvsem pravici toženke, ki naj bi bila v svoj zagovor v kazenskem postopku upravičena povedati vse, kar bi ji utegnilo koristiti. Stališče sodišča, da bi morala pritožnica dokazovati neresničnost toženkine izjave (namesto da bi toženka morala dokazati resničnost tega, kar govori), po mnenju pritožnice nasprotuje tako Ustavi kot zakonu. Pritožnica je prepričana, da pri tehtanju interesov strank v postopku ni mogoče obdolžencu avtomatično dopustiti več pravic, tudi na škodo že tako oškodovane stranke. Po mnenju pritožnice bi moralo sodišče upoštevati tudi dejstvo, da gre le za enega od dogodkov v seriji napadov toženke in da so zato posledice pri pritožnici bistveno večje, kot bi bile v primeru, če bi šlo le za enkraten napad.

B.

3.V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče preizkusi le, ali so bile z izpodbijano sodbo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Zato ustavne pritožbe ni mogoče utemeljiti z navedbami, ki po vsebini pomenijo zgolj nestrinjanje z dokazno oceno sodišča.

4.Pritožnica zatrjuje kršitev 21. člena Ustave, ki zagotavlja spoštovanje človekove osebnosti in njegovega dostojanstva v kazenskem in v vseh drugih pravnih postopkih, ter kršitev 34. člena Ustave, ki zagotavlja splošno varstvo osebnega dostojanstva in varnosti. Glede na navedbe, s katerimi utemeljuje zatrjevani kršitvi, je treba poudariti, da zgolj z zavrnitvijo tožbenega zahtevka za plačilo odškodnine za eno od oblik nepremoženjske škode sodišča niso mogla kršiti navedenih človekovih pravic. Kršitev teh pravic bi bila podana le v primeru, če bi odločitev sodišč temeljila na kakšnem stališču, ki je z vidika teh pravic nesprejemljivo. Stališče sodišč, da bi morala pritožnica dokazati neresničnost toženkine trditve, ki je bila podlaga odškodninskemu zahtevku, ni takšno, da bi lahko poseglo v pritožničino pravico do varstva njene osebnosti in dostojanstva. Sodišča namreč z navedenim stališčem niso zavzela vrednostne sodbe o pritožnici, ki bi lahko posegala v njeno pravico do varstva osebnosti in dostojanstva. Iz izpodbijanih sodb zgolj izhaja, da pritožnica ni dokazala, da bi toženka v svojem zagovoru v kazenskem postopku raznašala neresnična dejstva v zvezi z opisovanim dogodkom, kar po oceni sodišč zadošča za sklep, da v ravnanju toženke ni elementa protipravnosti. V pravilnost te ocene pa se Ustavno sodišče ne more spuščati.

5.Pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave in pravica do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave zagotavljata ustavna procesna jamstva. Kršitve teh jamstev pa ni mogoče utemeljiti z zatrjevanjem, da je odločitev sodišč po vsebini napačna. Pritožnica tudi ne pojasni, v čem vidi kršitev pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave, zato Ustavno sodišče tega očitka ni moglo preizkusiti.

6.Pritožnica zatrjuje še kršitev 15. člena Ustave, ki pa razen v četrtem odstavku neposredno ne ureja človekovih pravic in temeljnih svoboščin, temveč določa temeljna načela pri uresničevanju in omejevanju ustavnih pravic. Zato se nanj za utemeljitev ustavne pritožbe ni mogoče sklicevati.

7.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnica, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

8.Navedb v vlogah, ki jih je pritožnica poslala 15. 9. 2006, 16. 1. 2007 in 1. 2. 2007, Ustavno sodišče ni moglo upoštevati, saj so te vloge prispele po izteku roka za vložitev ustavne pritožbe. V prvem odstavku 52. člena ZUstS je določeno, da se ustavna pritožba lahko vloži v 60 dneh od dneva vročitve posamičnega akta, zoper katerega je mogoča ustavna pritožba. Ker je ta rok prekluziven, Ustavno sodišče upošteva le navedbe, ki jih ustavni pritožnik navede v ustavni pritožbi in morebitnih dopolnitvah, ki so na Ustavno sodišče poslane v zakonskem roku.

C.

9.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata dr. Dragica Wedam Lukić ter člana mag. Marija Krisper Kramberger in Jože Tratnik. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu s četrtim odstavkom 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

dr. Dragica Wedam Lukić