Jedro

Okoliščina, ki jo izpostavlja zagovornik, da se obdolženemu v večini primerov očita izvrševanje premoženjskih kaznivih dejanj, in sicer majhnih tatvin, ne utemeljuje teze, da pripor ni sorazmeren ukrep glede na varovane dobrine in poseg v osebno svobodo obdolženca.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje obdolženemu podaljšalo pripor za 2 meseca, to je do vključno 4. 8. 2023 do 6.40 ure.

2. Takšnemu prvostopenjskemu sklepu zagovornik nasprotuje z uveljavljanjem pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter predlaga, da drugostopenjsko sodišče izpodbijani sklep in pripor odpravi oziroma pripor nadomesti z milejšim ukrepom, kot je hišni pripor.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče v okviru uradnega preizkusa pritožbeno izpodbijanega sklepa, ki ga je opravilo v smislu določila petega odstavka 402. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti. Pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa pa tudi pritožbene navedbe niso postavile pod vprašaj. V nasprotju s pritožnikom namreč pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zanesljivo dognalo ter razumno in prepričljivo utemeljilo danost vseh razlogov za pripor - da je izkazan utemeljen sum storitve obdolženemu očitanih kaznivih dejanj, njegova ponovitvena nevarnost ter sorazmernost in neogibna potrebnost pripora v smislu določila 20. člena Ustave RS.

5. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu nanizalo razloge, na podlagi katerih je zaključilo, da obstoji utemeljen sum, da je obdolženi storil očitana mu kazniva dejanja in priporni razlog ponovitvene nevarnosti. Teh zaključkov zagovornik ne izpodbija, pritožbeno sodišče pa jih šteje kot prepričljive.

6. Glede na izkazane in v obrazložitvi izpodbijanega sklepa izpostavljene okoliščine pritožbeno sodišče kot pravilno sprejema tudi oceno o ponovitveni nevarnosti, o sorazmernosti in neogibni potrebnosti osebnega omejevalnega ukrepa.

Zaključek o neogibni potrebnosti je prvostopenjsko sodišče utemeljilo s pojasnilom, da pri obdolžencu ni mogoče uporabiti nobenega drugega nadomestnega oziroma milejšega ukrepa, saj vsak milejši ukrep, tudi predlagan hišni pripor, terja voljo in željo obdolženca, da s kaznivimi dejanji ne nadaljuje, česar obdolženi do sedaj izkazal. Takšni zanesljivi zaključki v povezavi z razlogi, s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo zaključek o ponovitveni nevarnosti, iz katerih pa povsem jasno izhaja, da obdolženec z izvrševanjem kaznivih dejanj kljub drugačnim zatrjevanjem, očitno ne namerava prenehati, saj glede na njegovo dosedanje ravnanje, ni pričakovati, da bi spremenil način življenja in predvsem svoj odnos do premoženja oziroma lastnine drugih, pa tudi po sodbi pritožbenega sodišča utemeljujejo sklep, da pri obdolžencu ni mogoče uporabiti nobenega drugega, milejšega ukrepa. Obdolženčeva verbalno izražena pripravljenost vključiti se v zdravljenje in zagotovilo, da s kaznivimi dejanji ne bo nadaljeval, nista zadostna garancija za odpravo obdolženčeve ponovitvene nevarnosti, zato ne omajeta takšnih ustreznih prvostopenjskih zaključkov.

7. Prav tako pa so utemeljeni zaključki sodišča prve stopnje, da je pripor še vedno sorazmeren ukrep. Okoliščina, ki jo izpostavlja zagovornik, da se obdolženemu v večini primerov očita izvrševanje premoženjskih kaznivih dejanj, in sicer majhnih tatvin, ne utemeljuje teze, da pripor ni sorazmeren ukrep glede na varovane dobrine in poseg v osebno svobodo obdolženca. Na tem mestu, ob upoštevanju tudi večjega števila tatvin po prvem odstavku 204. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) ni mogoče spregledati številčnosti obdolžencu očitanih dejanj, okoliščine, da naj bi bila dejanja storjena v relativno kratkem časovnem obdobju in skupne vrednosti pridobljene premoženjske koristi. Obdolženemu pa se očita tudi dejanje velike tatvine (na predrzen način), pri katerem naj bi šlo za oškodovanje, ki za posameznika vendarle lahko pomeni tudi resen poseg v lastnino in s tem v ustavno zagotovljeno dobrino. Pritožbene navedbe tako tudi v tem delu ne morejo spodnesti zanesljivosti prvostopenjskega sklepa.

8. Glede na obrazloženo se izkaže, da pritožbene navedbe niso utemeljene. Ker tudi uradni preizkus ni dognal kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno. Pravno podlago za takšno odločitev daje določilo tretjega odstavka 402. člena ZKP.

9. Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenska postopka (določilo prvega odstavka 95. člena ZKP) bo sodno takso za zavrnitev pritožbe zoper sklep o podaljšanju pripora, po pravnomočnosti sodbe, odmerilo sodišče prve stopnje.