Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da mora iti pri materialnopravni neveljavnosti zemljiškoknjižnega vpisa za notranje vsebinske razloge, ki zadevajo vprašanje veljavnosti oziroma nadaljnjega obstoja podlage za vpis. Po oceni pritožbenega sodišča pa je zmotno ugotovilo, da gre v konkretnem primeru za formalnopravno neveljavnost, pri čemer je tudi zmotno uporabilo materialno pravo, to je določbe 2. in 3. alineje 4. točke tretjega odstavka 243. člena ZZK-1, kot izhaja iz 17. točke obrazložitve. Načeloma z izbrisno tožbo res ni mogoče uveljavljati neveljavnosti vknjižbe, če je bila ta dosežena na podlagi pravnomočne sodne odločbe, ki ni bila razveljavljena ali spremenjena, kot je navedeno v tem določilu. Vendar gre ugotoviti, da v konkretnem primeru pravdne stranke niso imele interesa po razveljavitvi sklepa o dedovanju oziroma dednega dogovora. V obravnavani zadevi, ko je s strani tožnikov zatrjevana materialnopravna neveljavnost vknjižbe, ne pridejo v poštev določbe tretjega odstavka 243. člena ZZK-1, ki urejajo primere izpodbijanja vknjižb, ki so postale neveljavne šele po trenutku, od katerega učinkuje izpodbijana vknjižba, ampak gre za primer, ko je bila vknjižba neveljavna iz materialnopravnega razloga že v samem trenutku vknjižbe. Četudi je bila vknjižba dosežena na podlagi pravnomočne sodne odločbe (v konkretnem primeru na podlagi pravnomočne sodne poravnave), je mogoče v danem primeru uporabiti določbo prvega odstavka 243. člena ZZK-1, ki ureja takšno situacijo.

Izrek

I. Izpodbijana sodba se v I. točki izreka spremeni tako, da se glasi: "Ugotovi se, da je pravno neveljavna vknjižba lastninske pravice pri nepremičnini ID znak: del stavbe 0000-528-63, k. o. 0000 X, stavba 528, del stavbe 63 (ID 000), prej del stavbe 63E, vpisana kot vložek št. 4213/65, k. o. 0000 X, v korist tožene stranke A. A., L., do 1/2, na podlagi sklepa Dn 3170/2009, vloženo 5. 2. 2009, in se razveljavi ter se vzpostavi prejšnje stanje zemljiškoknjižnih vpisov tako, da se pri navedenem deležu do 1/2 pri nepremičnini ID znak: del stavbe 0000-528-63, k. o. 0000 X, stavba 528, del stavbe 63 (ID 000), ponovno vpiše lastninska pravica v korist pok. B. B., rojene ..., umrle 14. 2. 2021, nazadnje stanujoče K."

II. Izpodbijana sodba se razveljavi v II. točki izreka, s katero je bil zavrnjen podredni zahtevek, ki se glasi: "Ugotovi se, da je pravno neveljavna vknjižba lastninske pravice pri nepremičnini ID znak: del stavbe 0000-528-63, k. o. 0000 X, stavba 528, del stavbe 63 (ID 000), prej del stavbe 63E, vpisana kot vložek št. 4213/65, k. o. 0000 X, v korist tožene stranke A. A., L., do 1/2, na podlagi sklepa Dn 3170/2009, vloženo 5. 2. 2009, in se razveljavi ter se vzpostavi prejšnje stanje zemljiškoknjižnih vpisov tako, da se pri navedenem deležu do 1/2 pri nepremičnini ID znak: del stavbe 0000-528-63, k. o. 0000 X, stavba 528, del stavbe 63 (ID 000), ponovno vpiše lastninska pravica v korist osebe: pok. B. B., rojene ..., umrle 14. 2. 2021, nazadnje stanujoče K., in pok. B. B., rojenega ..., umrlega 28. 6. 2008, nazadnje stanujočega K., kot skupna lastnina."

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 3.661,58 EUR pravdnih stroškov za postopek pred sodiščem na prvi stopnji in 746,64 EUR pritožbenih stroškov, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka prostovoljnega roka za izpolnitev do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo primarni in podredni tožbeni zahtevek za ugotovitev pravne neveljavnosti vknjižbe lastninske pravice pri nepremičnini delu stavbe 0000-528-63, k. o. 0000 X, v korist toženke, razveljavitev vpisa ter vzpostavitev v prejšnje stanje tako, da se vpiše lastninska pravica v korist pokojne tožnice (I. točka izreka), podredno v korist pokojnih B. A. in C. A. kot skupne lastnine (II. točka izreka) ter odločilo, da je tožnica dolžna toženki povrniti njene pravdne stroške.

2. V pravočasni pritožbi se tožnik, sedaj tudi kot dedič po pok. tožnici, po svojih pooblaščencih pritožuje zoper sodbo v celoti iz vseh dopustnih razlogov po Zakonu o pravdnem postopku (ZPP). Zatrjuje postopkovne kršitve, saj sodba ni obrazložena skladno z zakonskim standardom iz ZPP in je tudi tožnikov pooblaščenec ne razume. Sodišče bi moralo strankam med pripravljalnim narokom odprto predočiti pravno podlago, na katero se sklicuje, tako da bi se izognilo materialnopravno zmotni sodbi. Zmotno je ugotovljeno tudi dejansko stanje glede vročitve sklepa o vknjižbi toženkine lastninske pravice pri sporni nepremičnini, saj pok. tožnica tega sklepa ni nikoli prejela in o vpisu ni bila obveščena, kar posega v njeno pravico do enakosti pred zakonom. Tožnik je šele s prejemom sodbe posumil, da sklep o vpisu pok. materi ni bil vročen. Sodišče prve stopnje je zmotno interpretiralo vprašanje formalnopravne in materialnopravne pomanjkljivosti pri vpisu v zemljiško knjigo, saj gre pri materialnopravni pomanjkljivosti za vprašanje pomanjkanja pravnega temelja za vknjižbo v korist toženke. V konkretnem primeru imamo opraviti z vpisom na podlagi dednega dogovora, ki ima naravo sodne poravnave. Predmet spora je vprašanje, ali je obstoječa vknjižba dopustna na podlagi pravice iz dednega dogovora, kar pa ni in se sodišče do te okoliščine ni opredelilo. Sodba bi morala vsebovati razloge zakaj sodišče meni, da pok. tožnici ni šla pravica iz dednega dogovora. Tako je bila ponovno postavljena v neenakopraven položaj v primerjavi s tistimi tožniki, ki smejo vlagati izbrisne tožbe tudi po koncu zemljiškoknjižnih postopkov iz razlogov ničnosti, kondikcije, verzije in podobno. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremni tako, da zahtevku ugodi, toženki pa naloži v plačilo stroške sodnega postopka in pritožbene stroške.

3. Toženka odgovora na pritožbo ni podala.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeni ugovori v zvezi s postopkovnimi kršitvami niso utemeljeni. Tako ni utemeljena pritožbena navedba, da je domnevni pravni institut materialne pomanjkljivosti tudi po prepričanju sodišča prve stopnje zgolj pravno teoretične narave in nima posebne normativne opore v Zakonu o zemljiški knjigi (ZZK-1), saj je sodišče prve stopnje v 10. in 14. točki pravilno povzelo 243. člen in 244. člen ZZK-1, ki izrecno opredeljujeta materialnopravno neveljavnost zemljiškoknjižnega vpisa. Ni res, da sodba ni obrazložena skladno z zakonskim standardom iz 324. člen ZPP. Sodišče prve stopnje se je do pravne podlage opredelilo v 10., 11. in 12. točki obrazložitve. Presojo konkretnega dejanskega stanja in apliciranje dejanskega stanja na zakonsko normo1 pa je podalo od 13. do 17. točke obrazložitve, tako da ni jasno, zakaj tožnikov pooblaščenec sodbe ne razume, kot navaja v pritožbi. Tudi ni res, da sodišče na glavni obravnavi strankam ni odprto predočilo pravne podlage, saj iz zapisa pripravljalnega in prvega naroka za glavno obravnavo z dne 6. 12. 2022 (list. št. 73) jasno izhaja, da je sodišče kot pravno podlago strankam predočilo določila ZZK-1. 6. Pritožbene navedbe v zvezi z (ne)vročitvijo sklepa o vknjižbi toženkine lastninske pravice v zemljiško knjigo pri 1/2 sporne nepremičnine (stanovanje v L.) so prepozne pritožbene novote, saj tožnik v pritožbi ni trdil, da tožnika teh okoliščin brez svoje krivde nista mogla izpostaviti in razčistiti v postopku pred sodiščem na prvi stopnji. So pa tudi neutemeljene iz razloga, ker pri izbrisni tožbi, kadar je ugotovljena materialnopravna neveljavnost, zatrjevana formalna pomanjkljivost ni relevantna. Prav ima pritožba, da se v postopku vpisa v zemljiško knjigo lahko ugotavljajo oziroma ugovarjajo le formalnopravne pomanjkljivosti. Ker gre v obravnavani zadevi za materialnopravno neveljavnost, kot bo obrazloženo v nadaljevanju, dejstvo vročitve ni relevantno.2 Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je imela pokojna tožnica vselej možnost vpogleda v podatke zemljiške knjige, ki so javni. Tako bi lahko neposredno po sklenitvi dednega dogovora ugotovila, da je v zemljiški knjigi vpisana kot lastnica do polovice spornega stanovanja v L. toženka. Iz navedenih razlogov se pritožbeno sodišče ni odločilo za razveljavitev izpodbijane sodbe in vračilo v ponovni postopek, kjer bi se ugotavljalo, kako je potekalo vročanje v zemljiškoknjižnem postopku, pri tem pa pojasnjuje, da tožnik tudi ni predložil dokazov, ki jih je navedel v pritožbi v zvezi s tem vprašanjem.

7. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje glede sklenitve dednega dogovora in v zvezi s tem še druge dejanske okoliščine pravilno ugotovilo, kar pritožba ne izpodbija. Tako je ugotovilo, da so bili dediči po pokojnem C. A., žena, to je prvotna tožnica B. A., in oba otroka, tožnik D. A. in toženka A. A., kar izhaja iz sklepa o dedovanju v postopku D 270/2008, ki se je vodil pred Okrajnim sodiščem v Grosuplju (A7). V tem postopku je dediščina poleg osebnega vozila in sredstev na tekočem računu obsegala tudi polovico nepremičnine, to je stanovanja v L. in polovico nepremičnine, to je hiše v P., pri čemer so dediči soglašali, da sta deleža zakoncev pokojnega C. A. in vdove B. A. enaka, zato sta bili predmet dedovanja samo polovici obeh nepremičnin. Dediči so sklenili dedni dogovor in sporazum o odpovedi še navedenemu dedovanju tako, da je zapustnikova vdova, tu prvotna tožnica, prejela dobroimetje na tekočem računu in osebno vozilo, tožnik je prejel polovico zapustnikovih nepremičnin v P., toženka pa polovico zapustnikove nepremičnine, to je stanovanja v L. Iz 4. točke dednega dogovora in sporazuma izhaja, da se je tožnik odpovedal dedovanju po materi pri polovici stanovanja v L. v korist toženke, iz 5. točke pa, da se je toženka odpovedala dedovanju po materi pri polovici nepremičnin v P. v korist tožnika, dedne odpovedi sta vzajemno sprejela, z njimi pa je soglašala tudi mati (137. člen Zakona o dedovanju). Iz sklepa o dedovanju izhaja tudi, da se bo zemljiškoknjižni prepis nepremičnin, ki so bile predmet zapuščinskega postopka, izvedel uradoma po pravnomočnosti sklepa. Nadalje iz podatkov zemljiške knjige izhaja, da je bila v Dn postopku št. 3170/2009, ki se je pričel 5. 2. 2009, toženka na podlagi zgoraj navedenega sklepa o dedovanju z dne 12. 9. 2008 in v zvezi z dednim dogovorom in sporazumom o odpovedi še neuvedenemu dedovanju vknjižena kot lastnica pri celotnem stanovanju v L. (A5). Iz sklepa Okrajnega sodišča v Grosupljem z dne 4. 3. 2009 (A6) pa izhaja, da je bil tožnik pri nepremičninah v P. skladno z navedenim sklepom o dedovanju vknjižen do polovice. Iz izpovedb pravdnih strank v postopku ter notarsko overjene listine oziroma dogovora tožnika in toženke z dne 26. 3. 2003 (B6) je razvidno, da je toženka ob vselitvi v stanovanje v L. tožniku izplačala 2,700.000 SIT,3 tožnik pa ji je v zameno omogočil souporabo prostorov v hiši v P. Navedeno je še, da se s tem dogovorom toženka odpoveduje lastništvu in dedovanju hiše v K. (P.), tožnik pa se odpoveduje lastništvu in dedovanju stanovanja v L. Dne 10. 12. 2020 sta prvotna tožnica B. A. in tožnik sklenila pogodbo o dosmrtnem preživljanju (A16), s katero je tožnica tožniku v zameno za dosmrtno preživljanje prenesla lastništvo na svoji polovici nepremičnin v P. in na svoji polovici nepremičnin, to je stanovanju v L., pri čemer je bila za stanovanje pogodba sklenjena pod odložnim pogojem ugotovitve, da je pravno neveljavna vknjižba lastninske pravice pri polovici tega stanovanja na toženko.4 Tekom tega postopka, 14. 2. 2021, je tožnica umrla. Iz pravnomočnega sklepa o dedovanju D 107/2021 Okrajnega sodišča v Grosuplju je razvidno, da sporna polovica stanovanja v L. ni bila predmet zapuščine po zapustnici (kar je logično, saj je v zemljiški knjigi pri njej kot lastnica vpisana toženka), da sta bila dediča tožnik in toženka vsak do polovice zapuščine, ter da sta sklenila dedni dogovor, da tožnik zapuščino deduje v celoti (A14). Zgoraj navedeno dejansko stanje v postopku ni bilo sporno in tudi pritožbeno ni izpodbijano.

8. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da mora iti pri materialnopravni neveljavnosti zemljiškoknjižnega vpisa za notranje vsebinske razloge, ki zadevajo vprašanje veljavnosti oziroma nadaljnjega obstoja podlage za vpis. Po oceni pritožbenega sodišča pa je zmotno ugotovilo, da gre v konkretnem primeru za formalnopravno neveljavnost, pri čemer je tudi zmotno uporabilo materialno pravo, to je določbe 2. in 3. alineje 4. točke tretjega odstavka 243. člena ZZK-1, kot izhaja iz 17. točke obrazložitve. Načeloma z izbrisno tožbo res ni mogoče uveljavljati neveljavnosti vknjižbe, če je bila ta dosežena na podlagi pravnomočne sodne odločbe, ki ni bila razveljavljena ali spremenjena, kot je navedeno v tem določilu.5 Vendar gre ugotoviti, da v konkretnem primeru pravdne stranke niso imele interesa po razveljavitvi sklepa o dedovanju oziroma dednega dogovora.6 V obravnavani zadevi, ko je s strani tožnikov zatrjevana materialnopravna neveljavnost vknjižbe, ne pridejo v poštev določbe tretjega odstavka 243. člena ZZK-1, ki urejajo primere izpodbijanja vknjižb, ki so postale neveljavne šele po trenutku, od katerega učinkuje izpodbijana vknjižba, ampak gre za primer, ko je bila vknjižba neveljavna iz materialnopravnega razloga že v samem trenutku vknjižbe. Četudi je bila vknjižba dosežena na podlagi pravnomočne sodne odločbe (v konkretnem primeru na podlagi pravnomočne sodne poravnave), je mogoče v danem primeru uporabiti določbo prvega odstavka 243. člena ZZK-1, ki ureja takšno situacijo.7

9. Kot izhaja iz podatkov zemljiške knjige (A5), je bila vknjižba toženkine lastninske pravice pri polovici stanovanja v L. izvedena na podlagi 4. točke dednega dogovora, na kar se toženka v tem postopku izrecno sklicuje, ko navaja, da je zemljiškoknjižno sodišče to točko dednega dogovora pravilno upoštevalo. Zemljiškoknjižno sodišče je torej (zmotno in mimo svojih pristojnosti) opravilo materialnopravno presojo o tem, da je toženka postala lastnica polovice spornega stanovanja na podlagi 4. točke dednega dogovora, to je sporazuma o odpovedi še neuvedenemu dedovanju po materi, prvotni tožnici. Navedena materialnopravna presoja, ki izhaja iz zapisa v zemljiški knjigi, pa je ključni razlikovalni znak za ugotovitev, ali gre za formalnopravno ali materialnopravno neveljavnost vpisa. Pritrditi gre zato pritožbi, da gre zaradi materialnopravne presoje za materialnopravno neveljavnost vpisa toženkine lastninske pravice pri polovici stanovanja v L. 10. Izjava o odpovedi neuvedenemu dedovanju stopi v veljavo ob zapustnikovi smrti. Ob povedanem bi morala biti tožnica od sklenitve dednega dogovora 12. 9. 2008 do svoje smrti 14. 2. 2021 v zemljiški knjigi vpisana kot lastnica pri sporni polovici stanovanja v L. in ne toženka. Da gre v podobnih primerih za materialnopravno neveljavnost vpisa, je že zavzeto stališče v sodni praksi, in sicer, da se slaboverni pridobitelj ne more uspešno sklicevati na zemljiškoknjižni vpis, ki je bil izvršen mimo sklepa o dedovanju oziroma v direktnem nasprotju z njim. Vknjižba, ki je bila ob povedanem izvršena brez ustreznega pravnega naslova (oziroma celo brez kakršnegakoli naslova) nima veljavne materialnopravne podlage. Zoper slabovernega pridobitelja je mogoče v takih primerih vselej uveljavljati izbrisno tožbo ter vzpostaviti prejšnje zemljiškoknjižno stanje na zapustnika.8 Da je bila toženka slaboverna, ni zanikala, saj je izpovedala, da je bila do leta 2019, ko je prišlo med pravdnimi strankami do določenih trenj in sporov, prepričana, da je pri polovici stanovanja v L. v zemljiški knjigi vknjižena njena mati in ne ona, šele potem se je o tem prepričala s vpogledom v zemljiško knjigo. Ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje, zmotno pa uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je primarnemu zahtevku po ugotovitvi pravno neveljavne vknjižbe, razveljavitvi vpisa ter vzpostavitvi v prejšnje zemljiškoknjižno stanje pri polovici stanovanja v L. tako, da se vpiše lastninska pravica v korist tožnice, to je pokojne B. A., ugodilo. Ker je pritožbeno sodišče primarnemu zahtevku v celoti ugodilo, je na podlagi prvega odstavka 354. člena ZPP razveljavilo odločitev o podrednem zahtevku, saj ta ni stopil v veljavo.

11. Pritožbeno sodišče dodatno pojasnjuje, da samo ni moglo "sanirati" stanja v smislu, da je glede na 4. točko dednega dogovora po smrti matere toženka v celoti postala lastnica spornega stanovanja, saj je v vmesnem času prišlo do določenih dejstev, ki bi lahko bila pravno upoštevna, in sicer do sklenitve pogodbe o dosmrtnem preživljanju tudi glede sporne polovice stanovanja v L. in do zapuščinskega postopka brez upoštevanja lastništva zapustnice pri tej sporni polovici. Zato morata imeti pravdni stranki možnost morebitne sporne okoliščine razrešiti v ustreznih postopkih, če bo do njih prišlo.

12. Nadalje ne sme motiti niti dejstvo, da je bila pri sporni nepremičnini, to je stanovanju v L., po podatkih zemljiške knjige 13. 9. 2023 vknjižena plomba pod Dn št. 161074/2023 (ID postopka: 111) s časom začetka učinkovanja 5. 2. 2009, to je ugovor tožnika na Dn postopek 3170/2009 glede pomotnega vpisa lastninske pravice pri polovici stanovanja v L. na toženko. Tožnik je v tem pravdnem postopku dosegel materialnopravno neveljavnost vpisa toženkine lastninske pravice pri sporni polovici stanovanja v L. Če bo to dosegel tudi po drugi poti v zemljiškoknjižnem postopku, na odločitev v tem postopku ne bo imelo vpliva.

13. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sta se primarni in podredni zahtevek (kjer je razlika zgolj v vzpostavitvi prejšnjih zemljiškoknjižnih vpisov pri primarnem zahtevku v korist B. A., v podrednem zahtevku pa v korist obeh zakoncev C. A. in B. A. kot skupnih lastnikov) obravnavala enotno, zato razveljavitev v delu podrednega zahtevka ne vpliva na uspeh v pravdi. Tožnik (tudi kot dedič po prvotni tožnici) je s svojim zahtevkom uspel, zato mu mora toženka povrniti pravdne stroške, ki predstavljajo nagrado za opomin pred tožbo v višini 200 točk, za tožbo 800 točk, za prvo pripravljalno vlogo 800 točk, za drugo pripravljalno vlogo 600 točk, za pripravljalni narok 200 točk in za prvi narok za glavno obravnavo 800 točk, skupaj 3400 točk, kar znaša 2.040 EUR. Materialne stroške je tožnik priglasil samo za drugo pripravljalno vlogo in znašajo 7,2 EUR, skupaj 2047,02 EUR, 22 % DDV znaša 450,38 EUR, sodni taksi pa 873 in 291 EUR. Skupaj tožnikovi stroški znašajo 3.661,58 EUR. Ker je tožnik s pritožbo uspel, mu mora toženka povrniti tudi pritožbene stroške. Nagrada za pritožbo znaša 1000 točk, kar znaša 600 EUR, 2 % materialni stroški znašajo 12 EUR, 22 % davek na oboje pa 134,64 EUR, skupaj pritožbeni stroški znašajo 746,64 EUR (154. člen v povezavi s 165. členom ZPP).

1 Tako imenovani sodniški silogizem. 2 VSRS II Ips 282/2011: Če posameznemu udeležencu sklep o vpisu ni bil vročen, še ni postal pravnomočen, zato lahko še vedno uveljavlja pravna sredstva v zemljiškoknjižnem postopku. Nižji sodišči nista ugotavljali kakšen položaj sta imela tožnika v spornem zemljiškoknjižnem postopku. Če tožnika nista bila udeleženca zemljiškoknjižnega postopka (od 1. do 3. točke 132. člen ZZK-1) niti jima udeležba na podlagi 4. točke 142. člena ZZK-1 ne bi bila dovoljena, ali pa jima je bila dovoljena, vendar udeležbe nista prijavila, ker za sporni zemljiškoknjižni postopek nista vedela, jima je treba dovoliti izbrisno tožbo. 3 Sedaj približno 11.000 EUR. 4 V pogodbi je zapisano, da je tožnica kot preživljanka dejanska lastnica do 1/2 nepremičnine, to je stanovanja v L. 5 Primerjaj VSL Sodba II Cp 972/2018; pri čemer je sodna praksa zavzela stališče, da to ne velja v primeru, kadar stranka ni imela možnosti sodelovanja v postopku, ali pa je prišlo do zlorabe v postopku. 6 Dedni dogovor predstavlja pravnomočno sodno poravnavo, ki jo je mogoče izpodbijati le z izrednim pravnim sredstvom, kar v obravnavanem postopku neprerekano ni bilo vloženo. 7 VSL Sodba II Cp 20/2018. 8 VSL I Cp 2794/2006.