Jedro

Delavka je v času nosečnosti, v času dojenja in v času izrabljanja starševskega dopusta v obliki polne odsotnosti z dela zaščitena tudi pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi in ne le pred prenehanjem delovnega razmerja (1. odst. 115.čl. ZDR). V 2.odst. 115. čl. ZDR gre za zaščito pred prenehanjem delovnega razmerja v primeru, če je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana pred nastankom okoliščin, določenih v 1. odst. 115. čl. ZDR, datum prenehanja delovnega razmerja pa bi padel v obdobje, ko bi delavec že užival zaščito. Gre torej za dve vrsti zaščite, v 1. odst. 115. čl. ZDR za zaščito pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, v 2. odst. 115. čl. ZDR pa za zaščito pred prenehanjem delovnega razmerja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in razveljavilo sklep o redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 9.3.2003, popravek sklepa redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 30.4.2003 in popravek sklepa redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 30.6.2003. Razsodilo je, da pogodba o zaposlitvi med toženo in tožečo stranko z dne 22.5.2000 ni prenehala in še vedno velja. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki povrniti stroške sodnega postopka v višini 48.730,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 14.10.2003 dalje do plačila, v roku 8 dni pod izvršbo.   Zoper zgoraj navedeno sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne oz. podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da določba 115. člena Zakona o delovnih razmerjih ne določa, da delodajalec ne sme odpovedati pogodbe o zaposlitvi delavki v času nosečnosti ter ves čas, ko doji otroka in staršem, ko izrabljajo starševski dopust v obliki polne odsotnosti z dela, temveč jim na podlagi te določbe ne sme prenehati delovno razmerje zaradi odpovedi delodajalca. Nepotrebna in nesklepčna je tudi odločitev sodišča prve stopnje, ko je razveljavilo sklepa z dne 9.3.2003 in 30.4.2003, saj sta bila razveljavljena oz. popravljena že s strani delodajalca. Odločitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni smela nadomeščati prvotnega sklepa s popravkom zaradi očitnih pisnih napak in zaradi sprememb okoliščin je napačna, saj tega ne prepoveduje noben zakonski predpis. Tožena stranka je ravnala v skladu z zakonom, ko je bila seznanjena z dejstvom podaljšanja pravice do dopusta za nego in varstvo otroka tožnici. Glede na vse navedeno meni, da je pritožba utemeljena.   Pritožba ni utemeljena.   Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002). Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo ter da v postopku ni zagrešilo absolutno bistvenih kršitev pravil postopka, katere očita pritožba in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Iz ugotovljenega dejanskega stanja pred sodiščem prve stopnje, čemur ne oporeka niti tožena stranka v pritožbi, izhaja, da je tožena stranka tožeči stranki odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga v času, ko je bila le-ta na starševskem dopustu v obliki polne odsotnosti z dela, s čimer je bil delodajalec seznanjen. Tožena stranka je že po vložitvi tožbe na sodišče tožeči stranki izdala dva popravka sklepa o redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi in sicer enega dne 30.4.2003 in drugega 30.6.2003. Po zadnjem popravljenem sklepu redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, je bila pogodba o zaposlitvi redno odpovedana iz poslovnih razlogov z dnem 16.11.2003, to je z dnem, ko je bil predviden nastop dela tožeče stranke po koncu koriščenja starševskega dopusta. Sodišče prve stopnje je zaradi tega, ker je tožeča stranka spadala v varovano kategorijo delavcev po 1. odst. 115. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 42/2002) ugodilo tožbenemu zahtevku in redno odpoved pogodbe o zaposlitvi z vsemi popravki razveljavilo. Zavzelo je stališče, da 1. odst. 115. člena ZDR prepoveduje delodajalcu, da v času trajanja starševskega dopusta delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi, s čimer se v celoti strinja tudi pritožbeno sodišče. Po določbi 1. odst. 115. člena ZDR namreč delodajalec v času nosečnosti ter ves čas, ko delavka otroka doji ter staršem v času, ko izrabljajo starševski dopust v obliki polne odsotnosti z dela, delavcu ne sme odpovedati pogodbe o zaposlitvi. Zmotno je zavzemanje tožene stranke, da je v teh primerih delavec zaščiten le pred prenehanjem delovnega razmerja. Pri tem ne gre prezreti, da je po prejšnjih predpisih bila zakonska zaščita takih delavcev drugačna in sicer je bilo izrecno določeno, da je odpovedni rok pričel teči z dnem, ko se je delavec vrnil na delo (36. c člen Zakona o delovnih razmerjih, ZDR/90 - Ur. l. RS, št. 14/90 - 71/93). Pri tem je potrebno upoštevati tudi določbo 2. odst. 115. člena ZDR, ki daje zaščito delavcem, opredeljenim v 1. odst. 115. člena pred prenehanjem delovnega razmerja zaradi odpovedi delodajalca. V 2. odst. gre za zaščito pred prenehanjem delovnega razmerja in sicer v primeru, če je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana pred nastankom okoliščin, določenih v 1. odst. 115. člena, datum prenehanja delovnega razmerja pa bi padel v obdobje, ko bi delavec že užival zaščito. Torej gre za dve različni vrsti zaščite, v 1. odst. za zaščito pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, v 2. odst. pa za zaščito pred prenehanjem delovnega razmerja. Po 1. odst. 115. člena ZDR so delavke v času nosečnosti, ko dojijo in delavci na starševskem dopustu v obliki polne odsotnosti z dela, zaščiteni pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, ker so v tem času deležni posebnega varstva pred odpovedjo, ki vpliva na duševno stanje delavca. Taka ureditev je skladna tudi z direktivo 92/85 EEC o uvedbi ukrepov za uveljavljanje izboljšav, varnosti in zdravja pri delu za noseče delavke in za delavke, ki so pred nedavnim rodile ali ki dojijo, Konvencijo MOD, št. 103 o varstvu materinstva in Evropsko socialno listino, ki v 8. členu določa prepoved odpovedi in učinkovanje odpovedi delavki od trenutka, ko obvesti delodajalca o nosečnosti in vse do končanega porodniškega dopusta. Tako je tolmačenje določbe 1. odst. 115. člena ZDR, ki ga je zavzelo sodišče prve stopnje pravilno in skladno tudi z navedenimi sprejetimi mednarodnimi dokumenti. Neutemeljeno je tudi pritožbeno zavzemanje, da lahko delodajalec spreminja oz. popravlja odpoved pogodbe o zaposlitvi. To sicer za rešitev tega individualnega delovnega spora glede na gornje stališče ni pomembno, vendar pritožbeno sodišče kljub temu odgovarja tudi na te pritožbene navedbe. Pogodba o zaposlitvi, je tako kot vsaka pogodba izraz volje pogodbenih strank. Ko ena stranka odpove pogodbo o zaposlitvi in odpoved prejme nasprotna stranka, se lahko ta odpoved spreminja le s soglasjem obeh strank. V kolikor soglasja ni, sprememba odpovedi pogodbe o zaposlitvi oz. preklic odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni več mogoč. V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ne gre za pisne popravke odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kot se to zavzema tožena stranka, temveč za vsebinske spremembe odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kar brez soglasja nasprotne stranke ni mogoče. Zato je sodišče prve stopnje, glede na zahtevek tožeče stranke, pravilno presojalo tudi naknadne spremembe odpovedi pogodbe o zaposlitvi in tudi vse spremembe, poleg osnovne odpovedi pogodbe o zaposlitvi razveljavilo iz istega razloga. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.