Jedro

Stroški elektrike, vode in ogrevanja ne sodijo med bremena skupne stvari v smislu 68. člena SPZ, ki bremenijo solastnike v sorazmerju z velikostjo njihovih idealnih deležev. Gre namreč za stroške, ki so jih solastniki dolžni plačati, ker energijo in vodo koristijo oziroma uporabljajo. Zato se stroškovno breme solastnikov v razmerju med njimi porazdeli glede na dejansko uporabo posameznih storitev v zvezi z uporabo stvari.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženec dolžan tožnici plačati 7.484,93 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 4. 2012 dalje, v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožencu je naložilo v plačilo 1.146,00 EUR pravdnih stroškov tožnice.

2. Zoper sodbo se pritožuje toženec. V laični pritožbi navaja, da si je v pritličju hiše z lastnimi sredstvi uredil stanovanje v velikosti 48 m2 ne glede na to, da je na papirju solastnik hiše do ½. Tožnica ima v nadstropju 57 m2 več stanovanjske površine, dva balkona, celotno podstrešje, v pritličju pa garažo, kurilnico in klet. Navaja, da za kurjavo ne dolguje ničesar. Tožnica ima v nadstropju kakih štirinajst radiatorjev, sam pa ima samo tri majhne radiatorje, ki so tudi v polni intenziteti kurjenja centralne peči komaj mlačni. Za takšno ogrevanje, ki ga v resnici ni, nima kaj plačevati. Za vodo in plin ne porabi več kot 30 EUR mesečno, čeprav sam plačuje 50 EUR mesečno. Navaja še, da se tožnica z njim ni pogovarjala ali dogovarjala niti mu ni pokazala računov, zato naj sodne stroške, ki jih je povzročila, poravna sama.

3.Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pravdni stranki sta solastnika hiše na parc. št. 1184/19, parc. št. 1184/25 in parc. št. 1184/27, vse k.o. X, in sicer vsaka do ½. Tožnica od toženca zahteva, da ji povrne polovico stroškov obratovanja hiše (stroški porabe vode, elektrike in ogrevanja) in stroškov nujnih vzdrževalnih del na hiši, ki jih je v celoti plačala sama. Sodišče prve stopnje je odločilo, da mora toženec povrniti tožnici tisti del stroškov obratovanja in nujnih vzdrževalnih del, ki odpade na njegov solastniški delež, sklicujoč se na pravila neupravičene obogatitve iz 190. člena OZ ter 68. člen SPZ (1).

6. V skladu z 68. členom SPZ krijejo solastniki stroške uporabe, upravljanja in druga bremena, ki se nanašajo na celotno stvar, v sorazmerju z velikostjo idealnih deležev. Če je kateri od solastnikov v zunanjem razmerju pri poravnavi dolga plačal več, kot bi odpadlo nanj z upoštevanjem višine njegovega solastniškega deleža, ima pravico od ostalih solastnikov zahtevati povrnitev te razlike, in sicer od vsakega glede na njegov solastniški delež. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da stroški nujnih vzdrževalnih del na hiši sodijo med bremena solastne stvari v smislu 68. člena SPZ, ki bremenijo solastnike v sorazmerju z njihovimi idealnimi deleži. Ob nesporni ugotovitvi, da je tožnica te stroške poravnala sama, je odločitev sodišča, da ji toženec povrne tisti del stroškov, ki odpade na njegov solastniški delež, materialnopravno pravilna.

7. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno odločilo, da je toženec dolžan tožnici povrniti vtoževane stroške obratovanja (stroški elektrike, vode in ogrevanja). Sodišče je sicer izhajalo iz napačnega izhodišča, da morata stranki v medsebojnem razmerju v skladu z 68. členom SPZ te stroške kriti v sorazmerju s svojima idealnima deležema. Gre namreč za stroške, ki sta jih pravdni stranki dolžni plačati, ker energijo in vodo koristita oziroma uporabljata (in ne za breme solastne stvari). Zato se stroškovno breme v razmerju med njima porazdeli glede na dejansko uporabo posameznih storitev v zvezi z uporabo stvari. Domneva se, da solastnik uporablja stvar v obsegu, ki ustreza njegovemu idealnemu deležu. Solastnik, ki trdi drugače (da je stvar uporabljal v manjšem obsegu ali da stvari ni uporabljal), mora svoje trditve dokazati (7. in 212. člen ZPP (2)). Toženec je v postopku pred sodiščem prve stopnje trdil, da uporablja manjši del hiše kot tožnica in da porabi manj vode, elektrike ter ogrevanja, kar je tudi bistvo njegovih pritožbenih navedb. Te trditve pa so, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, ostale na ravni pavšalnih in z ničemer izkazanih navedb. Tožnica je torej uspela dokazati, da je toženec uporabljal sporne storitve v obsegu, ki ustreza njegovemu solastniškemu deležu. Ker je toženec uporabljal storitve v zvezi s katerimi so nastali vtoževani stroški, je bil v razmerju do tožnice, ki je te stroške plačala, neupravičeno obogaten (190. člen OZ(3)). Odločitev sodišča je zato iz navedenega razloga pravilna.

8. Pravilna je tudi odločitev o pravdnih stroških. Ker tožnica ni uspela samo z nesorazmerno majhnim delom svojega zahtevka, je upravičena do povračila vseh potrebnih pravdnih stroškov (tretji odstavek 154. člena v zvezi z drugim odstavkom 155. člena ZPP).

9. Ostale pritožbene navedbe za odločitev niso relevantne, zato se pritožbeno sodišče do njih ni opredelilo.

10. Ker so pritožbeni očitki neutemeljeni, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

11. Toženec s pritožbo ni uspel, zato sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Odločitev o tem je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.

(1) Stvarnopravni zakonik (Ur. l. RS, št. 87/2002 in nasl.)

(2) Zakon o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in nasl.)

(3) Obligacijski zakonik (Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.)