Jedro

Ker glavni dolžnik obveznosti ni izpolnil, tožeča stranka kot upnik upravičeno terja izpolnitev obveznosti od toženca kot poroka.

Če dolžnik ne izpolni obveznosti, je upnik upravičen zahtevati tudi povrnitev škode, ki jo je zaradi tega pretrpel.

Izrek

Pritožba se zavrne in sodba v izpodbijanem delu (v I., II. in IV. točki izreka), potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. I 97/20344 z dne 19.9.1997, v celoti razveljavi tudi v 1. in 3. točki izreka in se postopek nadaljuje kot s tožbo (I. točka izreka); da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 3.566,78 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25.12.1996 dalje do 31.12.2001 (II. točka izreka); zavrnilo, kar je tožeča stranka zahtevala več ali drugače (III. točka izreka) in odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (IV. točka izreka).

Zoper sodbo in sicer zoper odločitev v I., II. in IV. točki izreka, se toženec pravočasno pritožuje zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno pa odločitev v ugodilnem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ko je odločalo o že razsojeni zadevi. Tožeča stranka je sama navedla, da je že dne 9.1.1997 pri Okrajnem sodišču v Ljubljani vložila izvršilni predlog zoper dolžnika T., d.o.o., Ljubljana, zaradi plačila 1.785.596,68 SIT, na podlagi računa št. 3A/1309/96-23820. V tej zadevi je bil izdan sklep o izvršbi pod opr. št. Ig 97/00332 z dne 13.1.1997. Sklep je pravnomočen in izvršljiv. Tožeča stranka je torej že imela izvršljivo in pravnomočno odločbo za dolg, katerega skuša izterjati še od toženca. Tožeča stranka je sama s pripravljalno vlogo z dne 13.2.2006 spremenila svoj tožbeni zahtevek tako, da je predlagala, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Ig 97/00332 z dne 13.1.1997, vzdrži v veljavi. Sodišče prve stopnje spremembe tožbe ne bi smelo dovoliti, saj gre za sklep, ki je že pravnomočen in izvršljiv. Do te spremembe tožbe se sicer sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe sploh ni opredelilo. Nepravilno je sodišče prve stopnje zaključilo, da je med pravdnima strankama nesporno, da je toženec dne 11.1.1996 podpisal poroštveno izjavo. Poroštvene izjave ni podpisal, iz obrazložitve sodbe ni jasno, katero listino je sodišče štelo kot poroštveno izjavo, poroštvena izjava z dne 11.1.1996 mu ni bila nikoli vročena, na naroku dne 14.11.2006 je jasno povedal, da ne more biti toženec, saj ni z ničemer prevzel nobene obveznosti kot porok. Poleg tega tožeča stranka tudi ni izkazala, da ga je obvestila, da mora izpolniti poroštveno obveznost. Res je tožeča stranka nanj naslovila nekakšen dopis, vendar potem, ko je že imela pravnomočno in izvršljivo odločbo zoper družbo T., d.o.o., za isto terjatev. V tem obsegu je sodba sodišča prve stopnje pomanjkljiva, razlogi o odločilnih dejstvih so nejasni in med seboj v nasprotju, listinska dokumentacija, na katero je sodišče prve stopnje oprlo sodbo, ne obstaja. V posledici neobstoja poroštvene izjave, je sodišče prve stopnje napačno uporabilo tudi materialno pravo. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno zavrnilo tudi ugovor aktivne legitimacije. Tožeča stranka je prevzela zgolj obveznosti plačila vseh morebitnih obveznosti izbrisane družbe (prvotne tožeče stranke K., d.o.o.), ne pa tudi terjatve. V konkretni zadevi ni prišlo do pravnega nasledstva z izbrisom po skrajšanem postopku, sklep, na katerega se je oprlo sodišče, z dne 10.12.2001, ni bil vpisan v sodnem registru. Tožeča stranka je v tej smeri spremenila tožbo. Spremembi je toženec nasprotoval, sodišče pa ni sprejelo sklepa v skladu z določili ZPP, zato toženec ni imel možnosti pritožbe zoper sklep o subjektivni spremembi tožbe na strani tožeče stranke. Tudi sicer je napačna odločitev o temelju, pa tudi višini tožbenega zahtevka. Toženec je zatrjeval, da je bilo med tožečo stranko in družbo T. , d.o.o. poravnano vse, vozilo je bilo vrnjeno in iz tega naslova tožeča stranka od družbe T. , d.o.o. ni mogla terjati ničesar več. Ni jasno, od kje je sodišče dobilo višino terjatve 1.559,30 EUR. To naj bi predstavljalo še neplačane obveznosti, kar pa sploh ni predmet tega postopka, to tudi ni bila trditvena podlaga tožeče stranke. S tem, ko je družba T. , d.o.o. vse svoje obveznosti poravnala in vrnila vozilo, so se zaprle terjatve obeh družb. Ta dejstva je toženec prepričljivo izpovedal. Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da je družba T. , d.o.o. oziroma sedaj toženec dolžna tožeči stranki povrniti škodo, ki naj bi predstavljala navadno škodo in izgubljeni dobiček. Sodišče je s tem samovoljno odločilo o novem temelju in o višini, saj se je tožeča stranka v svojih navajanjih sklicevala le na 28. člen Splošnih pogojev, kar pa je sodišče označilo kot nezakonito. Tožeča stranka ni zahtevala povračila navadne škode ali izgubljenega dobička. Ko je sodišče odločalo tudi na tem temelju, je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka (14. točka 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v okviru trditvene in dokazne podlage pravdnih strank dejansko stanje dovolj pravilno in popolno ugotovilo, pravilno je uporabilo tudi materialno pravo, zagrešilo pa tudi ni očitanih absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Pritožbeno sodišče sprejema razloge sodišča prve stopnje za delno ugoditev tožbenemu zahtevku, glede na pritožbene navedbe pa še dodaja: Utemeljeno in v skladu s podatki v spisu je sodišče prve stopnje zaključilo, da je med pravdnima strankama nesporno, da je toženec dne 11.1.1996 podpisal poroštveno izjavo, s katero je kot porok pristopil k Pogodbi o finančnem leasingu št. 3A1309/96 za vozilo Jeep CHEROKEE GRAND 4.0, ki je bila sklenjena dne 11.1.1996 med K. leasing, d.o.o. kot leasingodajalcem in T., d.o.o. kot leasingojemalcem (1. točka obrazložitve sodbe). Že iz ugovora dolžnika, sedaj toženca, zoper sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. I 97/20344 z dne 19.9.1997, je razvidno, da je toženec vedel, da se postopek vodi zoper njega kot poroka (...sem prevzel predlog sklepa o izvršbi... s katerim se mi nalaga, da kot porok podjetju T., d.o.o. ... plačam...). Tudi v nadaljevanju temu, da je podpisal poroštveno izjavo (priloga A3) in temu, da je dne 15.7.1997 tožeča stranka posredovala pisno zahtevo v smislu določbe 1. odstavka 304. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR (v zvezi s 1060. členom Obligacijskega zakonika), ni ugovarjal. V sodbi je tudi jasno zapisano, da gre za poroštveno izjavo, ki je vpisana pod prilogo A3 (2. točka obrazložitve). Pritožbene navedbe, da toženec ni podpisal poroštvene izjave, da mu ta ni bila poslana, da ni dobil poziva, da ves čas postopka ni vedel, da se ga toži kot poroka, predstavljajo nedovoljeno pritožbeno novoto, zato pritožbeno sodišče teh trditev ni upoštevalo (1. odstavek 337. člena ZPP).

Toženec je torej tožen kot porok, kar pomeni, da ne gre za že razsojeno stvar. Ves postopek je bilo med pravdnima strankama nesporno, da se pravdni postopek vodi na podlagi predloga za izvršbo I 97/20344 in sklepa o izvršbi izdanega v tej zadevi dne 19.9.1997. Res je tožeča stranka v pripravljalni vlogi z dne 13.2.2006 (list. št. 28) zapisala, da predlaga, da sodišče razsodi, da se vzdrži v veljavi sklep o izvršbi Ig 97/0032 z dne 13.1.1997, vendar je sodišče tak zapis očitno štelo kot pomoten in že na naroku za glavno obravnavo dne 14.11.2006 sprejelo sklep, da se (zaradi spremembe na strani tožeče stranke) sklep o izvršbi opr. št. I 97/20344 z dne 19.9.1997, v celoti razveljavi tudi v 1. in 3. točki izreka in se postopek nadaljuje kot s tožbo. Temu sklepu pravdni stranki nista nasprotovali, sledila pa mu je tudi tožeča stranka, ki je nato v vlogi z dne 28.11.2006 (list. št. 43) ustrezno prilagodila zahtevek (predlagala, da sodišče razsodi, da je toženec S.H. dolžan plačati tožeči stranki znesek ...).

Nedvomno se je torej ves postopek vodil zoper toženca kot poroka (997., 998. člen ZOR). Porok pa odgovarja za izpolnitev cele obveznosti, za katero je prevzel poroštvo, če njegova odgovornost ni omejena, kar pa v konkretnem primeru ni bila (2. odstavek 1002. člena ZOR). Izpolnjen je tudi pogoj iz 1. odstavka 1004. člena ZOR - tožeča stranka je kot upnik zahtevala od dolžnika, firme T. , d.o.o., izpolnitev obveznosti, ki pa je ta ni izpolnila. Pa tudi, če temu ne bi bilo tako, pritožbeno sodišče pritrjuje stališču tožeče stranke, da gre za poroštvo v zvezi z gospodarsko pogodbo (priloga A4), kar pomeni, da porok odgovarja kot porok in plačnik, če ni dogovorjeno kaj drugega (kar v tem postopku ni bilo zatrjevano) in lahko upnik zahteva od poroka izpolnitev obveznosti, ne da bi pred tem zahteval izpolnitev obveznosti od glavnega dolžnika (4. in 3. odstavek 1004. člena ZOR). Zaključek sodišča prve stopnje v 2. točki obrazložitve sodbe, da obstajajo vsi pogoji, da tožeča stranka zahteva plačilo svojih terjatev od poroka - toženca, je torej pravilen in zakonit. Neutemeljen je tudi ugovor aktivne legitimacije, češ da je tožeča stranka - K., d.o.o., od prvotne tožeče stranke K. leasing, d.o.o., prevzela le obveznosti, ne pa tudi terjatev. Nesporno je, da je prvotna tožeča stranka prenehala po skrajšanem postopku (sklep Okrožnega sodišča v Celju, opr. št. Srg 2001/03211 z dne 5.8.2002 pri list. št. 35). Zakon o gospodarskih družbah (Uradni list RS, št. 30/1993 s spremembami in dopolnitvami) v delu, ki ureja prenehanje družbe po skrajšanem postopku, sicer nima določb, ki bi neposredno urejale delitev premoženja, ki je preostalo po prenehanju družbe. Vendar pa ta okoliščina ne pomeni, da se premoženje družbe, ki je ostalo po njenem prenehanju po skrajšanem postopku, torej tudi terjatve do dolžnikov družbe, ki je prenehala, ne bi delilo med delničarje oziroma družbenike (395. člen v zvezi s 456. členom ZGD; odločba VS RS II Ips 66/2001). Tudi zaključek sodišča prve stopnje, da ni razloga, zaradi katerega tožeča stranka ne bi bila upravičena izterjati terjatev K. leasing, d.o.o. kot njena pravna naslednica, da torej v tej pravdi ne bi bila aktivno legitimirana, je torej pravilen in zakonit. V konkretnem primeru tudi ne gre za subjektivno spremembo tožbe na strani tožeče stranke, temveč za prevzem postopka po pravnem nasledniku prvotne tožeče stranke, ki je bila pravna oseba. Prvotna tožeča stranka je med pravdo prenehala obstajati zaradi izbrisa iz sodnega registra. Zaradi njenega prenehanja je nastopila prekinitev postopka po sili zakona (3. točka 1. odstavka 205. člena ZPP). Z vlogo z dne 13.2.2006 (list. št. 28), je pravna naslednica prvotne tožeče stranke po sili zakona prekinjeni postopek prevzela, sodišče prve stopnje pa je na naroku dne 14.11.2006 sprejela sklep, da se prekinjeni postopek nadaljuje s pravnim naslednikom tožeče stranke, torej s K. , d.o.o., Celje. Ne drži torej pritožbena navedba, da ustreznega sklepa o nadaljevanju postopka ni bilo, glede pritožbe zoper takšen sklep, pa pritožbeno sodišče dodaja, da gre za sklep procesnega vodstva, zoper katerega ni posebne pritožbe. Sklep pa se sme izpodbijati v pritožbi zoper končno odločbo. Pritožbene navedbe v zvezi s sklepom o nadaljevanju, je pritožbeno sodišče obravnavalo in kot je razvidno iz povedanega, ugotovilo, da so neutemeljene. Tožeča stranka je nedvomno v tem postopku aktivno legitimirana kot pravna naslednica prvotne tožeče stranke.

Toženec je med drugim zatrjeval, da je bilo med pravnim prednikom tožeče stranke in podjetjem T. , d.o.o., ob vrnitvi vozila dogovorjeno, da so vse obveznosti med družbama s tem poravnane. Tak dogovor je dokazoval s svojo izpovedbo, kar pa sodišča v obstoj takšnega dogovora, ob zanikanju tožeče stranke, upravičeno ni moglo prepričati. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema razloge sodišča prve stopnje v 2. odstavku 4. točke obrazložitve. Toženec je torej dolžan tožeči stranki povrniti vse že zapadle in neplačane obveznosti. Ugovor toženca v zvezi s tem je bil povsem pavšalen, da je vse plačano. Enako pavšalne so tudi pritožbene navedbe v tej smeri. Tudi ne drži, da sodišče ni obrazložilo od kje znesek tovrstne obveznosti 1.559,30 EUR. Sodišče prve stopnje je v 5. točki obrazložitve jasno in natančno povedalo, v skladu s trditveno in dokazno podlago tožeče stranke (primerjaj npr. vlogo z dne 7.7.1999 in nadalje), katere obveznosti so že zapadle, koliko je bilo plačano in koliko še znaša dolg, ki bremeni toženca - 1.559,30 EUR.

Tožeča stranka nedvomno ni upravičena do vrnitve vozila in do hkratnega plačila vseh še nezapadlih obrokov. Upravičena pa je do povrnitve škode, ki ji je nastala zaradi kršitve pogodbe s strani leasingojemalca in v posledici zaradi odstopa tožeče stranke oziroma njenega pravnega prednika od pogodbe (2. odstavek 262. člena ZOR). Tožbeni zahtevek je temeljil tudi na odškodninski podlagi, na povrnitvi škode v obliki izgubljenega dobička kot eni od oblik škode - 1. odstavek 266. člena ZOR (vloga z dne 28.11.2006 - zaradi povzročitve prenehanja pogodbe dolžan plačati odškodnino; vloga z dne 26.1.2007 - leasingojemalec dolžan plačati ... odškodnine v višini vsote obrokov, ki bi jih bil dolžan plačati do izteka leasing pogodbe; navedbe na naroku 8.11.2007 - tožeča stranka je bila družba, ki se je profesionalno ukvarjala s sklepanjem leasing pogodb... morala s svojo dejavnostjo izpolnjevati cilje te družbe, to pa je bilo ustvarjanje dobička). Konkretnemu izračunu izgubljenega dobička (listina A16, A17) toženec ni nasprotoval, razen temu, da se odšteje vrednost vrnjenega vozila le v višini 27.000,00 DEM. V tem obsegu pa je sodišče prve stopnje njegovemu ugovoru ugodilo in pričakovani dobiček zmanjšalo za vrednost vrnjenega osebnega vozila, kot jo je ugotovil sodni izvedenec, torej za vrednost 36.930,00 DEM (3. odstavek 266. člena ZOR). Ugotovilo je, da znaša odškodnina iz naslova pogodbene škode 5.339,30 DEM oziroma 2.007,48 EUR (7. točka obrazložitve).

Odločitev sodišče prve stopnje je torej pravilna in zakonita in v skladu z namenom poslovne odškodninske odgovornosti, ki je v tem, da je upnik s prejemom odškodnine v enakem položaju, kot bi bil, če bi bila obveznost pravilno izpolnjena.

Glede na povedano je pritožba toženca neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in sodbo v izpodbijanem delu, potrdilo (353. člen ZPP).