Jedro

Ker je garancijska doba že potekla, je odpadel razlog za unovčenje bančne garancije, posledično pa tudi za zadrževanje varščine iz naslova neizročitve bančne garancije.

Po določbi četrtega odstavka 369. člena OZ velja, da če je bilo zastaranje pretrgano s priglasitvijo terjatve v stečajnem postopku, začne znova teči od dneva, ko je končan ta postopek. OZ v 369. členu ne ureja usode zastaranja v primeru začetka postopka prisilne poravnave, zato velja splošna določba tretjega odstavka 369. člena OZ, ki določa, da če je bilo zastaranje pretrgano z vložitvijo tožbe ali kakšnega drugega upnikovega dejanja zoper dolžnika pred sodiščem, da bi se ugotovila, zavarovala ali izterjala terjatev oziroma s priglasitvijo terjatve v kakšnem drugem postopku, začne znova teči od dneva, ko je spor končan ali kako drugače poravnan. Zato je zastaranje po pretrganju začelo teči znova, čas, ki je potekel pred pretrganjem, pa se ni vštel v zastaralni rok, temveč je začel znova teči s pravnomočnostjo potrjene prisilne poravnave in se do začetka tega postopka še ni iztekel. Stopnja obrazložitve odločitve sodišča prve stopnje je odvisna od konkretizacije prerekanj stranke med postopkom.

Ne drži pritožbena navedba, da zaradi potrjene prisilne poravnave ni mogoče odtujiti dela premoženja zaradi plačila sodnih taks. Pritožnik za tako pritožbeno stališče nima podlage.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi tako, da se v točki 2. izreka 7. 12. 2016 spremeni v 11. 12. 2016, v preostalem delu pa se pritožba zavrne in sodba potrdi.

II. Pritožnik sam krije stroške pritožbenega postopka.

III. Pritožba zoper sklep z dne 13. 1. 2016 se zavrne in sklep potrdi.

Obrazložitev

O pritožbi zoper sodbo

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (I.) ugotovilo obstoj terjatve tožeče stranke proti toženi stranki na dan 16. 4. 2012 v višini 35.996,43 EUR; (II.) toženi stranki naložilo plačilo zneska, ugotovljenega v 1. točki izreka v višini 54 %, to je 19.438,07 EUR, z obrestmi od 18. 7. 2009 do 2. 4. 2012, in sicer najkasneje do 7. 12. 2016, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi; (III.) toženi stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 2.563,87 EUR.

2. Tožena stranka se je zoper sodbo pritožila iz vseh pritožbenih razlogov, zlasti pa zaradi zmotne uporabe materialnega prava (ugovor zastaranja in drugi odstavek 366. člena Obligacijskega zakonika – OZ) ter zmotne ugotovitve dejanskega stanja v zvezi z zapadlostjo terjatve (bančna garancija); v tem delu zatrjuje tudi absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP. Izrecno izpodbija zakonske zamudne obresti od 18. 7. 2009 dalje ter pravilnost roka za izpolnitev obveznosti. Sklep o potrditvi prisilne poravnave je pravnomočen 11. 12. 2012, kot je tožena stranka to navedla in izkazala, tožeča stranka pa tega ni prerekala, zato je napačna odločitev za plačilo obveznosti najkasneje do 7. 12. 2016. 3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. V tem postopku ni sporno dejstvo, da tožeča stranka (oziroma njen pravni predhodnik) toženi stranki ni izročila bančne garancije. Po določbi 21.4 Pogodbe št. 000/0 (v nadaljevanju Pogodba) se plačilo preostalega dela (sedaj vtoževanega) v višini 10 % pogodbene vrednosti zadrži vse do končnega obračuna (med strankami ni sporno, da je bil ta izveden) in predložitve garancije iz točke 22.3. V točki 22.3 Pogodbe je določeno, da je izvajalec dolžan naročniku kot jamstvo za odpravo napak v garancijski dobi izročiti bančno garancijo banke v višini 10 % obračunske vrednosti, veljavno za garancijsko dobo iz 17. člena. Pritožbeno ni sporno, da gre za bančno garancijo za kakovost izvršenih del, ki traja tri leta od izdaje uporabnega dovoljenja oziroma od dneva prevzema pogodbenih del (17.1 Pogodbe). Pritožbeno namreč ni več sporno, da bančna garancija ni bila dogovorjena za solidnost gradnje (glej razloge v točki 10). Zato za razliko od pritožbenega izvajanja, ni nepomembno, da je garancijska doba (treh let) že potekla.

6. Ker je garancijska doba že potekla, je odpadel razlog za unovčenje bančne garancije, posledično pa tudi za zadrževanje varščine iz naslova neizročitve bančne garancije (primerjaj sodbo VSL I Cpg 846/2012 z dne 13. 2. 2014; tudi sicer glej opombo št. 1 v sodbi Vrhovnega sodišča II Ips 456/2004 z dne 25. 1. 2006).

7. Kolikor to pritožnica (tožena stranka) povezuje s pritožbeno trditvijo, da tožeča stranka ni prerekala njene trditve, da so bile v garancijski dobi napake odkrite, višje sodišče odgovarja, da to ne drži. Prvič zato, ker v tem sporu pritožnica konkretnih trditev v zvezi z napakami, ki naj bi se pojavile in bile pokrile iz varščine oziroma bančne garancije, ni podala. Drugič tudi zato, ker je tožeča stranka v prvi pripravljalni vlogi (red. št. 16, zadnji odstavek na peti strani) izrecno navedla, da tožena stranka v celotnem obdobju trajanja garancijske dobe (tri leta) niti enkrat ni grajala morebitnih napak. Na to trditev pritožnica v nadaljevanju postopka pred sodiščem prve stopnje ni konkretno odgovorila (drugi odstavek 214. člena ZPP).

8. Pritožnica navaja, da sodišče prve stopnje ni izvedlo predlaganih dokazov v zvezi z izdajo bančne garancije, zato naj bi dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, sodba pa posledično napačna in nezakonita. Katerih dokazov ni izvedlo, pritožba ne pojasni, pa tudi sicer iz zgoraj navedenih razlogov izhaja, da ta pritožbeni razlog ne more biti uspešen.

9. Sodišče prve stopnje se je postavilo na materialnopravno stališče, da je bilo zastaranje pretrgano s prijavo terjatve v postopek prisilne poravnave (365. člen OZ). Nadalje je navedlo, da je triletni zastaralni rok za vračilo zadržanih sredstev začel teči naslednji dan po sestavi zaključnega obračuna 23. 6. 2009 (kar pritožbeno niti ni sporno), terjatev pa je bila 20. 4. 2012 prijavljena v postopek prisilne poravnave, kar je pred iztekom triletnega zastaralnega roka. Sodišče prve stopnje ni sledilo stališču pritožnice, da bi imelo prerekanje terjatve (terjatev je v postopku prisilne poravnave prerekala pritožnica, upravitelj jo je priznal) za posledico zavrnitev ali zavrženje tožbe oziroma razveljavljenega ukrepa za izvršbo in zavarovanje. Zato meni, da ni mogoče šteti, da zastaranje s prijavo ni bilo pretrgano. Nadalje se je oprlo na stališče iz komentarja 369. člena OZ, da pretrganje zastaranja povzroči tudi priglasitev terjatve v postopek prisilne poravnave in da za te primere 45. člen ZPPSL (smiselno ZFPPIPP) določa, da začne zastaranje teči znova, ko poteče rok za plačilo, določen v prisilni poravnavi.

10. Pritožnica navaja, da terjatev ni bila priznana v postopku prisilne poravnave, zato obstaja analogija z zavrženim tožbenim zahtevkom. Posledično tudi ni bil določen rok za izpolnitev. Nadalje še navaja, da zato ni pravilno stališče, da začne zastaranje teči znova, ko poteče rok za plačilo, določen v prisilni poravnavi.

11. Sodišče prve stopnje se je sicer oprlo na določbo 45. člena ZPPSL in navedlo smiselno uporabo ZFPPIPP, vendar ZFPPIPP take določbe nima. Po določbi četrtega odstavka 369. člena OZ velja, da če je bilo zastaranje pretrgano s priglasitvijo terjatve v stečajnem postopku, začne znova teči od dneva, ko je končan ta postopek. OZ v 369. členu ne ureja usode zastaranja v primeru začetka postopka prisilne poravnave, zato velja splošna določba tretjega odstavka 369. člena OZ, ki določa, da če je bilo zastaranje pretrgano z vložitvijo tožbe ali kakšnega drugega upnikovega dejanja zoper dolžnika pred sodiščem, da bi se ugotovila, zavarovala ali izterjala terjatev oziroma s priglasitvijo terjatve v kakšnem drugem postopku, začne znova teči od dneva, ko je spor končan ali kako drugače poravnan. Zato je zastaranje po pretrganju začelo teči znova, čas, ki je potekel pred pretrganjem, pa se ni vštel v zastaralni rok (glej prvi odstavek 369. člena OZ), temveč je začel znova teči s pravnomočnostjo potrjene prisilne poravnave in se do začetka tega postopka (17. 4. 2013) še ni iztekel. 12. Pritožnica izpodbija odločitev sodišča prve stopnje glede zakonskih zamudnih obresti, ki tečejo od 18. 7. 2009 (do 2. 4. 2012). Navaja, da je očitno sodišče prve stopnje ugotovilo zapadlost terjatve na 17. 7. 2009, pri čemer iz obrazložitve sodbe ni razvidno, kako in na podlagi česa je sodišče to ugotovilo, zato je v tem delu podana absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V nadaljevanju je tudi navedla, da je taka ugotovitev v očitnem nasprotju z navedbami pravdnih strank (v tem delu zatrjuje absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP).

13. Stopnja obrazložitve odločitve sodišča prve stopnje je odvisna od konkretizacije prerekanj stranke med postopkom. Iz vlog pritožnice pred sodiščem prve stopnje izhaja, da zapadlosti terjatve, ki jo je tožeča stranka v prvi pripravljalni vlogi (list. št. 71 in 72) in drugi pripravljalni vlogi (list. št. 90) konkretno pojasnila in jo vezala na izročitev menic z meničnimi izjavami dne 18. 6. 2009 ter navedla, da je s tem izročila drugo zavarovanje, konkretno (glede datuma) v ničemer ni izpodbijala (navajala pa je, da ni bil sklenjen sporazum o menjavi inštrumenta zavarovanja – glej odgovor pritožnika na prvo pripravljalno vlogo tožeče stranke; list. št.76). Ker je pritožnica tako pojasnjeno zapadlost konkretno izpodbijala le iz razloga nepredložitve bančne garancije, se sodišču prve stopnje glede datuma zapadlosti (18. 7. 2009) ni bilo treba konkretneje opredeljevati. Glede na pritožbene navedbe pa višje sodišče dodaja, da je tako določena zapadlost skladna s točko 21.7 Pogodbe, ki določa, da je, ne glede na ostala določila te pogodbe, valuta plačil vseh situacij 30 dni od dneva izročitve garancij iz 22. člena te pogodbe, če le-te niso bile izročene v pogodbenem roku.

14. V nadaljevanju v zvezi z zapadlostjo pritožnica očita nasprotje s podanimi navedbami pravdnih strank. Gre za kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožnica v tem delu ne pojasnila, v čem je podana protispisnost. 15. Pritožnica je prerekala sklenitev izrecnega sporazuma o spremembi zavarovanja - dogovora o menjavi instrumenta zavarovanja. Sodišče je kot pomembno štelo, da ni prerekala prejema dveh menic in ni zatrjevala, da je prejemu takšnega sredstva zavarovanja kakorkoli ugovarjala. Višje sodišče se s tem strinja in dodaja, da je pritožnica sprejela menični izjavi in menici, ki sta bili dani v smislu 22.1. člena Pogodbe (glej navedbo v prvem odstavku menične izjave in zaznamek na izjavi) in temu na noben način ni ugovarjala, zato je sodišče prve stopnje, v odsotnosti konkretnejših prerekanj, imelo zadostno podlago, da je štelo kot datum zapadlosti 18. 7. 2009. 16. Utemeljena pa je pritožba glede izpolnitvenega roka terjatve, na katero učinkuje potrjena prisilna poravnava. Pritožnica je na prvi stopnji navedla, da je prisilna poravnava pravnomočna od 11. 12. 2012 (glej pripravljalno vlogo z dne 1. 10. 2013), česar tožeča stranka ni prerekala (drugi odstavek 214. člena ZPP). Ker je v potrjeni prisilni poravnavi določen rok za plačilo štiri leta od pravnomočnosti potrjene prisilne poravnave, je višje sodišče v tem delu pritožbi ugodilo in sodbo ustrezno spremenilo, ker gre za odpravljivo napako (prvi odstavek 354. člena ZPP).

17. V preostalem delu je pritožbo zavrnilo, ker tudi niso podani pritožbeni razlogi, na katere je višje sodišče pazilo po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).

18. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na drugem odstavku 154. člena ZPP. Pritožnica je uspela le v sorazmerno majhnem delu in še to le z zamikom roka izpolnitve.

O pritožbi zoper sklep

19. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje (I.) zavrnilo predlog tožene stranke za oprostitev plačila sodne takse za pritožbeni postopek, (II.) odložilo plačilo sodne takse za pritožbeni postopek do izteka 15-dnevnega roka od vročitve končne odločbe v pritožbenem postopku in (III.) spremenilo plačilni nalog z dne 7. 12. 2015 tako, da je ustrezno temu spremenilo rok za plačilo sodne takse za pritožbeni postopek.

20. Tožena stranka se je zoper sklep pritožila iz vseh pritožbenih razlogov, zlasti pa zaradi zmotne uporabe materialnega prava.

21. Pritožba ni utemeljena.

22. Pravna oseba je lahko delno oproščena plačila sodnih taks oziroma ji je lahko odloženo ali naloženo obročno plačilo sodnih taks, če nima sredstev za plačilo sodne takse in jih tudi ne more zagotoviti oziroma jih ne more zagotoviti takoj v celotnem znesku brez ogrožanja svoje dejavnosti (četrti odstavek 11. člena Zakona o sodnih taksah – ZST-1). Pri odločanju o delni oprostitvi, odlogu ali obročnem plačilu sodnih taks mora sodišče upoštevati premoženjsko, finančno in likvidnostno stanje stranke (peti odstavek 11. člena ZST-1).

23. Višje sodišče se v celoti strinja z razlogi, ki jih je navedlo sodišče prve stopnje in jih zato ne ponavlja. Kolikor se pritožnica sklicuje na prisilno poravnavo, višje sodišče odgovarja, da je postopek prisilne poravnave končan s sklepom o potrditvi prisilne poravnave, ki je pravnomočen. S potrditvijo prisilne poravnave se domneva, da je položaj insolventnosti prenehal (peti odstavek 14. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju – ZFPPIPP). Ne drži pritožbena navedba, da zaradi potrjene prisilne poravnave ni mogoče odtujiti dela premoženja zaradi plačila sodnih taks. Pritožnik za tako pritožbeno stališče nima podlage. Sicer pa pritožnica nesporno ima prilive in ima premoženje, zato zgolj dejstvo, da je del premoženja rubljenega, ne vpliva na pravilnost odločitve. Sodišče prve stopnje je dovolilo odlog plačila sodne takse. S tem je pritožnici pravilno zagotovilo učinkovito pravico do pritožbe, v preostalem delu pa je pritožnica dolžna poravnati to svojo obveznosti, kot tudi vse ostale novo nastale obveznosti. Da pa bi bila sodna taksa 873,00 EUR tako visoka, da bi bilo zaradi tega ogroženo njeno poslovanje in bi se celo postavilo vprašanje njene insolventnosti, ni mogoče sprejeti. Pritožnica bo to obveznosti plačala odloženo, če ne drugače v vrstnem redu poplačila v primeru prisilnega poplačila. S tem so odpadli tudi vsi argumenti, ki jih pritožnica navaja v zvezi z že zarubljenim premoženjem. Višje sodišče je odgovorilo le na bistvene pritožbene navedbe.

24. Pritožba ni utemeljena in niso podani razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).