Jedro

Omilitev škodljivih posledic prenehanja delovnega razmerja v določbi 36.a člena ZDR je odvisna od "možnosti" delodajalca. To pomeni, da morajo obstajati objektivne okoliščine za uresničitev pravic delavcu, kot jih zagotavlja 1. odstavek 36.a člena tega zakona. Če delodajalec možnosti za izpolnitev teh obveznosti nima, ga ne zadene dolžnost sprejema kriterijev za izbiro delavcev, katerih delo postane nepotrebno, za ohranitev zaposlitve.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se kot nezakonita razveljavita sklepa T. družbe za proizvodnjo in remont tirnih vozil d.o.o. z dne 21.6.1993 potrjenega s sklepom odločbe Komisije za varstvo pravic z dne 6.10.1993, na podlagi katerih je tožniku zaradi trajnega prenehanja potreb po njegovem delu vodje zagotavljanja kakovosti, prenehalo delovno razmerje z iztekom šestmesečnega odpovednega roka. Sodišče je ugotovilo, da je bil tožnik spoznan za trajno presežnega delavca v postopku, izvedenem skladno z določili zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93 - ZDR) ter pravilnikom o delovnih razmerjih tožene stranke.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, ker je v celoti soglašalo z njegovimi dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji trdi, da tožena stranka ni spoštovala določila 36. a člena Zakona o delovnih razmerjih, saj ni sprejela ukrepov za omejitev prenehanja delovnega razmerja. Zato predlaga, da revizijsko sodišče obe sodbi nižjih sodišč razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila na podlagi določbe 375. člena ZPP vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila. V svojem odgovoru predlaga, da se revizija tožnika kot neutemeljena zavrne.

Revizija ni utemeljena.

Izpodbijani sodbi ni mogoče očitati zmotne uporabe materialnega prava. Revizijsko sodišče pri materialnopravnem preizkusu izpodbijane sodbe v mejah revizijskih razlogov in po uradni dolžnosti (371. člen ZPP) upošteva dejansko stanje, ki je ugotovljeno v izpodbijani sodbi in ki je obvezna podlaga te revizijske presoje (3. odstavek 370. člena ZPP). Na dejansko stanje, ugotovljeno na drugi stopnji, ki je skladno dejanskemu stanju, ugotovljenemu na prvi stopnji, je revizijsko sodišče vezano. Ker sta sodišči druge in prve stopnje pri reševanju spora izhajali iz pravilnih materialnopravnih izhodišč, sta pravilno ugotovili vse odločilne okoliščine spora. Zato so v reviziji ponovljene in nove trditve, ki se nanašajo na dejansko stanje (razporeditev sodelavcev M. Š., N. J., A. A., A. R. in F. B. na drugo delovno mesto) procesnopravno nedopustne (3. odstavek 370. člena ZPP).

Ob sklicevanju tožeče stranke na novo dejstvo, ki naj bi se ugotovilo na podlagi v reviziji predlaganih novih dokazov, revizijsko sodišče opozarja, da je revizija izredno pravno sredstvo, ki ga je mogoče vložiti zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje (1. odstavek 367. člena ZPP). Že to dejstvo omejuje revizijsko sodišče pri poseganju v trditveno in dejansko podlago spora na drugi in prvi stopnji. Novote so izjemoma dovoljene v zvezi z uveljavitvijo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka (372. člen). Niso pa dovoljene pri uveljavljanju revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Uporaba (pravilna oziroma nepravilna) materialnega prava je vezana na trditveno podlago spora. Tožnik pa šele v reviziji kot novoto primeroma navaja imena in priimke sodelavcev, ki naj bi bili deležni zakonsko opredeljene možnosti razporeditve na drugo delovno mesto. Pri tem je opozoriti, da je po določbi 286. člena ZPP strankina pravica navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze, omejena na prvi narok za glavno obravnavo, nadaljnje omejitve pa vsebujejo 237. člen, 5. odstavek 348. člena in 2. odstavek 362. člena ZPP. Po določbi 1. odstavka 286. člena mora stranka najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov, ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb, in se izjaviti o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke (prvi odstavek).

Stranke lahko tudi na poznejših narokih za glavno obravnavo navajajo nova dejstva in predlagajo nove dokaze, vendar le, če jih brez svoje krivde niso mogle navesti na prvem naroku (drugi odstavek). Pod pogojem iz drugega odstavka lahko stranke tudi med glavno obravnavo pošiljajo vloge, v katerih navajajo dejstva, ki jih nameravajo zatrjevati na naroku, in dokaze, ki jih nameravajo predlagati (tretji odstavek). Dejstva in dokazi, ki so navedeni v nasprotju iz drugim in tretjim odstavkom, se po izrecni določbi 4. odstavka 286. člena ZPP ne upoštevajo.

Odločilnega pomena za pravilno presojo spora sta bili ugotovitvi, da je tožena stranka skladno določilu 35. člena ZDR sprejela program razreševanja presežnih delavcev, s katerim je določila seznam trajno nepotrebnih delavcev, pri določitvi katerih je uporabila metodologijo, skladno kolektivni pogodbi za črno in barvasto metalurgijo in livarne ter kovinsko in elektroindustrijo Slovenije (Uradni list RS, št. 12/91). Po 19. členu navedene metodologije je temeljno merilo za ohranitev delovnega razmerja delovna uspešnost. Zato imajo prednost pri ohranitvi zaposlitve tisti delavci, ki dosegajo večjo delovno uspešnost. S programom razreševanja presežkov delavcev, sprejetim v letu 1993 tožena stranka res ni sprejela delavcev, katerih delo postane nepotrebno, za ohranitev zaposlitve po 36. a členu ZDR. Kot izhaja iz 5. točke navedenega programa ti ukrepi niso bili uporabljeni "ker jih ni mogoče realizirati". Iz 6. točke izhaja, da je bila realizirana v štirih primerih ponudba pomoči za začetek samostojne dejavnosti in v dveh primerih ponudba zaposlitve pri drugem delodajalcu. Določba 36. a člena ZDR delavcu zagotavlja zaposlitev kljub trajnemu presežku v primeru, če je možno in če delavec s tem soglaša, da je razporejen v organizaciji na nižje delovno mesto (1. alinea), če se lahko v roku šestih mesecev prekvalificira oziroma dokvalificira za drugo delo, ki ga organizacija potrebuje (2. alinea), če lahko organizacija z istim številom delavcev opravlja delo s skrajšanim delovnim časom, ki pa ne sme biti od 36 ur na teden (3. alinea). Omilitev škodljivih posledic prenehanja delovnega razmerja po tem zakonskem določilu je torej odvisna od "možnosti" delodajalca. To pomeni, da morajo obstajati objektivne okoliščine za uresničitev pravic delavcu, kot jih zagotavlja 1. odstavek 36. a člena ZDR. Ob ugotovitvi, da tožena stranka možnosti za izpolnitev teh obveznosti ni imela, ukrepov iz 36. a člena tudi po presoji revizijskega sodišča, ni bila dolžna sprejeti.

Ob dejanski ugotovitvi obeh nižjih sodišč, da je bil tožnik v postopku ugotavljanja in razreševanja presežnih delavcev zakonito spoznan za trajno presežnega delavca, je pravilna njuna materialnopravna presoja, na zavrnitev tožbenega zahtevka. Ker tako revizijski očitek zmotne uporabe materialnega prava ni utemeljen, je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

Tožeča stranka z revizijo ni uspela, zato mora tudi sama kriti stroške revizijskega postopka. Izrek o stroških je zajet v zavrnilnem delu sodbe.