Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno izračunalo končni uspeh pravdnih strank, ko je seštelo vrednost spornega predmeta iz tožbe in vrednost spornega predmeta iz nasprotne tožbe, nato pa za vsako posebej ocenilo, v kolikšnem deležu od skupnega zneska je uspela.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da glasi:„Tožena stranka mora v roku 15 dni po vročitvi sklepa sodišča druge stopnje tožeči stranki povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 1.998,41 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku navedenega roka dalje do plačila.„Sicer se pritožba zavrne in se v nespremenjenem a še izpodbijanem delu odločitev sodišča prve stopnje o pravdnih stroških potrdi.

II. Tožena stranka mora v roku 15 dni po vročitvi tega sklepa tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 29,61 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku navedenega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo, da mora toženka v roku 15 dni tožniku plačati stroške pravdnega postopka v znesku 1.769,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude pri plačilu.

2. Zoper ta sklep se tožnik po pooblaščenki pravočasno pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Navaja, da odločitev v izpodbijanem sklepu temelji na pravilni pravni podlagi drugega odstavka 154. člena ZPP, a je sodišče prve stopnje izbralo napačno metodo oziroma napačen način vrednotenja uspeha strank v konkretni pravdi. Po mnenju pritožnika bi moralo sodišče prve stopnje namesto metode, po kateri je skupni uspeh strank v postopku določilo glede na skupno vrednost spornega predmeta vseh obravnavanih zahtevkov, uporabiti metodo uspeha strank v pravdi, vendar ločeno glede na temelj in višino. Tako je kršilo določbe pravdnega postopka. Sodišče prve stopnje namreč ni upoštevalo vseh okoliščin, in sicer, da je bil tožbeni zahtevek od samega začetka postopka sporen predvsem po temelju in je v zvezi s tem potekal največji del dokaznega postopka, kar izhaja iz vmesne sodbe in sodbe Cp 427/2019 z dne 24. 1. 2020 in sodbe in sklepa Cp 395/2021 z dne 24. 11. 2021. O višini zahtevka se je odločalo šele v ponovljenem postopku. V podkrepitev svojih pritožbenih navedb se tožnik sklicuje tudi na novejšo sodno prakso.1 Glede zavrnitve priglašenih stroškov, t. j. posveta s stranko in pregleda listin, je sodišče prve stopnje svojo odločitev obrazložilo pavšalno, saj ni pojasnilo razlogov, zaradi katerih je zavrnilo te postavke stroškovnika oziroma ni pojasnilo, zakaj je štelo, da sta ti storitvi nesamostojni in že zajeti v vsako sestavo tožbe. Tudi ni mogoče razbrati, na katero pravno podlago ali sodno prakso je sodišče oprlo svoj odločitev, zaradi česar je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP. Pritožnik ne soglaša z novejšo (neenotno) sodno prakso, da sta glede na Odvetniško tarifo (v nadaljevanju: OT) ti postavki že vsebovani v storitvi sestave tožbe ali pripravljalne vloge oziroma zastopanja stranke na naroku. Takšno določilo je imel prej veljavni Zakon o odvetniški tarifi v tar. št. 3100 v opombi 3.2. Takšnega določila pa veljavna OT ne vsebuje. Tako je po mnenju pritožnika sestava tožba ali odgovora na tožbo nemogoča brez predhodnega posveta s stranko in je navedeno samostojna storitev, kar izhaja tudi iz obvezne razlage tar. št. 39/1 OT, ki jo je podala Odvetniška zbornica Slovenije 9. 2. 2016. Opozarja, da je sodišče prve stopnje tožniku napačno odmerilo tudi pavšal za materialne stroške, saj izpodbijani sklep tožniku nepravilno očita, da je nagrada za materialne izdatke priglašena previsoko glede na določbo OT. Tretji odstavek 11. člena OT namreč določa, da lahko odvetnik izdatke obračuna v pavšalnem znesku v višini 2 % od skupne vrednosti storitve do 1.000 odv. točk in še 1 % od presežka nad 1.000 odv. točk. Navedeno pomeni, da je odvetnik upravičen do materialnih izdatkov v višini 3 % od skupne vrednosti storitve. Tožnik izpodbija odločitev sodišča prve stopnje še v delu, kjer je slednje priznalo toženki nagrado 400 odv. točk za zastopanje na mediacijskem srečanju 29. 11. 2017, 40 odv. točk za odsotnost iz pisarne 29. 11. 2017 in 200 odv. točk urnine za 29. 11. 2017. Gre za odvetniške storitve, ki niso opravljene v pravdnem, temveč v mediacijskem postopku, zato jih ni mogoče priznati kot pravdne stroške. Priglaša pritožbene stroške.

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. V obravnavani zadevi je – kot izhaja iz 1. točke izpodbijanega sklepa – sodišče prve stopnje izdalo sklep in delno sodbo, ki jo je sodišče druge stopnje z vmesno sodbo in sodbo Cp 427/2019 z dne 24. 1. 2020 delno spremenilo. Prav tako je na podlagi umika nasprotne tožbe toženke s sklepom z dne 9. 9. 2020 ustavilo postopek po nasprotni tožbi. 23. 6. 2021 je nato sodišče prve stopnje odločilo še o preostalem delu tožbenega zahtevka, kar je sodišče druge stopnje s sodbo Cp 395/2021 z dne 24. 11. 2021 delno spremenilo, v delu, ki se nanaša na pravdne stroške, pa je odločitev razveljavilo, zato v predmetni zadevi sodišče druge stopnje odloča drugič.

6. Iz 4. točke obrazložitve sklepa sodišča prve stopnje je razvidno, da je tožnik v postopku uspel s 27,7 % svojega končno postavljenega zahtevka (2.536,07 EUR od 9.166,96 EUR). Hkrati je uspel ubraniti zahtevek po nasprotni tožbi v vrednosti 11.000,00 EUR, saj umik ni bil posledica izpolnitve zahtevka. Ker so se v postopku skupaj obravnavali zahtevki pravdnih strank po tožbi in nasprotni tožbi v skupni vrednosti 20.166,96 EUR, je sodišče prve stopnje končni uspeh pravdnih strank določilo glede na skupno vrednost vseh obravnavanih zahtevkov. Tako je izračunalo, da znaša tožnikov uspeh v pravdi 67,1 %, toženki uspeh pa 32,9 %. Po opravljenem medsebojnem pobotu je zaključilo, da mora toženka tožniku plačati še 1.769,76 EUR stroškov pravdnega postopka.

7. Tožnik neutemeljeno navaja, da bi sodišče prve stopnje pri načinu vrednotenja uspeha strank v konkretni pravdi moralo upoštevati, da je bil zahtevek sporen predvsem po temelju. Temeljno pravilo o povrnitvi pravdnih stroškov je, da v končni posledici bremenijo tistega, ki je s svojim ravnanjem povzročil, da je bila pravda potrebna. Niso torej pomembne posamezne faze postopka in uspeh strank na posamezni stopnji, temveč je odločilno načelo končnega uspeha. Res je, kot navaja pritožba, da sodna praksa v primerih, ko je terjatev sporna tako po temelju kot po višini in v zvezi s temeljem poteka velik del dokaznega postopka, dopušča, da sodišče vrednoti uspeh strank ločeno po temelju in po višini. A navedeno je izjema in v obravnavani zadevi ne gre za primer, ki bi utemeljeval takšno vrednotenje pravdnih stroškov. Iz spisovnih podatkov namreč izhaja, da je sodišče prve stopnje tudi pri ugotavljanju višine tožbenega zahtevka izvedlo dokaz z izvedencem avtomobilske stroke. Sodni izvedenec A. A. je tekom postopka na podlagi sklepa z dne 20. 10. 2020 in sklepa z dne 16. 11. 2020 svoje izvedensko mnenje (2-krat) dopolnil, sodnega izvedenca pa je sodišče prve stopnje tudi zaslišalo. Že na podlagi pojasnjenega ni mogoče slediti pritožbenim navedbam, da je večji del dokaznega postopka potekal v zvezi z ugotavljanjem temelja tožbenega zahtevka, zato tudi sodbi višjega sodišča v predmetni zadevi, na kateri se sklicuje tožnik, pritožbenega navajanja ne potrjujeta. Sodišče prve stopnje je v skladu z drugim dostavkom 154. člena ZPP tudi uporabilo pravilno osnovo za izračunu uspeha pravdnih strank v postopku. Tako je pravilno izračunalo končni uspeh pravdnih strank, ko je seštelo vrednost spornega predmeta iz tožbe in vrednost spornega predmeta iz nasprotne tožbe, nato pa za vsako posebej ocenilo, v kolikšnem deležu od skupnega zneska je uspela.2 Tako je podalo pravilen materialnopravni zaključek, da znaša tožnikov končni uspeh 67,1 %, toženkin pa 32,9 %.

8. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje svoje razloge, zakaj tožniku ni priznalo priglašenega stroška posveta s stranko in pregleda listin, pojasnilo zgolj pavšalno in da je zagrešilo absolutno bistveno kršitev pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP. V skladu z ustaljeno sodno prakso pri sklepu o stroških zadostuje kratka in strnjena obrazložitev in ni potrebno izčrpno pojasnjevanje odločitve o vsaki stroškovni postavki, ki ji je sodišče ugodilo oziroma jo zavrnilo.3 Sodišče prve stopnje je povsem zadostno obrazložilo, da predmetna stroška ni priznalo, ker sta ti dve storitvi že zajeti v vsako sestavo tožbe oziroma odgovora na tožbo. Takšno odločitev je tako mogoče v celoti preizkusiti, zato očitana absolutna bistvena kršitev pravil pravdnega postopka zaradi tega tudi ni podana. Prav tako je večinsko stališče sodne prakse, da se nagrade za posvete, mnenja, pregled dokumentacije in druga opravila, ki jih določa tar. št. 39 OT in jih odvetnik opravi zato, da lahko sestavi vlogo, ali da se pripravi za udeležbo na naroku, ne obračuna in prizna posebej, ampak je ta že všteta v siceršnji nagradi za opravilo, za katero je podatke oziroma listine nato uporabil.4 Enako določa obvezna razlaga tar. št. 39/1 OT Upravnega odbora Odvetniške zbornice Slovenije z dne 9. 2. 2016, in sicer, da po tem določilu, ki določa vrednost storitve posveta s stranko, pomeni storitev posveta samostojno storitev. Kot samostojna odvetniška storitev se posvet s stranko šteje tudi kadar je potreben za opravo posameznih odvetniških storitev, razen, kadar je storitev posveta izrecno zajeta v drugih tarifnih številkah posebnega dela OT. Kot že pojasnjeno, je ta nagrada že vključena v nagrado za sestavo tožbe oziroma odgovora na tožbo, saj brez posveta s stranko in pregleda dokumentacije, tožbe oziroma odgovora na tožbo niti ni mogoče sestaviti, kar ugotavlja že pritožba sama. V nasprotnem primeru bi se za isto opravilo nagrada odvetniku priznala dvakrat. 9. Pritožba nadalje neutemeljeno zatrjuje, da je sodišče prve stopnje napačno izračunalo del stroškov iz naslova pavšala za materialne stroške in da je upravičena do izdatkov v višini 3 % od presežka nad 1.000 odv. točk od skupne vrednosti storitve. Tretji odstavek 11. člena OT določa, da v kolikor odvetnik izdatke za stranko in druge izdatke obračuna v pavšalnem znesku, ti znašajo 2 % od skupne vrednosti storitve do 1.000 točk, v zadevah v katerih vrednost storitve presega 1.000 točk pa še 1 % od presežka nad 1.000 točk. Navedeno določilo je jasno in drugačne razlaga ni mogoča. Sodna praksa, na katero se sklicuje tožnik,5 pritožbenega navajanja ne potrjuje oziroma potrjuje pravilnost obračuna sodišča prve stopnje.

10. Utemeljeno pa tožnik opozarja, da je sodišče prve stopnje pri obrazložitvi toženkinih (potrebnih) pravdnih stroškov nepravilno upoštevalo 400 odv. točk za zastopanje na mediacijskem srečanju 29. 11. 2017 in v povezavi s tem 40 odv. točk za odsotnost iz pisarne ter 200 odv. točk za urnino navedenega dne. Kot pravilno navaja, postopek mediacije ni del sodnega postopka, zato stroškov mediacije ni mogoče naložiti v povračilo nasprotni stranki. Sodišče druge stopnje je zato potrebne pravdne stroške toženke ponovno odmerilo, in sicer tako, da je od izračuna stroškov, ki jih je sodišče prve stopnje odmerilo v 7. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa, odštelo skupno 640 preveč obračunanih odv. točk za citirane storitve. Potrebnosti preostalih toženkinih pravdnih stroškov tožnik namreč ni izpodbijal. Ponoven seštevek tako pokaže, da je toženka upravičena do nagrade v višini 7.215 odv. točk. Ob upoštevanju vrednosti odv. točke 0,60 EUR to znaša 4.329,00 EUR, k čemur je potrebno prišteti še materialne stroške po tretjem odstavku 11. člena OT v višini 82,15 odv. točk ali 49,29 EUR (2 % od skupne vrednosti storitve do 1.000 odv. točk in 1 % od presežka nad 1.000 odv. točk) in 31,08 EUR potnih stroškov, sešteto pa nato povečati za 22 % DDV (drugi odstavek 2. člena OT), kar skupaj znaša 5.379,43 EUR. Ob upoštevanju še seštevka sodnih taks za postopek pred sodiščem prve stopnje v zvezi z nasprotno tožbo, sodne takse za pritožbo in izvednine (skupno 976,48 EUR), znašajo vsi stroški toženke 6.355,91 EUR. Glede na dosežen uspeh pa je upravičena do njihovega povračila v znesku 2.091,09 EUR. Sodišče druge stopnje je tako po opravljenem medsebojnem pobotu stroškov obeh pravdnih strank pritožbi delno ugodilo in odločitev sodišče prve stopnje spremenilo tako, da je toženka dolžna tožniku plačati 1.998,41 EUR (4.089,50 EUR - 2.091,09 EUR) v roku 15 dni po vročitvi sklepa sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku navedenega roka dalje do plačila (3. točka 365. člena ZPP). V preostalem delu je sodišče druge stopnje – ker uradoma upoštevnih kršitev ni zaznalo (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP) – pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v nespremenjenem a še izpodbijanem delu odločitev sodišča prve stopnje o pravdnih stroških potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

11. Na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP je sodišče druge stopnje še sklenilo, da mora toženka tožniku, ki je s pritožbo delno uspel, povrniti stroške pritožbenega postopka. Skladno s priloženim stroškovnikom in OT tožnikovi pritožbeni stroški predstavljajo nagrado za sestavo pritožbe (tar. št. 21/1 OT) v obsegu 375 odv. točk, slednje povečano za 2 % materialne stroške (tretji odstavek 11. člena OT) v obsegu 7,5 odv. točk. Glede na vrednost odvetniške točke in tožnikov pritožbeni uspeh (228,65 EUR ali 12,9 %), je dolžna toženka plačati tožniku stroške pritožbenega postopka v znesku 29,61 EUR, in sicer v roku 15 dni po prejemu pisnega odpravka tega sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku navedenega roka dalje do plačila (prvi odstavek 299. člena in prvi odstavek 378. člena Obligacijskega zakonika).

1 Sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1308/2020 z dne 23. 9. 2020, sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 3142/2016 z dne 10. 5. 2017 in sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1770/2014 z dne 16. 7. 2017. 2 Primerjaj sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 576/2015 z dne 9. 9. 2015 v 20. in 21. točki obrazložitve. 3 Primerjaj sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 1292/2013 z dne 25. 10. 2013, sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 170/2010 z dne 31. 3. 2010 ali sklep Višjega sodišča v Ljubljani IV Cp 4825/2010 z dne 28. 1. 2011. 4 Primerjaj sklep Višjega sodišča v Celju I Cp 521/2021 z dne 18. 1. 2022, sklep Višjega sodišča v Mariboru I Cp 65/2021 z dne 2. 3. 2021 (12. točka obrazložitve), sodbo Upravnega sodišča RS III U 22/2018 z dne 2. 12. 2020, sklep Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp 444/2020 z dne 3. 11. 2020, sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1055/2018 z dne 27. 6. 2018. 5 Sklep Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 2850/2016 z dne 6. 2. 2017 in sklep Višjega sodišča v Ljubljani IV Cp 1830/2020 z dne 14. 12. 2020.