Jedro

V ponovljenem postopku bo sodišče prve stopnje moralo razčistiti, kdaj je tožeča stranka zapustila delovno mesto, kdaj natančno se je nesreča pripetila, kolikšna je razdalja od obratovalnice do kraja nezgode in kolikšen čas za vožnjo z osebnim vozilom je bil potreben, da bo nato lahko na takšni podlagi ugotovilo, ali je prišlo do poškodbe, katere posledica je invalidnost prve kategorijo in TO, na redni, torej najkrajši in nepretrgani poti z dela v smislu 2. odstavka 30. člena ZPIZ.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je invalidnost I. kategorije in telesna okvara pri tožeči stranki posledica nesreče pri delu in ne izven dela ter odločilo, da se ji zato dajatve iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja od 31.8.1993 dalje odmerijo in izplačujejo iz naslova nesreče pri delu, o čemer bo odločila tožena stranka s posebno odločbo v 30 dneh po pravnomočnosti sodbe. Nadalje je izreklo, da se odločba toženca z dne 5.5.1994 v delu, ki govori o tem, da je tožnikova invalidnost I. kategorije in telesna okvara posledica nesreče izven dela, razveljavi ter sočasno odločilo, da trpi vsaka stranka svoje stroške postopka sama.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Mnenja je, da ni prepričljivo dokazano, da je vzrok nastanka tožnikove invalidnosti in telesne okvare nesreča pri delu. Poudarja, da izpodbijana sodba temelji zgolj na izpovedi tožnikovih sinov in zaposlene delavke ter obširnega opisa spornega dogodka s strani tožnika samega. Sodišče pa je prezrlo dejstvo, da je tožeča stranka sprožila postopek za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja že v mesecu juliju 1993, šele v mesecu septembru istega leta pa je bil izpolnjen obrazec prijave poškodbe pri delu, ki je bil pri izpostavi območne enote ZZSS evidentiran 11.10.1993. Slednji organ je z dopisom št. 11/AA-94 z dne 21.4.1994 tudi sporočil, da je tožeča stranka v času od 12.11.1992 oziroma 17.12.1992 do 31.8.1993 prejemala nadomestilo osebnega dohodka, odmerjeno za poškodbo izven dela ter da prijava poškodbe pri delu ni bila vložena pravočasno. Po mnenju tožene stranke, poškodbe z dne 12.11.1992 ni mogoče obravnavati po 2. odstavku 30. člena zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju in tudi ni podlage za odločitev, da sta invalidnost I. kategorije ter telesna okvara posledica poškodbe pri delu. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo kot nezakonito odpravi.

Pritožba je utemeljena.

Ob preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopno sodišče zagrešilo absolutno bistveno kršitev po 13. točki 2. odstavka 354. člena ZPP, saj ima izpodbijana sodba takšno pomanjkljivosti, zaradi katere je ni mogoče preizkusiti. Z 2. odstavkom dispozitiva sodbe je sodišče razveljavilo odločbo toženca z dne 5.5.1994, ne da bi odločbo določno konkretiziralo z opravilno številko in to v delu, ki naj bi govoril o vzroku telesne okvare in invalidnosti I. kategorije. Takšen izrek sodbe pa je v nasprotju z listinami v upravnem spisu, iz katerih je razvidno, da je tožena stranka z drugostopno dokončno odločbo opr. št. P-1.006.010 z dne 5.5.1994 le zavrnila pritožbi zoper svoji prvostopni odločbi in v izreku vzroka invalidnosti in vzroka telesne okvare sploh ne opredeljuje. V veljavi je ohranilo prvostopni odločbi, ki imata obe isto opravilno številko 1006010 z dne 7.9.1993 in je bil z njima tudi določen vzrok invalidnosti in telesne okvare, ne da bi za takšno odločitev v obrazložitvi izpodbijane sodbe sploh navedlo razloge. Poleg navedene kršitve, ki jo pritožbeno sodišče ugotavlja po uradni dolžnosti, je v predmetni zadevi tudi dejansko stanje ostalo še nepopolno ugotovljeno, zaradi česar ni moglo biti pravilno uporabljeno materialno pravo, kot to utemeljeno v pritožbi opozarja tožena stranka.

Za poškodbo pri delu po 2. odstavku 30. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur.l. RS št. 12/92,43/93 in 7/96) šteje sicer tudi poškodba, povzročena na način iz 1. odstavka, ki jo pretrpi zavarovanec na redni poti od stanovanja do delovnega mesta ali nazaj, ali na poti, da opravi delovne naloge in na poti, da nastopi delo. Vzrok invalidnosti zaradi poškodbe pri delu, se praviloma dokazuje s pravilno vloženo prijavo poškodbe pri delu na ER-8 obrazcu. Takšna listina je sicer v upravnem spisu toženca in v fotokopiji tudi v sodnem spisu, vendar je ob dejstvu, da je bila prijava vložena šele v času, ko je že tekel postopek za oceno invalidnosti, tožena stranka v predhodnem upravnem postopku utemeljeno preverjala verodostojnost v njej potrjenih dejstev.

Nesporno je, da je tožeča stranka 12.11.1992 v prometni nesreči na cesti v kraju H. utrpela poškodbe, ki so pri njej povzročile invalidnost I. kategorije in 40 % telesno okvaro, vendar je še vrsta odprtih vprašanj, ali je njeno invalidnost in telesno okvaro resnično mogoče šteti kot posledico poškodbe pri delu. Zaključek prvostopnega sodišča, da je do poškodbe prišlo na redni poti z dela, je preuranjen in neprepričljiv, saj do takšnega sklepa ni prišlo z oceno vsakega dokaza posebej in vseh skupaj in je iz obraložitve celo razvidno, da zapisnik o prijavi poškodbe pri delu (verjetno misli ER-8 obrazec) in potrdilo z dne 1.6.1994, nimata nobene dokazne vrednost. Časovnega razkoraka med prometno nesrečo dne 12.11.1992 in vložitvijo prijave pri pristojni službi 11.10.1993, sodišče ni razčiščevalo in v tej smeri tožeče stranke ni zasliševalo, kljub temu, da je ta v vlogi z dne 14.7.1994, naslovljeni na prvostopno sodišče sama navajala, da je to storila že v bolniški postelji s pomočjo družinskih članov.

V ponovljenem postopku bo sodišče prve stopnje s podrobnim zaslišanjem tožeče stranke moralo natančno razčistiti okoliščine in razloge za zapoznelo vložitev "prijave poškodbe pri delu" ter oceniti dejstvo, da je med bolniškim staležem prejemala nadomestilo osebnega dohodka, odmerjeno za poškodbo izven dela. S podrobnim zaslišanjem bo nadalje moralo razčistiti, kdaj je tožeča stranka zapustila delovno mesto, kdaj natančno se je nesreča pripetila, kolikšna je razdalja od obratovalnice do kraja nesreče in kakšen čas za vožnjo z osebnim vozilom je bil potreben, da bo lahko na tej podlagi ugotovilo, ali je do nesreče res prišlo na redni, torej najkrajši in nepretrgani poti z dela. Raziskanje časa odhoda z delovnega mesta in časa nezgode je neobhodno za ugotovitev, ali je šlo za redno pot z delovnega mesta, še zlasti, ker čas nezgode iz izvirnika ER-8 obrazca ni razviden, v fotokopiji istega obrazca je zapis, da se je prometna nesreča zgodila ob 15. uri, po listinah iz kazenskega spisa št. K 300/93 pa ob 14.45. uri dne 12.11.1992. Posebej in v povezavi z ostalimi dokazi, ki jih bo izvedlo, bo moralo oceniti, ali in na kakšen način na razsojo sporne zadeve lahko vplivajo tudi rezultati alkoholimetrične preiskave, razvidni iz izvida Inštituta za sodno medicino z dne 12.11.1992 ter izpoved tožnika na obravnavi pred kazenskim sodiščem v Celju dne 12.10.1993. Zaradi navedenih odprtih vprašanj bo moralo ponovno zaslišati še priče. Šele ko bo prvostopno sodišče dopolnilo dokazni postopek v nakazani smeri in po potrebi izvedlo morebitne druge dokaze, pomembne za pravilno in popolno ugotovitev dejanskega stanja, bo lahko ob pravilni uporabi materialnega prava, o zahtevku tožeče stranke ponovno odločalo.