Jedro

Pri odločanju o dodelitvi otrok je bolj pomembno, da so otroci dodeljeni v vzgojo in varstvo tistemu od staršev, ki ima boljše starševske kapacitete, kot tistemu, pri katerem bi imeli boljše stanovanjske pogoje. Drugačna odločitev bi bila v nasprotju s temeljnim načelom, ki mora prevevati vsako odločanje o otrokovih pravicah - načelom njihove koristi.

Vrhovno sodišče RS je zavzelo načelno stališče, da naj oba roditelja skrbita za prevoze otrok na stike in s stikov, pri čemer ni odločilna finančna plat tega vprašanja, ampak to, da sodelovanje obeh staršev pokaže otrokom, da pri izvrševanju stikov sodelujeta in sta v odnosu do njih enakopravna.

Le če je nujno, se v skladu s prvim odstavkom 173. člena DZ enemu ali obema od staršev omeji ali odvzame pravico do stikov, če je otrok zaradi teh stikov ogrožen in je mogoče le z omejitvijo ali z odvzemom pravice do stikov v zadostni meri zavarovati njegove koristi. Poseg v pravico do stikov je hud poseg ne le v starševsko skrb oziroma pravico, temveč v prvi vrsti v pravico otrok, da imajo (redne in kontinuirane) stike s tistim od staršev, s katerim ne živijo, da na ta način ohranjajo povezanost in z njim vzdržujejo čim bolj poln odnos. Okoliščina, da je (bila) v državi razglašena epidemija COVID-19, sama po sebi ni razlog za izdajo ukrepa sodišča. Ob tehtanju nevarnosti, da otroka zbolita in nevarnosti, da se odtujita od očeta zaradi nekajmesečne odsotnosti stikov, je treba dati prednost osebnim stikom z očetom.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke zoper sodbo se delno ugodi in se izpodbijana sodba v V. in III. točki izreka spremeni: - v prvi alineji točke a) in točki c) tako, da se stiki ob vikendih in počitnicah zaključijo tako, da ob 18.00 uri mati pride po otroka pred G., oče pa ju pripravljena s prtljago pripelje tja in preda materi, - v točki c) in č) pa tako, da imata otroka stike z očetom vsak konec junija od prvega dne po zaključku pouka do 30. 6. in vsake prvomajske počitnice.

II. V preostalem se pritožba tožene stranke zavrne in se sodba v izpodbijanem, a nespremenjenem delu, potrdi.

III. Pritožba tožeče stranke zoper sklep z 10. aprila 2020 se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

IV. Toženec sam krije stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

**_O pritožbi zoper sodbo_**

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razvezalo zakonsko zvezo pravdnih strank (ta odločitev je postala pravnomočna); skupna otroka, devetletnega A. in sedemletno B., zaupalo v varstvo in vzgojo tožnici; določilo stike toženca z otrokoma med vikendom od petka, ko ju oče prevzame v šoli, do nedelje do 18. ure, ko ju pripelje na materin dom (tako da otroka preživita pri očetu tri od petih vikendov), polovico poletnih počitnic in ostalih počitnic ter praznikov, poleg tega pa še stike po telefonu in Skypu; tožencu naložilo, da mora od 1. 9. 2020 dalje za vsakega od otrok plačevati po 150 EUR mesečne preživnine, drugačne zahtevke je zavrnilo ter odločilo, da stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka.

2. Zoper takšno sodbo se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pritožuje toženec. Meni, da bi morala biti otroka dodeljena v vzgojo in varstvo njemu, če že ne to, pa bi moral imeti z njima obsežnejše stike in plačevati nižjo preživnino. Ne strinja se s tem, da mora vse prevoze, povezane s stiki, opraviti on.

3. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba je delno utemeljena.

_O vzgoji in varstvu mladoletnih otrok_

5. Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi ves čas postopka1 pravilno zasledovalo izhodišče, da naj bosta varstvo in vzgoja otrok po razpadu družinske skupnosti, če oziroma ker imata oba starša primerne starševske sposobnosti, takšna kot doslej, torej skupna. Žal pa to v obravnavani zadevi zaradi visoke stopnje konflikta med staršema, ki se ob predajah otrok ne zmoreta dogovoriti niti najosnovnejših stvari, otroka pa izpostavljata prepirom2, (tudi po ugotovitvah izvedencev) ni mogoče. Tako je moralo sodišče ugotoviti, katera od možnosti, ki jih našteva 1. odstavek 105. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR), sedaj pa 1. odstavek 138. člena Družinskega zakonika (DZ), je najbolj v korist otrok. S pomočjo izvedenke klinične psihologinje3 je ugotovilo, da mati bolje razume čustvene in posebne potrebe otrok, se zmore z njima bolje čustveno povezati, njeno osebnostno funkcioniranje pa je bolj fleksibilno. Toženec je bolj tog, ima slabšo zmožnost za čustveno odzivanje in empatično razumevanje otrok, počutje otrok težko razume in si ga razlaga na način, skladen z njegovim pogledom na stvari, v starševski odnos pa ves čas vnaša partnerske teme.4 Tudi po prepričanju višjega sodišča opisano kaže na to, da bodo koristi otrok bolje zavarovane z dodelitvijo v vzgojo in varstvo materi.

6. Toženec v pritožbi pojasnjuje vzroke nekaterih dogodkov ter obsežno opisuje svoje videnje materinih pomanjkljivosti. Meni, da bosta otroka izgubila pretežni del pozornosti, ker je mati rodila še tretjega otroka, dodelitev materi jima škodi tudi, ker pomeni iztrganje iz primarnega doma, zanju bodo skrbeli tujci (materin novi partner), odtrgana bosta od toženca, babice in strica C., na katere sta navezana. Vse okoliščine, ki jih izpostavlja pritožnik, je imelo pred očmi že sodišče prve stopnje. Enako velja za izvedenko klinično psihologinjo. Nobena od izpostavljenih okoliščin ni takšna, da bi povzročila, da bi sodišče otroka dodelilo roditelju, ki ima slabše starševske kapacitete. Pritožbeno sodišče lahko pritožniku to še konkretizira - razpad življenjske skupnosti pravdnih strank je povzročil, da se je tožnica odselila iz dotedanjega doma. Pri odločanju o dodelitvi otrok pa je bolj pomembno, da so otroci dodeljeni v vzgojo in varstvo tistemu od staršev, ki ima boljše starševske kapacitete, kot tistemu, pri katerem bi imeli boljše stanovanjske pogoje5 ali ki ostane v njihovem dotedanjem domu. Drugačna odločitev bi bila v nasprotju s temeljnim načelom, ki mora prevevati vsako odločanje o otrokovih pravicah - načelom njihove koristi. Rojstvo novega otroka seveda spremeni družinsko postavitev, prve mesece mamo (oziroma oba starša) tudi bolj zaposli. A mati, ki ima dobre kapacitete, razume čustvene in posebne potrebe otrok, se zmore z njimi čustveno povezati, njeno osebnostno funkcioniranje pa je fleksibilno, bo svoje kapacitete ohranila, pa naj ima dva ali več otrok. Prav nobenega indica6 ni, da tožnica materinstva trem otrokom ne bi ali ne bo zmogla. Po razpadu družinske skupnosti je treba sprejeti spremembe in v življenje bivših partnerjev pridejo novi partnerji. Običajno je, da včasih tudi ti poskrbijo za otroke, četudi “nimajo do njih nobene pravice izvrševati starševsko skrb“7, tako kot je bilo običajno, da sta prej za otroka kdaj poskrbela babica in stric, ki tudi nimata do otrok nobene pravice izvrševati starševsko skrb. Pritožbeno sodišče verjame, da sta otroka navezana na toženca, babico in strica C. A nobenega razloga ni, da se navezanost prekine. Višje sodišče pa bo stike s tožencem še nekoliko razširilo (o tem več v nadaljevanju obrazložitve).

7. Pritožnik v kontekstu dodelitve otrok izpostavlja še tožničino ravnanje, ko spomladi ni omogočila stikov med otrokoma in tožencem. Do takšnega ravnanja se je opredelila že izvedenka. Pritožbeno sodišče je dolžno tožnici pojasniti, da mora opustiti vse, kar otežuje ali onemogoča stike in si prizadevati za ustrezen odnos otrok do stikov (2. odstavek 141. člena DZ). S stiki se namreč zagotavljajo koristi otrok, omejevanje stikov pa jim ni v korist in lahko povzroči tudi spremembo odločitve o dodelitvi.8 Ne glede na vse pa pritožbeno sodišče ne more mimo izjemnosti situacije spomladi 2020. Glede na to, da s stiki pred epidemijo ni bilo težav (in glede na tožničino visoko nosečnost), pritožbeno sodišče njeno ravnanje pripisuje strahu pred boleznijo in nepoznavanju ustreznega ravnanja, ne pa slabšemu prepoznavanju koristi otrok.9 Tako višje sodišče od tožnice, ki dobro razume čustvene potrebe otrok, se zmore z njima čustveno povezati, njeno osebnostno funkcioniranje pa je fleksibilno, pričakuje, da bo v bodoče stike podpirala in otroka k njim spodbujala.10 _O stikih_

8. Oddaljenost bivališč pravdnih strank je (še bolj po tem, ko se je tožnica z otrokoma iz D. preselila v E.) takšna, da onemogoča izvedbo stikov med tednom. Preostanejo torej stiki med vikendom, med počitnicami in (posebej glede na starost ter posebne potrebe otrok manj kvalitetni in manj primerni) stiki preko telefona in povezave Skype. Izvedenka je (še v času bivanja matere in otrok v D.) zaradi odsotnosti stikov med tednom priporočala, naj med vikendom potekajo od petka po zaključku šole (in prej vrtca) do ponedeljka zjutraj. To sedaj zaradi razdalje med očetovim bivališčem in krajem šolanja ni mogoče. Sodišče prve stopnje je zato odločilo, da otroka pri očetu preživita tri od petih vikendov, oče otroka prevzame v petek po zaključku šolskih in obšolskih obveznosti, stik pa se zaključi v nedeljo ob 18 uri. Pritožbeno sodišče pravdni stranki na tem mestu opozarja, da mora toženec prevzeti tudi (v petek zjutraj s pomočjo matere ustrezno pripravljeni) šolski torbi in šolske potrebščine otrok, v času vikenda z otrokoma opraviti vse šolske obveznosti, kar mora toženka omogočiti, nato pa v nedeljo urejeni in pripravljeni šolski torbi predati toženki.

9. Pritožnik se zavzema za to, da bi z otrokoma preživel več vikendov - tri od štirih v mesecu, a neutemeljeno. Dejstvo, da otroka s tožencem nimata stikov med tednom, hkrati povzroči tudi nekaj drugega - to, da je mati tista, ki je obremenjena z vsem njunim rednim (tedenskim) šolskim delom, dnevnimi skrbmi zanju, vprašanji zdravja in terapij, ki jih obiskujeta. Zato je pomembno, da otroka s tožnico preživita tudi neobremenjen in bolj umirjen prosti čas med šolskim letom, le en vikend od štirih po prepričanju višjega sodišča ne bi zadoščal. 10. Utemeljeno pa toženec izpostavlja, da v izpodbijani sodbi (in tudi v trditvah tožnice) ni nobenega argumenta, ki bi podpiral odločitev, da je toženec tisti, ki naj poskrbi za vse s stiki povezane prevoze. Vrhovno sodišče RS11 je zavzelo načelno stališče, da naj oba roditelja skrbita za prevoze otrok na stike in s stikov, pri čemer pa ni odločilna finančna plat tega vprašanja12, ampak to, da sodelovanje obeh staršev pokaže otrokom, da pri izvrševanju stikov sodelujeta in sta v odnosu do njih enakopravna. Tako Vrhovno sodišče RS kot višja sodišča sicer dopuščajo tudi odstope od tega stališča v primeru tehtnih okoliščin, a kot je bilo že opozorjeno, takšnih sodišče prve stopnje ni našlo, tožnica pa ne navedla (niti v odgovoru na pritožbo ob izrecnih pritožbenih navedbah toženca).

11. Idealen način bi (tako tudi izvedensko mnenje) sicer bil takšen, da se starša pri prevzemu otrok ne bi srečevala, podobno torej, kot je urejen prevzem otrok v petek po zaključku pouka, a enakega režima ob nedeljah in med počitnicami ni mogoče vzpostaviti, vožnja pa je predloga, da bi katerikoli od staršev otroka po zaključku stika v ponedeljek zjutraj lahko peljal v šolo. Ker v petek pot iz F. v E. opravi oče, predaje otrok v prisotnosti tožničinega partnerja (torej tudi na tožničinem domu) pa je izvedenka odsvetovala, je pritožbeno sodišče toženčevi pritožbi ugodilo in odločitev spremenilo tako, da je toženka tista, ki v nedeljo po zaključku stika (in ob zaključku počitniških stikov) prevzame otroka. Zaradi konfliktov med pravdnima strankama ob predajah, ki otrokoma škodijo, je pritožbeno sodišče odločilo, da mora tožnik otroka po zaključku stikov (tudi počitniških) pripeljati pred F. najbližjo policijsko postajo - Policijsko postajo G. (drugega var(ova)nega oziroma v nedeljo zvečer obljudenega kraja v bližini F. pritožbeno sodišče ni našlo), kjer ju ob 18.00 uri prevzame toženka. S tem bo tožnikov stik v nedeljo neobremenjen z vožnjo v E., mati bo otrokoma pokazala, da stike z očetom podpira in pri njihovi izvedbi sodeluje, pred policijsko postajo pa bo tudi dovolj var(ova)no okolje, da se bosta pravdni stranki v dobro otrok odslej vzdržali prepirov.

12. Utemeljeno je tudi pritožbeno zavzemanje toženca za to, da otroka pri njem preživita več časa med počitnicami, nenazadnje sta ves čas postopka pri vsakem od staršev preživljala približno enako časa, sedaj pa (kot je bilo že pojasnjeno) med tednom z njim nimata stikov. Višje sodišče je zato v odločitev o stikih med počitnicami poseglo tako, da bosta otroka pri tožencu preživela približno dva tedna več - vsak zaključek junija (od prvega dne po zaključku pouka do 30. 6.) in vse prvomajske počitnice. Ostali počitniški čas pa se stiki izvršujejo na način, določen v izpodbijani odločbi sodišča prve stopnje. Toženčevo zavzemanje za še obsežnejše počitniške stike pa ni utemeljeno iz razlogov, ki jih je pritožbeno sodišče že opisalo zgoraj v zvezi s stiki ob vikendih.

13. Pritožbeno sodišče ne vidi potrebe po širšem urejanju telefonskih stikov med tednom. Delovni teden otrok je (pre)natrpan, večini majhnih otrok, posebej otrokom, ki imajo težave pri komunikaciji (kot je sedemletna hči pravdnih strank) telefonski pogovori niso v razvedrilo. Če bosta otroka želela poklicati očeta, to smeta zmeraj narediti in jima odločitev v točki III. b) izpodbijane sodbe tega ne preprečuje, pritožbeno sodišče pa je prepričano, da jima bo tožnica, ki dobro razume njune čustvene potrebe, to omogočila.

_O preživnini_

14. Sodišče prve stopnje je pravilno povzelo materialnopravno podlago za ta del odločitve, ki je pritožbeno sodišče ne bo povzemalo. Toženca je treba opozoriti, da je pred CSD soglašal, da naj znaša preživnina za vsakega otroka, ne glede na to, pri kom bosta živela, 150 EUR. V pritožbi navaja, da na naroku ni soglašal s preživnino 150 EUR, da sta otroka navajena živeti skromno, da zasluži le 818,07 EUR in selektivno (in posplošeno) izpostavlja nekatere od potreb otrok, v zvezi s čimer dokazov ne predlaga. Predlaga le, naj sodišče opravi poizvedbo o višini šolske položnice. V zvezi s tem mu pritožbeno sodišče pojasnjuje, da bi tak dokaz lahko in moral predložiti sam, ne gre namreč za dokaz, ki ga ne bi mogel pridobiti.

15. Toženec na zadnjem naroku za glavno obravnavo res ni ponovno podal izjave, da soglaša, da naj znaša preživnina za vsakega otroka, ne glede na to, pri kom bosta živela, 150 EUR, a drugačne izjave o tem vprašanju tudi ni podal, trditvam in izpovedi tožnice o potrebah otrok pa se je pridružil. Zaradi takšnega procesnega ravnanja obeh pravdnih strank sodišče tega, kakšne natančno so potrebe otrok, v izpodbijani sodbi ni obrazložilo, opravilo je le presojo, da z dogovorjeno mesečno preživnino 150 EUR ob približno enakih premoženjskih zmožnostih staršev13 koristi otrok niso prizadete.

16. Dejstev, ki jih je stranka pred sodiščem med postopkom priznala (oziroma jim ni nasprotovala), ni treba dokazovati (214. člen ZPP). Predmet priznanja so sicer lahko le trditve o dejstvih, ne pa pravni zaključki, a to v skladu s stališči literature14 in usklajene sodne prakse ne pomeni, da predmet priznanja ne morejo biti prejudicialna pravna razmerja, dejstva, ki so zatrjevana v obliki pravniških abstrakcij, pa tudi iz določenega sklopa dejstev izpeljani pravni zaključki, ki ne predstavljajo prejudicialnega razmerja, a tudi ne celotnega spornega pravnega razmerja. Ker tožbeni predlog tožnice (za plačilo preživnine 150 EUR) in soglasje pravdnih strank, da v primeru dodelitve enemu ali drugemu, drugi od staršev krije preživninske potrebe otrok v višini 150 EUR, ni bil in ni v nasprotju s koristmi mladoletnih otrok pravdnih strank, ni bilo razloga, da bi sodišče prve stopnje odločilo v nasprotju s takšnim soglasjem. Ker gre za postopek iz razmerij med starši in otroki, je moralo zaradi varstva koristi otrok pravdnih strank (1. odstavek 408. člena ZPP) preveriti še, ali preživninske zmožnosti posameznega starša zadostujejo za kritje takšne preživnine. Na podlagi izvedenih dokazov je ugotovilo, da premoženjske zmožnosti staršev za to zadoščajo, pritožbeno sodišče pa kljub drugačnim pritožbenim navedbam s tem soglaša. 17. Le zato, ker mora biti (zaradi morebitne spremembe okoliščin, ki so pomembne pri odmeri preživnine) jasno, kakšne so potrebe otrok v času sojenje, pritožbeno sodišče povzema neprerekane navedbe tožnice o potrebah otrok: po 70 EUR mesečno za hrano doma, 20 EUR za čistila, osebno higieno, in kozmetiko, 70 EUR za obleko in obutev, 50 EUR stroškov po šolski položnici, 50 EUR za prostočasne aktivnosti, šport in razvedrilo in 135 EUR kolektivnih stroškov, tako da mesečni stroški vsakega od otrok znašajo skoraj 400 EUR mesečno. Odločitev, da mora toženec, ki del potreb otrok pokrije v času izvrševanja stikov z otrokoma med vikendi in med počitnicami, in nima drugih preživninskih obveznosti, plačati 150 EUR preživnine za vsakega od otrok, že na prvi pogled ni v njegovo škodo.

18. Pritožbeno izpostavljanje okoliščine, da stroške dopustov, izletov in oddiha pokrije toženec, ko sta otroka pri njem (kar drži), je (ob zgoraj povzetem) nepotrebno. S preživnino 150 EUR namreč toženec ne pokrije stroškov dopustov, izletov in oddiha v času, ko sta otroka pri materi.

19. V postopkih iz razmerij med starši in otroki lahko stranke sicer v skladu s 414. členom ZPP navajajo nova dejstva in predlagajo nove dokaze tudi v pritožbi ne glede na določbo 337. člena ZPP. A v tem primeru ne gre za takšno situacijo, pritožnik namreč predvsem spreminja svojo poprejšnjo procesno izjavo, da je pripravljen plačevati 150 EUR preživnine, ki je povzročila, da sodišče prve stopnje ni natančneje ugotavljalo potreb otrok. Pritožbeno sodišče po prostem prepričanju (4. odstavek 214. člena ZPP) glede na vse zgoraj opisano, šteje za priznan iz določenega sklopa dejstev (ki jim toženec ni nasprotoval) izpeljani pravni zaključek (s kakršnim je v postopku pred sodiščem prve stopnje soglašal), da so potrebe otrok in zmožnosti pravdnih strank takšne, da mora in zmore toženec plačati 150 EUR preživnine.

_Odločitev o pritožbi in podlaga zanjo_

20. Višje sodišče je na podlagi pete alineje 358. člena ZPP pritožbi glede odločitve o stikih delno ugodilo in sodbo v tem delu spremenilo, v preostalem delu pa pritožbene navedbe niso utemeljene, odločitev sodišča prve stopnje je materialnopravno pravilna. Ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev procesnega prava, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). V skladu z določbo 413. člena ZPP je višje sodišče odločilo, da tožena stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

21. Na ostale navedbe v pritožbi višje sodišče ne odgovarja, saj za odločitev niso bistvenega pomena - bodisi zato, ker je višje sodišče pritožbi ugodilo že iz drugih razlogov, bodisi zato, ker so pravno nerelevantne.

**_O pritožbi zoper sklep o začasni odredbi_**

22. S sklepom je sodišče prve stopnje (v izpodbijanem delu) zavrnilo tožničin predlog za začasno odredbo, s katero bi se izvajanje osebnih stikov med otrokoma in tožencem prekinilo do prenehanja veljavnosti ukrepov zaradi epidemije COVID-19. 23. Zoper tak sklep se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pritožuje tožnica. Meni, da bi sodišče prve stopnje pred odločitvijo moralo pridobiti mnenje CSD, upoštevati trenutno zdravstveno stanje otrok (znaki rahle viroze), upoštevati, da toženčev brat na toženčevem domu prodaja rabljene avtomobilske dele, ne bi se smelo opreti na javno objavljene podatke NIJZ o številu okužb po občinah, saj za kaj takšnega nima strokovnega znanja.

24. Toženec v odgovoru na pritožbo pojasnjuje, da spoštuje ukrepe v dobrobit otrok.

25. Pritožba ni utemeljena.

26. Višje sodišče ponovno opozarja, da je treba k izdaji začasnih odredb v družinsko pravnih zadevah pristopiti restriktivno, saj imajo velik neposreden vpliv na končno odločitev, kar lahko močno in trajno prizadene interese staršev in zlasti otrok.15 Pri urejanju otrokovih stikov po razpadu družine je bilo že večkrat izpostavljeno, da odsotnost (osebnih) stikov z enim od staršev praviloma povzroča škodo, ki kaj hitro lahko postane zelo težko popravljiva.16 Le če je nujno, se v skladu s 1. odstavkom 173. člena DZ enemu ali obema od staršev omeji ali odvzame pravico do stikov, če je otrok zaradi teh stikov ogrožen in je mogoče le z omejitvijo ali z odvzemom pravice do stikov v zadostni meri zavarovati njegove koristi.17 Sodišče lahko odloči, da se stiki ne izvajajo z osebnim srečanjem in druženjem, ampak drugače, če je _le tako_ mogoče varovati korist otroka.

27. Poseg v pravico do stikov je hud poseg ne le v starševsko skrb oziroma pravico, temveč v prvi vrsti v pravico otrok, da imajo (redne in kontinuirane) stike s tistim od staršev, s katerim ne živijo, da na ta način ohranjajo povezanost in z njim vzdržujejo čim bolj poln odnos. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo (v predlogu za izdajo začasne odredbe pa ni trditev), da bi A. in B. stiki z očetom ogrožali sami po sebi. Pritožnica meni, da ju ogroža tisto, kar lahko povzročijo - okužba s korona virusom.

28. Toda okoliščina, da je (bila) v državi razglašena epidemija COVID-19, sama po sebi ni razlog za izdajo ukrepa sodišča, kar je to sodišče že večkrat poudarilo. V državi veljajo (in so veljali ob vložitvi predloga ter ob izdaji izpodbijanega sklepa) strogi ukrepi in številna priporočila glede gibanja, združevanja, higiene in uporabe zaščitne opreme, vse zato, da se širjenje okužbe zajezi. Omejitvam in priporočilom se je treba podvreči tudi pri izvrševanju stikov, urejenih s sodnimi odločbami, njihovo izvrševanje v tem obdobju pa prilagoditi tako, da se možnost širitve okužbe kar najbolj omeji. Hkrati se mora ohranjati povezanost otrok in staršev, ki ne živijo skupaj. Prav z namenom ohranitve stikov teh otrok je bila dovoljena celo izjema od prepovedi prehoda občin. Seveda pa je stike treba izvajati tako, da bo okužb čim manj oziroma konkretno – da bo možnost okužbe čim manjša.18 Kadar je to mogoče in mogoče je tudi v obravnavanem primeru, (začasna) ukinitev osebnih stikov nikakor ni pot, ki edina varuje korist otroka, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje.

29. Zagotovo je možnost okužbe (nekoliko) večja, če imata otroka stike z očetom. Toda nič drugače ne bi bilo, če bi starša še živela skupaj; tudi tedaj bi obstajala nekoliko večja možnost okužbe, kot če bi imel otrok stik le z enim od staršev. Pred očmi pa je treba imeti, da je osebni stik tisti, ki je pravzaprav edini pristen in omogoča nadaljnjo povezanost otrok z očetom, s katerim ne prebivata. Ob tehtanju nevarnosti, da otroka zbolita (ki jo je sodišče prve stopnje glede na podatke v času vložitve predloga pravilno in skrbno ocenilo celo za manjšo kot nevarnost okužbe v materinem okolju), in nevarnosti, da se odtujita od očeta zaradi nekajmesečne odsotnosti stikov, je treba dati prednost osebnim stikom z očetom. Stiki prek telefona ali videoklica niso enakovredni osebnim stikom, še posebej ne pri otroku B. starosti z govornimi primanjkljaji.

30. Odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi predloga za začasno odredbo, je torej pravilna, hkrati vsebuje zadostne in pravilne razloge o vseh okoliščinah, ki jih tožnica ponovno izpostavlja v pritožbi. Višje sodišče je zaradi opisanega pritožbo zoper sklep o zavrnitvi predloga za začasno odredbo zavrnilo in sklep v tem delu potrdilo, saj tudi niso podani po uradni dolžnosti preizkušeni pritožbeni razlogi (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

31. Na ostale navedbe v pritožbi višje sodišče ne odgovarja, saj za odločitev ob zgoraj pojasnjenem niso pravno relevantne.

1 Tako ob začasnem urejanju stikov kot v dokaznem postopku. 2 Pritožnik si napačno razlaga razloge izpodbijane sodbe, ko meni, da je sodišče (in izvedenka) ocenjevalo posamezne dogodke in spore med pravdnima strankama, ko se obsežno ukvarja s tem, kdo je bil kriv za posamezen dogodek in kdo ga je izzval. Odločilno je dejstvo, da se pravdni stranki še ne zmoreta izogniti konfliktom, ne to, kdo je zanje kriv. 3 Izvedenka starševskih kompetenc ni ugotavljala z analizo posameznih dogodkov, ampak predvsem s klinično psihološko eksploatacijo. Z nekaterimi dogodki je le ilustrirala svoje na podlagi klinično psiholoških pregledov pridobljene ugotovitve. 4 Tem strokovnim zaključkom izvedenke, na katerih temelji odločitev sodišča prve stopnje v tem delu, pritožnik konkretizirano sploh ne nasprotuje. 5 Prim. VSK sklep in sodba I Cp 81/2005 ter VSL sodba in sklep IV Cp 1384/2016 in IV Cp 3439/2015. 6 Le toženčevo subjektivno videnje. 7 Kot se izraža toženec v pritožbi. 8 Če tisti od staršev, pri katerem otrok živi, onemogoča stike med otrokom in drugim od staršev ter stikov ni mogoče izvajati niti ob strokovni pomoči centra za socialno delo, lahko sodišče na predlog drugega od staršev odloči, da se tistemu, ki onemogoča stike, odvzame varstvo in vzgoja ter se otroka zaupa drugemu od staršev, če sodišče ugotovi, da bo ta omogočal stike, in če je le tako mogoče varovati korist otroka (7. odstavek 141. člena DZ). 9 Ali poskusom otroka odtujiti od toženca. 10 Tudi do tega vprašanja se bo višje sodišče še natančneje opredelilo ob odgovoru na pritožbene navedbe o prevozu otrok na stike. 11 Odločbi VS RS II Ips 558/2005 in II Ips 536/2009. 12 Ki jo v pritožbi izpostavlja toženec. 13 Mati zasluži približno 860 EUR mesečno, oče pa približno 820 EUR mesečno. 14 Prim., Zobec, J. v: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, Uradni list in GV Založba, 2006, stran 360 in 361. 15 Temu izhodišču, ki ga je v odločbi Up-410/01(8) izpostavilo Ustavno sodišče RS, enotno sledi sodna praksa višjih sodišč s takšnim stališčem: Z začasnimi odredbami v družinsko pravnih zadevah se začasno uredi izjemen položaj, v katerem je varstvo otroka tako ogroženo, da ni mogoče čakati na zaključek postopka in pravnomočnost odločbe. Izdaja začasne odredbe v tovrstnih postopkih je omejena na nujne (izjemne) primere, v katerih bi lahko prišlo do nesorazmerno težko popravljive škode ali nasilja. 16 Prim. odločbe VSL IV Cp 659/2016, IV Cp 1683/2016, IV Cp 1752/2017, IV Cp 1476/2018, IV Cp 1760/2018. 17 ESČP poudarja, da je polje presoje nacionalnih oblasti glede pravice do stikov med starši in otroci zelo ozko; prim. npr., zadevo ESČP Cincimino proti Italiji, ESČP, št. 68884/13 z 28. 4. 2016. 18 Tako se mora stiku odpovedati tisti od staršev, ki ni popolnoma zdrav ali je bil v stiku z bolno osebo, stiki se lahko izvedejo z druženjem v naravi…