Jedro

Na odločitev ne more vplivati okoliščina, da je bil tožnik nezakonito izbrisan iz registra stalnih prebivalcev Republike Slovenije, saj na prejšnjih razpisih ne bi mogel sodelovati tudi če ne bi bil izbrisan iz registra stalnih prebivalcev, ker je pogoj za dodelitev neprofitnega stanovanja slovensko državljanstvo in ne stalno prebivanje v Sloveniji.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Javni stanovanjski sklad Mestne občine Ljubljana je v postopku 14. javnega razpisa za dodelitev neprofitnih stanovanj v najem kot prvostopni organ z izpodbijano odločbo z izrekom pod točko 1 odločil, da je tožnik na podlagi ocenitve stanovanjskih, socialnih in drugih razmer dosegel 270 točk, z doseženim številom točk pa se uvršča na 783. mesto prednostne liste upravičencev za dodelitev neprofitnih stanovanj v najem, namenjenih za samske osebe, za katera prosilci, glede na dohodek gospodinjstva, niso zavezani plačati lastne udeležbe in varščine – lista A2. Z izrekom pod točko 2 pa je bilo hkrati odločeno, da bodo na podlagi razpisanega števila stanovanj in njihove razdelitve po sklepu nadzornega sveta stanovanja zagotovljena vsem tistim upravičencem, uvrščenim na prednostno listo A2 v skupini samskih oseb, ki so dosegli nad vključno 465 točk, pod pogojem, da se stanovanjske, premoženjske ali druge razmere, ki vplivajo na izpolnjevanje pogojev za dodelitev neprofitnega stanovanja, ne spremenijo; vsem tistim, ki so dosegli manjše število točk pa stanovanje ne bo dodeljeno.

Iz razlogov izpodbijane odločbe je med drugim razvidno, da je tožnik na podlagi točkovalne kategorije 01 „Stanovanjski status“ prejel 180 točk, kategorije 12 „Državljan z daljšo delovno dobo“ 50 točk in kategorije 20 „Stalnost bivanja v Mestni občini Ljubljana“ 40 točk – na podlagi točkovalne kategorije 20.2. (nad 10 do 15 let), kar skupaj znaša 270 točk in ga uvršča na 783. mesto prednostne liste. Zato tožnik ni upravičen do dodelitve neprofitnega stanovanja na podlagi citirane določbe javnega razpisa, ki stanovanja zagotavlja le tistim upravičencem, ki so na prednostni listi A2 dosegli 465 točk in več.

Župan Mestne občine Ljubljana je kot drugostopni organ kot neutemeljeno zavrnil tožnikovo pritožbo, v kateri je uveljavljal pritožbene ugovore nepravilne ugotovitve dejanskega stanja v zvezi s postavko 20.2. „Stalnost bivanja v Mestni občini Ljubljana“ in ker organ prve stopnje ni točkoval kategorije 16. „Udeležba na prejšnjih razpisih“. V obrazložitvi navaja, da se doba stalnega bivanja točkuje od vključno leta 1965 dalje in da se v primeru prekinitve bivanja leta seštevajo, vendar pa iz predloženih dokazil izhaja, da je tožnik na območju Mestne občine Ljubljana prebival le v času od 23. 8. 1978 do 17. 1. 1990 ter ponovno od 9. 7. 2009 dalje, kar je razvidno tudi iz potrdila Upravne enote Ljubljana, ki ga je pritožbi priložil tožnik sam. V zvezi s tem pojasnjuje še, da se šteje, da je imel tožnik v času od 17. 1. 1990 do 18. 6. 2009 stalno prebivališče izven Mestne občine Ljubljana in sicer v Medvodah, kar izhaja tudi iz dopolnilne odločbe Ministrstva za notranje zadeve št. 2140-85/2008/22(1221-01) z dne 7. 8. 2009. Pritožbeni ugovor, ki se nanaša na točkovanje kategorije udeležbe na prejšnjih razpisih, je drugostopenjski organ zavrnil s pojasnilom, da so do neprofitnega stanovanja upravičeni le državljani Republike Slovenije in da tožnik na prejšnjih razpisih ni mogel sodelovati, saj je bila odločba o sprejemu v državljanstvo Republike Slovenije izdana 8. 12. 2010, kar pomeni, da pred tem tožnik ni izpolnjeval tega splošnega pogoja za sodelovanje na javnih razpisih. Pojasnil je tudi, da ne Pravilnik o dodeljevanju neprofitnih stanovanj v najem (v nadaljevanju Pravilnik), ki določa splošne pogoje za upravičenost do dodelitve neprofitnega stanovanja v najem, ne razpis ne določata, da bi bili prosilci, ki so bili izbrisani iz registra stalnega prebivalstva Republike Slovenije, upravičeni do dodatnih točk. Tožnik se s takšno odločitvijo ne strinja in sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi ter zadevo vrne Javnemu stanovanjskemu skladu Mestne občine Ljubljana v novo odločanje, toženki pa naloži povrnitev stroškov tega postopka. V tožbi navaja, da je bilo dejansko stanje glede stalnosti prebivanja napačno ugotovljeno, saj je bila Občine Medvode kot lokalna skupnost od Ljubljane oddvojena konec leta 1994, Medvode pa so bile do takrat sestavni del Občine Ljubljana – Šiška. Zato meni, da je najmanj do ustanovitve Občine Medvode dejansko prebival v eni izmed ljubljanskih občin. Tudi sicer naj bi bila ugotovitev glede bivanja tožnika med leti 1990 in 2009 napačna, čeprav temelji na potrdilu Upravne enote. Navaja namreč, da to potrdilo ne pomeni, da je tožnik na naslovu v Medvodah tudi dejansko prebival. Dopolnilna odločba naj bi bila administrativni ukrep, ki ne ustreza dejanskemu stanju, zaradi specifičnosti situacije pa bi moral upravni organ izvesti poseben ugotovitveni postopek, saj mu je bila pravica do stalnega prebivanja podeljena 17 let po tem, ko je bil iz registra stalnih prebivalcev izbrisan. Navaja, da je vse od leta 1992 živel na območju Mesta Ljubljane na različnih naslovih, na nobenem izmed njih pa se ni mogel prijaviti. Navaja, da lahko bivanje v Mestni občini Ljubljana dokazuje s pričami, od leta 2007 pa ga lahko dokaže tudi s potrdili in pisnimi izjavami. Po seštevku vseh let naj bi bil upravičen do maksimalnega števila 110 točk in ne zgolj 40. Zaradi navedenih razlogov tožnik meni, da bi moral biti upravičen tudi do maksimalnega števila točk (tj. 150 točk) po kategoriji 16. „Udeležba na prejšnjih razpisih“, saj meni, da na razpisih ni mogel sodelovati, ker je bil v letu 1992 izbrisan iz registra stalnih prebivalcev Republike Slovenije. Nepriznavanje točk po navedenem kriteriju naj bi pomenilo nadaljnjo kršitev človekovih pravic, ki so bile kršene z izbrisom.

Navaja, da je upravičen tudi do 30 točk po kriteriju 2. „Kvaliteta bivanja“, saj je ob prijavi na razpis svoje bivanjske razmere opisal, kot tudi svojo življenjsko stisko, ker prebiva v avtomobilu. Glede na navedeno meni, da bi moral skupno prejeti 510 točk. Toženka v odgovoru na tožbo navaja po vsebini enako kot v obrazložitvah prvostopenjske in drugostopenjske odločbe, glede na tožbene trditve pa še pojasnjuje, da se pogoj bivanja v Mestni občini Ljubljana nanaša na bivanje na območju sedanje Mestne občine Ljubljana in da bivanje v nestanovanjskih prostorih (brez stanovanja) ne omogoča dodatnega točkovanja neprimernosti razmer. Sodišču predlaga, naj tožbo zavrne, tožniku pa naloži plačilo stroškov tega postopka.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je sporno, ali tožniku kot prosilcu za dodelitev neprofitnega stanovanja v najem, pripada večje število točk za stalnost bivanja na območju Mestne občine Ljubljana, ter dodatne točke za udeležbo na prejšnjih razpisih in za kvaliteto bivanja.

Po presoji sodišča je odločitev organa prve stopnje, potrjena z odločitvijo organa druge stopnje, pravilna in zakonita, zato se sodišče sklicuje na razloge odločbe organa prve stopnje, dopolnjene z razlogi organa druge stopnje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1). V zvezi s tožbenimi ugovori pa dodaja: Po presoji sodišča tožnik ni upravičen do 150 točk po kategoriji 16. „Udeležba na prejšnjih razpisih“. Vsaka uvrstitev na prednostno listo predhodnih razpisov se po tem kriteriju točkuje s po 30 točkami, skupaj pa je po tem kriteriju mogoče dobiti 150 točk. Kot je že drugostopenjski organ pojasnil, pa je po prvem odstavku 3. člena Pravilnika eden izmed splošnih pogojev za udeležbo na razpisih za dodelitev neprofitnih stanovanj slovensko državljanstvo. Tak pogoj izhaja iz petega odstavka 87. člena Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ), ki določa, da so do dodelitve neprofitnega najemnega stanovanja v lasti občine, države, javnega stanovanjskega sklada ali neprofitne stanovanjske organizacije upravičeni državljani Republike Slovenije, ki izpolnjujejo merila, določena s Pravilnikom.

Tožnik ne oporeka ugotovitvi toženke, da je bila odločba o sprejemu tožnika v državljanstvo Republike Slovenije izdana 8. 12. 2010. Možnost sodelovanja na javnem razpisu je torej tožnik pridobil s sprejemom v slovensko državljanstvo in ne z odločbo o stalnem prebivanju, kot to zmotno meni tožnik. Zato se tudi sodišče strinja s stališčem toženke, da tožnik pred pridobitvijo slovenskega državljanstva ni mogel sodelovati na javnih razpisih za dodelitev neprofitnega stanovanja. Po navedenem na drugačno odločitev ne more vplivati okoliščina, da je bil tožnik nezakonito izbrisan iz registra stalnih prebivalcev Republike Slovenije, saj na prejšnjih razpisih ne bi mogel sodelovati tudi če ne bi bil izbrisan iz registra stalnih prebivalcev, ker je, kot je bilo že povedano, pogoj za dodelitev neprofitnega stanovanja slovensko državljanstvo in ne stalno prebivanje v Sloveniji.

Stalno prebivališče na območju Mestne občine Ljubljana je sicer poseben prednostni kriterij, vendar se sodišče v obravnavanem primeru ni spuščalo v presojo, ali na ugotavljanje dejstev, pomembnih za točkovanje po tem kriteriju, vpliva okoliščina, da je bil tožnik nezakonito izbrisan iz registra stalnih prebivalcev Republike Slovenije. Sodišče se tudi ni spuščalo v presojo pravilnosti stališča, da tožnik ni upravičen do dodatnih točk po kriteriju 2. Kvaliteta bivanja. Dodatnih 70 točk po kriteriju stalnosti prebivanja skupaj z dodatnimi 30 točkami po kriteriju kvalitete bivanja namreč ne bi privedle do drugačne odločitve.

Glede na to, da so do neprofitnega stanovanja upravičene tiste samske osebe, ki so na prednostni listi A2 dosegle nad vključno 465 točk, z izpodbijano odločbo pa je bilo tožniku priznano 270 točk, bi do drugačne odločitve privedla le ugotovitev, da je izpodbijana odločitev nepravilna in nezakonita po vseh treh kriterijih, ki jih tožnik v tožbi uveljavlja. Ker je sodišče presodilo, da tožnik ni upravičen do dodatnih 150 točk, ki jih je uveljavljal zaradi nemožnosti sodelovanja na prejšnjih razpisih, se mu v presojo pravilnosti točkovanja po drugih dveh kriterijih ni bilo treba spuščati. Po obeh kriterijih skupaj bi namreč tožnik lahko dosegel še maksimalno 100 točk, kar bi pomenilo, da bi skupaj dosegel 370 točk, to pa za dodelitev neprofitnega stanovanja, do katerega so upravičene le osebe, ki so dosegle nad vključno 465 točk, ne zadošča. Ker na odločitev v zadevi ne morejo vplivati niti ostale tožbene navedbe, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1). Odločitev je sprejelo na seji v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1, saj predlagana dejstva in dokazi niso pomembni za odločitev.

Če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1). Zato poleg tožnice tudi toženka ni upravičena do povračila stroškov, ki so ji nastali z odgovorom na tožbo.