Jedro

Če je iz prosilčeve prošnje za azil očitno, da v izvorni državi ni bil preganjan in mu ob vrnitvi v izvorno državo ne grozi preganjanje v smislu ZAzil, se njegova vloga lahko zavrne kot očitno neutemeljena v pospešenem postopku.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) v zvezi z 2. odstavkom 39. člena Zakona o azilu (ZAzil - UPB1, Uradni list RS, št. 134/2003) zavrnilo tožbo tožnikov zoper odločbo tožene stranke z dne 3.1.2005; s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je tožnike oprostilo plačila sodnih taks. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo kot očitno neutemeljene zavrnila prošnje tožnikov za priznanje azila v Republiki Sloveniji na podlagi 2. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil in hkrati določila tridnevni rok, v katerem morajo tožniki zapustiti Republiko Slovenijo (2. alinea 1. odstavka 34. člena ZAzil).

Sodišče prve stopnje je v obravnavanem primeru pritrdilo odločitvi in razlogom tožene stranke iz izpodbijane odločbe. Izhajalo je iz dejstva, da prosilci, ki so Romi, glede na opis preganjanja v izvorni državi, glede na stanje v izvorni državi, še posebej glede zagotavljanja varstva Romom v predpisih in v dejanskem življenju, kar izhaja iz informacij in poročil ter predpisov, ki jih je pridobila tožena stranka in jih natančno navedla v izpodbijani odločbi, verodostojnosti katerih tožniki niti ne ugovarjajo, v izvorni državi niso bili preganjani in jim tudi ob vrnitvi v to državo ne grozi preganjanje v smislu ZAzil. Enako kot tožena stranka prvostopno sodišče meni, da strah tožnikov, da bi jim v primeru vrnitve v matično državo grozilo preganjanje, objektivno in tudi subjektivno ni utemeljen. Država Srbija in Črna gora je v zadnjem času sprejela učinkovite ukrepe za preprečevanje diskriminacije, ki jih s pomočjo mednarodnih institucij tudi izvaja. V teh razmerah so tudi nekatere druge evropske države začele z vračanjem večjega števila Romov v Srbijo in Črno goro, kot npr. Nemčija, kar izhaja iz številnih sporazumov z Evropsko unijo.

Tožniki vlagajo zoper prvostopno sodbo pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlagajo, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da pritožbi ugodi, podrejeno pa naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne pristojnemu sodišču v nov postopek. Menijo, da pri odločanju o njihovem azilu pristojni organi niso pravilno uporabili določb procesnih in materialnih predpisov ter niso pravilno ugotovili dejanskega stanja. Kršili so ZAzil, Zakon o upravnem postopku (ZUP), ZUS ter določila mednarodnega prava in mednarodnih dogovorov. Na izrecno vprašanje ob podaji vloge za azil so povedali, da izvorne države niso zapustili zaradi izboljšanja materialnega položaja, temveč iz strahu za lastno življenje. Njihovo maltretiranje in preganjanje s strani Srbov je bilo pogosto, takorekoč vsakodnevno, še posebej intenzivno pa je bilo nasilje ob koncu tedna, ko so bili preganjalci vinjeni. Zaradi tega si pogosto niso upali iz hiše niti do trgovine. Na njihove prijave policija ni ustrezno ukrepala in jih ni zaščitila. Zato je preuranjeno sklepanje, da jim v izvorni državi očitno ne grozi preganjanje. Po določilih Ženevske konvencije mora prosilec za azil izkazati utemeljen strah pred preganjanjem, ni pa mu treba dokazati, da bi bil takšnemu preganjanju že izpostavljen. Tožniki pa so dejansko že bili preganjani in so morali pred tem preganjanjem zbežati, enakemu preganjanju bi bili izpostavljeni ob morebitni vrnitvi. Tudi tožena stranka v izpodbijani odločbi navaja, da okoliščine, v katerih živijo Romi v Srbiji in Črni gori, ne zagotavljajo njihove varnosti in življenja v miru. Ob vrnitvi ne bi bili deležni učinkovite zaščite, njihova osebna varnost bi bila ogrožena. Vse to kaže na to, da tudi tožena stranka dvomi v to, da v izvorni državi ne bi bili preganjani. V takem primeru pa bi morala odločiti v korist stranke, ne pa pavšalno zatrjevati, da tožniki v izvorni državni ne bi bili preganjani. Tožena stranka stranka bi morala torej izpeljati redni azilni postopek, ne pa odločati v tako imenovanem pospešenem postopku. Meni, da bi moralo upravno sodišče upoštevati tudi sodbo vrhovnega sodišča I Up 286/2002-2, v kateri je izrecno določeno, da mora pristojni organ v primeru zavrnitve prošnje za azil po določbi 2. odstavka 35. člena ZAzil v postopku ugotoviti dejanski namen vložitve prošnje in utemeljiti, da prosilec dejansko ne potrebuje zaščite v obliki azila. Skladno z odločbo tožene stranke morajo tožniki v treh dneh po pravnomočnosti odločitve zapustiti Republiko Slovenijo. Njihova vrnitev v izvorno državo pa bi pomenila resno grožnjo njihovi osebni varnosti, kar pa je kršitev temeljnih človekovih pravic in načela nevračanja. Ta pravica je varovana z notranjo in mednarodno zakonodajo, je absolutna in je države ne morejo omejiti. Zato predlagajo, da pritožbeno sodišče razsodi, da se sodba prvostopnega sodišča in odločba tožene stranke odpravita in se ugodi predlogu tožnikov za priznanje azila v Republiki Sloveniji.

Tožena stranka in zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev prvostopnega sodišča v obravnavanem primeru pravilna in zakonita, zanjo je prvostopno sodišče navedlo utemeljene razloge, na katere se pritožbeno sodišče, da se izogne ponavljanju, v celoti sklicuje. Glede pritožbenih navedb pa še dodaja: Po 35. členu ZAzil se o prošnjah za azil lahko odloča v dveh vrstah postopkov, in sicer v rednem (1. odstavek) in tako imenovanem pospešenem postopku (2. odstavek). Presojo o tem, v katerem postopku bo o prošnji odločeno, glede na okoliščine primera opravi organ, ki o prošnji odloča. To presojo opravi na podlagi tožnikove prošnje, njegovega zaslišanja, ki ga je treba opraviti v vsakem primeru, poznavanjem drugih okoliščin, ki vplivajo na odločitev v stvari tako glede vsebine kot tudi glede vrste postopka.

V obravnavanem primeru je tudi po presoji pritožbenega sodišča tožena stranka pravilno in zakonito odločala v tako imenovanem pospešenem postopku. Res iz prošenj tožnikov za pridobitev azila v Republiki Sloveniji izhaja, da so bili v izvorni državi šikanirani in da so jih nadlegovale določene skupine srbskega prebivalstva. Vendar tudi po presoji pritožbenega sodišča to šikaniranje in nadlegovanje ne pomeni preganjanja v smislu ZAzil, ki se sklicuje tudi na Ženevsko konvencijo, oziroma preganjanja v smislu pravnega standarda, ki se je uveljavil v sodni praksi. To pa je, da je preganjanje trajno in sistematično kršenje osnovnih človekovih pravic zaradi pomanjkanja zaščite države, pri čemer mora obstajati nenehno trpinčenje oziroma mučenje, s katerim so državne oblasti seznanjene.

Poleg tega pa je tudi iz poročil in inforamcij o stanju v Srbiji in Črni gori glede odnosov do Romov in predpisov Srbije in Črne gore, ki se na Rome nanašajo, ki jih v izpodbijani odločbi navaja in povzema njihovo vsebino tožena stranka, razvidno, da so se razmere na tem področju bistveno spremenile in se diskriminiranje Romov postopno zmanjšuje, hkrati pa se povečuje varnost njihovega bivanja v tej državi. Na podlagi teh ugotovitev in meddržavnih sporazumov tudi iz drugih evropskih držav vračajo Rome v Srbijo in Črno goro.

Zato se pritožbeno sodišče pridružuje stališču prvostopnega sodišča, da v obravnavanem primeru ni objektivnih razlogov, zaradi katerih bi bilo mogoče sklepati, da bi tožnikom ob vrnitvi v izvorno državo grozilo preganjanje v smislu ZAzil, in da utemeljenega strahu pred takšnim preganjanjem na subjektivni ravni niso izkazali niti tožniki. Glede na to tudi pritožbeno sodišče meni, da so bile v obravnavanem primeru izpolnjne okoliščine za to, da je tožena stranka odločala v tako imenovanem pospešenem postopku.

S to odločitvijo in z odločitvijo, da morajo tožniki zapustiti Republiko Slovenijo v treh dneh po pravnomočno končanem azilnem postopku, pa ni kršeno niti načelo o nevračanju. To načelo ne pomeni samostojne pravice, temveč pomeni, da se prosilcev za azil ne vrača v izvorno državo, če izkažejo utemeljeno in zakonito potrebo po priznanju azila v tuji državi. Te potrebe pa tožniki v obravnavanem primeru tudi po presoji pritožbenega sodišča niso izkazali.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo pritožbo tožnikov in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.