28. 1. 2009

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus pobude javnega zavoda Obalne lekarne Koper, Koper, in Gordane Flego, Koper, ki ju zastopa Niko Varezič, odvetnik v Portorožu, na seji 28. januarja 2009

sklenilo:

1.Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti 1. člena Zakona o javnih uslužbencih (Uradni list RS, št. 63/07 – ur. p. b. in 65/08) se zavrne.

2.Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti 1. točke 2. člena, prvega odstavka 3. člena, 11. člena, prvega odstavka 22. člena in prvega odstavka 22.a člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (Uradni list RS, št. 95/07 – ur. p. b., 17/08, 58/08 in 80/08) se zavrne.

3.Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti tretjega odstavka 22. člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (Uradni list RS, št. 32/06 – ur. p. b.) se zavrže.

4.Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti 3. člena, prvega odstavka 4. člena, drugega stavka drugega odstavka 7. člena in 14. člena Uredbe o dodatni delovni uspešnosti v javnem sektorju (Uradni list RS, št. 14/06 in 136/06) se zavrže.

5.Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti prvega stavka prvega odstavka in šestega odstavka 8. člena Uredbe o plačah direktorjev v javnem sektorju (Uradni list RS, št. 73/05, 103/05, 12/06, 36/06, 46/06, 77/06, 128/06, 37/07, 95/07, 112/07, 104/08 in 123/08) se zavrne.

6.Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti tretjega odstavka 8. člena Uredbe o plačah direktorjev v javnem sektorju se zavrže.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Pobudnika izpodbijata 1. člen Zakona o javnih uslužbencih (v nadaljevanju ZJU) ter 1. točko 2. člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (v nadaljevanju ZSPJS). Izpodbijani določbi naj bi posegali v pravice zaposlenih in direktorjev lekarn. Postavljali naj bi jih v neenak položaj z zasebnimi lekarnarji in naj bi privilegirali zaposlene in direktorje v javnih podjetjih v primerjavi z zaposlenimi in direktorji v javnih zavodih. Pobudnika menita, da javnih služb in zaposlenih v njih ni dopustno postavljati v bistveno slabši položaj brez razumnega razloga ter da pravna ureditev, ki temelji na razlikovanju gospodarske in negospodarske dejavnosti in financiranja, ni v skladu s 14. členom, s tretjim in petim odstavkom 15. člena in s 74. členom Ustave. Ker sta prvi odstavek 3. člena in 11. člen ZSPJS, na podlagi katerih se določa plača javnih uslužbencev in direktorjev v javnih zavodih, le izvedba teh nedoslednosti, sta po mnenju pobudnikov tudi ti določbi iz enakih razlogov v neskladju z Ustavo. Pobudnika izpodbijata še prvi in tretji odstavek 22. člena ZSPJS, kot sta veljala v času vložitve pobude in sta urejala obseg sredstev za delovno uspešnost. Navedeni določbi naj bi bili v neskladju s 14. členom Ustave, ker naj bi predpisovali omejitve in neutemeljeno, brez razumnega razloga posegali v pravice zaposlenih. Sklicujeta se na odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-134/96 z dne 23. 9. 1999 (Uradni list RS, št. 86/99 in OdlUS VIII, 212), s katero je Ustavno sodišče razveljavilo podobno določbo Zakona o razmerjih plač v javnih zavodih, državnih organih in lokalnih skupnosti (Uradni list RS, št. 18/94 in nasl. – v nadaljevanju ZRPJZ), ki je omejevala znesek delovne uspešnosti posameznega delavca na 20 odstotkov osnovne plače.

2.Pobudnika izpodbijata 3. člen, 4. člen, drugi odstavek 7. člena in 14. člen Uredbe o dodatni delovni uspešnosti v javnem sektorju (v nadaljevanju Uredba/1). Zatrjujeta njihovo neskladje z 2., s 14., 15., z 22., s 23., 74. in s 153. členom Ustave ter z drugim odstavkom 11. člena ZSPJS in s četrtim odstavkom 22. člena ZSPJS-UPB5. Člen 3 Uredbe/1 naj bi arbitrarno brez meril določal odstotke za plačilo dodatne delovne uspešnosti iz naslova prodaje blaga in storitev ter privarčevanih sredstev. Glede na omejitev iz prejšnjega člena pa naj organ upravljanja iz 4. člena Uredbe/1 ne bi imel o čem odločati oziroma bi lahko le ugotovil manjši delež sredstev za dodatno delovno uspešnost. Drugi odstavek 7. člena Uredbe/1 je po mnenju pobudnikov nejasen in presega zakonsko pooblastilo. Prepoveduje namreč izplačilo dodatne delovne uspešnosti, dokler ne bi bil v ustreznih aktih predhodno določen obseg posamezne javne službe. Člen 14 Uredbe/1 pa naj bi bil v neskladju z odločbo št. U-I-134/96, ker omejuje izplačilo dodatne delovne uspešnosti na največ tri osnovne plače direktorja.

3.Pobudnika iz enakih razlogov izpodbijata tudi prvi, tretji in četrti odstavek 8. člena Uredbe o plačah direktorjev v javnem sektorju (v nadaljevanju Uredba/2). Prvi odstavek 8. člena Uredbe/2 naj bi presegal zakonsko pooblastilo, ker določa le enkratno letno izplačilo redne delovne uspešnosti. Prav tako naj bi Uredba/2 s tretjim odstavkom 8. člena prekoračila zakonsko pooblastilo in širila krog oseb, ki odločajo o dodelitvi dela plače za delovno uspešnost direktorjev. Poleg zakonsko določenega organa, pristojnega za imenovanje, predpisuje še soglasje ustanovitelja oziroma pristojnega ministra. Četrti odstavek 8. člena Uredbe/2 pa naj bi izničil pravico do dodatne delovne uspešnosti, ker odkazuje na Uredbo/1, ki je v svojem 7. členu onemogočila izplačilo dodatne delovne uspešnosti.

4.Ustavnemu sodišču predlagata, naj razveljavi izpodbijane določbe.

B.

5.Prvi pobudnik je javni zavod za izvajanje lekarniške dejavnosti, druga pobudnica je direktorica tega javnega zavoda. Ustavno sodišče je obema priznalo pravni interes za izpodbijanje določb, ki so predmet preizkusa te pobude, ne da bi se posebej ukvarjalo z vprašanjem, kateri izmed pobudnikov izkazuje pravni interes za presojo posameznih določb.

Člen 1 ZJU, 1. točka 2. člena, prvi odstavek 3. člena in 11. člen ZSPJS

6.Člen 1 ZJU ter 1. točka 2. člena ZSPJS določata sestavo javnega sektorja. ZSPJS določa plače javnih uslužbencev in funkcionarjev pri uporabnikih proračuna (prvi odstavek 3. člena). Člen 11 ZSPJS pa ureja določitev osnovne plače ravnateljev, direktorjev in tajnikov. Pobudnika navedenim določbam očitata neskladje z drugim odstavkom 14. člena Ustave. V neenakem položaju naj bi bila z zasebnimi lekarnami, ki naj bi po istih kriterijih pridobivale prihodke iz javnih sredstev, pri razpolaganju z delom sredstev, pridobljenih na trgu pa naj ne bi bile omejene. V neenakem položaju naj bi bila tudi z javnimi podjetji, ki so na podlagi izpodbijanih določb izključena iz javnega sektorja, čeprav opravljajo javno službo tako kot pobudnika.

7.Iz splošnega načela enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave ne izhaja zahteva, da mora zakonodajalec različne položaje urejati enako, temveč le, da naj bistveno enake položaje ureja enako. Vendar v obravnavnem primeru položaja javnih zavodov, ki opravljajo lekarniško dejavnost, ni mogoče enačiti s položajem zasebnih lekarn in javnih podjetij. Zakonodajalec je za potrebe opredelitve obsega plačnega sistema, določenega z ZSPJS, uporabil organizacijsko definicijo javnega sektorja, po kateri se v javni sektor uvrščajo vse tipične osebe javnega prava ter druge osebe javnega prava, če se financirajo iz proračuna. Ker so javni zavodi osebe javnega prava, ki se financirajo oziroma pridobivajo prihodke (tudi) iz proračuna, zasebne lekarne ter javna podjetja pa so osebe zasebnega prava, ki pridobivajo svoje prihodke izključno na trgu, je očitek pobudnikov o neskladju izpodbijane ureditve z drugim odstavkom 14. člena Ustave neutemeljen.

8.Ker je pobuda v tem delu očitno neutemeljena, jo je Ustavno sodišče zavrnilo (1. in 2. točka izreka tega sklepa).

Prvi odstavek 22. člena in prvi odstavek člena 22.a ZSPJS ter tretji odstavek 22. člena ZSPJS-UPB5

9.Pobudnika sta ob vložitvi pobude izpodbijala prvi odstavek 22. člena ZSPJS-UPB5,1 ki je urejal del plače za delovno uspešnost javnega uslužbenca iz naslova nadpovprečnih delovnih rezultatov, ter tretji odstavek 22. člena ZSPJS-UPB5,2 ki je urejal del plače iz naslova dodatne delovne uspešnosti. Z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (Uradni list RS, št. 68/06 – ZSPJS-F) in Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (Uradni list RS, št. 57/07 – v nadaljevanju ZSPJS-G) sta bili izpodbijani določbi spremenjeni in preštevilčeni. Ker vsebina prvega odstavka 22. člena ZSPJS-UPB5 v izpodbijanem delu ni prenehala veljati, temveč je bila njena vsebina prenesena v prvi odstavek 22.a člena ZSPJS,3 je Ustavno sodišče štelo, da pobudnika izpodbijata to določbo zakona. Vsebina tretjega odstavka 22. člena ZSPJS-UPB5 pa je zajeta v členih od 22.i do 22.k ZSPJS o delovni uspešnosti iz naslova prodaje blaga in storitev na trgu. Omejitev višine izplačila dela plače iz naslova dodatne delovne uspešnosti, ki je bila določena s tretjim odstavkom 22. člena ZSPJS-UPB5, ki ga pobudnika izpodbijata, je bila z ZSPJS-G odpravljena. Izpodbijana ureditev je zato v tem obsegu prenehala veljati.

10.Ustavno sodišče praviloma presoja le veljavne predpise. Na podlagi drugega odstavka 47. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – ur. p. b. – v nadaljevanju ZUstS) lahko Ustavno sodišče presoja predpise, ki so po vloženi pobudi prenehali veljati ali bili spremenjeni ali dopolnjeni, če niso bile odpravljene posledice neustavnosti (prvi odstavek 47. člena ZUstS). Pobudnik mora za presojo takšnega predpisa izkazati tako imenovano pravovarstveno potrebo. Skladno s 44. členom ZUstS učinkuje razveljavitev zakona ali dela zakona na pravna razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno. Poleg tega učinkuje takšna razveljavitev tudi na pravna razmerja, o katerih je že bilo pravnomočno odločeno, če si je pobudnik zavaroval učinek nastopa pravnomočnosti z vložitvijo pravočasne in dovoljene ustavne pritožbe (glej sklep št. U-I-174/05 z dne 13. 12. 2007, Uradni list RS, št. 122/07 in OdlUS XVI, 87). Ustavno sodišče je zato pobudnika pozvalo, naj izkažeta pravovarstveno potrebo za oceno ustavnosti tretjega odstavka 22. člena ZSPJS-UPB5.

11.Pobudnika sta v odgovoru navedla, da vztrajata pri pobudi za oceno ustavnosti tretjega odstavka 22. člena ZSPJS-UPB5 in sta jo razširila še na prvi odstavek 22. člena ZSPJS. Tej določbi očitata, da je nejasna. V zvezi s tretjim odstavkom 22. člena ZSPJS-UPB5 pa zgolj navajata, da je bila druga pobudnica pred uveljavitvijo ZSPJS-G oškodovana v višini 16.922,98 EUR. Pobudnika s temi navedbami, iz razlogov, navedenih v prejšnji točki obrazložitve, nista izkazala pravovarstvene potrebe za presojo tretjega odstavka 22. člena ZSPJS-UPB5. Ustavno sodišče je zato pobudo za presojo ustavnosti tretjega odstavka 22. člena ZPSJS-UPB5 zavrglo (3. točka izreka tega sklepa).

12.Pobudnika izpodbijata prvi odstavek 22.a člena ZSPJS, ki določa, da je letna višina redne delovne uspešnosti javnega uslužbenca omejena na največ dve osnovni plači javnega uslužbenca. Zatrjujeta, da naj bi bila izpodbijana ureditev v neskladju z odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-134/96 in zato tudi v neskladju z drugim odstavkom 14. člena Ustave. Očitek ni utemeljen. Ustavno sodišče je v odločbi št. U-I-134/96 v okviru presoje prvega odstavka 17. člena ZRPJZ ugotovilo, da je dodatna omejitev pri izplačilu za povečano delovno uspešnost, torej iz dela sredstev, ki so jih javni zavodi pridobivali s prodajo blaga in storitev na trgu ali na podlagi javnih razpisov, neskladna z drugim odstavkom 14. člena Ustave. Ugotovljena neskladnost se torej ni nanašala na omejevanje višine izplačila redne delovne uspešnosti, ki se financira iz proračunskih sredstev, kar je predmet obravnave s to pobudo.

13.Pobudnika izpodbijata tudi prvi odstavek 22. člena ZSPJS, ki določa skupen obseg sredstev za plačilo redne delovne uspešnosti. Menita, da izpodbijana določba omejuje višino izplačila redne delovne uspešnosti v nasprotju z odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-134/96. Ker to ni bilo predmet presoje Ustavnega sodišča v tej zadevi, je njuno sklicevanje na drugačno odločitev Ustavnega sodišča neutemeljeno. Očitno je neutemeljen tudi očitek, da je določba nejasna. Pobudnika sama pojasnjujeta, kako se določba izvaja v praksi. Zgolj njuno drugačno razumevanje izpodbijane določbe zato ne more izkazovati zatrjevane neustavnosti.

14.Ker je pobuda za oceno ustavnosti prvega odstavka 22. člena in prvega odstavka 22.a člena ZSPJS neutemeljena, jo je Ustavno sodišče zavrnilo (2. točka izreka tega sklepa).

Člen 3, prvi odstavek 4. člena, drugi stavek drugega odstavka 7. člena in 14. člen Uredbe/1

15.Pobudnika izpodbijata 3. člen Uredbe/1, ki je določal obseg sredstev za plačilo dodatne delovne uspešnosti, prvi odstavek 4. člena, ki je določal, kdo odloča o razdelitvi teh sredstev, ter drugi stavek drugega odstavka 7. člena, ki je določal, da se prihodki iz zasebnih virov, pridobljenih s prodajo storitev na področju dejavnosti, za katero je javni zavod ustanovljen, vendar se izvaja nad obsegom javne službe, ne morejo upoštevati kot prihodki iz prodaje blaga in storitev na trgu, dokler obseg posamezne javne službe ni konkretno opredeljen v nacionalnem programu ali ustanovitvenem ali drugem aktu ustanovitelja. Z Uredbo o spremembah in dopolnitvah Uredbe o dodatni delovni uspešnosti v javnem sektorju (Uradni list RS, št. 136/02 – v nadaljevanju Uredba/sprem.) sta bila 3. člen ter drugi stavek drugega odstavka 7. člena črtana, prvi odstavek 4. člena pa je bil spremenjen. Pobudnika izpodbijata tudi 14. člen Uredbe/1, ki naj bi omejeval izplačilo dodatne delovne uspešnosti na največ tri osnovne mesečne plače javnega uslužbenca. Že v 9. točki obrazložitve tega sklepa je bilo ugotovljeno, da je ZSPSJ-G odpravil omejitev višine izplačila dela plače iz naslova dodatne delovne uspešnosti, ki je bila prej določena s tretjim odstavkom 22. člena ZSPJS-UPB5.

16.Ker so izpodbijane določbe med postopkom pred Ustavnim sodiščem prenehale veljati oziroma so bile spremenjene, je Ustavno sodišče pobudnika v skladu z drugim odstavkom 47. člena ZUstS pozvalo, naj izkažeta pravovarstveno potrebo tudi glede navedenih določb. V odgovoru sta navedla, da pri pobudi vztrajata, vendar pogojev za njihovo oceno nista izkazala.

17.Glede na navedeno je Ustavno sodišče pobudo za oceno ustavnosti in zakonitosti 3. člena, prvega odstavka 4. člena, drugega stavka drugega odstavka 7. člena in 14. člena Uredbe/1 zavrglo (4. točka izreka tega sklepa).

Prvi stavek prvega odstavka in šesti odstavek 8. člena Uredbe/2

18.Pobudnika izpodbijata prvi odstavek 8. člena Uredbe/2, vendar iz njunih navedb izhaja, da izpodbijata le prvi stavek prvega odstavka 8. člena Uredbe/2. Izpodbijata tudi četrti odstavek 8. člena Uredbe/2, ki je z Uredbo o spremembah in dopolnitvah Uredbe o plačah direktorjev v javnem sektorju (Uradni list RS, št. 37/07) zaradi preštevilčenja postal šesti odstavek. Predmet preizkusa je zato šesti odstavek 8. člena Uredbe/2. Zatrjujeta neskladje z 2., s 14., 15., z 22., s 23., 74. in s 153. členom Ustave ter z drugim odstavkom 11. člena in s tretjim odstavkom 22.a člena ZSPJS.

19.Prvi stavek prvega odstavka 8. člena Uredbe/2 določa, da se redna delovna uspešnost direktorjem v javnih zavodih izplačuje enkrat letno. Pobudnika menita, da določitev zgolj enkratnega letnega izplačila redne delovne uspešnosti presega zakonski okvir oziroma, da v ZSPJS ni pooblastila za enkratno letno izplačilo redne delovne uspešnosti za direktorje javnih zavodov. Očitek ni utemeljen. Določbe, ki bi izrecno omejevala število izplačil redne delovne uspešnosti v enem letu, ZSPJS pred novelo ZSPJS-G ni vseboval. To je pomenilo, da je bilo možno večkratno ali zgolj enkratno letno izplačilo dela te plače, ob upoštevanju omejitev, ki so se nanašale na samo višino izplačane delovne uspešnosti. Delovna uspešnost, kot jo razumeta pobudnika, ne pomeni obvezne sestavine plače tako, da mora biti javnemu uslužbencu oziroma direktorju javnega zavoda izplačana vsak mesec. Javnemu uslužbencu oziroma direktorju javnega zavoda redna delovna uspešnost pripada le pod pogoji ZSPJS. Če ti niso izpolnjeni, tudi ni pravne podlage za njeno izplačilo. Sklicevanje pobudnikov na 134. člen ZDR, ki ureja plačilni dan, je zato brezpredmetno. V skladu s prvim odstavkom 22.a člena ZSPJS-G se del plače za delovno uspešnost javnemu uslužbencu izplača najmanj dvakrat letno, razen če ni s kolektivno pogodbo ali z aktom, izdanim na podlagi zakona, urejeno drugače. Zgolj dejstvo, da se direktorjem javnih zavodov redna delovna uspešnost izplačuje enkrat letno, ne pomeni določitve manj pravic, kot jih določa zakon. Zato tudi ni mogoče pritrditi pobudnikoma, da je izpodbijana določba v neskladju z drugim odstavkom 14. člena Ustave, ker se direktorjem v državnih organih, drugih državnih organih, upravah pravosodnih organov in organih samoupravnih lokalnih skupnosti redna delovna uspešnost izplačuje v rokih, ki veljajo za ostale javne uslužbence.

20.Šesti odstavek 8. člena Uredbe/2 določa, da se dodatna delovna uspešnost iz naslova uspešnosti pri prodaji blaga in storitev izplačuje v skladu z uredbo, ki ureja dodatno delovno uspešnost v javnem sektorju. Pobudnika menita, da pomeni taka ureditev izničenje pravic iz tega naslova, ker naj bi bila ta pravica onemogočena zaradi drugega odstavka 7. člena Uredbe/1, ki je v svojem drugem stavku določal, kdaj se prihodki iz zasebnih virov, pridobljenih s prodajo storitev na področju dejavnosti, za katero je javni zavod ustanovljen in se izvaja nad obsegom javne službe, ne morejo šteti v prihodke iz prodaje blaga in storitev na trgu. Ker je bila ta omejitev z Uredbo/sprem. ukinjena (glej 15. točko obrazložitve tega sklepa), očitki pobudnikov o neustavnosti oziroma nezakonitosti te določbe niso utemeljeni.

21.Ker je pobuda v tem delu neutemeljena, jo je Ustavno sodišče zavrnilo (5. točka izreka tega sklepa).

Tretji odstavek 8. člena Uredbe/2

22.Pobudnika izpodbijata tudi tretji odstavek 8. člena Uredbe/2, ki določa, da mora organ, pristojen za imenovanje direktorja, pri odločanju o višini dela plače za redno delovno uspešnost pridobiti soglasje ustanovitelja oziroma pristojnega ministra. Določbi očitata, da je v neskladju z 2., s 14., 15., z 22., s 23., 74. in s 153. členom Ustave ter z drugim odstavkom 11. člena in s tretjim odstavkom 22.a člena ZSPJS prekoračila zakonsko pooblastilo in razširila krog oseb, ki odločajo o dodelitvi dela plače za delovno uspešnost direktorjev.

23.Pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti lahko da, kdor izkaže svoj pravni interes (prvi odstavek 24. člena ZUstS). Po drugem odstavku navedenega člena je pravni interes podan, če predpis ali splošni akt za izvrševanje javnih pooblastil, katerega oceno pobudnik predlaga, neposredno posega v njegove pravice, pravne interese oziroma v njegov pravni položaj.

24.Izpodbijani predpis ne učinkuje neposredno. V takšnih primerih se lahko pobuda vloži šele po izčrpanju pravnih sredstev zoper posamični akt, izdan na podlagi izpodbijanega predpisa, hkrati z ustavno pritožbo, pod pogoji iz 50. do 60. člena ZUstS. To stališče Ustavnega sodišča je podrobneje obrazloženo v sklepu Ustavnega sodišča št. U-I-275/07 z dne 22. 11. 2007 (Uradni list RS, št. 110/07 in OdlUS XVI, 82). Iz razlogov, navedenih v citiranem sklepu, pobudnika še ne izkazujeta pravnega interesa za oceno ustavnosti izpodbijane zakonske določbe. Zato je Ustavno sodišče pobudo v tem delu zavrglo (6. točka izreka tega sklepa).

C.

25.Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi tretjega odstavka 25. člena in drugega odstavka 26. člena ZUstS v sestavi: predsednik Jože Tratnik ter sodnice in sodniki mag. Marta Klampfer, mag. Marija Krisper Kramberger, mag. Miroslav Mozetič, dr. Ernest Petrič, Jasna Pogačar, dr. Ciril Ribičič in Jan Zobec. Sklep je sprejelo soglasno.

Jože Tratnik Predsednik zanj dr. Ciril Ribičič Podpredsednik

[1]Prvi odstavek 22. člena ZSPJS-UPB5 je določal: "Del plače za delovno uspešnost pripada javnemu uslužbencu, ki je pri delu v tekočem letu dosegel nadpovprečne delovne rezultate ali je bil nadpovprečno delovno obremenjen. Ta del plače lahko letno znaša največ dve osnovni plači javnega uslužbenca, pri čemer se upošteva višina osnovne plače javnega uslužbenca v mesecu decembru preteklega leta."

[2]Tretji odstavek 22. člena ZSPJS-UPB5 je določal: "Javnemu uslužbencu pri uporabniku proračuna iz tretjega in četrtega odstavka 21. člena tega zakona, pripada iz naslova uspešnosti pri prodaji blaga in storitev oziroma učinkov realizacije dodatna delovna uspešnost, največ v višini treh osnovnih mesečnih plač, ki se izplača ob pridobitvi soglasja ustanovitelja, pri čemer se upošteva višina osnovne plače javnega uslužbenca v decembru preteklega leta."

[3]Prvi odstavek 22.a člena ZSPJS določa: "Del plače za redno delovno uspešnost pripada javnemu uslužbencu, ki je v obdobju, za katerega se izplačuje, pri opravljanju svojih rednih delovnih nalog dosegel nadpovprečne delovne rezultate. Ta del plače lahko letno znaša največ dve osnovni mesečni plači javnega uslužbenca, pri čemer se kot osnova upošteva višina osnovne plače javnega uslužbenca v mesecu decembru preteklega leta. Del plače za delovno uspešnost se izplača najmanj dvakrat letno, razen če ni s kolektivno pogodbo ali z aktom, izdanim na podlagi zakona, urejeno drugače."

[4]S 1. 1. 2009 je z uveljavitvijo Uredbe o delovni uspešnosti iz naslova prodaje blaga in storitev na trgu (Uradni list RS, št. 69/08) v celoti prenehala veljati Uredba/1.

[5]Pobudnika sta ob vložitvi pobude zatrjevala nezakonitost izpodbijane ureditve z vidika četrtega odstavka 22. člena ZSPJS-UPB5. Ker je bila določba na podlagi ZSPJS-G zgolj preštevilčena in je njena vsebina zajeta v tretjem odstavku 22.a člena ZSPJS, je Ustavno sodišče zatrjevano nezakonitost presojalo z vidika te določbe.