Jedro

Pomanjkanje ustrezne pazljivosti pri hoji po poledenelem prostoru pri zapuščanju sanitarij bencinskega servisa pomeni prispevek oškodovanca k nastanku škode.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v 15 dneh od vročitve te sodbe, povrniti njene stroške odgovora na revizijo v znesku 374,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Tožnica se je 24. 12. 2001 poškodovala v naselju ..., ko je zapuščala sanitarne prostore tamkajšnjega bencinskega servisa. Na spolzkih in poledenelih tleh ji je spodrsnilo, pri čemer je padla in utrpela dvojni zlom desnega zapestja.

2. Sodišče prve stopnje je v obravnavani odškodninski zadevi presodilo, da znaša pravična denarna odškodnina za utrpelo nepremoženjsko škodo: 4.172,93 EUR za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, 208,65 EUR za primarni strah, 834,59 EUR za sekundarni strah ter 7.511,27 EUR za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Nato je upoštevalo še 20 % soprispevek tožeče stranke k nastanku škode in nevaloriziran znesek, s katerim je tožena stranka plačala akontacijo nesporne odškodnine. Prisodilo je skupaj 7.511,27 EUR z obrestmi, zahtevek za plačilo višje odškodnine pa je zavrnilo.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo, pritožbi tožene stranke pa delno ugodilo in spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je znesek prisojene odškodnine znižalo s 7.511,27 EUR na 5.663,77 EUR, razliko med navedenima zneskoma, to je plačilo zneska 1.847,50 EUR z obrestmi pa je zavrnilo. Spremenilo je tudi odločitev o pravdnih stroških in odločilo o stroških pritožbenega postopka.

4. Revizijo vlaga tožeča stranka. Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava.

Revizijskemu sodišču predlaga naj reviziji ugodi in napadeno sodbo spremeni tako, da zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi, podrejeno pa zadevo odstopi nazaj prvostopnemu sodišču v nadaljnje postopanje in odločanje. Revizija pritožbenemu sodišču očita, da tožnici ni mogoče pripisati sokrivde za nastali škodni dogodek, saj niso podani tehtni razlogi za tako odločitev sodišča. Sodišče ni ugotavljalo, ali je tožnica ravnala z ustrezno skrbnostjo oz. ali bi nekdo drug, ki bi ravnal bolj skrbno ne padel v istih razmerah, kot se je poškodovala sama. Ugovor tožene stranke je bil neargumentiran in dokazi v tej smeri niso bili predlagani. Revizija nasprotuje tudi prenizko odmerjeni odškodnini iz naslova vseh zahtevanih postavk.

5. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila (prvi odstavek 375. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

6. Toženec je v odgovoru na revizijo zanikal revizijsko trditev, da tožena stranka ni podala argumentiranega ugovora v smeri tožničine soodgovornosti. Navedel je, da niso utemeljeni revizijski očitki glede višine odškodnine. Predlagal je zavrnitev revizije.

7. Revizija ni utemeljena.

8. Revizijsko sodišče soglaša z odločitvijo in obrazložitvijo nižjih sodišč, da je tožnica v obsegu 20 % soprispevala k nastanku škode.(1) Trditev glede soprispevka tožnice je tožena stranka podala pravočasno in jo argumentirano obrazložila s tem, da so takrat vladale zimske razmere in da je splošno znano, da so tla v takem obdobju spolzka, še posebej ob padavinah, zato je potrebna pazljivost. Tožena stranka ima prav, ko v odgovoru zatrjuje, da določanje vsebine pravnega standarda v vsakem konkretnem primeru posebej pomeni uporabo prava. Pravo pa sodišče pozna po uradni dolžnosti, zato je neutemeljen očitek tožnice o pomanjkanju dokazov tožene stranke glede soprispevka tožeče stranke.

9. Pri presoji višine odškodnine sta temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo načelo individualizacije višine odškodnine(2) in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine(3). Pritožbeno sodišče je v svoji sodbi znižalo višino odškodnine za strah in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti ter pravilno po uradni dolžnosti opravilo valorizacijo že izplačane odškodnine. Odškodnino za strah je odmerilo enotno za obe obliki strahu in iz te postavke izločilo funkcionalno manjvrednost desne roke, saj le-ta sodi med dejansko podlago za duševne bolečine. Pri odmeri duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa je izločilo duševne bolečine zaradi skaženosti, ker je sodišče prve stopnje v tem delu prekoračilo zahtevek. Ob ugotovljenih in natančno opisanih vrstah, naravi, intenzivnosti in trajanju telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, strahu in duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, je pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi obe zgoraj omenjeni načeli ustrezno upoštevalo in uravnotežilo. Prisodilo je odškodnino, ki je v skladu z merili iz 200. člena Zakona o obligacijskih razmerjih in s sodno prakso v podobnih primerih, saj z višino trinajstih povprečnih neto plač ne odstopa od odškodnin v primerljivih primerih.

10. Po ugotovitvi neutemeljenosti revizije tožeče stranke jo je revizijsko sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).

11. Odločitev, da tožnica krije stroške postopka, temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP in prvem odstavku 154. člena ZPP. Na podlagi navedenih določb pa mora tožnica toženi stranki povrniti njene stroške odgovora na revizijo, odmerjene na podlagi stroškovnika po odvetniški tarifi in po Zakonu o sodnih taksah na 374,76 EUR, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Op. št. (1): Podobno odločitev je revizijsko sodišče sprejelo v zadevi II Ips 270/2000. Op. št. (2): Načelo individualizacije se osredotoča na posameznika kot neponovljivo celoto ter na obseg in vsebino telesnega in duševnega trpljenja ter odraža oškodovančevo individualno vrednotenje konkretnih posledic.

Op. št. (3): Načelo objektivnosti terja vrednotenje ugotovljenih konkretnih škodnih posledic tudi v primerjavi s škodnimi posledicami številnih drugih oškodovancev v različnih primerih iz sodne prakse. To je namreč pogoj za enotno obravnavanje škod različnega obsega in določanje odškodnin zanje v ustreznih razmerjih.