Jedro

Jedro

Objektivna nezmožnost delavcu zagotoviti ustrezno delo po ugotovitvi nezakonitosti odpovedi, ker delodajalec delavcu ne more zagotoviti ustreznega dela glede na nezakonito odpovedano pogodbo o zaposlitvi je podana npr. ob ukinitvi delovnega mesta delavca ali spremenjeni sistemizaciji.

Objektivna nezmožnost delavcu zagotoviti ustrezno delo po ugotovitvi nezakonitosti odpovedi, ker delodajalec delavcu ne more zagotoviti ustreznega dela glede na nezakonito odpovedano pogodbo o zaposlitvi je podana npr. ob ukinitvi delovnega mesta delavca ali spremenjeni sistemizaciji.

Delavcu v postopku glede nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni treba navajati, v čem je njegov interes za reintegracijo. Interes se kaže v tem, da je vložil tak tožbeni zahtevek. Ni mu treba navajati razlogov, zakaj uveljavlja to zakonsko predvideno posledico nezakonite odpovedi, tudi sicer pa je v veljavni slovenski zakonodaji vrnitev na delo pravilo, sodna razveza pa izjema.

Delavcu v postopku glede nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni treba navajati, v čem je njegov interes za reintegracijo. Interes se kaže v tem, da je vložil tak tožbeni zahtevek. Ni mu treba navajati razlogov, zakaj uveljavlja to zakonsko predvideno posledico nezakonite odpovedi, tudi sicer pa je v veljavni slovenski zakonodaji vrnitev na delo pravilo, sodna razveza pa izjema.

Izrek

Izrek

-Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe spremeni tako, da se ta v celoti glasi:

-Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe spremeni tako, da se ta v celoti glasi:

"I. Tožniku delovno razmerje pri toženki ni prenehalo 16. 7. 2023, temveč še traja z vsemi pravicami iz delovnega razmerja po pogodbi o zaposlitvi št. ... z dne 30. 12. 2019 za delovno mesto Višji svetovalec — za urejanje prostora v Uradu A. (šifra ..., naziv Višji svetovalec III).

"I. Tožniku delovno razmerje pri toženki ni prenehalo 16. 7. 2023, temveč še traja z vsemi pravicami iz delovnega razmerja po pogodbi o zaposlitvi št. ... z dne 30. 12. 2019 za delovno mesto Višji svetovalec — za urejanje prostora v Uradu A. (šifra ..., naziv Višji svetovalec III).

II.Toženka je tožnika v roku 8 dni dolžna pozvati na delo ter mu od 17. 7. 2023 dalje plačati mesečne razlike v plači med dejansko prejeto plačo in plačo, ki bi jo prejel pri toženki v skladu s pogodbo o zaposlitvi z dne 30. 12. 2019, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneskov, ki tečejo od vsakega 6. dne v tekočem mesecu za pretekli mesec.

II.Toženka je tožnika v roku 8 dni dolžna pozvati na delo ter mu od 17. 7. 2023 dalje plačati mesečne razlike v plači med dejansko prejeto plačo in plačo, ki bi jo prejel pri toženki v skladu s pogodbo o zaposlitvi z dne 30. 12. 2019, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneskov, ki tečejo od vsakega 6. dne v tekočem mesecu za pretekli mesec.

III.Toženka je dolžna tožniku v roku 8 dni povrniti stroške v znesku 4.348,21 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 9. dne dalje do plačila."

-V preostalem delu se pritožba zavrne in se potrdi izpodbijani nespremenjeni del sodbe sodišča prve stopnje.

III.Toženka je dolžna tožniku v roku 8 dni povrniti stroške v znesku 4.348,21 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 9. dne dalje do plačila."

-Toženka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožniku pa je v roku 8 dni dolžna plačati 279,99 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. dne do plačila.

-V preostalem delu se pritožba zavrne in se potrdi izpodbijani nespremenjeni del sodbe sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

-Toženka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožniku pa je v roku 8 dni dolžna plačati 279,99 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. dne do plačila.

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo 16. 7. 2023 sodno razvezalo pogodbo o zaposlitvi, ki sta jo 30. 12. 2019 sklenili stranki tega postopka. Toženki je naložilo, naj tožniku plača denarno povračilo 15.001,21 EUR z zakonskimi obrestmi od neto zneska ter zavrnilo tožbeni zahtevek za reintegracijo, plačilo razlik v plači med dejansko prejeto plačo in plačo, ki bi jo tožnik prejel pri toženki, od 17. 7. 2023 dalje, in višje denarno povračilo do zneska 38.574,54 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Naložilo ji je še povračilo 3.610,00 EUR stroškov postopka tožniku, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

2.Zoper sodbo se zaradi vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik in predlaga njeno spremembo tako, da se ugodi reintegracijskemu zahtevku ter se mu od 5. 7. 2022 dalje prizna vse pravice iz delovnega razmerja skladno s pogodbo o zaposlitvi z dne 30. 12. 2019 oziroma podredno njeno sodno razvezo na dan odločitve sodišča prve stopnje in denarno povračilo v višini 18 plač, s stroškovno posledico. Zatrjuje kršitve iz 8., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Navaja, da njegov delovnopravni položaj pri novem delodajalcu ni enak niti primerljiv, kot bi ga imel pri toženki; ima bistveno nižjo plačo (od 64,71 do 105,43 EUR mesečno). Sklicuje se na trditve o svojem interesu za reintegracijo (želja po istem delovnem okolju, sodelavcih ter samem delu). Kot zmotni nasprotuje ugotovitvi, da delo, ki ga je opravljal pri toženki, sedaj organizirano teče in da dodatne zaposlitve niso potrebne, in izpostavlja drugačni izpovedi zakonitega zastopnika toženke B. B. (ki o tem ni vedel konkretno izpovedati) in priče C. C. (ki je omenila možnost zagotovitve delovnega mesta). Trdi, da toženka ni objektivno nezmožna zagotoviti mu ustrezno delovno mesto niti ne obstajajo subjektivne okoliščine, ki bi kazale na nezmožnost reintegracije. Sklicuje se na odločitev Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 329/2016. Meni, da niso podani pogoji za to, da bi se presojala ravnanja, zaradi katerih mu je bila podana odpoved, saj je njihov obstoj sporen, očitana dejanja pa neizkazana. Opozarja na odsotnost trditev, v čem naj bi s svojimi ravnanji škodil ugledu toženke oziroma posegel v videz nepristranskosti, kar naj bi omajalo zaupanje toženke vanj; tega z izpovedmi prič ni dopustno nadomeščati. Sklicuje se na pravnomočno ugotovljeno nezakonitost odpovedi v odločitvi pritožbenega sodišča Pdp 251/2023; toženka ni uspela izkazati očitanih kršitev niti razlogov za nemožnost nadaljevanja delovnega razmerja. V zvezi z izgubo zaupanja zatrjuje, da sta izpovedi zakonitega zastopnika toženke in priče C. C. presplošni; ni izkazano, kako naj bi njegova ravnanja zmanjševala ugled toženke oziroma zakaj naj bi javnost štela, da je delovanje javne uprave pristransko. Trdi, da razlogi za sodno razvezo po 118. členu ZDR-1 niso navedeni oziroma so presplošni in nekonkretizirani; odločitev je tudi materialnopravno zmotna. Graja odmero denarnega povračila (7 plač) ter se v primeru neugoditve reintegracijskemu zahtevku zavzema za zvišanje na 18 plač. Nasprotuje tudi odločitvi o stroških postopka; potrebni stroški so navedeni v stroškovnikih z dne 9. 4. 2024 in 6. 11. 2024, stroški za sestavo vloge z dne 1. 6. 2023 in kopiranje listin v zvezi z obnovo spisa, stroški pregledov prepisov posnetkov zaslišanj in sestave pripomb nanje ter stroški posvetov in pregledov dokumentacije, prav tako tudi potni stroški pooblaščenke na relaciji Ljubljana - ... - Ljubljana za vsak narok. Trdi, da si je zaradi možnega konflikta interesov moral poiskati odvetniško pisarno zunaj kraja bivališča. Priglaša pritožbene stroške.

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo 16. 7. 2023 sodno razvezalo pogodbo o zaposlitvi, ki sta jo 30. 12. 2019 sklenili stranki tega postopka. Toženki je naložilo, naj tožniku plača denarno povračilo 15.001,21 EUR z zakonskimi obrestmi od neto zneska ter zavrnilo tožbeni zahtevek za reintegracijo, plačilo razlik v plači med dejansko prejeto plačo in plačo, ki bi jo tožnik prejel pri toženki, od 17. 7. 2023 dalje, in višje denarno povračilo do zneska 38.574,54 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Naložilo ji je še povračilo 3.610,00 EUR stroškov postopka tožniku, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3.Pritožba je bila vročena toženki, ki nanjo odgovarja in predlaga njeno zavrnitev ter potrditev izpodbijanega dela sodbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

2.Zoper sodbo se zaradi vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik in predlaga njeno spremembo tako, da se ugodi reintegracijskemu zahtevku ter se mu od 5. 7. 2022 dalje prizna vse pravice iz delovnega razmerja skladno s pogodbo o zaposlitvi z dne 30. 12. 2019 oziroma podredno njeno sodno razvezo na dan odločitve sodišča prve stopnje in denarno povračilo v višini 18 plač, s stroškovno posledico. Zatrjuje kršitve iz 8., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Navaja, da njegov delovnopravni položaj pri novem delodajalcu ni enak niti primerljiv, kot bi ga imel pri toženki; ima bistveno nižjo plačo (od 64,71 do 105,43 EUR mesečno). Sklicuje se na trditve o svojem interesu za reintegracijo (želja po istem delovnem okolju, sodelavcih ter samem delu). Kot zmotni nasprotuje ugotovitvi, da delo, ki ga je opravljal pri toženki, sedaj organizirano teče in da dodatne zaposlitve niso potrebne, in izpostavlja drugačni izpovedi zakonitega zastopnika toženke B. B. (ki o tem ni vedel konkretno izpovedati) in priče C. C. (ki je omenila možnost zagotovitve delovnega mesta). Trdi, da toženka ni objektivno nezmožna zagotoviti mu ustrezno delovno mesto niti ne obstajajo subjektivne okoliščine, ki bi kazale na nezmožnost reintegracije. Sklicuje se na odločitev Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 329/2016. Meni, da niso podani pogoji za to, da bi se presojala ravnanja, zaradi katerih mu je bila podana odpoved, saj je njihov obstoj sporen, očitana dejanja pa neizkazana. Opozarja na odsotnost trditev, v čem naj bi s svojimi ravnanji škodil ugledu toženke oziroma posegel v videz nepristranskosti, kar naj bi omajalo zaupanje toženke vanj; tega z izpovedmi prič ni dopustno nadomeščati. Sklicuje se na pravnomočno ugotovljeno nezakonitost odpovedi v odločitvi pritožbenega sodišča Pdp 251/2023; toženka ni uspela izkazati očitanih kršitev niti razlogov za nemožnost nadaljevanja delovnega razmerja. V zvezi z izgubo zaupanja zatrjuje, da sta izpovedi zakonitega zastopnika toženke in priče C. C. presplošni; ni izkazano, kako naj bi njegova ravnanja zmanjševala ugled toženke oziroma zakaj naj bi javnost štela, da je delovanje javne uprave pristransko. Trdi, da razlogi za sodno razvezo po 118. členu ZDR-1 niso navedeni oziroma so presplošni in nekonkretizirani; odločitev je tudi materialnopravno zmotna. Graja odmero denarnega povračila (7 plač) ter se v primeru neugoditve reintegracijskemu zahtevku zavzema za zvišanje na 18 plač. Nasprotuje tudi odločitvi o stroških postopka; potrebni stroški so navedeni v stroškovnikih z dne 9. 4. 2024 in 6. 11. 2024, stroški za sestavo vloge z dne 1. 6. 2023 in kopiranje listin v zvezi z obnovo spisa, stroški pregledov prepisov posnetkov zaslišanj in sestave pripomb nanje ter stroški posvetov in pregledov dokumentacije, prav tako tudi potni stroški pooblaščenke na relaciji Ljubljana - ... - Ljubljana za vsak narok. Trdi, da si je zaradi možnega konflikta interesov moral poiskati odvetniško pisarno zunaj kraja bivališča. Priglaša pritožbene stroške.

4.Pritožba je delno utemeljena.

3.Pritožba je bila vročena toženki, ki nanjo odgovarja in predlaga njeno zavrnitev ter potrditev izpodbijanega dela sodbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

5.Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1) v povezavi z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v mejah razlogov iz pritožbe; po uradni dolžnosti je pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka in na pravilno uporabo materialnega prava. Te niso podane niti niso podane s pritožbo uveljavljane bistvene kršitve določb postopka, je pa sodišče prve stopnje delno zmotno uporabilo materialno pravo ter določene zaključke sprejelo brez ustrezne trditvene podlage toženke.

4.Pritožba je delno utemeljena.

6.O nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi v sklepih toženke z dne 5. 5. 2022 ter komisije za pritožbe z dne 15. 6. 2022, podane tožniku na podlagi 1. in 2. alineje prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1), je v tej zadevi že pravnomočno odločeno. Pritožbeno sodišče je s sodbo in sklepom Pdp 251/2023 z dne 14. 9. 2023 tožnikovi pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje Pd 170/2022 z dne 24. 2. 2023 v delu, ki se nanaša na nezakonitost sklepov o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, spremenilo tako, da ju je odpravilo, v preostalem izpodbijanem delu pa sodbo razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, da odloči o posledicah nezakonitosti izpodbijane odpovedi (reparaciji, reintegraciji oziroma sodni razvezi z denarnim povračilom). Sodišče prve stopnje je o tem že enkrat razsodilo s sodbo Pd 205/2023 z dne 10. 4. 2024 (pogodbo o zaposlitvi je sodno razvezalo s 16. 7. 2023 in tožniku poleg reparacije za obdobje od 4. 7. 2022 do 16. 7. 2023 prisodilo denarno povračilo v višini 15.001,21 EUR), vendar je pritožbeno sodišče s sklepom Pdp 288/2024 z dne 17. 7. 2024 to sodbo v izpodbijanem delu1 razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo v novo sojenje sodišču prve stopnje. Z izpodbijano sodbo je pogodbo o zaposlitvi, sklenjeno med strankama tega postopka, sodno razvezalo tako, da preneha veljati 16. 7. 2023, tožniku prisodilo denarno povračilo v višini 15.001,21 EUR ter povračilo stroškov postopka, zavrnilo pa zahtevek za vrnitev na delo, plačilo reparacije za obdobje od 17. 7. 2023 dalje ter plačilo višjega denarnega povračila. Glede na ugotovitve v pravnomočni sodbi in trditve toženke presoja, da so podani pogoji za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi, ni pravilna.

7.Pravnomočna je odločitev, da je toženka tožniku, zaposlenem na delovnem mestu "višji svetovalec za urejanje prostora (šifra ...)" v Oddelku D. v Uradu A., nezakonito izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi zaradi kršitve obveznosti iz drugega odstavka 100. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU), 37. člena Zakona o integriteti in preprečevanju korupcije (ZIntPK), prvega odstavka 34. in prvega odstavka 36. člena ZDR-1 ter prvega odstavka 15. člena Kodeksa ravnanja javnih uslužbencev (kodeks). Iz razlogov sodbe pritožbenega sodišča Pdp 251/2023 z dne 14. 9. 2023 kot bistveno izhaja, da je odpoved nezakonita, ker toženka kršitev, ki jih očita tožniku v sklepu o odpovedi, ni ustrezno konkretizirala, tako da jih ni bilo mogoče sodno preizkusiti, obenem pa glede na težo očitanih kršitev niti ne bi šlo za hujše kršitve pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja, storjene naklepoma ali iz hude malomarnosti iz 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1. V postopku tako ni bilo ugotovljeno, da bi tožnik očitane kršitve storil niti to med strankami ni bilo nesporno.

5.Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1) v povezavi z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v mejah razlogov iz pritožbe; po uradni dolžnosti je pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka in na pravilno uporabo materialnega prava. Te niso podane niti niso podane s pritožbo uveljavljane bistvene kršitve določb postopka, je pa sodišče prve stopnje delno zmotno uporabilo materialno pravo ter določene zaključke sprejelo brez ustrezne trditvene podlage toženke.

8.Predmet pritožbenega preizkusa je presoja razlogov za sodno razvezo skladno s 118. členom ZDR-1. Sodišče prve stopnje je pri odločitvi, da je interes toženke za sodno razvezo močnejši od interesa tožnika za reintegracijo, zavzelo naslednja stališča: da tožnik ni konkretno navedel, v čem je njegov interes za vrnitev na delo k toženki, da je tožnik zaposlen na primerljivem delovnem mestu s primerljivo plačo pri drugem delodajalcu, da toženka tožniku objektivno ne more zagotoviti zaposlitve na njegovem prejšnjem delovnem mestu, ker je tam zaposlila novega delavca ter da je toženka glede na očitana ravnanja v izredni odpovedi utemeljeno izgubila zaupanje v tožnika, saj je s svojim ravnanjem ustvarjal ali bi lahko ustvarjal vtis pristranskosti toženke v javnosti.

6.O nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi v sklepih toženke z dne 5. 5. 2022 ter komisije za pritožbe z dne 15. 6. 2022, podane tožniku na podlagi 1. in 2. alineje prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1), je v tej zadevi že pravnomočno odločeno. Pritožbeno sodišče je s sodbo in sklepom Pdp 251/2023 z dne 14. 9. 2023 tožnikovi pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje Pd 170/2022 z dne 24. 2. 2023 v delu, ki se nanaša na nezakonitost sklepov o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, spremenilo tako, da ju je odpravilo, v preostalem izpodbijanem delu pa sodbo razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, da odloči o posledicah nezakonitosti izpodbijane odpovedi (reparaciji, reintegraciji oziroma sodni razvezi z denarnim povračilom). Sodišče prve stopnje je o tem že enkrat razsodilo s sodbo Pd 205/2023 z dne 10. 4. 2024 (pogodbo o zaposlitvi je sodno razvezalo s 16. 7. 2023 in tožniku poleg reparacije za obdobje od 4. 7. 2022 do 16. 7. 2023 prisodilo denarno povračilo v višini 15.001,21 EUR), vendar je pritožbeno sodišče s sklepom Pdp 288/2024 z dne 17. 7. 2024 to sodbo v izpodbijanem delu1 razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo v novo sojenje sodišču prve stopnje. Z izpodbijano sodbo je pogodbo o zaposlitvi, sklenjeno med strankama tega postopka, sodno razvezalo tako, da preneha veljati 16. 7. 2023, tožniku prisodilo denarno povračilo v višini 15.001,21 EUR ter povračilo stroškov postopka, zavrnilo pa zahtevek za vrnitev na delo, plačilo reparacije za obdobje od 17. 7. 2023 dalje ter plačilo višjega denarnega povračila. Glede na ugotovitve v pravnomočni sodbi in trditve toženke presoja, da so podani pogoji za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi, ni pravilna.

9.V pritožbi tožnik utemeljeno uveljavlja, da delavcu v postopku glede nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni treba navajati, v čem je njegov interes za reintegracijo. Interes se kaže v tem, da je vložil tak tožbeni zahtevek. Ni mu treba navajati razlogov, zakaj uveljavlja to zakonsko predvideno posledico nezakonite odpovedi, tudi sicer pa je v veljavni slovenski zakonodaji vrnitev na delo pravilo, sodna razveza pa izjema. Tudi dejstvo, da tožnik pri drugem delodajalcu prejema enako ali primerljivo plačo kot pri toženki, za odločitev o sodni razvezi ni odločilno, saj ne vpliva na to, ali je nadaljevanje delovnega razmerja med strankama mogoče (prvi odstavek 118. člena ZDR-1). Navedeno bi kvečjemu lahko vplivalo na odmero denarnega povračila namesto vrnitve na delo. Glede na to pritožbeno sodišče ni presojalo pritožbenih navedb, s katerimi tožnik uveljavlja bistvene kršitve določb postopka zaradi neopredelitve sodišča prve stopnje do njegovih trditev o tem, zakaj zahteva reintegracijo, ter trditev o tem, da pri novem delodajalcu ne prejema primerljive plače, oziroma nasprotja v obrazložitvi glede vprašanja, ali prejema enako ali primerljivo plačo, saj to ob pravilni uporabi materialnega prava ni odločilno.

7.Pravnomočna je odločitev, da je toženka tožniku, zaposlenem na delovnem mestu "višji svetovalec za urejanje prostora (šifra ...)" v Oddelku D. v Uradu A., nezakonito izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi zaradi kršitve obveznosti iz drugega odstavka 100. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU), 37. člena Zakona o integriteti in preprečevanju korupcije (ZIntPK), prvega odstavka 34. in prvega odstavka 36. člena ZDR-1 ter prvega odstavka 15. člena Kodeksa ravnanja javnih uslužbencev (kodeks). Iz razlogov sodbe pritožbenega sodišča Pdp 251/2023 z dne 14. 9. 2023 kot bistveno izhaja, da je odpoved nezakonita, ker toženka kršitev, ki jih očita tožniku v sklepu o odpovedi, ni ustrezno konkretizirala, tako da jih ni bilo mogoče sodno preizkusiti, obenem pa glede na težo očitanih kršitev niti ne bi šlo za hujše kršitve pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja, storjene naklepoma ali iz hude malomarnosti iz 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1. V postopku tako ni bilo ugotovljeno, da bi tožnik očitane kršitve storil niti to med strankami ni bilo nesporno.

10.V zvezi s trditvijo toženke, da tožniku objektivno ne more zagotoviti zaposlitve na njegovem prejšnjem delovnem mestu, je sodišče prve stopnje v točki 10 obrazložitve sprejelo pravilno stališče, da zgolj trenutna odsotnost potrebe po delavčevem delu oziroma zasedenost delovnih mest ni okoliščina, ki bi vedno utemeljevala sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi. Materialnopravno zmotno pa je kot okoliščino v prid sodni razvezi štelo, da naj toženka tožniku ne bi mogla zagotoviti zaposlitve na prejšnjem delovnem mestu, ker je tam zaposlila novega delavca, dodatne zaposlitve v tem uradu pa ne potrebuje. Glede na splošne trditve toženke, da potrebe po tožnikovem delu na njegovem delovnem mestu ni, in pavšalni izpovedi zakonitega zastopnika

8.Predmet pritožbenega preizkusa je presoja razlogov za sodno razvezo skladno s 118. členom ZDR-1. Sodišče prve stopnje je pri odločitvi, da je interes toženke za sodno razvezo močnejši od interesa tožnika za reintegracijo, zavzelo naslednja stališča: da tožnik ni konkretno navedel, v čem je njegov interes za vrnitev na delo k toženki, da je tožnik zaposlen na primerljivem delovnem mestu s primerljivo plačo pri drugem delodajalcu, da toženka tožniku objektivno ne more zagotoviti zaposlitve na njegovem prejšnjem delovnem mestu, ker je tam zaposlila novega delavca ter da je toženka glede na očitana ravnanja v izredni odpovedi utemeljeno izgubila zaupanje v tožnika, saj je s svojim ravnanjem ustvarjal ali bi lahko ustvarjal vtis pristranskosti toženke v javnosti.

ter priče C. C.

9.V pritožbi tožnik utemeljeno uveljavlja, da delavcu v postopku glede nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni treba navajati, v čem je njegov interes za reintegracijo. Interes se kaže v tem, da je vložil tak tožbeni zahtevek. Ni mu treba navajati razlogov, zakaj uveljavlja to zakonsko predvideno posledico nezakonite odpovedi, tudi sicer pa je v veljavni slovenski zakonodaji vrnitev na delo pravilo, sodna razveza pa izjema. Tudi dejstvo, da tožnik pri drugem delodajalcu prejema enako ali primerljivo plačo kot pri toženki, za odločitev o sodni razvezi ni odločilno, saj ne vpliva na to, ali je nadaljevanje delovnega razmerja med strankama mogoče (prvi odstavek 118. člena ZDR-1). Navedeno bi kvečjemu lahko vplivalo na odmero denarnega povračila namesto vrnitve na delo. Glede na to pritožbeno sodišče ni presojalo pritožbenih navedb, s katerimi tožnik uveljavlja bistvene kršitve določb postopka zaradi neopredelitve sodišča prve stopnje do njegovih trditev o tem, zakaj zahteva reintegracijo, ter trditev o tem, da pri novem delodajalcu ne prejema primerljive plače, oziroma nasprotja v obrazložitvi glede vprašanja, ali prejema enako ali primerljivo plačo, saj to ob pravilni uporabi materialnega prava ni odločilno.

v zvezi s tem, ta okoliščina v obravnavani zadevi vsebinsko gledano ni taka, da bi lahko sama zase utemeljila sodno razvezo.

10.V zvezi s trditvijo toženke, da tožniku objektivno ne more zagotoviti zaposlitve na njegovem prejšnjem delovnem mestu, je sodišče prve stopnje v točki 10 obrazložitve sprejelo pravilno stališče, da zgolj trenutna odsotnost potrebe po delavčevem delu oziroma zasedenost delovnih mest ni okoliščina, ki bi vedno utemeljevala sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi. Materialnopravno zmotno pa je kot okoliščino v prid sodni razvezi štelo, da naj toženka tožniku ne bi mogla zagotoviti zaposlitve na prejšnjem delovnem mestu, ker je tam zaposlila novega delavca, dodatne zaposlitve v tem uradu pa ne potrebuje. Glede na splošne trditve toženke, da potrebe po tožnikovem delu na njegovem delovnem mestu ni, in pavšalni izpovedi zakonitega zastopnika2 ter priče C. C.3 v zvezi s tem, ta okoliščina v obravnavani zadevi vsebinsko gledano ni taka, da bi lahko sama zase utemeljila sodno razvezo.4 Objektivna nezmožnost delavcu zagotoviti ustrezno delo po ugotovitvi nezakonitosti odpovedi, ker delodajalec delavcu ne more zagotoviti ustreznega dela glede na nezakonito odpovedano pogodbo o zaposlitvi je podana npr. ob ukinitvi delovnega mesta delavca ali spremenjeni sistemizaciji, česa takega toženka v obravnavani zadevi ni trdila.

Objektivna nezmožnost delavcu zagotoviti ustrezno delo po ugotovitvi nezakonitosti odpovedi, ker delodajalec delavcu ne more zagotoviti ustreznega dela glede na nezakonito odpovedano pogodbo o zaposlitvi je podana npr. ob ukinitvi delovnega mesta delavca ali spremenjeni sistemizaciji, česa takega toženka v obravnavani zadevi ni trdila.

11.Pritožba utemeljeno uveljavlja tudi, da je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da je toženka dokazala t. i. subjektivni razlog za nezmožnost nadaljevanja delovnega razmerja, namreč da je glede na očitana ravnanja v izredni odpovedi utemeljeno izgubila zaupanje v tožnika, saj je s svojim ravnanjem ustvarjal ali bi lahko ustvarjal vtis pristranskosti toženke v javnosti. V razlogih sodbe je sicer pravilno štelo, da se (le) izjemoma lahko presoja tudi ravnanja, ki so bila predmet odpovedi, če so ta nesporna, vendar v tej zadevi ne gre za tak primer. V zvezi z očitki toženke v sklepu o izredni odpovedi z dne 5. 5. 2022

11.Pritožba utemeljeno uveljavlja tudi, da je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da je toženka dokazala t. i. subjektivni razlog za nezmožnost nadaljevanja delovnega razmerja, namreč da je glede na očitana ravnanja v izredni odpovedi utemeljeno izgubila zaupanje v tožnika, saj je s svojim ravnanjem ustvarjal ali bi lahko ustvarjal vtis pristranskosti toženke v javnosti. V razlogih sodbe je sicer pravilno štelo, da se (le) izjemoma lahko presoja tudi ravnanja, ki so bila predmet odpovedi, če so ta nesporna, vendar v tej zadevi ne gre za tak primer. V zvezi z očitki toženke v sklepu o izredni odpovedi z dne 5. 5. 2022

je sodišče prve stopnje že v prvem sojenju ugotovilo, da navedena ravnanja ne ustrezajo znakom kaznivih dejanj nevestnega dela v službi iz 258. člena oziroma zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic iz 257. člena Kazenskega zakonika (KZ-1), ter da pri očitanih ravnanjih ni šlo niti za kršitev konkurenčne prepovedi (1. točka prvega odstavka 100. člena ZJU, 16. člen pogodbe o zaposlitvi) niti za zlorabo informacij, do katerih ima tožnik dostop pri opravljanju nalog v službi, ki niso javno dostopne (3. točka prvega odstavka 100. člena ZJU). Trditve toženke v zvezi z izgubo zaupanja, ki jih veže na tožnikovo dolžnost lojalnosti in prepoved opravljanja konkurenčne dejavnosti, so pravno neodločilne, ne zadostuje namreč, da sama zaznava tožnikovo ravnanje kot nedopustno ali se boji, da bi ga kot takega dojemala javnost, ne da bi šlo za ravnanje, ki bi bilo v neskladju z veljavnimi predpisi. Ponovno je treba opozoriti, da toženka tožniku v odpovedi ni očitala opustitve obvestila o opravljanju dejavnosti, ki je v škodo ugledu organa. Pri presoji zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi sodišče presoja utemeljenost zatrjevanih razlogov za odpoved, zato v obravnavanem primeru ni bilo podlage za ugotavljanje, ali sta očitani ravnanji tožnika v škodo ugledu toženke. Iz opisa kršitev tožnika v sklepu o odpovedi ni razvidno, da naj bi kršitvi škodovali ugledu toženke in v čem. Pavšalno sklicevanje na anonimno pisanje ter članka v medijih in izgubo zaupanja "zaradi grobih kršitev standardov profesionalne etike in vzbujanja dvoma v javnosti o neprofesionalnem in netransparentnem delu javnega uslužbenca in celotne občinske uprave", ne zadostuje. Razlogov iz odpovedi delodajalec v individualnem delovnem sporu glede njene zakonitosti ne sme širiti, preveč splošnih očitkov iz odpovedi pa v sodnem postopku ne more sanirati tako, da jih dodatno konkretizira in uveljavlja kot razlog za nezmožnost nadaljevanja delovnega razmerja zaradi izgube zaupanja v delavca. Skladno s pravilom o povezanosti trditvenega in dokaznega bremena toženka odsotnosti ustrezne trditvene podlage za ugotovitev, v čem je tožnik z očitanimi ravnanji škodil njenemu ugledu, ni smela nadomeščati z izpovedmi priče in zakonitega zastopnika toženke, ki je to kršitev utemeljeval predvsem z (neutemeljenim) očitkom o kršitvi konkurenčne prepovedi ter medijsko povezavo med navedeno družbo in kupovanjem zemljišč, za katera je bila predvidena sprememba namembnosti, kar naj bi toženko izpostavilo kot delodajalca, ki tožniku na njegovem mestu omogoča pridobivanje informacij za naknadno kupovanje nepremičnin. Utemeljevanje izredne odpovedi z vsebino anonimnega pisanja in člankov, ki opisujejo domnevne nepravilnosti v zvezi z občinskim prostorskim načrtom in prodajami nepremičnin (česar tožniku toženka ni očitala), ni dopustno, prav tako pa navedeno ne more biti prikazano kot razlog za izgubo zaupanja.

12.Sodišče prve stopnje je kljub temu, da je bilo pravnomočno ugotovljeno, da tožnikovo ravnanje ni kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, v izpodbijani sodbi ugotavljalo, kako je to ravnanje vplivalo na subjektivno percepcijo toženke o možnosti nadaljevanja delovnega razmerja s tožnikom, čeprav je bilo že v prvem pritožbenem postopku ugotovljeno, da se glavnina očitkov toženke, ki so se že v postopku pred sodiščem prve stopnje izkazali za neutemeljene, nanaša na domnevno kršitev konkurenčne prepovedi s strani tožnika, ki naj bi pomenila tudi konflikt interesov.⁶ Samostojni očitek konflikta interesov je v sklepu o odpovedi zelo skopo in povsem splošno opredeljen, saj naj bi upoštevaje naloge tožnikovega delovnega mesta obstajal že glede na registrirano glavno dejavnost gospodarske družbe in dejstvo, da ta ustvarja prihodke. Toženka je v zvezi z izgubo zaupanja zatrjevala, da je zanjo nesprejemljivo, da pri njej zaposleni javni uslužbenec, uradnik, v prostem času opravlja storitve na trgu na področjih, ki so vsebinsko povezana z delom, ki ga kot uradnik opravlja pri toženki. Vendar pa izgube zaupanja ni mogoče opreti na zmotno laično razumevanje tožnikovih ravnanj kot zlorabe oziroma prekoračitve pooblastil, ne da bi se dejansko v postopku ugotovilo, da je tožnik ravnal v nasprotju za zakonskimi zahtevami ali prepovedmi. Sodišče prve stopnje je brez ustrezne pravočasne trditvene podlage toženke in mimo ugotovitve, da toženka ni pravočasno zatrjevala, v čem naj bi bil konflikt interesov, zaradi katerega bi bil tožnik zavezan k obveščanju toženke o spornih ravnanjih, štelo, da tožnikovo ravnanje objektivno posega v t. i. videz nepristranskosti, saj naj bi brez obveščanja toženke o sodelovanju v upravnih postopkih ustvarjal ali lahko ustvaril vtis v javnosti, da je občina neposredno vpletena v konkretne upravne postopke, vezane na urejanje prostora. Kako (ne)pristranskost vidi in razume javnost, ne more biti odločilno za presojo izgube zaupanja, prav tako ne zmotno laično pričakovanje popolne lojalnosti javnega uslužbenca mimo veljavnih predpisov. Iz njih namreč ne izhaja splošna obveznost javnega uslužbenca obveščati delodajalca o ustanovitvi gospodarske družbe in njenem poslovodenju, kot to očitno zmotno šteje toženka oziroma njen zakoniti zastopnik, temveč zgolj v primeru, da gre za enega od primerov iz prvega odstavka 100. člena ZJU ali drugega odstavka 37. člena ZIntPK. Toženka bi morala pravočasno izrecno navajati relevantne okoliščine, ki bi kazale na utemeljeno izgubo zaupanja (npr. kako je tožnikovo ravnanje objektivno vplivalo na videz (ne)pristranskosti oziroma omadeževalo ugled toženke), tako pa je v odgovoru na tožbo zatrjevala le, da je glede na vse okoliščine primera zaupanje do tožnika do tolikšne mere porušeno, da nadaljevanje delovnega razmerja ni več možno, v prvi pripravljalni vlogi se je sklicevala na izgubo zaupanja zaradi teže očitkov, na prvem naroku za glavno obravnavo pa je dodala zgolj, da je na uradniškem delovnem mestu zaupanje bistveno. Kasnejših trditev toženke v zvezi s tem zaradi prekluzije ni mogoče upoštevati, tudi sicer pa v tem sodnem postopku nikoli ni navedla konkretnih pravno upoštevnih razlogov za izgubo zaupanja, teh tudi ni mogoče nadomestiti z izpovedmi prič ali sklicevanjem na anonimna pisanja oziroma novinarske prispevke v medijih.

13.Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in na podlagi 358. člena ZPP izpodbijano sodbo spremenilo tako, da se ugodi tožnikovemu zahtevku za vrnitev na delo, posledično mu delovno razmerje pri toženki ni prenehalo 16. 7. 2023, temveč še vedno traja, tožnik pa je od 17. 7. 2023 upravičen do plačila razlike v plači med dejansko prejeto plačo in plačo, ki bi jo prejel pri toženki, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Delno je spremenilo tudi odločitev o stroških postopka. Zaradi ugoditve primarnemu tožbenemu zahtevku za vrnitev na delo se o podrednem tožbenem zahtevku za sodno razvezo in plačilu denarnega povračila ni odločalo.⁷ Pritožbeno sodišče zato tudi ni presojalo pritožbenih navedb, ki se nanašajo na sodno razvezo in denarno povračilo.

14.Tožnik s pritožbo nasprotuje tudi višini prisojenih stroškov tega individualnega delovnega spora. Odločitev o stroških je ustrezno obrazložena glede na manj strog standard obrazloženosti stroškovne odločitve.⁸ Pritožba pa je delno utemeljena glede priznanja potrebnih stroškov tožniku. Zaradi spremenjenega uspeha z reintegracijskim zahtevkom tožniku pripada povračilo potrebnih stroškov v tretjem sojenju za sestavo pripravljalne vloge z dne 6. 11. 2024 v višini 225 točk, v zvezi z narokom 6. 11. 2024 za zastopanje 150 točk, odsotnost iz pisarne 120 točk, poleg tega mu je treba priznati še stroške sestave odgovora na pritožbo z dne 13. 6. 2024 v višini 375 točk, skupaj 870 točk oziroma (glede na vrednost odvetniške točke po Odvetniški tarifi - OT v višini 0,60 EUR) 522,00 EUR, čemur je treba prišteti še materialne stroške v višini 5,22 EUR, 22‑odstotni DDV v višini 115,99 EUR in potne stroške na relaciji Ljubljana-...-Ljubljana v višini 95,00 EUR, skupaj 738,21 EUR. Skupaj z že priznanimi potrebnimi stroški je toženka tožniku dolžna povrniti stroške postopka do izdaje izpodbijane sodbe v višini 4.348,21 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

15.Višji zahtevani stroški postopka tožniku ne gredo. Tako mu sodišče prve stopnje pravilno ni priznalo kot potrebnih samostojnih stroškov za storitve posvetov s stranko, pregledov dokumentacije oziroma zapisnikov (tudi prepisov zvočnega posnetka zaslišanj) ter poročil stranki, saj so ti zajeti v drugih priznanih stroških postopka. Ker je tožnik šele 27. 5. 2024 navedel okoliščine, zaradi katerih je izbral pooblaščenca zunaj okrožja sodišča prve stopnje, mu sodišče prve stopnje za naroke pred tem pravilno ni priznalo potnih stroškov in odsotnosti iz pisarne za pooblaščenca zunaj okrožja sodišča. Skladno s prevladujočo sodno prakso sama pravica do proste izbire odvetnika ne upravičuje naložitve višjih potnih stroškov nasprotni stranki, prav tako to ne more izhajati iz morebitne drugačne prakse v drugih primerih sodišč(a) prve stopnje. Zavrniti je treba zavzemanje tožnika, da se mu v nasprotju z določbami 2. točke in točke 3.b) tar. št. 16 OT prizna za sestavo pripravljalnih vlog več kot 225 točk ter za nadaljnje naroke za glavno obravnavo več kot 150 točk. Glede na to, da se urnina lahko prizna za porabljeni čas med zastopanjem na narokih za vsake začete nadaljnje pol ure nad eno uro v višini 50 točk (prvi odstavek 6. člena OT), mu je bil0 150 točk iz tega naslova pravilno priznanih le za narok 18. 1. 2023, ostali naroki so vsi trajali manj kot eno uro. Za vlogo z dne 1. 6. 2023, s katero je tožnik predložil obvestilo z dne 26. 5. 2023, mu je sodišče prve stopnje priznalo 50 točk, kakor se zavzema v pritožbi, pravilno pa ni naložilo toženki povračila stroškov v zvezi z obnovo spisa, saj je njihov nastanek posledica naključja in tako njihovega povračila ni mogoče naložiti nasprotni stranki. Zavrniti je treba tudi zavzemanje tožnika, da mu pripada za sestavo pripomb na prepis zvočnega posnetka več kot 50 točk, saj te vloge glede na njen obseg in predvsem vsebino pripomb (prim. list. št. 142) ni mogoče šteti za obrazloženo vlogo med postopkom po 2. točki tar. št. 16 OT.

16.Ker v zvezi z višjimi zahtevanimi stroški postopka pritožba ni utemeljena, prav tako niso podani razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo v tem delu zavrnilo in potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17.Tožnik je s pritožbo v pretežnem delu uspel, zato mu je toženka dolžna povrniti stroške pritožbe po OT (375 točk za njeno sestavo, 2-odstotne materialne stroške in 22-odstotni DDV) v skupnem znesku 279,99 EUR. V primeru zamude mu dolguje tudi zakonske zamudne obresti.

18.Toženka sama krije stroške odgovora na pritožbo v skladu z določbo petega odstavka 41. člena ZDSS-1.

-------------------------------

1Ker se tožnik ni pritožil zoper odločitev sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na trajanje delovnega razmerja do 16. 7. 2023 in razliko med dejansko prejeto plačo in nadomestilom za brezposelne ter plačo, ki bi jo tožnik prejel pri toženki po pogodbi o zaposlitvi od 5. 7. 2022 do 16. 7. 2023, je v tem delu sodba sodišča prve stopnje z dne 10. 4. 2024 postala pravnomočna.

2Ta je na naroku 18. 1. 2023 izpovedal, da se je delo tožnika razporedilo med ostale zaposlene, da pa je v teku nov razpis za isto delovno mesto, na naroku 6. 11. 2024 pa, da tožnika pri toženki že dve leti ni in da se je delo v tem času organiziralo tako, da dodatnih zaposlitev v tem uradu ne potrebujejo, na izrecno vprašanje, ali so zaposlili novega človeka, pa je odvrnil, da konkretno ne more odgovoriti, ali so nekoga zaposlili prav na tožnikovem delovnem mestu.

3Priča v prvem sojenju o tem ni izpovedovala, v tretjem sojenju pa je na naroku 6. 11. 2024 izpovedala, da je delo v uradu, v katerem je bil tožnik zaposlen pred odpovedjo, sedaj organizirano, da teče, da pa bi delodajalec v primeru reintegracije tožniku delovno mesto nekako zagotovil.

4Prim. odločitve Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 7/2022, VIII Ips 255/2016, VIII Ips 39/2020 in VIII Ips 274/2017.

5Očitala mu je, da je naklepno ali iz hude malomarnosti huje kršil svoje pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja: 1) z opustitvijo seznanitve predstojnika oziroma pridobitve njegovega soglasja za opravljanje dejavnosti in zastopanje dveh investitorjev pred Upravno enoto E. v upravnih postopkih za pridobitev gradbenih dovoljenj za tri objekte ter pridobivanja mnenj, čeprav je vedel, da zaseda uradniško delovno mesto v Oddelku D. v Uradu A., ki tudi podaja mnenja in izdaja informacije za pridobivanje gradbenega dovoljenja glede na obstoječe prostorske akte toženke, s čimer je kršil 100. člen ZJU, kodeks, 37. člen ZIntPK in 13. člen pogodbe o zaposlitvi, saj dejavnost pomeni konflikt interesov, lahko vpliva ali ustvarja videz, da vpliva na nepristransko in objektivno opravljanje javnih nalog, ter 2) z opustitvijo seznanitve predstojnika oziroma pridobitve njegovega soglasja za lastništvo 50‑odstotnega poslovnega deleža in poslovodenje gospodarske družbe, ki ima kot glavno dejavnost opredeljeno trgovanje z lastnimi nepremičninami, s čimer je kršil konkurenčno prepoved, 100. člen ZJU, 37. člen ZIntPK, 13., 16. in 18. člen pogodbe o zaposlitvi, ter 33. člen ZDR-1.

6Tožniku se je očitalo družbeništvo in poslovodenje v gospodarski družbi kot kršitev konkurenčne prepovedi, ker naj tega glede na naloge na svojem delovnem mestu brez pisnega soglasja toženke ne bi smel, ker njegovo delo obsega tudi izdajo potrdil o namenski rabi nepremičnin, ki so potrebne listine vsake pogodbe z nepremičninami in lokacijske informacije.

7Posledično je oštevilčenje delno spremenjenega izreka v tej sodbi drugačno, kot je v izpodbijani sodbi sodišča prve stopnje.

8Prim. npr. odločitvi VDSS Pdp 64/2020 in Pdp 346/2023.

Zveza:

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.