Jedro

Glede na neizpodbijano izvedensko mnenje, iz katerega izhajajo pravilne ugotovitve prvostopenjskega sodišča o obsegu škode, odmerjena odškodnina za posamezne oblike nepremoženjske škode in kot celota predstavljajo pravično denarno zadoščenje za utrpljeno škodo.

Izrek

Pritožba tožene stranke se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožeči stranki po odbitju že plačanega predujma prisodilo še 2.677,25 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska plačanega predujma za nepremoženjsko škodo v višini 3.200,00 EUR od 25.10.2007 do 13.11.2007, od še dosojenega zneska 2.677,25 EUR od 25.10.2007 do plačila in od zneska plačanega predujma za premoženjsko škodo v višini 171,60 EUR od 1.6.2007 do 13.11.2007. V presežku za plačilo 7.494,35 EUR in za več zahtevane zamudne obresti je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo. Med pravdnima strankama ni bila sporna pasivna legitimacija in tudi ne temelj odškodninske odgovornosti, in sicer je bil tožnik poškodovan v prometni nesreči kot voznik motorja. Tožena stranka je ugovarjala le višini zahtevka in trdila tudi, da je bil tožnik julija 2007 udeležen v še eni prometni nesreči in da je treba upoštevati tudi posledice te nesreče. Ugovarjala je tudi obrestnemu delu zahtevka, saj je nesporni del škode poravnala že pred prejemom tožbe. Sodišče prve stopnje je v celoti povzelo strokovno podano izvedensko mnenje sodnega izvedenca za ortopedijo in rehabilitacijsko medicino A. D., upoštevaje vso medicinsko dokumentacijo in delno izpovedbo tožeče stranke. Ugotovilo je, da je tožeča stranka v obravnavanem škodnem dogodku utrpela zmerno udarnino desnega komolca, srednje močno udarnino desnega gležnja in stopala ter močno udarnino desnega zapestja z zlomom baze 4. dlančnice. Glede ugovora tožene stranke, da je tožnik bil udeležen še v eni prometni nezgodi, je navedlo, da je verjelo tožniku, da takrat ni bil poškodovan na istih mestih kot prvič, ampak si je poškodoval hrbtenico in koleno, to pa je potrdil tudi izvedenec, torej da poškodbe iz ene in druge nesreče niso v vzročni zvezi. Sodišče prve stopnje je kot primerno odškodnino iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti v zvezi z zdravljenjem določilo znesek 3.200,00 EUR od zahtevanih 4.500,00 EUR, iz naslova strahu je sodišče kot primerno odškodnino določilo 800,00 EUR od zahtevanih 1.000,00 EUR, iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa 2.000,00 EUR od zahtevanih 4.500,00 EUR. Skupaj je sodišče iz naslova nepremoženjske škode kot primerno odškodnino določilo znesek 6.000,00 EUR od zahtevanega zneska 10.000,00 EUR, od tako določene primerne odškodnine pa je priznalo tudi zamudne obresti, in sicer glede plačanega predujma za nepremoženjsko škodo od dneva vložitve tožbe do dneva plačila 13.11.2007, od dodatno dosojenega zneska pa od dneva vložitve tožbe do plačila. Glede premoženjske škode v višini 171,60 EUR je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da je bila celotna premoženjska škoda poravnana s predujmom z dne 13.11.2007, zato je tožeči stranki prisodilo zgolj še zahtevane zamudne obresti od tega zneska od dneva zamude dne 1.6.2007 pa do izvedenega plačila dne 13.11.2007. Zoper to sodbo se pritožuje tožena stranka, ki v pritožbi uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja in razlog napačne uporabe materialnega prava (2. in 3. tč. 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku – ZPP) in se pri tem opira na tekom pravdnega postopka pridobljeno mnenje izvedenca medicinske stroke, tožnikovo zdravstveno dokumentacijo ter tožnikovo izpovedbo, ko je bil zaslišan kot stranka. Nasprotuje prisojeni višini nepremoženjske odškodnine, ki naj bi bila dosojena v nasprotju z izvedenimi dokazi. Navaja, da hudih bolečin tožeča stranka ni imela in povzema izvedensko mnenje glede telesnih bolečin in neugodnosti v zvezi z zdravljenjem ter ponavlja, da del težav, ki jih je tožeča stranka utrpela, ni posledica te nezgode. Po mnenju tožene stranke bi bila iz naslova telesnih bolečin in neugodnosti v zvezi z zdravljenjem primerna odškodnina največ 2.800,00 EUR. Tudi glede strahu tožena stranka meni, da je bila prisojena previsoka odškodnina glede na izvedensko mnenje in sodno prakso. Po mnenju tožene stranke bi bila iz tega naslova primerna odškodnina največ 500,00 EUR. Prav tako pa tožena stranka tudi glede duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti navaja, da je sodišče napačno ocenilo izvedene dokaze in prisodilo previsoko odškodnino. Po mnenju tožene stranke bi bila iz tega naslova primerna odškodnina največ 1.000,00 EUR. Skupaj bi po mnenju tožene stranke primerna odškodnina za nepremoženjsko škodo znašala največ 4.300,00 EUR. Prav tako tožena stranka nasprotuje obrestnemu delu izreka sodbe glede odškodnine za nepremoženjsko škodo, saj naj bi sodišče prve stopnje napačno prisodilo zamudne obresti od vložitve tožbe dalje sklicujoč se na 299. čl. Obligacijskega zakonika – OZ. Tožena stranka je namreč že v odgovoru na tožbo pojasnila, da je s predujmom poravnala celoten takrat znan obseg škode, celoten obseg škode pa je toženi stranki in sodišču bil znan šele po pridobitvi izvedenskega mnenja, zato pred tem tožena stranka ni mogla biti v plačilni zamudi. Tudi sicer pa po mnenju tožene stranke sodišče ni pravilno upoštevalo določil 943. čl. OZ, ki določa, kdaj začne teči rok, v katerem mora zavarovalnica izpolniti svojo obveznost, če je za ugotovitev le-te potreben določen čas. Prav tako se tožena stranka pritožuje zoper obrestni del izreka sodbe glede odškodnine za premoženjsko škodo, saj je sodišče prve stopnje zavezalo toženo stranko k plačilu obresti že od dne 1.6.2007 dalje, to pa je celo pred vložitvijo odškodninskega zahtevka. Po 943. čl. OZ bi tožena stranka prišla v zamudo šele po poteku štirinajstdnevnega roka od prejema zahtevka, to je od dne 23.9.2007 dalje, saj je zahtevek prejela dne 4.9.2007. Tožeča stranka ni odgovorila na pritožbo.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Tožena stranka ugotovitvam izvedenskega mnenja niti v pritožbi niti tekom prvostopenjskega postopka ni nasprotovala, v pritožbi pa poleg razloga napačne uporabe materialnega prava uveljavlja le, da je sodišče prve stopnje ugotovitve izvedenca in ostale dokaze napačno dokazno ocenilo in ponavlja, da del težav, ki jih je tožeča stranka utrpela, ni posledica te nezgode. Glede na neizpodbijano izvedensko mnenje je (tudi) pritožbeno sodišče vezano na ugotovitve izvedenskega mnenja, da je tožeča stranka utrpela zmerno udarnino desnega komolca, srednje močno udarnino desnega gležnja in stopala ter močno udarnino desnega zapestja z zlomom baze 4. dlančnice. Prav tako je pritožbeno sodišče vezano na ostale ugotovitve izvedenca glede vseh postavk uveljavljane odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Za telesne bolečine in neugodnosti v zvezi z zdravljenjem je tožeča stranka zahtevala odškodnino v višini 4.500,00 EUR, sodišče prve stopnje pa ji je odmerilo znesek 3.200,00 EUR. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno navaja, da del težav tožeče stranke ni posledica obravnavanega škodnega dogodka, saj je sodišče prve stopnje, upoštevaje izpovedbo tožeče stranke in izvedensko mnenje, prepričljivo in pravilno ugotovilo, da poškodbe iz ene in druge nesreče niso v vzročni zvezi. Prav tako je sodišče prve stopnje ugotovitve izvedenskega mnenja pravilno povzelo in ocenilo. Glede na trajanje srednje hudih stalnih bolečin 3-5 dni in zmerno hudih občasnih bolečin 5-7 dni ter zmernih bolečin v trajanju 7-10 dni (stalne) in 12-14 dni (občasne) z možnostjo bodočih občasnih zmernih bolečin v desnem zapestju in desnem stopalu pri ekstremnih obremenitvah ter glede na ugotovljene neugodnosti v zvezi z zdravljenjem, je po prvostopenjskem sodišču odmerjena odškodnina po presoji pritožbenega sodišča primerna in pravična denarna odškodnina. Res tožeča stranka ni imela hudih bolečin, vendar pa le-te vseeno niso bile tako neznatne, da bi bilo možno ugoditi pritožbeni zahtevi tožene stranke po znižanju odškodnine. K temu zaključku dodatno napotuje tudi možnost občasnih zmernih bolečin v prihodnosti, kar glede na starost tožeče stranke ob poškodovanju 24 let, ne more biti zanemarljivo.

Iz naslova prestanega strahu je tožeča stranka zahtevala 1.000,00 EUR odškodnine, sodišče prve stopnje pa je kot primerno odškodnino določilo znesek 800,00 EUR. Tako odmerjena odškodnina po presoji pritožbenega sodišča predstavlja pravično denarno odškodnino v smislu 179. čl. Obligacijskega zakonika – OZ glede na po sodišču prve stopnje pravilno ocenjene ugotovitve izvedenca v povezavi s prav tako pravilno ocenjeno izpovedbo tožeče stranke, da je tožeča stranka doživela hud primarni ali celo smrtni strah v trajanju par minut, srednje hud primerni strah v trajanju tri do štiri ure in nato še zaskrbljenost za zdravljenje do konca zdravljenja. Tako odmerjena odškodnina pa je tudi primerljiva z drugimi podobnimi primeri iz sodne prakse.

Za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je tožeča stranka zahtevala 4.500,00 EUR, sodišče prve stopnje pa ji je odmerilo znesek 2.000,00 EUR. Na podlagi izvedenskega mnenja, ki pomeni objektivizacijo sicer subjektivne izpovedbe tožeče stranke, je pravilno ugotovilo, da je pri tožeči stranki malenkost zmanjšana gibljivnost v spodnjem skočnem sklepu in zmerno zmanjšana gibljivost desnega zapestja ter da je tožeča stranka blago ovirana pri dolgotrajni hoji po izrazito neravnem terenu v nizkem obuvalu, poleg tega je zaradi zmanjšane gibljivosti desnega zapestja zmerna oviranost pri fizičnih aktivnostih, ki prekoračujejo mejo objektivno prisotne gibljivosti in jih zahteva njen poklic. Tožeča stranka je namreč policist, torej je ovirana predvsem pri borilnih veščinah in ekstremnih strokovnih prijemih. Glede na tako pravilno ugotovljen obseg škodnih posledic je prvostopenjsko sodišče v ustrezni meri ovrednotilo in pri določanju pravične odškodnine pravilno uporabilo kriterije in merila iz 179. in 182. čl. OZ.

Skupno odmerjena odškodnina za nepremoženjsko škodo v znesku 6.000,00 EUR tudi kot celota predstavlja pravično denarno zadoščenje glede na vrsto in obseg škodnih posledic, ki jih je tožeča stranka utrpela v obravnavanem škodnem dogodku. Odmerjena odškodnina je tudi v skladu z namenom, za katerega se denarna odškodnina za negmotno škodo prisoja. Prav tako odmerjena odškodnina primerno odraža razlike med večjimi, manjšimi in katastrofalnimi škodami ter je primerljiva z odškodninami, ki jih sodišča prisojajo v bistvenem podobnih primerih. Pritožba glede višine odmerjene odškodnine za nepremoženjsko škodo je tako neutemeljena.

Tožena stranka pa se neutemeljeno pritožuje tudi glede prisojenih zamudnih obresti. Prvostopenjsko sodišče je na podlagi II. odst. 299. čl. OZ zamudne obresti za odškodnino za utrpelo nepremoženjsko škodo pravilno prisodilo od dneva vložitve tožbe dalje, kot je to zahtevala tožeča stranka. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je tožena stranka bila s celotnim obsegom škode seznanjena šele po pridobitvi izvedenskega mnenja in da zato pred tem ni mogla biti v plačilni zamudi. Tožena stranka je zavarovalnica, ki kot strokovnjak mora poskrbeti za oceno škode, tudi z angažiranjem lastnih izvedencev, če je to potrebno, in ne more tega bremena prelagati na tožečo stranko. Tako tudi ne drži, da sodišče prve stopnje ni pravilno upoštevalo določil 943. čl. OZ, ki določa, kdaj začne teči rok, v katerem mora zavarovalnica izpolniti svojo obveznost, če je za ugotovitev le-te potreben določen čas. Prav tako so neutemeljene navedbe tožene stranke v pritožbi, da je sodišče prve stopnje napačno zavezalo toženo stranko k plačilu obresti že od dne 1.6.2007 dalje, kar je pred vložitvijo odškodninskega zahtevka, in da bi po 943. čl. OZ tožena stranka prišla v zamudo šele po poteku štirinajstdnevnega roka od prejema zahtevka, to je od dne 23.9.2007 dalje, saj je zahtevek prejela dne. 4.9.2007. Prvostopenjsko sodišče je v tem delu pravilno navedlo, da gre pri s strani tožene stranke tekom pravdnega postopka v celoti plačanim zneskom uveljavljane premoženjske odškodnine (prevozni stroški v zvezi z zdravljenjem) za čisto denarno terjatev, v takšnih primerih pa opomin ni potreben. 165. čl. OZ, ki se nahaja v poglavju o povrnitvi premoženjske škode, namreč določa, da se odškodninska obveznost šteje za zapadlo že od trenutka nastanka škode. Kot ta trenutek pa je sodišče prve stopnje določilo dan 1.6.2007, saj je takrat bilo zdravljenje zaključeno, s tem pa so bili zaključeni tudi z zdravljenjem povezani prevozi tožeče stranke.

Tako je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje, ugotovilo vsa pravnopomembna dejstva in pravilno uporabilo materialno pravo glede na tako ugotovljena dejstva. Sodišče prve stopnje ni storilo nobene izmed zatrjevanih kršitev, prav tako pa pritožbeno sodišče ni ugotovilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (II. odst. 350. čl. ZPP), zato je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353.čl. ZPP).

Glede na to, da pritožba tožene stranke ni utemeljena, tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (I. odst. 165. čl. ZPP v zvezi s 154. čl. ZPP).