Jedro

Sodišče je v dokazni oceni utemeljeno izpostavilo, da je toženka tožnika pozvala na delo, takoj zatem - po zapletu glede varstva otroka (čeprav delavcu, ki zaradi višje sile ne more opravljati dela, po 137. členu ZDR-1 pripada nadomestilo plače) pa je začela prikazovati, da tožnikovo delo ni potrebno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 1. 4. 2020 nezakonita in da tožniku delovno razmerje pri toženki ni prenehalo na podlagi redne odpovedi, ampak 30. 6. 2020 na podlagi sodne razveze (I. In II. točka izreka). Toženki je naložilo, da je dolžna v 8 dneh tožniku priznati za čas od vključno 24. 4. 2020 do vključno 30. 6. 2020 vse pravice iz delovnega razmerja, predvsem pa ga prijaviti v ustrezna zavarovanja ter mu plačati mesečna nadomestila plače v višini 1.397,50 EUR, zmanjšana za prejete zneske nadomestila ZRSZ, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila (III. točka izreka). Višji zahtevek glede nadomestil plače je zavrnilo (IV. točka izreka). Toženki je naložilo še, da je dolžna v 15 dneh tožniku plačati denarno povračilo v višini 1.909,28 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka do plačila (V. točka izreka). Višji zahtevek iz naslova denarnega povračila (5.503,40 EUR s pp) je zavrnilo (VI. točka izreka). Toženki je s sodbo na podlagi pripoznave naložilo še plačilo potnih stroškov v skupni višini 59,52 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (VII. točka izreka). Višji zahtevek s tem v zvezi je zavrnilo (VIII. in IX. točka izreka). Toženki je naložilo še, da je dolžna v 8 dneh plačati tožniku 1.338,10 EUR stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dneva po poteku roka za izpolnitev do prenehanja obveznosti (X. točka izreka).

2. Toženka se pritožuje zoper I., II., III., V. In X. točko izreka sodbe iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da sodbe zaradi pomanjkljive obrazložitve ni mogoče preizkusiti. Tožniku je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana zaradi ekonomskega in organizacijskega razloga, ne iz neutemeljenega razloga po 90. členu ZDR-1. Ni res, da ni konkretizirala ekonomskega razloga. Tudi dokazala ga je. Šlo je za situacijo, s kakršno še nismo bili soočeni – za obdobje epidemije in še ni bilo jasno, kakšno bo okrevanje gospodarstva in kakšne bodo tržne prognoze. Iz pričanja A.A. izhaja, da je toženka februarja, marca in aprila 2020, to je v času epidemije, slabo poslovala. Sodišče je napačno ugotovilo, da je šlo le za začasno prerazporeditev tožnikovih nalog med zaposlene. Tako je bilo tudi še novembra 2020, kot je izpovedala zaslišana priča. Tožnik je svoje delo opravljal le približno tri tedne. Toženka ne potrebuje referenta za reklamacije za 8 ur na dan. O tem je izpovedala navedena priča, sodišče se do tega, v povezavi s tem, da ni šlo za začasno prerazporeditev opravil, ni opredelilo. Sicer pa je ugotovilo spremembo v organizaciji dela. Ni šlo za zlorabo instituta odpovedi iz poslovnega razloga. Razlogi sodbe so v nasprotju. Po eni strani je sodišče ugotovilo, da je toženka dokazala prerazporeditev tožnikovih nalog med ostale zaposlene, tako da njegovo delo ni bilo več potrebno. Potem pa je presodilo, da je bila tožniku pogodba o zaposlitvi odpovedana zato, ker dela ni mogel opravljati zaradi pomanjkanja varstva otroka. To je presodilo na podlagi dejstev, ki naj bi izhajala tudi iz izpovedbe direktorja toženke. Vendar pa izjave direktorja niso bile v posledici vprašanja, zakaj je bila tožniku odpovedana pogodba o zaposlitvi, ampak na podlagi vprašanj: ''Kaj pa potem 1. aprila, sta se dogovorila? Ste ga poklicali?'', kar je bilo nadaljevanje vprašanj glede tega, kdo je odredil čakanje na domu, na kakšen način je bilo ponujeno delo od doma, ali je imel tožnik doma sredstva za delo. Sodišče je ta dokaz napačno ocenilo. Direktor je v zvezi s sestankom s tožnikom 1. 4. 2020 zavrnil negodovanje glede potrebe po skrbi za otroka. Odločitev za odpoved ni bila sprejeta 1. 4. 2020, ampak skozi čas. O tem se je razmišljalo že od začetka marca, saj ni bilo zadosti dela. Tudi je tožnik 13. 3. 2020 prejel obvestilo o čakanju na delo, kar potrjuje, da njegovo delo zaradi spremembe v organizaciji ni bilo več potrebno. Čakanje na delo sicer ni bilo izvedeno, saj je bila odsotnost zaradi nege otroka finančno bolj ugodna. Tožnik je toženko o tem, da nima varstva za otroka, obvestil 31. 3. 2020, torej po tem, ko je bilo že ugotovljeno, da njegovo delo ni več potrebno. Že pred sklenitvijo odpovedane pogodbe je delo potekalo tako, da je bilo razporejeno med več delavcev. Sodba je neobrazložena, ker se sodišče ni opredelilo do tega ter do dejstva, da je bil tožnik napoten na čakanje na delo. Upravičen bi bil kvečjemu do denarnega povračila v višini ene plače (Pdp 1164/2014, Pdp 1097/2015). V sodbi je neskladnost med izrekom in obrazložitvijo glede zavrnitve višjega zahtevka iz naslova denarnega povračila. Toženka navaja še, da dopolnitev tožbe ne predstavlja obrazložene vloge po tar. št. 15 OT, ampak dopis po 3. točki tar. št. 39 OT in uveljavlja znižanje tožnikovih stroškov na 1.173,40 EUR.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl.) preizkusilo izpodbijani del sodbe, glede na uveljavljane pritožbene razloge in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče se strinja z odločilnim razlogovanjem sodišča prve stopnje, torej zavrača pritožbene očitke o pomanjkljivi obrazložitvi sodbe in nemožnosti njenega preizkusa.

5. Sodišče prve stopnje je pri presoji zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga (1. alineja prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.) ustrezno izhajalo iz obrazložitve odpovedi, v kateri se je toženka sicer sklicevala na ekonomski in organizacijski razlog, po pravilni presoji sodišča pa je dovolj določno za preizkus utemeljenosti obrazložila le organizacijski razlog, ne tudi ekonomskega razloga. V odpovedi z dne 1. 4. 2020 je navedla, da delo tožnika (referent za reklamacije) ni več potrebno zaradi spremenjenih pogojev poslovanja kot posledice situacije na trgu in na podlagi prognoze tržnih možnosti, ocene potreb števila zaposlenih in finančno ekonomske analize. Dodala je še, da bo delodajalec delo, ki ga je opravljal delavec, prerazporedil med druge delavce.

6. Ker je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je ekonomski razlog preveč splošno obrazložen, da bi bil preverljiv, ni pomembno vztrajanje pritožbe, da je toženka dokazala njegov obstoj, kar pa uveljavlja tudi z docela pavšalnimi navedbami, da je šlo za situacijo, s kakršno še nismo bili soočeni – za obdobje epidemije, ko še ni bilo jasno, kakšno bo okrevanje gospodarstva in kakšne bodo tržne prognoze. Posledično ni relevantno sklicevanje na izpoved priče A.A. o tem, da je toženka v času februar, marec, april 2020 slabo poslovala. Sicer pa sodišče na podlagi izvedenega dokaznega postopka tudi organizacijskega odpovednega razloga ni ugotovilo. Kot dejanski razlog podane odpovedi je namreč ugotovilo nedopustni razlog, vezan na tožnikove družinske obveznosti (v zvezi z varstvom otroka v času koronavirusa), kar je na podlagi 90. člena ZDR-1 opredelilo kot nedopusten odpovedni razlog.

7. Pri tem je sodišče po pravilnem opozorilu pritožbe resda nekoliko nasprotujoče si razlogovalo (ne pa do te mere, da bi bila podana kršitev postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP), da je dejansko prišlo do prerazporejanja tožnikovih nalog na druge zaposlene na dan odpovedi tožniku tako, da njegovo delo pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi ni bilo več potrebno (11. točka obrazložitve), vseeno pa je v nadaljevanju (12. točka obrazložitve) pojasnilo, da je šlo za začasno prazporejanje nalog na zaposlene zaradi tožnikove odsotnosti1, predvsem pa je poudarilo, da je bila ključna okoliščina na strani tožnika, ki je privedla do odpovedi, nemožnost varstva otroka zaradi višje sile, tj. zaradi zaprtja vrtcev zaradi epidemije, ne pa prenehanje potrebe po delu tožnika.

8. Toženka ni dokazala, da je bila odločitev za odpoved sprejeta že pred 1. 4. 2020, pri čemer pa sodišče tudi ni spregledalo, da je bil tožnik 13. 3. 2020 napoten na čakanje na delo, četudi te okoliščine ni štelo toženki v korist pri dokazovanju prenehanja potrebe po tožnikovem delu. Obrazložilo je, da iz tožnikove izpovedi izhaja, da je po 13. marcu, ko se je začela epidemija, dobil obvestilo in možnost, da se odloči, ali bo na čakanju na delo ali bo doma zaradi otroka. Ker je otrok prebolel pljučnico in dobil še HSP, zaradi česar mu je bilo odrejeno 6-tedensko mirovanje, se je odločil, da je za podjetje najbolje, če je na negi zaradi otroka, ker podjetje dobi refundacijo. Navedeno je ocenilo kot skladno z izpovedbo direktorja toženke, da je bilo tožniku odrejeno čakanje na delo od doma, ker zanj takrat ni bilo dovolj dela. Čeprav je torej tožnik 13. 3. 2020 prejel obvestilo o čakanju na delo, pa je za odgovor na vprašanje, ali je toženka imela potrebo po tožnikovem delu ali ne, ključno dogajanje po tem, torej v času podaje odpovedi. Kot je še obrazložilo sodišče prve stopnje, je iz elektronskega sporočila z dne 27. 3. 2020 razbralo, da je kadrovska služba tožnika pozvala na delo s 1. 4. 2020 v skladu s pogodbo o zaposlitvi. Nato je tožnik 31. 3. 2020 obvestil toženko, da dela ne more opravljati, ker nima zagotovljenega varstva za otroka, nakar je imel 1. 4. 2020 z direktorjem sestanek, na katerem mu je direktor omogočil opravljanje dela od doma, tožnik pa tega ni sprejel. Glede na povzeto ni možno pritrditi pritožbi, da izvedeni dokazi potrjujejo, da je toženka že pred 31. 3. 2020 ugotovila, da tožnikovo delo ni več potrebno.

9. Sodišče je v dokazni oceni utemeljeno izpostavilo, da je toženka tožnika pozvala na delo, takoj zatem - po zapletu glede varstva otroka (čeprav delavcu, ki zaradi višje sile ne more opravljati dela, po 137. členu ZDR-1 pripada nadomestilo plače) pa je začela prikazovati, da tožnikovo delo ni potrebno. Pri tem je sodišče tudi v zvezi z izpovedjo direktorja toženke ugotovilo, da dokazuje, da je kadrovska služba odredila poziv nazaj na delo, da so dobili odgovor tožnika, da dela ne more opravljati še en mesec, nakar ga je direktor pozval na pogovor, na katerem mu je bilo ponujeno delo od doma, ki ga tožnik ni sprejel, če pa bi ga bil pripravljen sprejeti, bi pa sigurno našli rešitve. Pritožba takšni pravilni oceni dokaza nasprotuje z navedbami, da izjave direktorja niso bile dane v posledici vprašanja, zakaj je bila tožniku odpovedana pogodba o zaposlitvi, ampak na podlagi vprašanj: ''Kaj pa potem 1. aprila, sta se dogovorila? Ste ga poklicali?'', kar da je bilo nadaljevanje vprašanj v zvezi s tem, kdo je odredil čakanje na domu, na kakšen način je bilo ponujeno delo od doma, ali je imel tožnik doma sredstva za delo. Navedena vprašanja so bila povsem ustrezna za raziskovanje odločilnih dejstev glede utemeljenosti odpovednega razloga, pritožbeno sodišče pa tudi sicer iz teh nejasnih pritožbenih očitkov ne razbere nobenega pritožbenega razloga. Prav tako direktorjevo zanikanje, da bi na sestanku 1. 4. 2020 negodoval glede tožnikove skrbi za otroka, nima večje teže od ostalih dejstev, ki po pravilni oceni sodišča prve stopnje kažejo v smer neutemeljenosti odpovednega razloga.

10. Sodišče prve stopnje je v posledici nezakonite odpovedi na predlog tožnika pogodbo o zaposlitvi razvezalo s 30. 6. 2020, saj se je s 1. 7. 2020 ponovno zaposlil, ter mu priznalo denarno povračilo v višini 1,5 plače oziroma v znesku 1.909,28 EUR. Višji tožbeni zahtevek v višini 5.503,40 EUR je zavrnilo. Pritožba opozarja, da je sodišče v obrazložitvi sodbe navedlo, da je predmet zavrnitve 6.536,79 EUR. Glede na to, da se je zahtevek iz tega naslova glasil na 7.412,68 EUR, je sodišče v ugodilnem in zavrnilnem delu izreka navedlo pravilni znesek. Napačen zapis vrednosti zavrnjenega dela zahtevka v obrazložitvi sodbe, sploh na pritožbo toženke zoper ugodilni del sodbe, ni upošteven, zato tudi ni relevanten pritožbeni očitek neskladnosti med izrekom in obrazložitvijo v smislu 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

11. Pritožba neutemeljeno uveljavlja tudi znižanje denarnega povračila v višini do največ ene plače. Po 118. členu ZDR-1 sodišče določi višino denarnega povračila glede na trajanje delavčeve zaposlitve, možnosti delavca za novo zaposlitev in okoliščine, ki so privedle do nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi, ter upoštevaje pravice, ki jih je delavec uveljavil za čas do prenehanja delovnega razmerja. Sodišče je pri odmeri denarnega povračila poleg že omenjene tožnikove nove zaposlitve, ki je bila le za določen čas (do konca junija 2021) upoštevalo, da je bil pri toženki zaposlen nekaj manj kot devet mesecev, da je v tem sporu dosegel priznanje delovnega razmerja le še za dva meseca, da je dopolnil 39 let in je zaposljiv, ter da je sodišče nezakonitost odpovedi ugotovilo v posledici zlorabe instituta odpovedi iz poslovnega razloga, ki je prekrival nedopustni razlog odpovedi. Upoštevalo je tudi podobne primere iz sodne prakse (VIII Ips 217/2014, VIII Ips 61/2014), tako da pritožbeno sodišče ne najde podlage za znižanje dosojenega denarnega povračila, upoštevaje tudi pritožbeno sklicevanje na primera Pdp 1164/2014 in Pdp 1097/2015, v katerih je bilo denarno povračilo odmerjeno le v višini ene plače. 12. Toženka zoper odločitev o stroških postopka neutemeljeno navaja, da dopolnitev tožbe ne predstavlja obrazložene vloge po tar. št. 15 Odvetniške tarife (OT, Ur. l. RS, št. 2/2015 in nasl.). Priznanih 1.800 točk z materialnimi stroški in DDV je sodišče prve stopnje pravilno odmerilo na 1.338,10 EUR.

13. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

1 Tožnik, ki je bil že od 25. 7. 2019 zaposlen pri toženki, je 1. 1. 2020 sklenil novo (s 1. 4. 2020 odpovedano) pogodbo o zaposlitvi, z dela pa je bil odsoten od 10. 2. 2020 do 28. 2. 2020 (zaradi poškodbe pri delu) ter od 17. 3. 2020 do 31. 3. 2020 (zaradi nege otroka).