Jedro

Komunikacija s tožnikom potekala v urdu jeziku, za katerega je tožnik pri teh dejanjih izjavil, da je njegov materni jezik. Da je njegov materni jezik panjabi, je tožnik prvič navedel šele na glavni obravnavi, pri čemer je kot jezik, ki ga razume, navedel urdu. Ob povedanem je tako zaključiti, da absolutna bistvena kršitev določb postopka po 5. točki drugega odstavka 237. člena ZUP (po kateri se v vsakem primeru šteje za bistveno kršitev pravil postopka, če so bile kršene določbe tega zakona o uporabi jezika v postopku) ni podana.

Tožnik je prostore azilnega doma očitno uspešno zapustil dvakrat. Zato tudi po presoji sodišča izrečeni ukrep pridržanja na prostore Centra za tujce glede na okoliščine obravnavane zadeve ni nesorazmeren.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

**Potek dosedanjega upravnega postopka**

1. Z izpodbijanim sklepom je toženka omejila gibanje tožniku zaradi ugotovitve določenih dejstev, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti, in obstoja nevarnosti, da bo tožnik pobegnil, ter odločila, da se ga pridrži na prostore Centra za tujce v Postojni od 29. 9. 2022 od 10.25 ure do prenehanja razloga, vendar najdlje do 29. 12. 2022 do 10.25, z možnostjo podaljšanja za en mesec.

2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je tožnik zapustil Pakistan 6. 2. 2021 in odšel v Turčijo, kjer je ostal 10 mesecev, nato v Grčijo, Makedonijo, Srbijo, v Bosno in Hercegovino je odšel s pomočjo tihotapca. Tam je spoznal ljudi, s katerimi je odšel v Slovenijo. Skupino so prijeli hrvaški varnostni organi, nekaj oseb so vrnili, ostali so nadaljevali pot in odšli v Zagreb z vlakom, nato nadaljevali pot do hrvaško-slovenske meje z avtobusom in vodičem. Mejo so prečkali na nedovoljen način, v naselju Ponikve so jih prijeli slovenski policisti. Takoj po prijetju so zaprosili za mednarodno zaščito. Kot razlog za odhod iz matične države je navedel revščino in družinske težave, njegova ciljna država je Francija. Izpolnjen je bil registracijski list, celoten postopek na PP Brežice je potekal s pomočjo tolmača. Po obravnavi je bil tožnik odpeljan v Azilni dom v Ljubljani. Dne 26. 9. 2022 je tožnik samovoljno zapustil prostore azilnega doma in ni počakal na podajo prošnje za mednarodno zaščito. S tem je na podlagi podpisane izjave na registracijskem listu odstopil od namena podati prošnjo za mednarodno zaščito in se ga je obravnavalo po Zakonu o tujcih. Istega dne je bil ponovno prijet s strani policistov PP Piran (depeša z dne 27. 9. 2022) na železniški postaji v Sežani. Ponovno je podal prošnjo za mednarodno zaščito. Izveden je bil nov predhodni postopek, po izpolnitvi registracijskega lista je bil ponovno odpeljan v azilni dom v Ljubljani. Ob podaji prošnje 29. 9. 2022 je tožnik kot razloge za vložitev prošnje za mednarodno zaščito navedel slabe ekonomske razmere v Pakistanu (slaba plača), zato je šel v Evropo, da bi delal in tako preživljal družino. V Franciji ima prijatelja, ki mu bo pomagal. Ker pa si je izposodil denar za odhod iz države, bi imel ob vrnitvi težave, ker denarja ne more vrniti. Ima tudi veliko družino. Toženka mu je istega dne ustno izrekla ukrep omejitve gibanja na podlagi druge alineje prvega odstavka 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ-1).

3. Tožnik je toženki pojasnil, da je po podani prvi nameri (kljub pojasnilu o posledicah samovoljne zapustitve prostorov azilnega doma) zapustil sprejemne prostore azilnega doma, ker je odšel do centra Ljubljane, da bi pri Western Union prevzel denar. Poleg je bil še en prijatelj, zato sta šla na železniško postajo, kupila vozovnice in želela oditi z vlakom v Italijo. Tam ju je prijela policija. Vedel je, da mora počakati na začetek azilnega postopka, vendar še ni prejel izkaznice prosilca (za razliko od ostalih v skupini), zaradi česar je odšel v Italijo, da bi lahko delal. Tožnik ni v nobeni drugi državi podal ne namere, ne prošnje za mednarodno zaščito.

4. Toženka je menila, da se je tožnik s svojimi ravnanji in izjavami izkazal za očitno begosumnega, in je zlorabil institut mednarodne zaščite. Ponovno namero za podajo prošnje za mednarodno zaščito je podal le zato, da ne bi bil obravnavan po Zakonu o tujcih. Od osebe, ki potrebuje pomoč, se pričakuje, da bo le-to poiskala v zanjo prvi varni državi, ne pa, da bo izbirala sebi ljubše ciljne države - v konkretnem primeru Francijo. Očitno je, da je tožnik želel zapustiti Slovenijo, oditi v Italijo in nato naprej v Francijo. Na to kaže že prijetje na železniški postaji Sežana. To je potrdil tudi sam tožnik. Tožnik je nedvomno vedel, da prostorov azilnega doma ne sme zapustiti, saj se bo drugače štelo, da za mednarodno zaščito ne želi zaprositi in bo obravnavan po Zakonu o tujcih. To izhaja iz registracijskega lista z dne 24. 9. 2022, izpolnjenega na PP Brežice, ki ga je poleg tolmača in policista podpisal tudi tožnik.

5. Toženka je razpisala tudi že osebni razgovor 6. 10. 2022, na katerem bo imel tožnik možnost dodatno pojasniti razloge za vložitev prošnje. Brez oprave osebnega razgovora bo onemogočena pridobitev dejstev, na katerih temelji njegova prošnja glede na posplošene in pomanjkljive tožnikove izjave. Čeprav tožnik uveljavlja predvsem ekonomske razmere in revščino, ki načeloma ne zadostujejo za priznanje mednarodne zaščite, je treba ugotoviti, ali je njegova slaba ekonomska situacija morebiti namerno povzročena s strani drugih subjektov. Toženka se še sklicuje na sodbo SEU C-18/161. 6. Ukrep pridržanja na območju azilnega doma po presoji toženke tudi ni primeren glede na ugotovljene okoliščine. Tožnikove izjave in dejanja zbujajo utemeljen sum (pri čemer se kaže vzorec preteklih ravnanj), da bo v primeru, da se mu gibanje ne omeji, zopet samovoljno zapustil azilni dom in s tem onemogočil zaključek postopka mednarodne zaščite. Možnosti za varovanje oseb v azilnem domu niso ustrezne, saj gre v osnovi za nastanitev odprtega tipa, ki jo lahko v okviru hišnega reda prosilci prosto zapuščajo in se tja vračajo. Zato je ob sklicevanju na sodbo Vrhovnega sodišča, I Up 346/2014 z dne 5. 11. 2014, sklenila, da so izpolnjeni pogoji za njegovo omejitev gibanja na prostore Centra za tujce.

**Bistvene navedbe strank v upravnem sporu**

7. Tožnik je vložil tožbo iz razlogov bistvenih kršitev pravil postopka ter kršitev pravil postopka, napačne uporabe materialnega prava (z opozorilom na sodbo, I U 62/2022) ter zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja.

8. Navaja, da iz izpodbijane odločbe (točno: sklepa) izhaja, da tožniku ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe. Ob podaji namere mu ni bil pojasnjen postopek. Samo opozorilo v jeziku, ki ga ne razume, da bo obravnavan kot tujec, za laika ne zadošča. Tožnik tolmača ni razumel, saj navodil, da tožnik ne sme zapustiti azilnega doma, ni prevedel v njegov jezik. Poleg tega bi moralo opozorilo tožniku ob prvem prijetju zajemati natančen opis pravnih posledic ob eventuelni zapustitvi Azilnega doma, ne samo opozorila, da bo obravnavan kot tujec. Tožniku ni bila ponujena ali dana pravna pomoč, saj se je ob zaslišanju in podaji prošnje zastopal sam. Če bi tožnik poznal pravne posledice in imel pooblaščenca, Azilnega doma ne bi zapustil, ampak bi počakal na konec postopka s prošnjo. Zdi se, da ga je toženka želela prelisičiti s pomanjkljivim pravnim poukom, kar je v nasprotju s 7. členom ZUP. S takim postopanjem mu je bila kršena pravica do izjave. Tožnik tudi ne more nositi posledic nezadostnega varovanja v Azilnem domu. Nesorazmerna je tudi časovna odrejenost ukrepa, brez pojasnila, zakaj, zato tožnik predlaga podredno opravo nadzora nad izvajanjem ukrepa. Tožnik sodišču zagotavlja, da ne želi pobegniti. To dejstvo bi moralo sodišče presojati skupaj z razlogi, zaradi katerih je tožnik zapustil izvorno državo, ter upoštevati njegove osebne okoliščine. Zato ni podana znatna nevarnost, da bi pobegnil, zaključki toženke so zmotni. Treba je upoštevati sodbo, I U 62/2022, ter pogoj, da mora biti ukrep potreben v smislu, da ni mogoče učinkovito uporabiti drugih manj prisilnih sredstev kot je odvzem prostosti. Sama ugotovitev toženke, da je tožnik zapustil prostore Azilnega doma, ker ni vedel, da mora tam počakati, ne more zadoščati za ugotovitev dejstva, da je begosumen. Tožnik tudi meni, da je predpis v drugi alineji 84. a člena ZMZ-1 protiustaven, zato predlaga, da sodišče postopek prekine in poda zahtevo za začetek postopka za oceno ustavnosti. Kot dokaz predlaga zaslišanje tožnika, zaslišanje prič, tožnikovih kolegov, ki bi lahko potrdili, da je prevajalec prevajal nerazumljivo, vpogled v: izpodbijano odločbo, registracijska lista ter prošnjo v relevantnih odsekih, ftk. zapisnika z dne 30. 9. 2022, ekonomske razmere v Pakistanu ter specifično za tožnika. Predlagal je tudi, da pred opravo naroka ob prisotnosti tolmača sodišče omogoči posvet tožnika s pooblaščenko. Tožnik je predlagal, da sodišče akt odpravi v celoti in odloči, da mora toženka nemudoma po prejemu sodbe in ne šele z njeno pravnomočnostjo prenehati izvajati ukrep pridržanja tožnika v Centru za tujce, Postojna.

9. Toženka je predložila predmetni upravni spis in odgovorila na tožbo.

10. Toženka prereka navedbe tožnika in se v bistvenem sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa. Opozarja, da je bil postopek na PP Brežice voden s pomočjo tolmača za jezik, ki ga tožnik govori (urdu). Iz njegove prošnje izhaja še, da govori panjabi. Sicer pa sta postopek izreka ukrepa omejitve gibanja in postopek priznanja mednarodne zaščite dva različna postopka. Ukrep tudi ni nesorazmeren glede na njegovo ravnanje. Predlaga zavrnitev tožbe.

11. V pripravljalni vlogi, podani na glavni obravnavi z dne 13. 10. 2022, je tožnik pripomnil, da je odločba primeren izraz za izdani akt. Vztraja pri zatrjevanih kršitvah pravil postopka. Tožnik se ni mogel ustrezno izjaviti o dejstvih in okoliščinah, če so mu bile kršene določbe o uporabi jezika. Tožnik je listine podpisal po nalogu policije, ne da bi vedel, o čem je govora. V podobni zadevi je postopek pokazal, da nekateri tolmači prevajajo v dialektu, ki ga nekateri prosilci iz Indije in Pakistana ne razumejo. Opozori na Pravilnik o postopku s tujcem, ki izrazi namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito. Iz registracijskega lista pa je tudi razvidno, da tolmač ni bil prisoten. Vztrajal je pri ugotovitvi razmer v izvorni državi tožnika, kamor se tožnik ne more vrniti zaradi dolga. Sicer pa je absurdno, da se odhod tožnika iz azilnega doma v park ali trgovino tolmači kot fikcija pobega po drugi alineji 84. a člena ZMZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 84. člena ZMZ-1. Ponovno predlaga svoje zaslišanje, telefonsko poizvedbo pri prevajalcu, ugotovitev ekonomskih razmer v Pakistanu ter specifičnih razmer tožnika, vpogled v registracijski list z dne 27. 9. 2022. 12. Toženka je na glavni obravnavi vložila v spis policijsko depešo, št. 2255-677/2022-20 (3e651-21) z dne 28. 9. 2022. Kot je navedla, iz nje izhaja, da je bil tožnik prijet s skupino 28 tujcev tudi tega dne na vlaku na relaciji Ljubljana - Divača ob 18.44, na železniški postaji Dolgi Most. 13. Tožnik je ugovarjal, da je toženka s predložitvijo tega dokaza na glavni obravnavi prekludirana.

**Dokazni postopek**

14. Dne 13. 10. 2022 je sodišče izvedlo glavno obravnavo. Na izrecno vprašanje je pooblaščenka tožnika pojasnila, da 2. točke tožbenega predloga v tožbi ne gre razumeti kot zahteve za izdajo začasne odredbe, temveč je tožbeni predlog sestavljen, upoštevajoč stališče iz sodbe, I U 62/2022. V okviru dokaznega postopka je sodišče pregledalo upravni in sodni spis, ki se nanašata na zadevo, zaslišalo je tožnika. Zavrnilo je dokazni predlog z zaslišanjem tožnikovih kolegov - prič in opravo poizvedb v zvezi z ekonomskimi razmerami v Pakistanu ter specifično za tožnika. Ocenilo je namreč, da bo mogoče trditev tožnika o nerazumljivem prevajanju in nerazumljivem pravnem pouku toženke, preveriti na podlagi ostalih izvedenih dokazov (vpogleda v listine sodnega in upravnega spisa ter z zaslišanjem tožnika), ker pa gre v zadevi za izrek ukrepa omejitve gibanja in ne za presojo odločitve toženke o tožnikovi prošnji za mednarodno zaščito, sodišče ni opravilo poizvedb glede ekonomskih razmer v Pakistanu ter specifičnih razmer, ki jih tožnik navaja kot razloge za vložitev prošnje za mednarodno zaščito. Pri svoji odločitvi tudi ni uporabilo na glavni obravnavi predloženega dokaza toženke, saj je ocenilo, da je to nepotrebno glede na izjavo tožnika na zaslišanju (287. člen Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS-1).

15. Sodišče je zavrnilo tudi predlog tožnika za prekinitev glavne obravnave zaradi oprave telefonskega razgovora pri prevajalcu, saj je menilo, da to, upoštevajoč podatke spisa glede uporabe jezika v postopku, ni potrebno, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.

**Odločitev in razlogi sodišča**

16. Tožba ni utemeljena.

17. V tej zadevi gre za presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa. Ta temelji na stališču, da so v obravnavanem primeru za ukrep omejitve tožnikovega gibanja na Center za tujce podani razlogi iz druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 v povezavi z drugo alinejo 84. a člena ZMZ-1.2 V prvem odstavku 84. člena ZMZ-1 je določeno, da v primeru, če ni mogoče po določbah tega zakona zagotoviti doseganja ciljev po določbah tega odstavka, lahko prosilcu pristojni organ odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma ali njegove izpostave iz zakonsko določenih razlogov - med drugim tudi zato, da se ugotovijo določena dejstva, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti, in ker obstaja utemeljena nevarnost, da bo prosilec pobegnil (druga alineja prvega odstavka 84. člena ZMZ-1). V drugem odstavku 84. člena ZMZ-1 je določeno, da če pristojni organ ugotovi, da v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa iz prejšnjega odstavka ali če prosilec samovoljno zapusti območje obveznega zadrževanja, se mu lahko odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce. Kdaj se šteje, da so v posameznem primeru podane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da bo oseba pobegnila, določa 84.a člen ZMZ-1, med drugim tudi, če je predhodno že poskušala RS samovoljno zapustiti oziroma jo je zapustila (druga alineja 84. a člena ZMZ-1).

18. V zvezi z jezikom v postopku ZMZ-1 določa, da je v postopkih po tem zakonu vsaki osebi zagotovljen prejem odločitve v postopku v pisni obliki in s prevodom bistvenih delov v jezik, ki ga oseba razume (tretja alineja 4. člena ZMZ-1), da se v jeziku, ki ga oseba razume, pred začetkom postopka sprejema prošnje zagotovijo informacije o postopkih po tem zakonu, pravicah in dolžnostih prosilcev, možnih posledicah neupoštevanja obveznosti in nesodelovanja s pristojnim organom, rokih za uveljavljanje pravnih sredstev ter informacije o svetovalcih za begunce in nevladnih organizacijah, ki delujejo na področju mednarodne zaščite (drugi v povezavi s prvim odstavkom 5. člena ZMZ-1) ter da se osebi, če ne razume uradnega jezika, za spremljanje postopkov po tem zakonu zagotovi tolmač za jezik, ki ga razume (prvi odstavek 6. člena ZMZ-1). Pomoč tolmača je zagotovljena pri sprejemu prošnje in pri osebnih razgovorih, v drugih utemeljenih primerih pa po odločitvi pristojnega organa (drugi odstavek 6. člena ZMZ-1).

19. Pravilnik o postopku s tujcem, ki izrazi namen podati prošnjo za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji, ter postopku sprejema prošnje za mednarodno zaščito (v nadaljevanju Pravilnik) v 2. členu ureja postopek s policijo. V drugem odstavku tega člena določa, da obravnava v predhodnem postopku poteka ob sodelovanju tolmača v jeziku, ki ga vlagatelj namere razume. Tolmač pisno prevede izjavo v slovenski jezik.

20. Iz podatkov v spisu (registracijskih listov (z dne 24. 9. 2022 in 26. 9. 2022), lastnoročno napisane izjave (s pisnim prevodom tolmača za urdu jezik spodaj), uradnega zaznamka o izjavi tujca z dne 24. 9. 2022, policijske depeše, št. 225-572/2022/1 (3J697-59) z dne 24. 9. 2022, prošnje za mednarodno zaščito, izjave z dne 29. 9. 2022, lastnoročno napisane izjave, policijske depeše, št. 2253-258/2022/1 (3B692-061) z dne 27. 9. 2022, zapisnika, št. 2142-4546/2022/4 (121-11) z dne 29. 9. 2022), izhaja, da je komunikacija s tožnikom potekala v urdu jeziku, za katerega je tožnik pri teh dejanjih izjavil, da je njegov materni jezik. Da je njegov materni jezik panjabi, je tožnik prvič navedel šele na glavni obravnavi, pri čemer je kot jezik, ki ga razume, navedel urdu. Posledično sodišče ni prekinilo glavne obravnave zaradi klica tolmača iz upravnega postopka zaradi razjasnitve poteka tolmačenja pred izdajo izpodbijanega sklepa. Ob povedanem je tako zaključiti, da absolutna bistvena kršitev določb postopka po 5. točki drugega odstavka 237. člena ZUP (po kateri se v vsakem primeru šteje za bistveno kršitev pravil postopka, če so bile kršene določbe tega zakona o uporabi jezika v postopku) ni podana. Ob tem sodišče še dodaja, da je bil tožniku na glavni obravnavi predočen registracijski list z dne 27. 9. 2022 (ki ga je tožnik predlagal kot dokaz), kjer tudi po mnenju sodišča tolmač ni bil sicer prisoten (na listu namreč ni njegovega podpisa). Tožnik je opozorilo o posledicah zapustitvi sprejemnih prostorov azilnega doma pred sprejemom prošnje za mednarodno zaščito, tj. da bo obravnavan po zakonu, ki ureja vstop, zapustitev in bivanje tujcev v Republiki Slovenije, gladko prebral in tudi razumel, kar je potrdil sodni tolmač, prisoten na glavni obravnavi. Iz povedanega sodišče sklepa, da je tožnik pred podpisom registracijskega lista lahko opozorilo prebral in ga nato podpisal. 21. Iz zapisnika, št. 2142-4546/2022/4 (121-11) z dne 29. 9. 2022, tudi izhaja, da je toženka tožniku pojasnila razloge za izrečen ukrep omejitve gibanja v Centru za tujce, tožnik pa je izjavil, da povedano razume, kar je potrdil tudi s podpisom. Toženki tako tudi ni mogoče očitati kršitve pravil postopka po 3. točki drugega odstavka 237. člena ZUP v tem delu, saj je bil seznanjen z dejstvi in okoliščinami, pomembnimi za izdajo sklepa. Tožnik je sicer na glavni obravnavi zanikal, da bi razumel posledice v primeru zapustitve azilnega doma, vendar pri tem tožnik ni prepričljiv. Kot je tudi izpovedal, je razumel splošne stvari (navedene v zapisniku), torej ni logično, da ne bi razumel prevoda posledic zapustitve, kot so navedene v zapisniku (šesti odstavek (ki se začne: ''Uradna oseba: V predhodnem postopku ste bili s strani policije seznanjeni s tem, da bo vaša namera za podajo prošnje za mednarodno zaščito...'') in enajsti oziroma zadnji odstavek (ki se začne: ''Uradna oseba: Glede na to, da ste po vaši prvi izraženi nameri samovoljno zapustili sprejemne prostore azilnega doma, nato vas je obravnavala policija...'') na str. 2 ter prvi in drugi odstavek na 3. strani zapisnika), še zlasti, ker iz zapisnika tudi izhaja, da je na vprašanje, če razume, zakaj mu je izrečen ukrep omejitve gibanja, to potrdil in zapisnik podpisal. Da je na zapisniku njegov podpis, pa je na glavni obravnavi tudi potrdil. Glede na povedano tako ne gre za okoliščine, kot izhajajo iz sodbe, I U 1322/2022, zato se tožnik na to sodbo neuspešno sklicuje.

22. Sodišče tudi ne sprejema tožbenega ugovora, da mu ves čas postopka (torej pri obravnavi pred policijo ter pred toženko) ni bilo razumljivo pojasnjeno, kakšne so posledice samovoljne zapustitve azilnega doma v primeru vložitve namere, kot tudi, da mu ni mogoče očitati nevarnosti pobega, ker se je iz prostorov azilnega doma napotil npr. v trgovino, v park, na železniško postajo.

23. Po 42. členu ZMZ-1 lahko vlagatelj namere izrazi ta namen pri katerem koli državnem organu ali organu samoupravne lokalne skupnosti v Republiki Sloveniji, ki o tem obvesti policijo (prvi odstavek). Osebo iz prejšnjega odstavka obravnava policija, ki ugotovi njeno istovetnost in pot, po kateri je prišla v Republiko Slovenijo, ter druge okoliščine, ki bi lahko vplivale na nadaljnji postopek. Policija pri tem izpolni registracijski list in osebo v njej razumljivem jeziku seznani s posledicami samovoljne zapustitve sprejemnih prostorov azilnega doma, kar oseba potrdi s podpisom (drugi odstavek). Po izvedenem postopku iz prejšnjega odstavka pristojni organ osebi ob prihodu v azilni dom izroči informacije iz prvega odstavka 5. člena tega zakona v njej razumljivem jeziku. Prejem informacij oseba potrdi s svojim podpisom (tretji odstavek).

24. Zakonska podlaga, da oseba, ki je podala namero, ne sme zapustiti sprejemnih prostorov azilnega doma, torej obstaja. Res je, da 84. a člen ZMZ-1 tega, ali je prosilec zapustil azilni dom, ne opredeljuje kot begosumnost, ampak kot merilo za begosumnost določa, da je oseba predhodno že poskušala samovoljno zapustiti Republiko Slovenijo. Ker pa je bil tožnik opozorjen, da ne sme zapustiti azilnega doma, pa bi se seveda moral zavedati, da ne sme zapustiti niti Republike Slovenije. Na registracijskem listu (v spisu se - kot že povedano - nahajata dva) je opozorilo o tem, da je tožnik seznanjen, da prostorov azilnega doma ne sme zapustiti, ker bo sicer obravnavan po Zakonu o tujcih. Obvestilo je napisano v urdu jeziku, za katerega ni sporno, da ga tožnik razume. Tožnik je oba registracijska lista podpisal, ne da bi izpostavil, da ne razume, kaj besedilo pomeni, ob tem, da je po presoji sodišča bistveno to, da je tožnik nedvomno razumel, da prostorov azilnega doma ne sme zapustiti. Kot pa tudi že povzeto zgoraj, je bil ob prvem prijetju in izpolnitvi registracijskega lista z dne 24. 9. 2022 prisoten tolmač za urdu jezik A. A., ki bi ga tožnik tudi lahko povprašal, kaj to pomeni, ob podaji prošnje za mednarodno zaščito pa je bil prisoten tolmač za urdu jezik B. B., pri čemer je tožnik na izrecno vprašanje, ali tolmačenje razume (kot materni jezik je navedel urdu jezik, kot drug jezik panjabi - 10. točka), odgovoril pritrdilno. Enak je tožnik odgovoril tudi pri ustnem izreku ukrepa omejitve gibanja, kar izhaja iz zapisnika. Tudi na koncu podaje prošnje za mednarodno zaščito in pri ustnem izreku ukrepa omejitve gibanja je tožnik potrdil, da je vse razumel. Ob povedanem zato tožnik ni prepričljiv, da mu v upravnem postopku ni bilo pojasnjeno, kaj se bo zgodilo v primeru, če bo zapustil azilni dom, saj je imel več priložnosti (prisotnost tolmačev za urdu jezik med postopkom), da bi to izrecno vprašal in prosil za pojasnilo. Pri tem zato na drugačno oceno ne more vplivati zatrjevanje tožnika na glavni obravnavi v zvezi s prerekanjem s tolmačem A. A., ki da je, češ, izjavil, da mu sodišče ne bo verjelo, da ni bil ustrezno seznanjen, kot mu je očital tožnik.

25. Glede na to se sodišče strinja s presojo toženke, da je tožnik predhodno že poskušal Republiko Slovenijo samovoljno zapustiti (druga alineja 84.a člena ZMZ-I), kot bo pojasnjeno še v nadaljevanju, in je tako izkazano, da obstaja nevarnost, da bo prosilec pobegnil. 26. Vrhovno sodišče je v novejši praksi, ko je presojalo obstoj nevarnosti pobega po Uredbi Dublin III poudarilo, da za izpolnjevanje enega od kriterijev iz 84. a člena ZMZ-1 ne zadošča za uporabo ukrepa pridržanja, ampak mora biti ta dodatno kvalificirana, tj. temeljiti mora na individualni oceni. Ugotoviti je treba visoko stopnjo nevarnosti pobega, ki pomeni neposredno in konkretno nevarnost njegove izvršitve. Vzpostavljajo jo dodatno ugotovljene kvalificirane okoliščine, ki so druge kot te, ki ustrezajo zakonsko določenemu objektivnemu kriteriju. Gre za okoliščine, ki izvirajo iz sfere obravnavanega posameznika, nanašajo pa se npr. na njegove osebne lastnosti, na ravnanje pred pridržanjem, na način prehajanja med državami članicami ipd.3

27. Čeprav se obravnavana zadeva ne nanaša na peto alinejo prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, na katero se nanaša citirana praksa Vrhovnega sodišča, je sodišče zaradi tožbenega ugovora o neupravičenem in neobrazloženem posegu v svobodo gibanja, presojalo tudi obstoj teh okoliščin in ugotovilo, da so v obravnavani zadevi izkazane. V tem sporu namreč ni bilo sporno, da je tožnik potoval v skupini, skupaj s tihotapcem, da je mejo prestopil ilegalno, peš, da je bil namenjen v Francijo. To, da je njegova ciljna država Francija, je potrdil tudi na glavni obravnavi. Ugotovljeno je, da je podal namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito, vendar v azilnem domu ni počakal, da bi jo podal, ampak ga je samovoljno zapustil in poskusil priti v Italijo. Tožnik sicer navaja, da je zapustil azilni dom najprej, da bi prišel do denarja, ki je bil drugemu prosilcu za azil (ki ima kartico prosilca) nakazan preko Western Union-a, nato pa je šel z drugim kolegom na vlak proti Italiji (prijet je bil s strani PP Piran na železniški postaji Sežana), kot razlog zapustitve pa navedel, da ni prejel kartice prosilca in zato ni mogel dobiti dela. Slednje pa ne more biti razlog, ki naj bi sodišču potrjeval, da tožnik ni begosumen. Ob podani nameri za vložitev prošnje za mednarodno zaščito mora namreč oseba, ki je tako namero izrazila, slediti postopku države, v kateri je namero za vložitev prošnje podal. Ob že zavrnjenem ugovoru o ne-seznanitvi s posledicami samovoljne zapustitve azilnega doma tožnik (opozorilu, da tožnik azilnega doma pred podajo prošnje za mednarodno zaščito ne sme zapustiti) zato tudi s tem ugovorom ne more uspeti. Tako so že glede na povzeto po oceni sodišča izkazane konkretne okoliščine, ki kažejo na begosumnost tožnika.

28. Na glavni obravnavi pa je tožnik na vprašanje pooblaščenke toženka tudi povedal, da je prostore azilnega doma zapustil dvakrat (prvič po dveh dneh in drugič po dveh dneh). Izpovedal je, da je šlo prvič za primer, ko je šel po denar (že zgoraj opisano ravnanje tožnika in prijetje v Sežani), drugič pa je šel v mesto v trgovino, kjer so pojedli in se vrnili, bili pa so prijeti na vlaku na poti nazaj v azilni dom. Tožnik ni zanikal, da je bil prijet s skupino 27 tujcev na železniški postaji Dolgi most na vlaku proti Italiji (kar mu je predočila toženka na zaslišanju na glavni obravnavi), kot neprepričljive pa sodišče glede na prej opisano ravnanje (ko je tožnik že poskušal priti v Italijo) šteje njegovo zatrjevanje, da so bili na vlaku, ker so se vračali v azilni dom (ne glede na to, da se Azilni dom nahaja v relativni bližini te železniške postaje - op. sod.). Glede na povedano zato po oceni sodišča ni mogoče slediti njegovi obljubi, da ne bo (več) pobegnil oziroma da bo v azilnem domu oziroma v Sloveniji ostal do odločitve o njegovi prošnji za mednarodno zaščito. Sodišče še pripominja, da iz izpodbijanega sklepa ne izhaja, da bi toženka podatke o tožnikovi t.i. drugi samovoljni zapustitvi azilnega doma obravnavala pri svoji odločitvi (toženka je namreč na glavni obravnavi navedla, da je do teh podatkov prišla šele sedaj), vendar sodišče tudi te navedbe upošteva pri presoji pravilnosti odločitve. 46. člen Procesne direktive II namreč od sodišča terja, da vsa dejstva in dokaze presoja ex nunc, torej po stanju, kot obstaja na obravnavi, in ne ex tunc (kot je obstajalo na dan izdaje izpodbijanega akta). Ker sodišče meni, da obravnavana določba Postopkovne direktive učinkuje neposredno (taka je tudi sodna praksa), je upoštevalo tudi to dejstvo, ki ga je (kot že pojasnjeno) tožnik sam navedel, ob čemer je treba še poudariti, da je bil pred svojim zaslišanjem opozorjen, da kot stranka ni dolžan povedati vsega, če tega ne želi.

29. Po presoji sodišča niso utemeljene niti tožbene navedbe, da je toženka s pridržanjem tožnika na prostore Centra za tujce prekomerno posegla v njegovo svobodo in da ni tehtala sorazmernosti. Toženka je sorazmernost presojala v razmerju do milejšega ukrepa zadrževanja na območje azilnega doma, tožnik pa ob tem ne navaja konkretnih okoliščin, ki bi kazale, da bi bilo tudi z njim mogoče doseči cilj — ugotovitev določenih dejstev, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito. Kot je nesporno, je tožnik prostore azilnega doma očitno uspešno zapustil dvakrat. Zato tudi po presoji sodišča izrečeni ukrep pridržanja na prostore Centra za tujce glede na okoliščine obravnavane zadeve ni nesorazmeren. Tudi SEU je v zadevi C-18/16, v katerem je preizkušalo veljavnost člena 8(3) pododstavek (a) in (b) Direktive 2013/33 z vidika omejitve v zvezi z izvrševanjem pravice, podeljene s členom 6 Listine, ugotovilo, da omejitve glede na zastavljene cilje niso nesorazmerne. V zvezi s tem je poudarilo, da je navedeni člen 8(3), prvi pododstavek, (a) in (b), rezultat uravnoteženega razmerja med želenim ciljem v splošnem interesu, to je po eni strani pravilno delovanje skupnega evropskega azilnega sistema, ki omogoča, da se odobri mednarodna zaščita prosilcem, ki jo resnično potrebujejo, in da se zavrnejo prošnje tistim, ki ne izpolnjujejo pogojev, in po drugi strani posegom v pravico do svobode, ki ga pomeni pridržanje (točka 47). Čeprav pravilno delovanje skupnega evropskega azilnega sistema v bistvu zahteva, da pristojni nacionalni organi razpolagajo z zanesljivimi informacijami, ki se nanašajo na identiteto ali državljanstvo prosilca za mednarodno zaščito in na elemente, na katerih temelji njegova prošnja, ta člen ne bi smel upravičiti tega, da se o ukrepih pridržanja odloči, ne da bi ti nacionalni organi prej v vsakem primeru posebej preverili, ali so ti sorazmerni z namenom. Takšno preverjanje zahteva, da se prepriča, da so vsi pogoji v točkah od 44 do 46 te sodbe izpolnjeni, in zlasti, da se v vsakem konkretnem primeru pridržanje uporabi le kot skrajno sredstvo. Poleg tega je treba paziti, da pridržanje v nobenem primeru ne prekorači čim krajšega mogočega obdobja. Sodišče je v zvezi s tem ugotovilo, da tožnik ni bil pridržan zgolj zato, ker je vložil prošnjo za mednarodno zaščito, presojane so bile tudi okoliščine konkretnega primera, iz katerih izhaja, da uporaba drugih ukrepov ne bo učinkovita, odločitev pa je tudi ustrezno obrazložena. Ukrep je tudi časovno omejen, saj traja do prenehanja razloga, vendar najdlje do 29. 12. 2022, z možnostjo enomesečnega podaljšanja, pri čemer je pojasnjeno, zakaj je takšno trajanje (tj. do prenehanja razloga) odrejeno. Tožnik zato s pavšalno navedbo, da je ukrep nesorazmeren, ne more uspeti. Posledično sodišče tudi ni sledilo stališčem iz sodbe, I U 62/2022, na katero se sklicuje tožnik, saj - kot povedano - izrek milejšega ukrepa ne bi bil učinkovit. 30. Nadzor ukrepa izreka omejitve gibanja pa je opravlja po uradni dolžnosti (šesti odstavek 84. člena ZMZ-1), zato sodišče tega predloga tožnika ne upošteva.

31. Sodišče tudi ni sledilo tožnikovemu predlogu za prekinitev postopka po 23. členu Zakona o ustavnem sodišču za presojo ustavnosti druge alineje 84. a člena ZMZ-1, saj je ta po njegovi oceni z ustavo skladen, tožnik pa s tem v zvezi tudi ne navaja nobenih konkretnih razlogov, zakaj je ta določba protiustavna.

32. Glede na vse navedeno je izpodbijani sklep pravilen in je zato sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

1 sodba K proti Staatssecretaris van Veiligheid en Justitie, z dne 14. 9. 2017 2 Pogoji v zvezi z omejitvijo gibanja so določeni v 8. členu Direktive 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev, v nadaljevanju Recepcijska direktiva II), ki je v tem delu v pravni red RS prenesena z določbami 84. člena in nasl. ZMZ-1. 3 Glej I Up 12/2022, I Up 16/2022, , I Up 36/2022, I Up 76/2022 in druge.