Jedro

Če prodajalec premičnino proda v okviru svoje dejavnosti, kupec, ki je bil v dobri veri, da je prodajalec lastnik stvari, po 31. členu ZTLR (enako določbo vsebuje tudi sedaj veljavni 64. člen SPZ) pridobi lastninsko pravico tudi, če prodajalec ni imel pravice razpolagati s stvarjo. Pravilna je tako odločitev sodišča druge stopnje, da izpolnitev ni bila obremenjena s pravno napako.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki njene stroške odgovora na revizijo v znesku 367,09 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Tožnik je s tožbo z dne 28. 2. 2002 od sodišča zahteval, naj razsodi, da mu je tožena stranka dolžna na podlagi določb Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR)(1) o odgovornosti za pravne napake prodane stvari vrniti plačano kupnino za avto Fiat Puntp 1,2 SX v znesku 7.719,91 EUR (prej 1,850.000 SIT).

2. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo, sodišče druge stopnje pa je ugodilo pritožbi tožene stranke in je sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo.

3. Zoper odločitev sodišča druge stopnje v zvezi s prvostopenjsko sodbo tožnik vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka in predlaga, naj Vrhovno sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi v celoti. Podrejeno predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve v novo odločanje. Revident se sicer strinja z odločitvijo sodišča druge stopnje, da je pridobil lastninsko pravico na avtu na podlagi 31. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 6/80 do 36/90, v nadaljevanju ZTLR), vendar meni, da sodišče druge stopnje pri svoji odločitvi ni upoštevalo, da je namen ureditve po 31. členu ZTLR v varovanju pravnega prometa in ne v varovanju nepoštenih udeležencev obligacijskih razmerij. Poudarja, da se kot prava neuka stranka ni mogel in ni moral zavedati, da je lastninsko pravico pridobil, saj so mu tako policisti kot predstavniki družbe D. zatrjevali, da je vozilo last družbe D., kar so izkazali tudi z ustreznimi listinami. Poudarja, da je ob odvzemu vozila ravnal tako, kot bi ravnal vsak povprečen državljan in da zato ne more trpeti škodljivih posledic. Poleg tega meni, da je njegov zahtevek za plačilo 7.719,91 EUR utemeljen tudi na podlagi 154. člena ZOR, saj so po njegovem mnenju podani vsi elementi civilnega delikta. Škoda izvira iz nedopustnega ravnanja toženca, nastala mu je škoda v znesku 7.719,91 EUR oziroma takrat 1,850.000 SIT, podana je vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem in škodo in toženec je odgovoren za nastalo škodo. Revident meni, da bi moralo pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti pravilno uporabiti materialno pravo in odločiti, da je toženec odgovoren po pravilih o odškodninski odgovornosti. Poudarja, da je odgovornost toženca podana, ker bi moral kot strokovnjak preveriti, ali je vozilo, ki mu ga je prodal, brez pravnih napak, predvsem, da ni ukradeno.

4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila. Navaja, da je stališče sodišča druge stopnje pravilno. Poudarja, da je do škode prišlo izključno zaradi ravnanja samega tožnika, ki ni preprečil odvzema vozila, čeprav bi to kot lastnik lahko storil. 5. Revizija ni utemeljena.

6. Na bistvene kršitve določb pravdnega postopka revizijsko sodišče ne pazi po uradni dolžnosti (371. člen Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99 do 50/2010, v nadaljevanju ZPP). To pomeni, da mora revident vsak očitek postopkovne kršitve jasno opredeliti. Ker tožnik tega ni storil, revizijsko sodišče na ta očitek ne odgovarja.

7. Res je, da pravo sodišče pozna po uradni dolžnosti (iura novit curia), kar pomeni, da mora sodišče po uradni dolžnosti preizkusiti vse pravne podlage, iz katerih bi lahko glede na zatrjevana in nato ugotovljena dejstva izhajalo, da je tožbeni zahtevek utemeljen. Vendar pa je stranka tista, ki mora po prvem odstavku 7. člena ZPP navesti in izkazati dejstva, ki omogočajo tudi uporabo drugega pravnega pravila. Tožnik je v postopku pred sodiščem prve stopnje navajal dejstva, ki bi lahko utemeljevala le uporabo pravil o jamčevanju za pravne napake stvari. Dejstva v zvezi z odškodninsko odgovornostjo je začel zatrjevati šele v revizijskem postopku. Zato je neutemeljen očitek, da bi moralo sodišče druge stopnje pri odločanju uporabiti tudi določbe ZOR o odškodninski odgovornosti.

8. Razpolagalni pravni posel, s katerim se prenese lastninska pravica na premičnini, je izročitev v posest. Ta pravna posledica praviloma nastane samo, če je prodajalec lastnik stvari oziroma dosledneje, če je takrat, ko je stvar izročil kupcu, imel pravico razpolagati s stvarjo. Kot je pravilno navedlo sodišče druge stopnje, to ne velja, če je prodajalec premičnino prodal v okviru svoje dejavnosti. V tem primeru je kupec, ki je bil v dobri veri, da je prodajalec lastnik stvari, po tedaj veljavnem 31. členu ZTLR (enako določbo vsebuje tudi sedaj veljavni 64. člen Stvarnopravnega zakonika) pridobil lastninsko pravico tudi, če prodajalec ni imel pravice razpolagati s stvarjo. Pravilna je tako odločitev sodišča druge stopnje, da izpolnitev ni bila obremenjena s pravno napako in da torej niso bili izpolnjeni pogoji za obstoj odgovornosti tožene stranke za pravne napake. Sodišče druge stopnje je torej določbe 508. in naslednjih členov ZOR pravilno uporabilo, ko je ugodilo pritožbi toženca in je sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo.

9. Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da uveljavljana revizijska razloga nista podana, zato je neutemeljeno revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

10. Odločitev, da tožnik sam krije svoje stroške revizijskega postopka, temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP in prvem odstavku 154. člena ZPP in je zajeta z izrekom o zavrnitvi revizije. Obenem mora na podlagi navedenih določb tožnik tožencu povrniti stroške njegovega odgovora na revizijo v znesku 367,09 EUR (600 točk po 0,46 EUR, kar znaša 276 EUR, 20 % DDV v znesku 55,20 EUR, 0,20 EUR poštnih stroškov in 35,69 EUR stroškov za plačilo sodne takse), v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila.

Op. št. (1): Za obligacijska razmerja, ki so nastala pred uveljavitvijo Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 in 40/2007, v nadaljevanju OZ) je treba po 1060. členu OZ uporabiti določbe ZOR (Ur. l. SFRJ, št. 29/78 do Ur. l. RS, št. 87/2002).